ponedeljek, 30. april 2012

DOHODKOVNA URAVNILOVKA – SANJE LEVIČARJEV


Tine Stanovnik z Inštituta za ekonomska raziskovanja je skupaj z Miroslavom Verbičom v začetku letošnjega leta objavil elaborat z naslovom The Distribution of Wages And Employee Incomes in Slovenia, 1991–2009, v katerem piše, da je razmerje med bruto dohodki najbogatejših 20 in najrevnejših 20 odstotkov prebivalstva je v Sloveniji 5 : 1. Glede na to, da je črpal podatke iz statistični baz SURS in DURS, ne dvomim o točnosti raziskave, ki kaže kako je slovenska družba dohodkovno malo razslojena v primerjavi z drugimi EU državami. Stanje glede dohodkovne enakosti se ne »poslabšuje«, saj administrativnemu dvigu minimalne plače za 22 %, kljub odsotnosti zvišanja produktivnosti, v letu 2010 niso sledili ostali dohodki, razmerja so ostala enaka. Kar pomeni še večjo dohodkovno uravnilovko
Kuba - moja dežela!

Tukaj bi izpostavil dve vprašanji:

1.     Vprašljiva je vrednost raziskave, ki upošteva zgolj dohodke, zanemarja pa lastništvo premoženja. Npr. prestavljajte si, da ima nekdo sicer malo višje dohodke, je pa blizu politiki tranzicijske levice, javnim naročilom in javnim investicijam, ugodnim oz. pravzaprav nepovratnim kreditom (državno lastništvo bank)...? In ta oseba ima še dva sinova, katerih podjetje sicer posluje z izgubo, se pa kljub temu vozita v prestižnih avtomobilih, sta lastnika vrednih nepremičnin… kaj pa računi v davčnih oazah? V državah, kjer vlada centralno planiranje po sovjetskem vzoru, kot je Slovenija, nikoli ni bilo veliko prostora za srednji razred, empirični podatki pokažejo jasno sliko.
2.     Slovenci postajamo čedalje bolj enaki v revščini, srednji sloj izginja. Že res, da je to cilj levih vlad, katerih apologet je tudi Stanovnik, saj tako lažje manipulirajo z množicami, ko jim dodelijo nekaj drobtinic (otroški dodatki, varstveni dodatki,…), v zameno pa širokopasovno udejanjajo besedo kleptomanija. Vendar, a si res tega želimo?


Like father like son...

Razmislimo, ali želimo udejanjati v družbi meritokratska načela ali ostati enki v revščini kot nam to kot svetinjo vsiljujejo sindikalisti, mencingerjanci, murgličarji in ostali kaviar levičarji? Sam nimam nobenih težav, če nekdo obogati pošteno, po meritokratskih načelih, zakaj bi zaradi tega morali njegovo premoženje konfiscirati preko davkov in podobnega? So na videz majhne socialne razlike res vredne tega tlačenja?

četrtek, 26. april 2012

LAŽ MESECA (APRIL 2012): JOŽE MENCINGER V MLADINI IN ŽURNALU


Uvajam novo rubriko z naslovom laž meseca. Tokrat si je nečastni naziv prislužil Jože Mencinger, katerega izjava se je znašla v časopisu Mladina, nekritično pa jo je povzela tedenska izdaja časopisa Žurnal.
Laž meseca aprila 2012

Finančna kriza iz tridesetih let dvajsetega stoletja in vse kar sodi zraven (New Deal, Wagnerjev akt,…) je področje, kjer je poplava zgodovinskih neresnic še večja kot področje časa I. in II. svetovne vojne. Kar so v tistem času počeli Roosvelt, Hoover, FED, NRA lahko označimo zgolj z eno besedo: FIASKO. To zgodovinsko obdobje je eden izmed mnogih praktičnih primerov, kakšne posledice na blaginjo ljudi lahko povzroči omejevanje svobodnega trga (protekcionizem, kvote, uvozne takse - carine, javna dela in umetno zaposlovanje ljudi, pumpanje državnega denarja in zadolževanje) oz. državni intervencionizem, ki ga lahko imenujemo socializem, keynesjanizem ali kakorkoli drugače.
Da bi se iz zgodovinskih napak lahko kaj naučili, Mencingerju in ostalim levičarjem priporočam branje krajše knjižice Lawrenca W. Reeda – Great Myths of the grat Depression, ki jo je izdal Mackinac Center for Public Policy. Knjižica na zelo faktografsko strnjen, a enostaven način opisuje dogajanje iz časa velike depresije. Verodostojne literature je še dovolj, vendar večinoma žal zelo malo v slovenskem jeziku. Takšna literatura sodi namreč na seznam »Index Librorum Prohibitorum«, imamo pa zato 1000 in en prevod Marxa in Hegla.

V SLOVENIJI JE ŠE UPANJE ZA DEMOKRACIJO


70 % članov Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije je na referendumu 25. 4. 2012 odločilo, da bo članstvo v njihovi zbornici odslej prostovoljno.

V Sloveniji imamo še vedno večjo količino nedemokratičnih korporativističnih institutov kot je npr. Državni svet. Upamo na modrost Državnega zbora RS.

torek, 17. april 2012

ZAPOSLEN SEM V JAVNEM SEKTORJU IN NE BOM STAVKAL


Zaposlen sem v javnem sektorju in ne bom stavkal. Zato prosim gospode sindikaliste in levičarske medije, da ne napihujejo številk napovedanih stavkajočih. Da ne pozabim, imam podpovprečno slovensko plačo.

Privatni sektor se je že skrčil v zadnjih treh letih (število zaposlenih in višina plač). Zadnji socialistični vladi je uspelo zvišati število zaposlenih v javnem sektorju in skrčiti število zaposlenih v zasebnem sektorju, številke se po različnih statistikah gibljejo med 50.000 in 75.000 manj zaposlenih v privatnem sektorju, ki drži pokonci javnega. Čas je že bil, da temu sledimo tudi v javnem sektorju. 

"Sicer zaviram razvoj Slovenije in nastanek ter ohranitev delovnih mest, a si ne moram pomagati, tako rad imam žvenketanje v svojem mošnjičku…"
Za plače in privilegije sindikalistov mi ni mar, naj si pošteno zaslužijo denar na trgu dela, v privatnem sektorju. 

Rad bi bil plačan po učinku in ne po uravnilovkah, ki jih izsiljujejo nedemokratično (samo)izvoljeni sindikalisti. 

Dlje kot bomo pijančevali in samo kopičili neplačane račune, bolj trd bo pristanek z glavo na beton po streznitvi.