četrtek, 09. februar 2012

KAKO SPOZNATI ANTIGLOBALISTA?


Kdo so antiglobalisti in kakšen je tipičen slovenski antiglobalist?

Tipičen antiglobalist ima naslednje karakteristike:
  •  Slovenski antiglobalist dnevno uporablja računalnik in internet. Na računalniku in vseh komponentah strojne opreme piše Made in Taiwan.
  •  Slovenski antiglobalist dnevno uporablja elektronsko pošto in spletna družabna omrežja, kjer dnevno komunicira s svojimi antiglobalističnimi prijatelji iz vsega sveta, s katerimi se dogovarja za srečanja ob demonstracijah proti kapitalizmu in globalizaciji širom sveta.
  • Medtem, ko slovenski antiglobalist komunicira s svojimi prijatelji antiglobalisti iz npr. Berlina, rad zaužije kakšno banano iz Portorika in srkne kakšno kavico iz Peruja.
  • Slovenski antiglobalist preko Facebooka spozna svojo partnerico ali partnerja iz druge države, npr. iz Češke Republike, s katerim ima vsaj kratkotrajno intimno razmerje.
  • Slovenski antiglobalist rad prevzema ideje, ki jih preko množičnih medijev (internet, TV) opazi pri aktivnostih tujih antiglobalistov, pogosto iz »kapitalistične« ZDA. Slovenski antiglobalist vidi na internetu, da se v ZDA upirajo finančnemu kapitalizmu in demonstrirajo na Wall Streetu pred borzo in zato vajo ponovi pred slovensko borzo, ker naj bi šlo za simbol tržnega kapitalizma. Tukaj pozabi, da so slovenska podjetja in banke, ki so s svojo prepletenostjo zakuhale krizo, v državni lasti. Pozabi, da so vse slovenske banke v večinski državni lasti. Je državno lastništvo značilnost globalizacije in kapitalistične ureditve?
  • Slovenski antiglobalist preko svetovnega spleta vidi, da nosijo antiglobalisti v ZDA maske in se imenujejo Anonymus. Zato si tudi slovenski antiglobalist kupi in nadene identično masko in si nadene identično ime. 
Kar slovenski antiglobalist vidi v ZDA, ponovi v Sloveniji.
  • Slovenski antiglobalist zelo rad obleče majico z likom največje kapitalistične tržne ikone Che Guevare. Gre za vrhunsko blagovno znamko, enega najbolj prodajanih motivov na svetu. Biografije Che Guevare ne pozna ali pa pozna kakšno okrnjeno filmsko različico. Na etiketi majice piše Made in Cambodia. Majice tiskajo mladoletniki na indokinskem polotoku.
Made in Cambodia
  • Slovenski antiglobalist zelo rad obleče majico, čepico ali kakšen drug kos oblačila z rdečo peterokrako zvezdo. Borec za svobodo in osvoboditev izpod okov finančnega kapitalizma pozablja, da so vsi sistemi, ki jih je simbolizirala peterokraka zvezda bili eklatanten primer strogega omejevanja človekove svobode v vseh ozirih (svoboda govora, druženja, gibanja, ekonomska svoboda). Ti sistemi so seveda hkrati bili tudi odličen primer bogatenja in izživljanja oligarhije nad veliko večino državljanov, ki za razliko od kapitalizma niso nikoli imeli nobene možnosti za dvig po družbeni lestvici.
  •  Slovenski antiglobalist meni, da morajo glasbeniki svoja umetniška dela deliti z množico (z njimi) brezplačno (koncerti, plošče), sicer jih uvrstijo med podpornike MTV globaliziranega kapitalizma. Umetnike mora neselektivno finančno sponzorirati država, torej aktivni prebivalci RS, ki prispevajo v proračun.
  • Slovenski antiglobalist bere tednik Mladina. Zato se počuti razgledanega in dobro obveščenega. V strokovnih debatah in argumentacijah kot vir navaja Mladino.
  • Slovenski antiglobalist zelo rad za vse kar je slabo in negativno uporablja izraz neoliberalizem. Nihče do sedaj pa ni znal razložiti kaj za vraga neoliberalizem sploh je. Iz argumentacij raznih prodornih mislecev kot je npr. Dnevnikov kolumnist Tomaž Mastnak sem razbral, da ta pojem nima nobene povezave z liberalnim kapitalizmom, klasičnim liberalizmom, tržnim kapitalizmom, idejami prostega trga ali škotskim razsvetljenstvom. Gre enostavno za klasično socialistično iskanje zunanjega sovražnika. Ko državne intervencije (socializem ali bolj moderno Keynesjanizem) odpovejo oziroma povzročijo opustošenje, se zadeva preimenuje v neoliberalizem, čemur se še doda, da proti trg, ki ga sploh ni bilo v obravnavnih primerih (Mastnak), ne deluje.
  • Slovenski antiglobalist zelo ceni Slavoja Žižka, ne pozna pa enega njegovega dela, citata ali prodorne misli. Opomba: tudi jaz ne poznam nobene Žižkove prodorne misli, pa sem bral njegova dela. 
Idol antiglobalistov: Slavoj Žižek
  • Slovenski antiglobalist zelo ceni Michaela Moora. Rad gleda njegove »dokumentarce« in rad bere njegove knjige. Michael Moore sam sebe šteje v skupino tistih 99 % ljudi na svetu, ki jih je liberalni kapitalizem prikrajšal. Njegovo neizmerno bogastvo in razkošna vila, ki si ju je prislužil s prodajo svojih »dokumentarcev« v kapitalističnem svetu potrjujeta to tezo.
Hiša Michaela Moora, pripadnika 99 % ljudi...
  • Slovenski antiglobalist je praviloma brezposeln. Kriva sta kapitalizem in globalizacija, ki jemljeta delovna mesta. Med slovenskimi antiglobalisti je malo visoko in tehnično izobraženih ljudi. Tisti, ki imajo tehnično oz. naravoslovno izobrazbo so računalniški programerji. Visoko izobraženi imajo končano sociologijo kulture ali kakšen podoben ideološki študij na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ali Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani, tudi FDV ni izjema. Zato so na trgu dela nezaposljivi. Vendar, kriva sta kljub temu kapitalizem in globalizacija, ne njihovi suficitarni, ideološko obremenjeni izobrazbeni profili ali njihova premajhna prizadevanja za pridobitev zaposlitve.
  • Slovenski antiglobalist je papiga. 
Slovenski antiglobalist brez maske anonymus: papiga!

ponedeljek, 06. februar 2012

BO JANŠA IZVEDEL NUJNO POTREBNE STRUKTURNE REFORME ALI BOMO PRIČA REPRIZI MANDATA 2004-2008, KO JE PREVLADAL POPULIZEM, OPORTUNIZEM IN PRAGMATIZEM?


Dobro se spomnimo prvega mandata vlada Janeza Janše v letih 2004-2008. Takrat je Janša napovedal obsežen sklop strukturnih reform, ki pa jih nikakor ni udejanjil. Prevladal je populizem, oportunizem in pragmatizem. Takrat je Janša podlegel pritiskom ekstremnih levičarjev v obliki ekonomskih nacionalnih socialistov oziroma Mencingerjancev, sindikatov na čelu s Semoličevo ZSSS in večino medijev, lojalnim bivši partijski nomenklaturi okrog bivšega vodje slovenske KP Milana Kučana.

V prejšnjem mandatu je imel Janša »na voljo« vrhunsko skupino reformistov (tako imenovanih mladoekonomistov na čelu z Mićem Mrkaićem, ki so predstavili zelo dodelan program strukturnih reform. Iz čisto pragmatično-populističnih vzgibov, se Janša teh reform ni lotil. Mrkaić se je z velim razočaranjem in srdom »zahvalil« Janši za sodelovanje. Na zadnje sem z Mrkaićem govoril nekje novembra 2011 in dobil občutek, da mu povratek v »zatohlo Slovenijo« ne diši.

Namreč omenjeni levičarski skrajneži so Janšo in Mrkaića napadli iz čisto egoistično-manipulativnih vzgibov. Šlo je verjetno za največjo in neutemeljeno diskreditacijo v času samostojne Slovenije. Osebe s končano četrto in peto stopnjo izobrazbe (novinarji Mladine) in pičlimi strokovnimi referencami so neargumentirano diskreditirali vrhunsko dodelan program, ki so ga izdelali odlični strokovnjaki z odličnimi referencami. Ključno točka kritike pa je bila uvedba enotne davčne stopnje (EDS), ki so jo očrnili z najbolj cenenimi in populističnimi slogani kot so bili Semolićeve in Repovževe krilatice v smislu »revni bodo še revnejši«. Trditev so tudi, če ni bilo potrebno (splošna olajšava), mladoekonomisti s kompleksnimi ekonometričnimi študijami ovrgli in dokazali, da bo zgolj kratkoročno izgubil srednji razred, dolgoročno pa bomo profitirali vsi. To je praksa tudi pokazala v državah, kjer so uvedli EDS (Estonija, Slovaška), tako je padel tudi argument skrajnih levičarjev, da gre za ideje iz kabinetov in ne iz prakse. Zavajajoča in nestrokovna trditev, ki se je ves čas pojavljala v levih medijih je bila tudi ta, da EDS ni progresivna. EDS v okviru davka na dohodek bi se morala imenovati enotna mejna davčna stopnja, saj bi zaposleni za vsak dodatno zasluženi cent plačali enak davek. Pri upoštevanju splošne davčne olajšave, se povečuje davčno stopnja ob povečanju bruto plače, torej je EDS progresivna. »Primer EDS« je za večino bralcev verjetno nepotrebna podrobnost, vendar gre za zelo pomemben zgodovinski dogodek. Sindikalisti, Mencingerjanci in slabo izobraženi ter podkupljeni novinarji levih medijev so ukinitev razprave o EDS ocenili kot velik triumf, ki ga še danes opevajo (Semolić). V resnici pa je šlo za zmago egoističnih partikularnih interesov in prevlado demagoško-populistične argumentacije nad strokovno. Račun plačamo vedno davkoplačevalci.


Sicer pa ocenjujem, da je Slovence, ki se radi prisesamo na proračun oziroma na pleča drugih, najbolj prizadel términ, ki so ga prvič slišali iz Mrkaićevih ust, in sicer učinek. Kaj tako heretičnega kot plačilo po učinku si Slovenci niso znali predstavljati, zdaj bo v službi potrebno začeti delati. Predvidevam, da je bilo hudo tudi prenašati Mrkaićevo konkretnost, nikoli se ni sprenevedal in ovinkaril kot politiki tistega časa (Drnovšek, Kučan, Podobnika,..), vedno je dal konkreten in jasen odgovor oziroma rešitev problema.

Bo Janševa vlada v tem mandatu uspela udejanjiti nujno potrebne strukturne reforme in posredno vzdignila rast, konsolidirala javne finance ter uredila bančni sistem brez davkoplačevalskega denarja? Strukturne reforme namenjene večanju blaginje vseh državljanov Slovenije bi bile v grobem: na prvem mestu reforma trga dela s povečano fleksibilnostjo le-tega in znižanjem davčne obremenitve dela za bolj produktivne in uvedba socialne kapice; reforma pokojninskega in zdravstvenega sistema z razbitjem monopolov; odmik politike iz gospodarstva in sodstva z razbitjem monopolov in oligopolov v gospodarstvu (okrepitev pristojnosti UVK in KPK), počasno ukinitvijo subvencij z nekaterimi izjemami v kmetijstvu in zmanjšanjem javne porabe (združiti ali ukiniti urade in agencije, katerih funkcije se podvajajo, odpustiti nepotrebne uradnike). Drugi sklop reform bi v grobem vseboval sistemske spremembe, morda tudi ustavne, ki bi predvidevale ukinitev nedemokratičnega državnega sveta in zmanjšanje moči interesnih skupin (sindikati,…). Vse našteto naj bi vplivalo na znižanje pritiska na javne finance in spodbujanje gospodarske rasti. Reforme so potrebne zaradi naše blaginje, ne samo zaradi pričakovanj evropske komisije in bonitetnih hiš kot nam zadevo predstavljajo Mencingerjanci, sindikalisti, Hanžkoidi in ostali levičarski fundamentalisti.

Situacija je zaradi globalne finančno-gospodarske krize izredno zahtevna, reforme bi bilo veliko lažje izvesti v času konjunkture (v Janševem mandatu), tudi zato je kriza v veliki meri endogeno pogojena, dodatno pa seveda zaradi triletne Pahorjeve vladavine, ki je skrbela z izdatno potrošnjo davkoplačevalskega denarja in zadolževanjem zgolj za ohranjanje socialnega miru, pa še to neuspešno. Tako smo po letu 2008 doživeli enega najvišjih padcev BDP znotraj EU (- 8 %), podvojitev javno finančnega dolga, podvojitev brezposelnosti in vsakoletne proračunske luknje v višini 1,5 do 2 milijardi €. Kljub podkupovanju (delnemu subvencioniranju polnega delovnega časa in plačevanju čakanja na delo,…) so ljudje šli na ulice.

Takoj po inavguraciji Janševega mandata so levičarski skrajneži že začeli napadati s podobnimi populizmi kot v času 2004-2008 (Mladina, časopis Dnevnik). Tudi Semolić in Štrukelj sta že začela ofenzivo z imenom »boj proti rušenju socialne države«. Čakamo še na grožnje Mencingerjanskih ekonomistov.

Koalicijska stranka SLS Janši ne bo v pomoč, saj so bili še do konca avgusta 2011 veliki nasprotniki tržnega gospodarstva in branilci državnega intervencionizma ter zagovorniki nacionalnega interesa. Nikoli mi ni bilo jasno, kako se stranka s socialističnim gospodarskim programom, lahko uvršča ne desnico. DESUS je cokla vsaki koaliciji in vsem družbenim spremembam, volilna baza in člani stranke izhajajo ideološko predvsem iz časov komunistične partije. Glede NSI pa lahko samo upamo, da ne bo načenjala ideoloških tem. Opozicijo sestavljajo predvsem branilci državne lastnine (vodilnih mest rdečih direktorjev) in državnega intervencionizma, za sabo imajo večino medijev, med katerimi so tudi praktično vsi dominantni mediji.

Nekaj upanja vzbuja bodoči finančni minister, bivši direktor UMAR, Janez Šušteršič, ki je tudi sodeloval v Mrkaićevem krogu. Gre za etično in strokovno osebo, ki ima za cilj družbene spremembe in ne položaja oziroma denarja. Kolikor ga poznam, se upam trditi, da bo zagovarjal svoje oz. programske ideje do konca, kar lahko pomeni hiter razdor z Janšo in izstop iz koalicije. Če bo zmagal Virantov populizem, bo pač Lista ostala v koaliciji, bo pa nekaj poslancev stopilo med samostojne poslance.

Janševa iskrena želja pri reformah se bo pokazala, če bo Slovenija prekinila svojo ksenofobno, nacionalno-socialistično prakso in se odprla tujim naložbam, če bo v tujini sploh še kaj zanimanja. Vprašanje bo tudi ali bodo Zidarji in Hilde še naprej ekskluzivno dobivali posle na področju infrastrukturnih projektov ali bo šlo za javno-zasebna partnerstva in ali bomo davkoplačevalci še naprej zaradi napačnih ali bizarnih odločitev ekonomsko-političnih subjektov prispevali stotine milijonov v črno luknjo NLB ali bomo omogočili tujcem, da iz NLB naredijo banko, ki opravlja svojo funkcijo kreditiranja gospodarstva in posameznikov, ne pa sesanja denarja iz gospodarstva. Upajmo, da se to bo zgodilo, saj kapitala v RS ni, razen, če ga bodo lokalni tajkuni s kovčki prinesli nazaj, kakor so ga tudi odnesli in za »male pare« kupili izčrpana podjetja.

Janša ima priložnost, da zagotovi, da v Sloveniji dobimo trg. Kar pomeni, da so banke in gospodarstvo neodvisni od politike in se monopole in oligopole odpravi. Se bo tokrat izkazal ali bo zopet pokazal svojo populistično plat?