ponedeljek, 06. februar 2012

BO JANŠA IZVEDEL NUJNO POTREBNE STRUKTURNE REFORME ALI BOMO PRIČA REPRIZI MANDATA 2004-2008, KO JE PREVLADAL POPULIZEM, OPORTUNIZEM IN PRAGMATIZEM?


Dobro se spomnimo prvega mandata vlada Janeza Janše v letih 2004-2008. Takrat je Janša napovedal obsežen sklop strukturnih reform, ki pa jih nikakor ni udejanjil. Prevladal je populizem, oportunizem in pragmatizem. Takrat je Janša podlegel pritiskom ekstremnih levičarjev v obliki ekonomskih nacionalnih socialistov oziroma Mencingerjancev, sindikatov na čelu s Semoličevo ZSSS in večino medijev, lojalnim bivši partijski nomenklaturi okrog bivšega vodje slovenske KP Milana Kučana.

V prejšnjem mandatu je imel Janša »na voljo« vrhunsko skupino reformistov (tako imenovanih mladoekonomistov na čelu z Mićem Mrkaićem, ki so predstavili zelo dodelan program strukturnih reform. Iz čisto pragmatično-populističnih vzgibov, se Janša teh reform ni lotil. Mrkaić se je z velim razočaranjem in srdom »zahvalil« Janši za sodelovanje. Na zadnje sem z Mrkaićem govoril nekje novembra 2011 in dobil občutek, da mu povratek v »zatohlo Slovenijo« ne diši.

Namreč omenjeni levičarski skrajneži so Janšo in Mrkaića napadli iz čisto egoistično-manipulativnih vzgibov. Šlo je verjetno za največjo in neutemeljeno diskreditacijo v času samostojne Slovenije. Osebe s končano četrto in peto stopnjo izobrazbe (novinarji Mladine) in pičlimi strokovnimi referencami so neargumentirano diskreditirali vrhunsko dodelan program, ki so ga izdelali odlični strokovnjaki z odličnimi referencami. Ključno točka kritike pa je bila uvedba enotne davčne stopnje (EDS), ki so jo očrnili z najbolj cenenimi in populističnimi slogani kot so bili Semolićeve in Repovževe krilatice v smislu »revni bodo še revnejši«. Trditev so tudi, če ni bilo potrebno (splošna olajšava), mladoekonomisti s kompleksnimi ekonometričnimi študijami ovrgli in dokazali, da bo zgolj kratkoročno izgubil srednji razred, dolgoročno pa bomo profitirali vsi. To je praksa tudi pokazala v državah, kjer so uvedli EDS (Estonija, Slovaška), tako je padel tudi argument skrajnih levičarjev, da gre za ideje iz kabinetov in ne iz prakse. Zavajajoča in nestrokovna trditev, ki se je ves čas pojavljala v levih medijih je bila tudi ta, da EDS ni progresivna. EDS v okviru davka na dohodek bi se morala imenovati enotna mejna davčna stopnja, saj bi zaposleni za vsak dodatno zasluženi cent plačali enak davek. Pri upoštevanju splošne davčne olajšave, se povečuje davčno stopnja ob povečanju bruto plače, torej je EDS progresivna. »Primer EDS« je za večino bralcev verjetno nepotrebna podrobnost, vendar gre za zelo pomemben zgodovinski dogodek. Sindikalisti, Mencingerjanci in slabo izobraženi ter podkupljeni novinarji levih medijev so ukinitev razprave o EDS ocenili kot velik triumf, ki ga še danes opevajo (Semolić). V resnici pa je šlo za zmago egoističnih partikularnih interesov in prevlado demagoško-populistične argumentacije nad strokovno. Račun plačamo vedno davkoplačevalci.


Sicer pa ocenjujem, da je Slovence, ki se radi prisesamo na proračun oziroma na pleča drugih, najbolj prizadel términ, ki so ga prvič slišali iz Mrkaićevih ust, in sicer učinek. Kaj tako heretičnega kot plačilo po učinku si Slovenci niso znali predstavljati, zdaj bo v službi potrebno začeti delati. Predvidevam, da je bilo hudo tudi prenašati Mrkaićevo konkretnost, nikoli se ni sprenevedal in ovinkaril kot politiki tistega časa (Drnovšek, Kučan, Podobnika,..), vedno je dal konkreten in jasen odgovor oziroma rešitev problema.

Bo Janševa vlada v tem mandatu uspela udejanjiti nujno potrebne strukturne reforme in posredno vzdignila rast, konsolidirala javne finance ter uredila bančni sistem brez davkoplačevalskega denarja? Strukturne reforme namenjene večanju blaginje vseh državljanov Slovenije bi bile v grobem: na prvem mestu reforma trga dela s povečano fleksibilnostjo le-tega in znižanjem davčne obremenitve dela za bolj produktivne in uvedba socialne kapice; reforma pokojninskega in zdravstvenega sistema z razbitjem monopolov; odmik politike iz gospodarstva in sodstva z razbitjem monopolov in oligopolov v gospodarstvu (okrepitev pristojnosti UVK in KPK), počasno ukinitvijo subvencij z nekaterimi izjemami v kmetijstvu in zmanjšanjem javne porabe (združiti ali ukiniti urade in agencije, katerih funkcije se podvajajo, odpustiti nepotrebne uradnike). Drugi sklop reform bi v grobem vseboval sistemske spremembe, morda tudi ustavne, ki bi predvidevale ukinitev nedemokratičnega državnega sveta in zmanjšanje moči interesnih skupin (sindikati,…). Vse našteto naj bi vplivalo na znižanje pritiska na javne finance in spodbujanje gospodarske rasti. Reforme so potrebne zaradi naše blaginje, ne samo zaradi pričakovanj evropske komisije in bonitetnih hiš kot nam zadevo predstavljajo Mencingerjanci, sindikalisti, Hanžkoidi in ostali levičarski fundamentalisti.

Situacija je zaradi globalne finančno-gospodarske krize izredno zahtevna, reforme bi bilo veliko lažje izvesti v času konjunkture (v Janševem mandatu), tudi zato je kriza v veliki meri endogeno pogojena, dodatno pa seveda zaradi triletne Pahorjeve vladavine, ki je skrbela z izdatno potrošnjo davkoplačevalskega denarja in zadolževanjem zgolj za ohranjanje socialnega miru, pa še to neuspešno. Tako smo po letu 2008 doživeli enega najvišjih padcev BDP znotraj EU (- 8 %), podvojitev javno finančnega dolga, podvojitev brezposelnosti in vsakoletne proračunske luknje v višini 1,5 do 2 milijardi €. Kljub podkupovanju (delnemu subvencioniranju polnega delovnega časa in plačevanju čakanja na delo,…) so ljudje šli na ulice.

Takoj po inavguraciji Janševega mandata so levičarski skrajneži že začeli napadati s podobnimi populizmi kot v času 2004-2008 (Mladina, časopis Dnevnik). Tudi Semolić in Štrukelj sta že začela ofenzivo z imenom »boj proti rušenju socialne države«. Čakamo še na grožnje Mencingerjanskih ekonomistov.

Koalicijska stranka SLS Janši ne bo v pomoč, saj so bili še do konca avgusta 2011 veliki nasprotniki tržnega gospodarstva in branilci državnega intervencionizma ter zagovorniki nacionalnega interesa. Nikoli mi ni bilo jasno, kako se stranka s socialističnim gospodarskim programom, lahko uvršča ne desnico. DESUS je cokla vsaki koaliciji in vsem družbenim spremembam, volilna baza in člani stranke izhajajo ideološko predvsem iz časov komunistične partije. Glede NSI pa lahko samo upamo, da ne bo načenjala ideoloških tem. Opozicijo sestavljajo predvsem branilci državne lastnine (vodilnih mest rdečih direktorjev) in državnega intervencionizma, za sabo imajo večino medijev, med katerimi so tudi praktično vsi dominantni mediji.

Nekaj upanja vzbuja bodoči finančni minister, bivši direktor UMAR, Janez Šušteršič, ki je tudi sodeloval v Mrkaićevem krogu. Gre za etično in strokovno osebo, ki ima za cilj družbene spremembe in ne položaja oziroma denarja. Kolikor ga poznam, se upam trditi, da bo zagovarjal svoje oz. programske ideje do konca, kar lahko pomeni hiter razdor z Janšo in izstop iz koalicije. Če bo zmagal Virantov populizem, bo pač Lista ostala v koaliciji, bo pa nekaj poslancev stopilo med samostojne poslance.

Janševa iskrena želja pri reformah se bo pokazala, če bo Slovenija prekinila svojo ksenofobno, nacionalno-socialistično prakso in se odprla tujim naložbam, če bo v tujini sploh še kaj zanimanja. Vprašanje bo tudi ali bodo Zidarji in Hilde še naprej ekskluzivno dobivali posle na področju infrastrukturnih projektov ali bo šlo za javno-zasebna partnerstva in ali bomo davkoplačevalci še naprej zaradi napačnih ali bizarnih odločitev ekonomsko-političnih subjektov prispevali stotine milijonov v črno luknjo NLB ali bomo omogočili tujcem, da iz NLB naredijo banko, ki opravlja svojo funkcijo kreditiranja gospodarstva in posameznikov, ne pa sesanja denarja iz gospodarstva. Upajmo, da se to bo zgodilo, saj kapitala v RS ni, razen, če ga bodo lokalni tajkuni s kovčki prinesli nazaj, kakor so ga tudi odnesli in za »male pare« kupili izčrpana podjetja.

Janša ima priložnost, da zagotovi, da v Sloveniji dobimo trg. Kar pomeni, da so banke in gospodarstvo neodvisni od politike in se monopole in oligopole odpravi. Se bo tokrat izkazal ali bo zopet pokazal svojo populistično plat?

9 komentarjev:

  1. Ufff, tako debato sva imela pa midva zadnjič, ampak še vedno ostajam pri svojem mnenju, da je Janša ravno tako velik populist kot vsi ostali in z reformami in ter "kratenjem" pravic ne bo nič. Kaj so bile zadnje poteze Janševe vlade v letu 2008? Brezplačni vrtci in prehrana. Populizem! Resnih rezov pa v tej državi žal ni. Ni ga politika, ki bi za ceno lastnega padca dregnil v osje gnezdo upokojencev in sindikatov in ni ga politika, ki bi znal dopovedati, da so reforme nujne. Sploh pa bi bilo za to, da se ljudem glede nujnosti reform nalije čistega vina, potrebna soglasnost celotne politike, ki pa je nedosegljiva.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, vprašanje je kako ljudem dopovedat, da gre sindikalistom in ostalim hujskačem zgolj za lastne privilegije in da nam kakovostne reforme dolgoročno ne bodo ničesar vzele razen morda komu kakšnega privilegija, temveč ravno obratno, da nam lahko prinesejo veliko pozitivnega? Menim, da bi morala vlada najprej začeti spreminjati pri sebi, da bi se morda čemu odrekli, potem v javni upravi in nazadnje v javnem sektorju. Privatni sektor je je tako ali tako že skrčil v smislu plač in delovnih mest.

    Sploh pa ne gre povsod znižanje finančnih sredstev, gre pogosto za sistemske in strukturne spremembe in spremembe v smeri večje lastne odgovornosti in manj države. Želim si, da bi bil tokrat Janša bolj spreten in veliko manj populističen kot v svojem prvem mandatu, vsebina koalicijske pogodbe ni šibka. Topovi sindikalistov, novinarjev, socialističnih ekonomistov na čelu z Jožetom Mencingerjem in ostalih levičarskih skrajnežev so že pripravljeni na zlivanje gnojnice in branjenja svojih proračunsko-sesalskih privilegijev.

    OdgovoriIzbriši
  3. Evo, en citat: ne sprašujte, kaj lahko država naredi za vas, ampak kaj lahko vi naredite za državo. Pa tukaj se gre zgolj za to, da se ljudje počasi navadijo na to, da država ni vreča brez dna in da je socializem stvar preteklosti. Mogoče precejšnja razlika med nama je, da jaz še vedno zagovarjam socialno državo, ki depriviligiranim da neko oporo (tukaj govoriva o skupni ljudji, ki so dejansko motorično ali kako drugače omejeni in/ali so se znašlo v začasni stiski), vsi ostali pa se bodo/bomo morali navaditi na to, da država ne more več poskrbeti za brezplačna stanovanja, da je spodobna pokojnina stvar preteklosti, da moramo postati bolj fleksibilni kar se tiče zaposlovanja,... in da so reforme v času krize, tudi kar se tiče plač in ugodnosti zaposlitev v javnem sektorju, pokojninske reforme, socialne reforme,... nujne za dolgoročno stabilnost in vzdržnost javnih financ.
    Pa, da se razumeva - jaz samo sebe smatram za čisto levičarko, ampak to pa ne pomeni, da zagovarjam "šlepanje" na račun države, zagovarjam pa solidarnostni pokojninski in zdravstveni sistem, ker sicer kmalu pridemo do ameriškega uber kapitalizma, kjer je samo denar tisto merilo, ki te loči med človekom in "zadnjo smetjo" na cesti.

    OdgovoriIzbriši
  4. Nisi natančno brala, tudi jaz ves čas (tudi na blogu) zagovarjam socialno državo, ki objektivno henidekpiranim (invalidom npr.) omogoča enake možnosti oziroma inkluzijo, tudi začasna opora ljudem, ki jim je spodletelo je v nekih mejah sprejemljiva. Tako kot gospodarstvo mora biti tudi socialna država v vseh elementih učinkovita, kar pomeni, da ni namenjena umetnemu zaposlovanju ljudi v socialnem varstvu ali pa dajanju rent osebam, ki se jim enostavno ne ljubi aktivirati oz. po domače delati. Če se denar prerazdeljuje parazitom, zmanjkuje denarja za tiste, ki resnično potrebujejo pomoč, pa še podjetja se obremenjuje, kar pomeni avtomatično manj delovnih mest.

    Spodobna pokojnina ni nujno stvar preteklosti. Če ohranimo sedanji (solidarnostni) pay as you go sistem, pokojnine kot sredstvo za zaščito pred revščino lahko ohranimo zgolj, če delamo do 90. leta; država še bolj izdatno prispeva v pokojninsko blagajno, kar pomeni ali nadaljevanje brutalnega zadolževanje ali pa nadaljevanje oz. celo višanje brutalnega obremenjevanja podjetij z davki; se zgodi čudež in se zviša rodnost ali pa namesto tega uvozimo armado Indijcev (Slovakov bolj težko, ker tam pogoji dela postajajo boljši). Zato ideja o večjem deležu pokojninskega varčevanja z individualnimi računi ni slaba in ideja o spodobni pokojnini ni nujno stvar preteklosti . Naše zagrete levičarje bi vprašal, če vedo kakšen pokojninski sistem ima tako opevana socialna država Švedska?

    Sebe imaš za čisto levičarko. Resnično? Če pustimo ideološki balast v smislu partizanov, domobrancev, verouka in družinskega zakonika, bi te samo vprašal kako pa to potem, da iz tvojega pisanja veje duh po zagovarjanju tržnega gospodarstva, pravne države in kimanja idejam o plačilu po učinkovitosti pri delu? Se ti zdi, da levičarji zagovarjajo tržno gospodarstvo, se ti zdi, da levičarji zagovarjajo vitko in učinkovito državo?

    Pa vidim, da so tudi tebi slovenski ksenofobni mediji do konca sprali možgane glede ZDA. Razmisli kaj je bolje - da imaš možnost ne biti smet na cesti kot ti praviš in se, če želiš in se trudiš dvigneš na družbeni lestvici ali je boljše živeti v nekem lažnem solidarnostnem sistemu, kjer smo vsi smeti na cesti in tudi, če želiš in se trudiš, ti to ne uspe, ker imamo živalske davčne progresije, ki kaznujejo oziroma konfiscirajo tiste, bolj produktivne. Je pa res, da so tudi ZDA daleč od prostotržne ureditve in tudi tam kraljujejo interesne skupine (zdravstvo,…).

    OdgovoriIzbriši
  5. Opa! :D Si mi vrgel rokavico? :D
    1. Ok, torej se strinjava, ampak buuuu - to je leva sociala! :D

    2. Za Švedsko veva, kakšen je sistem - kolikor vplačaš, toliko te čaka ob upokojitvi, s tem, da ti pošljejo na koncu vsakega koledarskega leta obvestilo, kakšen je tvoj pokojninski fond. Zdaj pa ti meni povej, kako boš to uredil v Sloveniji, kjer z današnjimi prispevki od plač, zalagamo zdajšnje upokojence, ob dejstvu, da je nataliteta vsako leto nižja in tudi to ne zadostuje več za maso pokojnin? Kako boš iz tega sistema prešel na individualni sistem, ker je to praktično nemogoče? Ker, če moj fond, ostane moj fond, nimamo fonda za zdajšnje upokojence. Na to, da bodo pa zanamci plačevali v "svoj fond" in tako priskrbeli denar za moj fond, je pa ob vedno nižji nataliteti naravnost iluzorno pričakovati.

    3. Tudi, če dam ideološki balast na stran, se imam za levičarko. Pa ne socialistično, ampak tržno usmerjeno, če želiš kapitalistično, ampak vseeno socialno. Ker zame to, 20 let po razpadu Jugoslavije, je levica. Da nam je vsem jasno, da živimo v tržnem gospodarstvu, kljub temu pa znotraj tega gospodarstva ohranjamo socialo za tiste, ki so jo potrebni. Bistven pa je tisti del stavka, ki pravi, da nam je vsem jasno, da socializma ni več. Hehe, če sem moram etiketirati, sem torej kapitalistična levičarka, kar koli to že pomeni :D

    4. Mah Žid, ne vem, koliko se gre tukaj za pranje možganov, koliko pa za čisto objektiven pogled na situacijo v ZDA (priznam, popolnoma z njo nisem seznanjena). Glej, že dejstvo, da je pri nas študij zastonj, je tisto, kar te lahko dvigne na družbeni lestvici. V ZDA si lahko a) bogat in si ga plačaš, b) ekstremno nadarjen, bodisi kot športnik, bodisi kot akademik, pa ti ga plačajo, c) imaš za ta dvig na družbeni lestvici, kredite za naslednjih 10 let. In za moje pojme zastonj študij ni lažno solidarnostni sistem, ampak vrednota, kjer imajo vsi enake možnosti in dostop do izobrazbe (hehe, levičarka ;) ). Se pa seveda strinjam s tvojim opisom slovenske davčne politike. Veš, ampak zame je rešitev v iskanju kompromisov glede obdavčitev in sociale. Vseeno mi je razmišljanje Švedske bližje kot razmišljanje ZDA. Evo, pa še dobro prispodobo za moje levičarstvo sem našla - you can call me Inga :D

    OdgovoriIzbriši
  6. 1. Napaka, leva sociala podpira vse povprek, tukaj gre za podpiranje tistih, ki se vsaj kratkotrajno ne morejo enakopravno vključiti v družbeno življenje. Razlika je v podkupovanju in fiktivni zaposlenosti, ki ob prvi krizi, beri zaprtju pipe poceni denarja oziroma zvišanju obrestnih mer na zadolževanja, kar je uspelo Pahorju, eskalira v veliko p…….o.

    2. Predvsem zelo postopno in v paketu s preostalo zakonodajo (zdravstvo, trg dela), sicer bi se pojavilo tveganje revščine za večje število ljudi. Na začetku torej dvotirno. Tukaj bo potrebno zares zaživeti pojem medgeneracijske solidarnosti, torej upoštevati vse generacije, kar pomeni popolnoma zignorirati, najboljše sistemsko zaobiti partikularne interese sindikalnih voditeljev in raznih interesnih skupin v obliki društev upokojencev. Trenutni pokojninski sistem predstavlja eksponentno rast proračunskih prispevkov v pokojninsko blagajno in po letu 2008 smo imeli vsako letu od 1,5 do 2 milijardno luknjo v proračunu. Demografska slika in število aktivnih ljudi nista v prid nižanju deleža, ki ga prispeva država v pokojninsko blagajno. Potrebno bi bilo takoj začeti oblikovati nekakšen demografski sklad z oblikovanjem dolgoročnih kapitalskih rezervacij.

    3. To je protislovno. Levica in tržno gospodarstvo sta dva nasprotujoča pojma. Kapitalizem in socializem sta nezdružljiva, v naši ustavi piše, da smo hkrati socialna in pravna država, kar je nezdružljivo, zato pa imamo težave, ker se Slovenije ne pomika proti tržnemu gospodarstvu, gre za državo z najmanj strukturnimi reformami, zato pa kriza udarja močneje kot drugje... Vse vmesne različice so pot v socializem, vloga države samo raste in raste… Na Švedskem so v začetku 90ih izvedli korenite reforme, ker se je »socialna država« razrasla in postala predraga in neučinkovita, tega Hanžkoidi nikoli ne povejo. Pozabijo tudi, da je bila Švedska do 1970 izrazito kapitalistična država, ki je močno prosperirala, zato je imela velike »zaloge« za levičarske oz. keynesjanske eksperimente…

    4. Inga, NAŠE ŠOLSTVO NI BREZPLAČNO in je pravzaprav zelo drago, visoko šolstvo pa neučinkovito, ker ni povezano s trgom dela, torej je iz tega vidika še dražje. Univerze so pogosto zatočišče nezaposljivih oseb, ki strokovno stagnirajo (Vlado Miheljak). Nisem za privatizacijo, temveč za vavčerksi sistem kot ga poznajo te države, ki se jih v Sloveniji opeva kot socialne. Na začetku bi sicer osebe zbirale med javnimi in zasebnimi najlažje študije, vendar bi počasi trg (dela) izločil slabe, če seveda zopet ne bi država intervenirala. Poglej si zadevo na dobrih primerih iz prakse (Nizozemska). Počasi bi se nehalo sofinancirati »sociologijo kulture« v tako izdatni meri. :-)

    Jaz ZDA nikakor ne opevam, v ZDA so, če me ne vprašaš levičarske ideje močno prisotne. Zadnji trije predsedniki so se kljub temu, da je bil eden med njimi republikanec izkazali kot veliki socialisti, v praksi so brutalno večali vpliv države (podkupovanje volivcev z denarjem in dobesedno neumnimi zakoni, korporacij, hiperrergulacija) in s tem povzročili svetovno finančno krizo. Kandidat Ron Paul je pa res človek, ki predstavlja pretrganje popkovine z vdorom agresivnega levičarstva v ZDA.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Glej, brez sociale in regulative države se vrnemo nazaj v čase industrijske revolucije, kjer so delavci opravljali 12 urni delovnik za mezdo. To zame ni več model tržnega kapitalizma, ampak darwinizem z idejo survival of the fittest. Ker krut in neizprosen kapitalizem pripelje ravno do tega - nenehno dokazovanje v boju za službo, ugodnosti,... In kje so potem tiste meje med zdravim odnosom do dela in udinjanjem za mizerno plačo prek vseh regulativ in minimalnih socialnih in varstvenih pravic? A ja, saj res, na Kitajskem to čisto odlično funkcionira in imajo neverjetno gospodarsko rast... Sicer delavci ne vidijo dnevne svetlobe, delajo za 4 EUR/mesec, vsaj 12 ur dnevno, ampak hej, socializma jim, vsaj tukaj, ne moremo očitati.
      Regulativa države ali pa "socializem", če želiš, je potreben. In gre se za razliko med socializmom in socialnostjo in med regulativo in udinjanjem. Ravno to pa je vloga države, ki pušča odprto, tržno gospodarstvo, kljub temu pa varuje ljudi s socialnimi pravicami, je pa seveda potrebno ravnovesje med socialo države in različnimi interesnimi skupinami.

      Izbriši
    2. Da zaključim debato, noben fundamentalizem ni dober, tak ali drugačen. In to kar imamo v Sloveniji je skrajnost, socialno varstvo pogosto ne aktivira ljudi, ampak jim daje potuho, zato zmanjkuje državnega denarja za tiste, ki so pomoči res potrebni, pa še podjetništvo je prekomerno obteženo. Potrebujemo sistem, ki bo kot praviš varoval hendikepirane in kratkotrajno pomagal osebam, ki jim je spodletelo. Država pa naj se umakne iz gospodarstva in naj mu da kisik (ustrezno delavno-pravno zakonodajo in stimulativno davčno okolje z manj administrativnih bremen) in država naj hkrati ne daje gospodarstvu umetnega dihanja v smislu subvencij. Varstvo konkurence naj ne odpove. To je to. Se strinjava? :-)

      Izbriši
    3. Ja, si zelo dobro ubesedil trenutno stanje v Sloveniji in ja, se strinjava. To je to!

      Izbriši