Starejši se še spomnite glasila Komunist iz »prejšnjega« režima. Šlo je za glasilo pravovernih partijcev, ostali so ga brali iz strahu, da ne bi pomotoma uporabljali buržoazne-zahodnjaške terminologije, v glasilu je bilo namreč vse napisano po predpisih.
 |
| Glasilo Komunist danes |
Glasilo Ljubljana dobivamo prebivalci mestne občine Ljubljana "brezplačno" v nabiralnike. Naklada 119.800 izvodov je financirana iz lokalnega proračuna.
Uvodnika ni napisal nihče drug kot tovariš Jože Mencinger, velik zagovornik »nacionalnega interesa«, uvoznik kazino kapitalizma v Slovenijo in nesporni oče tajkunizacije slovenskih podjetij.
Že drugi odstavek je popolnoma demagoški in na izredno sporen, saj nekako opravičuje podivjano investiranje v času gospodarske krize, ko denarja zmanjkuje za bolj pomembne stvari kot za bahaške projekte:
»Tudi če ni in ne bo najlepše mesto na svetu, pa je Ljubljana mesto, v katerem je prijetno živeti in katerega center se je v nekaj letih povsem spremenil. Najbrž tudi najbolj zadrt »Slovenec« tega na more zanikati. Dovolj je sprehoditi se ob Ljubljanici ali po stari Ljubljani, si ogledati prenovljen Kongresni trg in garažo pod njim ali športno dvorano Stožice. Pri tem ne gre spregledati, da se je vse to spremenilo v času gospodarske krize, ko je gospodarska aktivnost malone povsem zastala in ko vsi bolj ali manj čakamo, kdaj se bo kriza končala, če se sploh bo končala.«
Tudi v uvodniku tovariš Mencinger ne more uiti »nacionalnemu interesu«, ko govori o »lahkomiselni prodaji podjetij«. Kako pa bi brez »nacionalnega interesa« tranzicijska levica črpala svoje rente? Nacionalni interes po Mencingerjansko pomeni obdržati podjetja za vsako ceno v državni lasti, oz. premoženje izjemoma pod posebnimi pogoji in kakopak brez lastnih sredstev, a toliko bolj z nezavarovanimi krediti bank v državni lasti, prodati posvečenim osebam, pripadnikom tranzicijske nomenklature. Iz podjetij, ki izjemoma poslujejo dobro, se nato po Mencingerjansko poleg davkov, črpa dodatna sredstva v proračun in prerazdeljuje slabim podjetjem, ki bi jih trg že zdavnaj izločil, nekaj se porabi za ohranjanje socialnega miru, nekaj gotovine pa se pravično podeli zaslužnim osebam. Če bi »družinsko srebrnino« prodali, tudi Mencingerjev privatni EIPF ne bi imel komu prodajati za mastne denarce svojih vrhunskih elaboratov (podatki so na spletni strani Supervizor).
Tako kot tovarišica Vesna Vuk Godina in tovariš Milan Kučan, tudi tovariš Mencinger ne pozabi omeniti kako socialen je Janković: »Odhajajočemu županu mnogi očitajo pomanjkanje čuta za socialne probleme. O njih res ni veliko govoril, a jih ni zanemarjal; dovolj je pogledati število socialnih stanovanj, izdatke za kulturo, zdravstvo, izobraževanje in socialno varnost.«
Ljubljančani so socialno čutečemu Jankoviću izjemno hvaležni, saj je mesto tako brutalno zadolžil, da so zadolženi že nerojeni otroci. Ljudem, ki so delali na stadionu ni plačal opravljenega dela, zato so šle podizvajalka podjetja v stečaj, kar pomeni precej osebnih tragedij in prirastek brezposelnih. Njegovi izdelki (stadion, Mesarski most,…) stanejo trikrat toliko kot bi stali na prostem trgu, primerljivi objekti v zahodnih državah stanejo trikrat manj (v Nemčiji, kjer je standard višji). Hvaležni so mu tudi, ker se po njegovi zaslugi od njegovih kolegov, gradbenih baronov in barones (Tovšak) kupuje neprofitna stanovanja po tržni ceni (zaradi »ugodnega« plačila pridobiva donacije), s čimer ohranja nerealno visoko ceno kvadratnega metra v LJ in si stanovanja aktivno vključena družina v trg dela po 10 letih ne more privoščiti, najemnih stanovanj pa ni. Hvaležni so mu tudi, ker je tako lepo poskrbel za svoja sinova, da je spremenil namembnosti zemljišč in preko njiju pral denar, da ne bi slučajno njegova družina trpela v pomanjkanju. Vsi Slovenci pa strižemo z ušesi, ko je lani NLB pridelala 200.000.000,00 milijonov € izgube, tudi precej po zaslugi posojil posredno Župankoviču (Grep), ki je napovedal, da za svoj spomenik (Stadion) ne bo porabil niti centa davkoplačevalskega denarja: letos smo v NLB vrgli že 243.000.000,00 milijonov € davkoplačevalskega denarja, pa banka še vedno ne more opravljati svojih funkcij.
»Tudi če ni in ne bo najlepše mesto na svetu, pa je Ljubljana mesto, v katerem je prijetno živeti in katerega center se je v nekaj letih povsem spremenil. Najbrž tudi najbolj zadrt »Slovenec« tega na more zanikati. Dovolj je sprehoditi se ob Ljubljanici ali po stari Ljubljani, si ogledati prenovljen Kongresni trg in garažo pod njim ali športno dvorano Stožice. Pri tem ne gre spregledati, da se je vse to spremenilo v času gospodarske krize, ko je gospodarska aktivnost malone povsem zastala in ko vsi bolj ali manj čakamo, kdaj se bo kriza končala, če se sploh bo končala.«
Tudi v uvodniku tovariš Mencinger ne more uiti »nacionalnemu interesu«, ko govori o »lahkomiselni prodaji podjetij«. Kako pa bi brez »nacionalnega interesa« tranzicijska levica črpala svoje rente? Nacionalni interes po Mencingerjansko pomeni obdržati podjetja za vsako ceno v državni lasti, oz. premoženje izjemoma pod posebnimi pogoji in kakopak brez lastnih sredstev, a toliko bolj z nezavarovanimi krediti bank v državni lasti, prodati posvečenim osebam, pripadnikom tranzicijske nomenklature. Iz podjetij, ki izjemoma poslujejo dobro, se nato po Mencingerjansko poleg davkov, črpa dodatna sredstva v proračun in prerazdeljuje slabim podjetjem, ki bi jih trg že zdavnaj izločil, nekaj se porabi za ohranjanje socialnega miru, nekaj gotovine pa se pravično podeli zaslužnim osebam. Če bi »družinsko srebrnino« prodali, tudi Mencingerjev privatni EIPF ne bi imel komu prodajati za mastne denarce svojih vrhunskih elaboratov (podatki so na spletni strani Supervizor).
Tako kot tovarišica Vesna Vuk Godina in tovariš Milan Kučan, tudi tovariš Mencinger ne pozabi omeniti kako socialen je Janković: »Odhajajočemu županu mnogi očitajo pomanjkanje čuta za socialne probleme. O njih res ni veliko govoril, a jih ni zanemarjal; dovolj je pogledati število socialnih stanovanj, izdatke za kulturo, zdravstvo, izobraževanje in socialno varnost.«
Ljubljančani so socialno čutečemu Jankoviću izjemno hvaležni, saj je mesto tako brutalno zadolžil, da so zadolženi že nerojeni otroci. Ljudem, ki so delali na stadionu ni plačal opravljenega dela, zato so šle podizvajalka podjetja v stečaj, kar pomeni precej osebnih tragedij in prirastek brezposelnih. Njegovi izdelki (stadion, Mesarski most,…) stanejo trikrat toliko kot bi stali na prostem trgu, primerljivi objekti v zahodnih državah stanejo trikrat manj (v Nemčiji, kjer je standard višji). Hvaležni so mu tudi, ker se po njegovi zaslugi od njegovih kolegov, gradbenih baronov in barones (Tovšak) kupuje neprofitna stanovanja po tržni ceni (zaradi »ugodnega« plačila pridobiva donacije), s čimer ohranja nerealno visoko ceno kvadratnega metra v LJ in si stanovanja aktivno vključena družina v trg dela po 10 letih ne more privoščiti, najemnih stanovanj pa ni. Hvaležni so mu tudi, ker je tako lepo poskrbel za svoja sinova, da je spremenil namembnosti zemljišč in preko njiju pral denar, da ne bi slučajno njegova družina trpela v pomanjkanju. Vsi Slovenci pa strižemo z ušesi, ko je lani NLB pridelala 200.000.000,00 milijonov € izgube, tudi precej po zaslugi posojil posredno Župankoviču (Grep), ki je napovedal, da za svoj spomenik (Stadion) ne bo porabil niti centa davkoplačevalskega denarja: letos smo v NLB vrgli že 243.000.000,00 milijonov € davkoplačevalskega denarja, pa banka še vedno ne more opravljati svojih funkcij.
Kar se pa tiče zdravstva, se lahko vprašamo o učinkovitosti le-tega glede na primerljive odstotke BDP vloženih sredstev v na primer opevani Švedski, glede socialne varnosti pa so tudi v javnost že prišli podatki o nižanju občinskih sredstev namenjenih socialno-varstvenim programom, tudi tistih, ki imajo dolgoletno tradicijo in tistih, ki izkazujejo merljiv učinek (MUZA, MISS).
Pravzaprav je Janković že kar malce preveč socialno čuteč za moj okus.
Zaključni slavospev resnično ne potrebuje komentarja: »Ni mi ga bilo treba podpreti. Naredil sem napako. Manjkajo mu lastnosti, ki so postale ključ do uspešnosti v zdajšnji slovenski politiki: poniglavost. zadrtost, zahrbtnost, hinavščina in sprenevedanje. Tvegal je veliko, saj bi lahko počival na tistem, kar se je v Ljubljani že spremenilo, pa bi se kljub temu uvrstil med župane, katerih ime bo zapisano v mestni zgodovini. A najbrž ne bi šlo; spet dvajset ur na dan ne bi vedel kaj početi.«
Je tovariš Mencinger pretendent za novega ljubljanskega župana? Ali bo to zopet njegov ljubljenec Janković, katerega stranka je z namenom povratka župana, že preoblikovala (skrajšala) ime iz Lista Zorana Jankovića pozitivna Slovenija v Pozitivna Slovenija? Če bo Janković zopet kandidiral za župana, bo s tem dejanjem seveda močno prevaral svoje volivce, ki so ga izvolili v državni zbor.
V glasilu je v nadaljevanju še nekaj slavospevov Jankoviću, seveda iz ust njemu lojalnih proračunskih parazitov.
Še vprašanja za zaključek: zakaj moramo prebivalci prezadolžene občine neprostovoljno plačevati za narcisoidno-pozersko glasilo? Jaz si tega pritlehnega glasila tudi brezplačno ne želim v svoj nabiralnik, predvsem pa ne proti plačilu. Smo še vedno v komunizmu?
sam res ta cajtng ni zastojn. pa še to je tut res zakj ns posiljujejo s tem? mi mamo nalepko na kaslcu - nobenih reklam, pa vseen dobivamo ta šit notr...
OdgovoriIzbriši