PREDMETA OSEBNE FINANCE IN TEMELJI EKONOMIKE V SREDNJEŠOLSKI KURIKULUM TER V KURIKULUM FAKULTETE ZA SOCIALNO DELO UNIVERZE V LJUBLJANI. SLOVENIJA DAJE ZA SOCIALO IZ JAVNEGA DENARJA MANJ KOT VEČINA ZAHODNIH DRŽAV, POUDARJA DR. DARJA ZAVIRŠEK

Na idejo me je zopet opozoril intervju v časopisu Delo, dne 9. 1. 2012, z Darjo Zaviršek, profesorico iz Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani z nerazumljivim naslovom (navedkom): »Kriza je izgovor, da se miselnosti ni treba spremeniti.« in pa demagoškim podnaslovom: »Slovenijadaje za socialo iz javnega denarja manj kot večina zahodnih držav, poudarja dr. Darja Zaviršek«.

V ozadju intervjuja je Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS), ki ga nekateri »ljubkovalno« imenujejo tudi PUJS. Gre za slabšo repliko zakona iz Mrkaićevega programa z uvedbo enotne vstopne točke za socialne transferje, ki ga je njegov krog izdelal v času sodelovanja v Janševi vladi. Janša iz populističnih razlogov praktično nobene točke Mrkaićevega programa ni udejanjil, za kar se mu je Mrkaić zahvalil z odhodom iz strateškega sveta. V tistem času je ob omembi enotne vstopne točke za socialne transferje in ostalih reformnih predlogov močno dvigoval glas tudi zadnji minister za delo družine in socialne zadeve, Ivan Svetlik, ki je Mrkaićeve ideje označil za »refolucijo«, sam pa se je kasneje lotil istih reform, le da so bili zakoni slabše dodelani, vsebovali več države, regulacije in dajali privilegije več interesnim skupinam. 

Ideje Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev sicer v osnovi pozdravljam, že iz vsebine Zakona o malem delu in Zakona o preprečevanju dela na črno pa poznamo Svetlika kot mojstra, kako iz dobre ideje narediti zmazek. Novi zakon je sicer najboljši Svetlikov izdelek, še vedno pa vsebuje precej pomanjkljivosti (neupoštevanje zadolženosti), predvsem pa je šel zelo v naglici v implementacijo, kar bo zelo verjetno prineslo precej negativnih posledic (revščino, zmedo in socialne nemire). Informacijski sistem se je namreč začel vzpostavljati zelo pozno, zaposleni na CSD pa tudi niso ustrezno informirani in izobraženi. 

Predimo na intervju s profesorico. Ne bom zanikal, da se z določenimi rešitvami ne strinjam, npr. s pomočjo hendikepirani populaciji, glede katere mislim, da obstaja visoka stopnja družbenega soglasja, da je potrebno ta del populacije s strani države podpreti. Ravno tako bi se v določeni meri strinjal s premišljeno deinstitucionalizacijo v socialnem varstvu. Se pa moje razmišljanje in opazovanje praktičnih primerov precej razlikuje od misli profesorice. 

Menim, da višanje brezpogojnih finančnih socialnih transferjev in višanje minimalne plače ne bo prineslo večje družbene blaginje in manj revščine, temveč bo to povzročilo obratni učinek. Ljudje bi bili manj pripravljeni na delo, kar pomeni manj ustvarjene dodane vrednosti in manj davčnega denarja za prerazdeljevanje (socialo), podjetja pa bi bila davčno bolj obremenjena, poleg visokih davkov, za katere res ni več prostora v Sloveniji, bi eksistneco podjetij in delovnih mest ogrožale še minimalne plače, višje od produktivnosti podjetij. Tukaj seveda ne trdim, da je 572 € neto mesečne plače, človeka vreden znesek, je pa potrebno postaviti na tehtnico: delovno mesto s 572 € neto mesečne plače ali pa dolgotrajno brezposelnost… Zato ocenjujem izjavo, citiram: »Tudi v bogatem Hongkongu na primer še zdaj nimajo minimalnih plač, v Ameriki pa je treba še vedno plačevati za izobraževanje«, kot deplasirano. Tudi v Sloveniji plačujemo izobraževanje, pa še drago je in neučinkovito. 

Izjava profesorice: »Denarna socialna pomoč bi morala biti izenačena z zneskom, ki ga ljudje potrebujejo za preživetje«, torej 572 €, pomeni, da bi se število legalno aktivnih oseb v Sloveniji rapidno zmanjšalo. Delež sive ekonomije bi se povišal, znižalo pa bi se tudi splošno število aktivnih oseb, torej legalno in nelegalno aktivnih. Se pa strinjam z naslednjim navedkom: »Socialne pomoči imajo lahko različne oblike: plačilo najemnine za stanovanje, ogrevanja, podporni servisi za druženje, pomoč družinam na njihovem domu na dnevni bazi, namesto financiranja institucij usmerjanje denarja v učinkovite servise, ki bi delali v skupnosti, ustvarjanje mobilnih služb na terenu za neposredno podporo prebivalcem. Preveč smo se osredotočili le na določeno vsoto denarja, namesto da bi gledali, kaj lahko spremenimo v sistemu in pri načinih, kako podpiramo ljudi.« Seveda se zopet postavi vprašanje merjenja kakovosti in učinkovitosti teh storitev.

Omenja tudi popolnoma blazno izjavo Srečka Dragoša, ki naj bi se po njenem mnenju »dobro vprašal, zakaj se ne obdavči dediščina premožnih, s tem denarjem pa bi država zbrala za socialne pomoči.« Odgovor je jasen: kapital se hitro seli v bolj stimulativno okolje in ti »bogataši« bi se hitro poskrili čez meje Slovenije oz. bi se povišalo izogibanje plačila davkov, to pa je nekaterim skrajnim levičarjem prekleto težko razumeti, brez kakršnikoli lastnih simpatij do »bogatunov«. 

Profesorica nadaljuje s klišejem: »V Evropski uniji manjka 80 milijonov delovnih mest, ker so jih sodobni izkoriščevalci izvozili v moderne suženjske cone, ki jim šarmantno pravijo prostotrgovinske cone, kjer kujejo veliko večje dobičke. Ministrstvo bi žal sicer izgubilo bitko, a bi vsaj v tendenci moralo zavrniti logiko, da je treba varčevati pri najnižjih slojih.« Spremenimo v Sloveniji delavno pravno zakonodajo, zmanjšajmo nepotrebno birokracijo, okrepimo Urad za varstvo konkurence, okrepimo pravno državo in spravimo davke na normalno raven in bomo mi postali ta zloglasna cona, kjer se bo zaposlovalo! Levičarji se seveda raje odločajo za brutalno prerazdeljevanje, konfiskacijske obdavčitve in »aktivno politiko zaposlovanja«. Na Zavodu RS zazaposlovanje poročajo o 112.754 brezposelnih osebah v Sloveniji v decembru 2011.   

Tudi naslednja trditev ne vzdrži ne logične, ne empatične presoje, načeto pa je tudi vprašanje pravičnosti: »Druga modernizacija« je izpopolnjen računalniški sistem, ki računa in zbira podatke, da potem ljudem posodi denar. Fokusiranje na baze podatkov, ki štejejo vse, kar človek ima, koliko je star avto, koliko kvadratnih metrov ima nepremičnina, se zdi moderno, tehnološko velik dosežek, a je lahko tudi korak k novemu zdrsu.« Gospa profesor očitno preferira sistem, ko se transferje deli po dolgem in počez »na lepe oči«. Tako si včasih po selitvi ob enakih materialnih pogojih na drugem centru za socialno delo dobil denarno-socialno pomoč, ko so te na prejšnjem centru gladko zavrnili. Arbitrarno odločanje o dodelitvi socialnih transferjev pomeni, da se bodo osebe še naprej vozile po denarno-socialno pomoč z avtomobilom znamke BMW. 

Kdaj bodo na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani nehali učiti in širiti neživljenjske ideje? Vsaki zreli nehendikepirani osebi je jasno, da se lahko samo z delom dvigne iz nezavidljivega položaja ter da denar ne pade iz neba. Država ni neka fiktivna tvorba, ki deli denar, tiskanje odkar smo v evro območju ni več možno, spomnimo pa se epizod hiperinflacije zaradi neustrezne monetarne politike, ki je vključevala tudi prekomerno tiskanje denarja. Denar ustvarja privatni sektor, ki plačuje davke, to je levičarskim ljubiteljem prerazdeljevanja prekleto težko razumeti.