petek, 20. september 2013

ODPRL BOM EKO KMETIJO - DRŽAVA MI MORA DATI DENAR! USTANOVIL BOM EKOVAS - DRŽAVA MI MORA DATI DENAR!

Kot pišem v eni prejšnjih objav »Juhu – novo šolsko leto je tu! Nadaljujemo tradicijo šolskega sistema po vzoru Sovjetske Zveze«, je Ministrstvo za gospodarstvo RS v javno razpravo lansiralo Strategijo razvoja Slovenije 2014-2020. Prisostvoval sem tudi na enem izmed posvetov na omenjeno temo v organizaciji Ministrstva za gospodarstvo RS in odšel zgrožen. Dejansko je bil to shod interesnih (cehovskih) skupin. Praktično vsi prisotni so se oglasili v razpravi in »absolutna zahteva« vseh je bila, da država mora nekaj narediti oz. z drugimi besedami dati denar za nekaj. Paraziti so se po novem usmerili v zelene ideje in socialno podjetništvo, obe področji sta v trendu in vse kar je zeleno in socialno se sliši lepo, dejansko pa gre zgolj za ohranjanje starih socialističnih vzorcev vseprisotne države (politike), birokracije, prerazdeljevanja denarja, rentništva, negativne selekcije in ostale slovenske folklore.

V vsej svetovni zgodovini se je socializem izkazal kot ekonomsko nevzdržen oz. neučinkovit sistem, zaradi deklarativne obsedenosti z dohodkovno enakostjo prebivalcev, ki ne sodijo v vladajočo oligarhijo, pa tudi nepravičen. Ker je to splošno znano, (razen morda v SRS in še nekaterih izvenevropskih državah), je potrebno iznajti za črpanje tujega denarja novo izrazoslovje in oblike organiziranja. Tako so si nekdanje komunistične evropske stranke nadele imena, ki vključujejo besedo zeleno, paraziti pa operirajo s projekti, ki so jih prisiljeni financirati davkoplačevalci, vsebujejo pa besede in besedne zveze kot so eko, bio, zeleno, permakultura, trajnostni razvoj (vidik), biodinamika, socialno podjetništvo,…

Paradoks samooskrbe

Ideje samooskrbe mi je zelo blizu. Tudi sam skrbim za večji vrt (zelenjavni, sadni), srednje veliko njivo in nabiram zelišča in gozdne plodove v zmernih količinah. Ampak meni na misel ne pride, da bi moral za svojo samooskrbo zahtevati tuj denar. Bodite eko in bio, a pustite tuj denar pri miru, razen če kakšen vlagatelj vidi poslovno priložnost v vaši dejavnosti in je pripravljen investirati denar v vaše prizadevanje ali če bi vam kdo rad podelil sredstva iz karitativnih razlogov.

Pa boste skočili v zrak in rekli, da gre za socialno podjetništvo. V redu, strinjam se, da je koncept zelo primeren za hendikepirano populacijo (invalide), vendar imam kljub temu zaradi slovenskih specifik in brutalne dediščine več kot sedemdesetih let neprekinjenega socializma, močne zadržke. V Švici sem si namreč ogledal socialna podjetja, katerim so lokalne oblasti (tam je ureditev drugačna in tega ne dela država) na začetku poti priskočile na pomoč z nepovratnimi sredstvi, kasneje pa se podjetja sama znašla na trgu in poiskala tržne niše. Strinjam se, da pri kmečkih opravilih uporabniki pridobijo številna praktična znanja, ki jih lahko kasneje uspešno uporabijo in da ima stik z živalmi terapevtske učinke kot tudi vzgajanje rastlin – spremljanje rasti da človeku neko lastno vrednost. Močno dvomim, da bo v SRS steklo kot v Švici. Pri nas nismo navajeni osebne odgovornosti, še ena dediščina socializma in brutalnega kolektivizma, vsi stroški, napake in neuspehi se razdelijo na skupnost. Seveda pa tudi niso vsa podjetja in društva t .i. socialna podjetja. In pomislite, je to res samooskrba, če je podjetje prisesano na državni proračun?

Paradoks samooskrbe in Ministrstvo za kmetijstvo in okolje

Kmetijsko ministrstvo govori o potrebi po samooskrbi, višji davki to preprečujejo, saj že tako globalno nekonkurenčni in subvencionirani kmetje ne morajo prenesti še dodatnega bremena. V lasti imajo veliko nepremičnin, ki finančno dajejo malo dodane vrednosti. Kako odlično so med seboj usklajeni slovenski resorji, pa govori napovedani nepremičninski davek, ki bi kmete močno obremenil, kako naj se gremo in ne gremo hkrati samooskrbe?

Ujma! Država pomagaj! Država plačaj!

Vsako leto iste zgodbe – ista območja, iste kmetije trpijo zaradi hude suše. Zakaj se ti kmetje ne:
·       zavarujejo;
·       posadijo poljščine, ki uspevajo na določenem območju;
·       ne investirajo v namakalni sistem.


    Na območju, kjer sam kmetujem je letos prav tako vladala strašna suša, imel sem tudi posledice, ker me ni bilo ves čas zraven. Ko pa sem bil zraven, sem vsak dan brez mehanizacije iz reke pritovoril vsaj 100 litrov vode. Na kmetiji je potrebno delati vsak dan, ni dovolj posaditi in čakati na pobiranje poljščin, vmes malo pognojiti, poškropiti, sicer pa med rastjo čakati in dejansko biti praktično na dopustu, rastline pa naj brezhibno zrastejo same od sebe. Tako pa je vsako leto norišnica in neprestano izsiljevanje državnih subvencij pod krinko samooskrbe.


Eko-fundamentalisti

V Delovi Rdeči Sobotni prilogi, je bil 10. 8. 2013, na straneh 16/17 objavljen pamflet z naslovom Kdo bo plačal zadolževanjenaravi, izpod peresa Nare Petroviča, člana ustanovnega odbora Slovenske mreže ekovasi. Menim, da je potrebno razgaliti rentniško logiko Petroviča Nare.
 
Nara Petrovič
Petrovič pravilno ugotavlja, da je v zadnjih desetletjih rasla predvsem virtualna, denarna ekonomija na račun brezglavega izčrpavanja neobnovljivih virov in netrajnostne izrabe obnovljivih. A ko omeni nujo lokalnega protekcionizma, se pozitivni naboj njegovih misli prične sesuvati in postane pravi zagovornik pajdaškega kapitalizma, kaviar socializma ali kakorkoli se že tej dominantni struji slovenskega razvoja reče, ki jo pooseblja Jože Mencinger. Navadni državljani SRS smo si lahko dodobra izdelali sliko ali slovenskemu razvoju škodijo hudobni tujci in privatizacija ali protekcionistični Mencingerjanski ukrepi, ki jih poosebljajo nacionalni interes, nenehne dokapitalizacije bank z davkoplačevalskim denarjem, brezperspektivnost mladih, enoumni mediji ter Kučanov Forum 21 in njegovi tajkuni člani Kordež, Janković itn.

»Beseda »protekcionizem« ima negativen prizvok, toda ob sedanjih razsežnostih pritiskov globalnega gospodarstva na regionalne ekosisteme si lahko lokalne skupnosti zagotovijo dolgoročno preživetje le tako, da se zaščitijo pred škodljivimi izdelki, gradnjami, naložbami, odkupi, prevzemi, privatizacijami ipd., ki se skrivajo pod krinko »svobodnega trga«.«

Tovariš Petrovič tudi ne razume svobodnega trga. Pri svobodnem trgu ni subvencij, sicer to ni svobodni trg, temveč plansko gospodarstvo. Seveda zraven navija za subvencije za svoj ceh. Razen, če je zagovornik svobodnega trga, ki je dejansko najuspešnejše zdravilo proti pogromu kakovostne prehrane v režiji multinacionalnih korporacij.

»Nesmiselno je govoriti o svobodnem trgu, dokler na vsako tono fosilnih goriv pride več kot sto dolarjev subvencij. V primerjavi s tem so subvencije zelenim tehnologijam drobiž in je nemogoče dosegati konkurenčnost.«

Nato se v pamfletu prične razvijati klasična jugo-slovenska marksistično-dialektična blaznost, ki ne upošteva osnovne logike in empiričnih dejstev celotne zgodovine človeštva. Če samo pogledamo en splošno znani primer: slovenske banke in podjetja v »skupni« oz. državni lasti, se Petrovičev argument sesuje kot hišica iz kart. Ko opazujem med pohodništvom osebe, ki odnašajo neznanske količine gob iz »skupnih« neprivatiziranih gozdov, se ravno tako lahko vprašam, če ne bi morda privatni lastnik gozda pustil še nekaj gob zaradi nadaljevanja vrste v gozdu, za razliko od uporabnikov gozda, ki jih redno opazujem in razmišljajo na način: »če ne bom gob nabral jaz, jih bo pa kdo drug«. Gre za legaliziran rop, ki ga skrajnež Petrovič spregleda.

»Do uničevanja lokalnih skupnosti je privedel pisan spekter vzrokov, med katerimi je eden najpomembnejših privatizacija. Ko kot državljan pridete na svet, nimate v praksi nobenih temeljnih pravic, saj je prav vse okoli vas privatizirano. Pravice do temeljnih preživetvenih dobrin morate kupiti ali jih, če imate srečo, podedovati, se pravi jih privatizirati na svoje ime. Zagovorniki privatizacije se sklicujejo na argument, da ljudje s skupno lastnino ne ravnajo vestno. Toda izkušnje kažejo nasprotno: vsaka povezana skupnost, ki skupno lastnino uporablja za pomembne socialne funkcije, natančno regulira to uporabo s strogimi (čeprav neformalnimi) pravili. V privatizirani družbi, po drugi strani, pride do odtujenosti lastnika od lastnine – predvsem pri najbogatejših, ki lastnine ne uporabljajo, temveč z njo izključno kreirajo kapital. Dejanski uporabniki »lastnine« niso njeni lastniki, so zgolj najemniki! Do tuje posesti se vedejo še mnogo manj vestno, kot bi se do funkcionalne skupne lastnine – tu je kapitalizem zašel v isto slepo ulico …«
 
Stara sorta nehibridne koruze, ki sem jo letos vzgojil – brez državne pomoči
Spoštovani eko-socialisti


Kmetijstvo, poljedelstvo in vrtičkarstvo kot hobi ali način preživljanja so krasne zadeve, ki jih tudi sam prakticiram, sploh če gre za permakulturni način izvajanja teh dejavnosti. Vendar vljudno prosim, da se v okviru samooskrbe oskrbujete sami in pustite tuj (davkoplačevalski) denar pri miru.

četrtek, 19. september 2013

CENA NACIONALNEGA INTERESA IN SLOVENSKI MEDIJI - III. DEL

Neodvisno medijsko poročanja o propadu Mencingerjansko-Kučanovih bank

Minilo je dva tedna od likvidacije Factor banke in Probanke, simbolov Mencingerjanskega razvojnega modela in spodletelih projektov Kučanovega Foruma 21. Spodletelih za davkoplačevalce in uspešnih za denarnice tajkunov iz Foruma 21 (Pajenk, Glaser, Rigelnik, Kučan,…) in ekonomistov svečenikov kot sta Jože Mencinger in njegov poslovni kolega iz EIPF Franjo Štiblar – Branko (keiretsu je pravi model za SRS!). Dva tedna sem dokaj intenzivno spremljal slovenske medije in z izjemo Financ in novinarja Stanislava Kovača so mediji »pozabili« kdo je v resnici bil ves čas ozadju tega projekta, ki ga bomo davkoplačevalci sanirali z vsaj 400.000,00 €, garancije države pa znašajo dobro milijardo evrov.

Spomnim se kakšen vik in krik so slovenski rumeni levičarski mediji (Delo, Mladina,…) upravičeno zagnali ob fiasku Holdinga Zvon I in II ter Gospodarstva Rast in s prstom kazali na RKC. Popolnoma upravičeno, a zakaj zdaj s prstom ne kažejo na Kučanov Forum 21 in tovariša Mencingerja?

Vlada poveličuje nezmotljivega Mencingerja

Nimam posebnih simpatij do Gospodarske zbornice Slovenije, vendar pozdravljam veliko rešitev iz sklopa predlaganih ukrepov Kisik za gospodarstvo od katerega se je socialistična vlada distancirala in raje terorizira državljane, podjetnike, najrevnejši sloj,… z davki, trošarinami in sorodnimi finančnimi obremenitvami, namesto, da bi dovolila gospodarstvu, da generira nova delovna mesta in ne izgubi že obstoječih. Tovarišica Alenka Pavlič, poslanka Pozitivne Slovenije je dokument Kisik za gospodarstvo celo poimenovala kot spisek mokrih želja gospodarstvenikov, saj po njenem gospodarstvu deluje kot nezrel, opravilno nesposoben otrok, tovariš Mencinger pa kot vedno najbolje ve, kaj najbolj vulgarno- parazitska nomenklatura potrebuje za vzdrževanje komunističnega ideala – vsi enaki, vsi revni, razen nas svečenikov, kaj potrebuje gospodarstvo.
Wanted! Mencinger, Štiblar, Kučan


Alenka Pavlič (PS): »Gospod predsednik, če ste vsem ostalim dovolili, da se pogovarjamo o mineštri, o gospodarstvu, o temule dokumentu, na katerega vi stavite vse konje, ki se reče Kisik za gospodarstvo, ki danes ni na dnevnem redu te seje, potem prosim dovolite tudi meni, da tudi jaz nekaj povem s tem v zvezi. In sicer, ta dokument, to je mineštra, kjer je sicer marsikaj navedeno, ampak to je spisek mokrih želja gospodarstvenikov. Vsi tisti, ki se imate za grozno dobre gospodarstvenike, bi vas opozorila, da v Sloveniji obstojijo tudi razni doktorji gospodarskih znanosti, ki so imeli že kaj povedati na to temo, pa tudi vlada se bo na to temo usedla, brez skrbi, in bo povedala. Če želite, lahko citiram dr. Mencingerja: Kisik za gospodarstvo nima prihodnosti. (Tudi vi pridete še na vrsto, gospod Vizjak). In sicer, lepo tukaj piše, da je pač gospodarsko gibanje, Mencinger je gospodarsko gibanje kritično ocenil, da so predlogi gospodarstva za davčno razbremenitev le predvidljiva utvara. Poleg tega si s temi ukrepi gospodarstvo absolutno ne more nič pomagati, saj so predlogi večinoma neuporabni, nekateri pa so le izraz želenih ciljev. Za druge pa meni, da bi se jih morali držati bolj delodajalci kot…«
Franjo Štiblar – Branko: Keiretsu spodletel na Japonskem, torej moramo zadevo ponoviti še v SRS

sobota, 07. september 2013

IZJAVA MESECA: AVGUST 2013: IGOR AKRAPOVIČ, PODJETNIK



Tokratna (pozitivna) izjava meseca je prišla iz sivih celic enega najuspešnejših slovenskih podjetnikov Igorja Akrapoviča, ki nudi kakovostna delovna mesta z visoko dodano vrednostjo. Gre za izjavo v sklopu intervjuja, ki je bil objavljen v časniku Finance, 19. 8. 2013 v članku »Intervju IgorAkrapovič: Slovenci delamo premalo!« Izjava uspešnega podjetnika oz. celoten intervju je brca s smučarskim čevljem v glavo Dušana Semoliča in ostalih zbirateljev sindikalnih članarin, Jožeta Mencingerja in drugih »resnih« ekonomistov ter ostalih slovenskih levičarskih politikov in družbeno-političnih delavcev navdahnjenim s socialističnimi centralno-planskimi idejami po sovjetskem vzoru, torej vsem od Janeza Janše do Igorja Lukšiča in njegova proizvoda, Andreja Kurnika. 

»Če bi hoteli privabiti tuje vlagatelje, bi morali znižati davek na dobiček in ustrezno dvigniti davek na izplačilo dobička.« 

»Zato, da bomo obdržali 500 delovnih mest v rudniku, mi zidamo TEŠ za dve milijardi. Ali ne bi bilo bolje te delavce in njihove družine poslati na Havaje? Dosmrtno. Bi bilo precej ceneje.« 

 
Igor Akrapovič: »Nevzdržno je, če ti nekdo govori, da ima v predalu še en davek. To je, kot da bi prišel dobavitelj in nam rekel, da ne ve, ali nam bo za pet ali deset odstotkov podražil svoj produkt.«
Glede na to, da je intervju prosto dostopen na spletu, ga objavljam v celoti: 

Precej razburjenja ste povzročili z izjavo, da boste ustavili vse načrtovane naložbe - precej govora je bilo o Črnomlju. Lahko to malo bolj pojasnite?
 
V Črnomlju smo od Danfossa kupili objekte, zdajšnji najemnik je Secop, ki mu konec leta 2015 poteče pogodba, nato bomo prostore prevzeli mi. Ker pa imamo precej dela in naročil, smo nameravali tam zgraditi še nov objekt na približno štiri tisoč kvadratnih metrih. Ta naložba bi stala od 2,5 do tri milijone evrov, izpeljali bi jo jeseni in se spomladi že vselili. 

Zaradi nepredvidljivega okolja, ko dejansko ne vemo, kakšni novi davki nas še čakajo, smo se preprosto odločili, da te naložbe ne izpeljemo. Tako gospodarstvo ne more delovati. Poslovne načrte pripravljamo za pet let naprej, ukvarjamo se s finančnim načrtovanjem in poglobljenim študijem vseh predvidljivih možnih dejavnikov, ki vplivajo na poslovanje, hkrati pa imamo v predalu neke ukrepe, ki nam konkretno lahko letno dvignejo stroške za 600 do 800 tisoč evrov. Govori se tudi o nepremičninskem davku. Smo v zelo nepredvidljivem položaju, v katerem je najbolje vse take naložbe zamrzniti in videti, kaj se bo zgodilo. 

Kako dolgo boste čakali?
 
Letos bomo videli, kaj se bo dogajalo, vprašanje je, ali bomo na koncu sploh šli v to naložbo, ker se bo počasi izpraznil prostor, ki ga najema Secop. 

Kaj boste preselili v Črnomelj?
 
Tja gre celotna proizvodnja, livarna in razvoj pa ostajata tu, v Ivančni Gorici. 

Se tja torej selijo tudi zaposleni?
 
Veliko zaposlenih je iz okolice - od Grosuplja do Novega mesta, precej iz Kočevja in Ribnice, od koder je bliže do Črnomlja. Nekaj jih gotovo tja ne bo šlo in poskušali bomo poskrbeti, da bodo ostali tukaj. 

Boste zaposlovali?
 
Absolutno. Mislim, da bomo rasli s tem tempom tudi v prihodnje in dolgoročno bomo tam gotovo zaposlili kar nekaj ljudi. 

Kako vam kaže letos?
 
Za zdaj zelo dobro, smo okoli dva odstotka nad načrti, kar pomeni, da bomo letos dosegli približno 14-odstotno rast. 

Lani ste omenjali, da ne dohajate naročil, imate letos isto težavo?
 
Kakšnih poslov tudi ne vzamemo, da se ne spravimo v položaj, ko nečesa ne bi mogli izpeljati. V avtomotoindustriji to lahko prinese hude težave, zato moramo biti precej pazljivi, kaj vzamemo. 

Imate nišo, ves svet potrebuje vaš izdelek, ste tako rekoč edini.
 
Takih izdelkov je na svetu še zelo veliko. 

Ampak vi imate znamko.
 
Znamko je treba ustvariti. Vlagati je treba v znamko in kakovosten, visokotehnološki produkt. Dolgoročno sta to edini zagotovili, da podjetje v Evropi ali drugje na svetu sploh lahko preživi. Sploh v ostri konkurenci, ki prihaja iz Azije, kjer delajo res poceni, a nimajo znamke. Na Kitajskem recimo ne bi kupili tam sestavljenega našega izpuha. Ljudje, ki imajo tam denar, ne bodo nikoli kupili nič, kar je narejeno na Kitajskem. Pripravljeni so plačati tudi dva- ali trikrat več, samo da je »made in EU«. Tukaj ima Evropa veliko prednost tudi v primerjavi z ZDA. Na Kitajskem evropske blagovne znamke najbolj uspevajo. Hkrati pa je treba na ta trg gledati kot potencialno nestabilen, saj ne vemo, kaj se bo tam zgodilo. Dolgoročno bodo imeli kar velike težave, saj želijo ljudje čedalje višje plače. Mislim, da bodo tudi na Kitajskem v desetih letih prišli do tega, da ne bo več vse tako poceni. 

Kako pa ustvariti tako znamko?
 
Ko začneš s podjetjem, je treba imeti vizijo, predvsem pa trdo delati. Spomnim se, da je bil na začetku vsak dan 12-urni delavnik, tudi sobote, nedelje in ogromno smo razvijali, testirali. Potem je bilo treba iti na trg, prepričati naše stranke. Veliko možnosti je in vsak lahko to naredi, če ima idejo, voljo, željo in je pripravljen trdo delati. 

V Sloveniji takšnih znamk, ki bi bile znane po vsem svetu, tako rekoč nimamo.
 
Smo jih tudi izpustili iz rok. Ljudje se niso zavedali vrednosti znamke in so pustili, da je propadla. Za to je gotovo kriva tudi po naše izpeljana privatizacija. V nacionalnem interesu je bilo, da so lastniki podjetij Slovenci. Če bi recimo, hipotetično, moj menedžment, ki je absolutno daleč najboljši v zgodovini podjetja, želel prevzeti naše podjetje, vam lahko zagotovim, da tega podjetja v petih letih ne bi bilo več. Ker če hočeš prevzeti takšno podjetje, bi moral iz njega potegniti toliko in toliko dobička, toliko in toliko kapitala, in če ves ta dobiček ne vložimo nazaj, nas v tej naši niši čez pet let ni več. 

Ne vem, kako so nekateri mislili, da bodo prevzeli podjetje, nato pa po različnih poteh izvlekli denar in posojila poplačali v desetih letih. Tega si ne predstavljam. Preprost izračun: če vzameš 200 milijonov evrov posojila, da kupiš pol podjetja, ki je delalo 20 milijonov evrov dobička, potem ni treba biti poseben finančni genij, da ugotoviš, da moraš samo za teh 200 milijonov posojila plačevati vsaj šest ali sedem milijonov obresti. Kako boš to izpeljal? Predvidevam, da so bili trdno prepričani, da bodo delnice kar rasle v neskončnost in jih bodo nato polovico prodali. 

Koliko letno namenite za razvoj?
 
Zelo veliko. Samo za dirkalni oddelek, ki skrbi za tehnično podporo sponzoriranih dirkalnih ekip, ter marketing, ki skrbi za razvoj blagovne znamke in prodajo, skupaj okoli 5,5 ali šest milijonov evrov. Od šest do sedem milijonov pa je strošek razvojno -tehnološkega oddelka. 

V letu dni imamo sedem sejmov in vsak stane od 100 do 300 tisoč evrov. Zanimivo je, ko smo merili neposredni vpliv sejma - eno leto Milano, eno leto Köln -, kaj se bo zgodilo v Italiji ali Nemčiji, ker je tam sejem. Pravzaprav se ne zgodi nič. Zaradi tega nimaš nič večje prodaje. Če pa te dve leti na sejmu ni, te ni več. Ta sejem ni plus, ampak je samo preprečevanje minusa. Včasih si rečeš, da bi lahko na račun marketinga in sejmov privarčevali, a na koncu ugotoviš, da si tega ne moreš privoščiti. 

Nenehno ste v stiku s svetovnim trgom, Japonsko ...
 
Japonska, predvsem pa Kitajska je zdaj zelo močna. Avtomobilistični segment se tam trenutno najbolj razvija. 

Vas partnerji iz tujine sprašujejo, kaj se dogaja pri nas?
 
Na žalost nas sprašujejo in so zaskrbljeni, a ko pridejo sem, vidijo, da čisto normalno delamo, da nas še niso nacionalizirali, čeprav si nekateri to morda želijo (smeh). 

Iz tujine prihajajo bežna znamenja, da se gospodarstvo pobira. Kdaj se bomo pobrali mi?
 
Načeloma nič ne kaže, da bi se stvar obrnila, ker je tistega dela prebivalstva, ki dela v podjetjih, ki ustvarjajo neko novo vrednost, preprosto premalo. Mislim, da jih ni več kot 200 tisoč - in to je za dva milijona prebivalcev absolutno premalo. Ta del bi se moral močno povečati, industrija bi morala začeti rasti, a to je odvisno od številnih dejavnikov, od novih vlaganj do tega, da se pri nas zelo težko dela razvoj, ker so plače preobremenjene z dajatvami. 

Kako presekati stagnacijo in upadanje?
 
Potreben je neki konsenz med politiki o temeljih gospodarskega okolja, ki bi bili vsaj osem, deset let dobesedno zabetonirani, da se stvari ne bi spreminjale tako hitro, kot se zdaj. V takem okolju je tako rekoč nemogoče poslovati. 

Rekel bi, da je treba v javnem sektorju znižati plače za 20 odstotkov in oklestiti število zaposlenih ter ljudi z ustreznimi programi izobraževanja nekako preusmeriti v zasebni sektor. Po drugi strani pa bo država nekje morala dobiti denar. Nenehno poslušam, da bi radi obdavčili bogate. Če je nekdo, ki ima plače pet tisoč evrov bruto in iz tega dobi, recimo, dva tisoč evrov neto, bogat, potem je to hudo napačna predpostavka. Ustrezno je treba obdavčiti imetje, ne pa plač. 

Kaj vas sploh še zadržuje v Sloveniji, razmišljate o selitvi proizvodnje?
 
Tukaj imam odlične sodelavce, zelo sposobne ljudi in te je vsekakor težko preseliti. Po drugi strani pa upanje umre zadnje, srčno upam, da se bodo razmere spremenile. 

Kako pa zadržujete inženirje, da vam ne pobegnejo v tujino?
 
Zelo težko. Mislim, da inženirje bolj zadržujejo njihove družine kot jaz. Ker v tujini imajo za enako bruto bruto plačo dvakrat višjo neto plačo. To je nevzdržno. Če zaposlenemu za tisoč evrov zvišaš maso za plačo, takoj ko je nad pet tisoč evrov bruto, dobi 270 evrov, država pa 730. Ne razumem, kje je tukaj logika, kje je tukaj motivacija, da bodo ljudje študirali in ostali tukaj. 

Kakšna pa bi bila pravšnja obremenitev plač?
 
Vse, kar je nad 50-odstotno obdavčeno, ni etično. To ni premoženje ali delnice, to je dejansko delo. In če delo obremenijo s 73 odstotki, to nikamor ne pelje. Zato, ker si dober, ker si študiral, ker cele dneve delaš, zato te je treba kaznovati. To je dejansko kaznovanje. V Franciji je ustavno sodišče ugotovilo, da je 75-odstotni davek na prihodke nad milijon evrov neustaven, pri nas pa 73-odstotna obdavčitev prihodkov nad 60 tisoč evrov na leto ni neustavna. Po mojem mnenju je to absolutno nevzdržno. 

No, pa ste razmišljali o selitvi podjetja?
 
Lahko bi selil razvoj, ta del je najbolj obremenjen. Bojim se, da bodo v Sloveniji ostala le delovna mesta za proizvodnim trakom. Ali je to cilj naših politikov, ne vem, ampak delajo v tej smeri. 

Vse več se govori o start-upih, so ti naš up?
 
Seveda. A tega je bilo veliko že v devetdesetih letih, takrat se je ustanovilo ogromno podjetij, a ogromno jih je tudi propadlo. Težko je reči, ali bodo ti uspešnejši. Težave so s financiranjem ... 

Vi težav s financiranjem nimate?
 
Ne. Delamo s tujimi bankami, ki so navzoče v Sloveniji, in do posojil pridemo razmeroma brez težav. Smo se pa odločili, da bomo letos zmanjšali zadolženost za približno tri milijone. Preprosto zato, ker nam obrestna mera tudi zaradi težav Slovenije raste. Čeprav plačujemo precej manj kot država (smeh), se pozna.
 
V zadnjih mesecih je precej glasen GZS, a zdi se, da ostaja bolj na teoretski ravni. Imate kakšno idejo, kako zagnati gospodarstvo?
 
Okolje je težko spremeniti v hipu. Zagnati je treba izvoznike, to so tisti, ki bodo na koncu odplačevali državni dolg. Treba je najti ukrepe, ki bi jih stimulirali. Jaz bi najprej zmanjšal obremenitev plač, uvedel socialno kapico, podobno kot v Nemčiji. Torej, ko prideš do 50 odstotkov dohodnine, ne plačuješ več za socialo in pokojnino.
 
Če bi hoteli privabiti tuje vlagatelje, bi morali znižati davek na dobiček in ustrezno dvigniti davek na izplačilo dobička. To je morda neki majhen prispevek. Od sindikalistov poslušamo, kakšno uslugo je država naredila podjetnikom, ko je znižala davek na dobiček z 20 na 18 odstotkov, pozabijo pa povedati, da je dvignila davek na izplačilo dobička z 20 na 25 odstotkov. Torej, če si prej hotel izplačati dobiček, si imel 36-odstotni davek, zdaj pa plačaš 38,5 odstotka. 

Reforme, ki smo jih sprejeli ...
 
To sploh niso bile reforme. Zanimivo, pravzaprav tragikomično, je, da se pri nas nenehno govori o neoliberalizmu v Sloveniji, dejansko pa imamo tovarišijski fevdalizem. Apostoli neoliberalizma so nizki in neprogresivni davki, prožna delovna zakonodaja, samoplačniško zdravstvo in šolstvo, zasebni pokojninski skladi. Trditev nedemokratičnega socialista, da z vztrajnim ponavljanjem laži ta postane resnica, v našem primeru brez dvoma drži. Morda še o delovni zakonodaji: podjetnik bi moral imeti možnost, da določeno kvoto ljudi odpusti, morda do dva odstotka na leto. Delovna zakonodaja se izjemno izkorišča, in preden nekoga odpustiš, imaš res strahotne težave. Menim, da brezposelnost zaradi tega ne bi rasla, prepričan sem celo o nasprotnem učinku, povečala bi se tudi produktivnost. Ne bi se dogajalo, kot se je meni pred leti, da bi imel avgusta 16 odstotkov bolniških v proizvodnji, bi pač tri poslal domov in bi se stvari uredile.
 
Kako se spopasti s sindikati, ki bi bili absolutno proti?
 
Sindikati so dejansko sokrivi za položaj, v katerem smo, in bi morali prevzeti svoj del odgovornosti. Nikoli niso bili izvoljeni, ampak zastopajo neko manjšino. Nikoli se ne bodo bojevali za izobražene, delovne in sposobne, ampak za svoje članstvo, ki pa težko presodi razmere v Sloveniji. Če želijo voditi državo, naj gredo na volitve in se pustijo izvoliti, potem bodo imeli legitimnost, trenutno pa je nimajo. 

Prav tisti, ki najmanj prispevajo v tej državi, so najglasnejši. Ker imajo tudi največ časa. Zaposleni v našem podjetju nimajo časa za proteste in shode, ker za svoje preživetje trdo delajo. Prej omenjeni pa ne vem, ali so seznanjeni s tem, kaj pomeni delo. Morda bi za razsvetljenje potrebovali kak mesec v proizvodnji, verjamem, da bi sprevideli. 

Bi gordijski vozel lahko presekali s prošnjo za pomoč?
 
Bojim se, da bo na koncu tako, ker sami se očitno ne znamo dogovoriti. Ni pa to dobra rešitev, prisilna uprava gotovo ne more biti dobra rešitev. 

Od uglednih gospodarstvenikov poslušamo, da mora država vlagati v gospodarstvo prek subvencij ...
Sem absolutno proti vsem subvencijam, nepovratnim sredstvom in kakršnikoli pomoči države. Črpanje evropskih sredstev me malo spominja na unicefe in podobno, kjer 80 odstotkov denarja porabijo za svoje plače, preostalo pa morda pride do tistih, ki to resnično potrebujejo. 

To je pravzaprav neki anahronizem - pošiljamo denar v Evropo, vmes je en kup dragih uradnikov, potem pride denar nazaj in je treba plačevati nekim pripravljavcem papirjev, ker mi menda tega ne znamo, in na koncu ti poberejo svoje odstotke. Precej bolje bi bilo, če bi nam ta denar že v začetku pustili. Tako pa v resnici na koncu morda doseže prave cilje 20 ali 30 odstotkov sredstev. 

Prav iz teh razlogov sem se že na začetku odločil, da tega denarja ne bom jemal. Mi sami ustvarjamo. Zato smo popolnoma neodvisni, če potrebujemo denar, gremo na banko. Dnevne afere, ki so posledica malverzacij, zaradi katerih je potrebno vračanje evropskih sredstev, me še bolj utrjujejo v mojem prepričanju. Tudi pri kmetijskih subvencijah ni nič drugače. Veliko je goljufij in država mora na koncu vračati denar. Zelo redko ali nikoli pa sredstva zares vrne povzročitelj, tisti, ki je to naredil, ker ga na koncu, kot je pri nas v navadi, ne moremo najti.
 
Kaj vas bolj boli - da vas stiska država ali da ne veste, kaj bo jutri?
 
Nevzdržno je, če ti nekdo govori, da ima v predalu še en davek. To je, kot da bi prišel dobavitelj in nam rekel, da ne ve, ali nam bo za pet ali deset odstotkov podražil svoj produkt. Dokler iz meseca v mesec poslušamo nove grožnje, se ne da vlagati. 

Se bojite septembra, ko spet začne delati vlada?
 
Ne bom rekel, da se bojim, ker mislim, da bo prevladal neki razum. Tudi pritisk GZS in vseh drugih bo morda kaj zalegel. Je pa res, da leta 2015 začne veljati zlato fiskalno pravilo. Zelo bom vesel, če mi nekdo v plejadi ekonomskih strokovnjakov pojasni, kje bomo takrat dobili manjkajoči dve ali 2,5 milijarde evrov. Samo upam, da jih spet ne bomo plačevali mi.
 
Ena politična stran je za varčevanje, druga za trošenje.
 
Poslušamo zgodbe o nekih velikih javnih delih, o drugem tiru Divača-Koper. Povejte mi, kaj bo imelo od tega slovensko gospodarstvo? Kakšen bo vpliv na podjetja, kot so Krka, Gorenje, Hidria? Bo slovensko gospodarstvo res konkurenčnejše? Več, predvsem azijskih izdelkov se bo prek Kopra pripeljalo v Evropo. In to je vse. Če hočemo delati in ustvariti podjetje v Sloveniji, nam za to železnica ne bo pomagala. Pomagala bo samo Luki Koper. Ali je tak strateški interes, da bomo zmetali stotine milijonov, da bo do Kopra še drugi tir? Jaz ga ne vidim. Naj raje vlagajo denar v kaj drugega, v elektrarne, predvsem pa v kaj bolj pametnega, kot je TEŠ. Poslušamo o ekologiji, električnih avtomobilih, po drugi strani pa ne kopljemo niti premoga, ampak lignit. Zato, da bomo obdržali 500 delovnih mest v rudniku, mi zidamo TEŠ za dve milijardi. Ali ne bi bilo bolje te delavce in njihove družine poslati na Havaje? Dosmrtno. Bi bilo precej ceneje.
 
Vlada napoveduje gradnjo hidroelektrarn.
 
To je razmeroma normalna naložba. Se strinjam, čeprav bi osebno raje zgradil še eno nuklearko. Tu so seveda pomisleki o varnosti, ampak če bi jo delali danes, bi bila gotovo varnejša kot ta, ki jo že imamo. Te pa tudi ne bomo ustavili. 

Bolj je težava, da tega ne moremo financirati.
 
Saj bi lahko tudi ceste financirali tako kot Hrvati, bi bilo za nas precej ceneje. Gradili smo jih absolutno predrago, veliko ljudi in omrežij je pri tem zaslužilo. 

Na drugi strani posojilo EIB ostaja neizkoriščeno, saj komercialne banke ne dajejo posojil. Denar stoji.
 
Zdaj je težko plasirati denar. Vem, kako nas tuje banke pregledajo, preden dobiš posojilo. To je tudi a propos posojilom, ki so jih nekateri, posvečeni dobili. Še danes pa ne vemo, kdo jim je ta posojila omogočil. Če bi vi prišli in rekli, dajte mi 200 milijonov evrov, imam dobro ime, kdo je pravzaprav odgovoren za odobritev in kdo je večji krivec? Najbrž tisti, ki vam je posojilo odobril. Za razkritje te osebe pa potrebujete samo nekaj minut: pošljete tajnico v sef po pogodbo in pogledate, kdo je podpisnik. Ampak tega pač ne bomo naredili. 

Pri normalnem podjetju pa banka pošlje dva cenilca, ki ocenita vse nepremičnine, opremo, pregledata poslovanje, ocenita vrednost podjetja - in to je to. In če bi naše banke to naredile v vseh drugih primerih, danes ne bi imeli nobenih tajkunov. 

Zdi se, da naš posojilni krč ni toliko težava bank kot podjetij.
 
Absolutno. Na našem primeru lahko rečem, da imamo kreditne linije s kar nekaj bankami in nimamo težav. Če pa bi želeli priti čez naš limit, denarja ne bi dobili. Čisto preprosto - in tega se je v gospodarstvu treba držati. Reševati nekoga, ki je totalno izčrpal podjetje, da je plačeval svoja prevzemna posojila, je velika težava in takih podjetij ni malo. Če pa imaš realno možnost, da boš posojilo vrnil, ga dobiš. Ne vidim pa nobenega razloga, da bi denar dajali nekomu, ki nima programa in že deset let dela izgubo. 

Kdo je tajkun?
 
Pri nas ni povsem jasno, kdo so. So to tisti, ki so odkup izpeljali, pa jim je v nekem trenutku zmanjkalo denarja, ali so zraven tudi tisti, ki jim bo v treh letih zmanjkalo denarja, ali pa so tudi tisti, ki so to izpeljali Torej, ti, ki so propadli, so tajkuni, tisti, ki jim je uspelo ali pa trenutno še komaj ostajajo nad gladino, so pa kaj? 

Je ta beseda v Sloveniji preveč slabšalna?
 
Načeloma je. Ampak to je vse proizvod nacionalnega interesa in zdaj teh ljudi, od sindikatov naprej, nihče nič ne vpraša. Ko se je prodajala Pivovarna Union, so bili vsi srečni, da jo je kupila Pivovarna Laško, pa Radensko in Mercator, samo da ne bodo lastniki postali grozljivi tujci. Ali bodo tudi ti ljudje zdaj prevzeli kakšno odgovornost, mogoče moralno, ali bodo spet vpili, da so vsega krivi tajkuni. Saj so jih vendar sami ustvarili! 

Kaže, da v Sloveniji spomin ne sega toliko let nazaj, ko so vili roke, da bodo prišli tuji lastniki in kaj vse bodo naredili in kako bo grozno. Zdaj pa vidimo, da podjetja, ki imajo tuje lastnike, odlično delujejo. Ampak tudi ta podjetja bodo razvoj premaknila iz Slovenije zaradi preobremenitve plač visoko usposobljenih ljudi. Vsi kakovostni kadri bodo šli ven. To se dogaja na Portugalskem, v Španiji, Italiji. In ko te ta del zapusti, kaj ti ostane? Samo še ljudje, ki lahko delajo za tekočim trakom. Če si to želimo in je to naša prihodnost, potem bomo to tudi imeli.
Imamo v Sloveniji previsok standard?
Za to, kar delamo ali kolikor delamo, ga seveda imamo. Pri nas se dela malo. Te razprave, koliko delamo, kako so ljudje izčrpani, zgarani - teh ljudi je razmeroma malo. To so ljudje, ki delajo predvsem v proizvodnih podjetjih, na normo. Od dveh milijonov je tistih, ki res garajo, hudičevo malo. Če gremo na normalen dan med tednom v Ljubljano in pogledamo v lokale, vidimo, kako garamo. Ko v petek ob enih vidimo, kaj se dogaja na avtocesti, si tudi lahko mislimo, koliko garamo. V Nemčiji ali Švici tega ni. Da bi vsak petek že ob enih izginili iz službe in šli na morje. Tega ni. 

Precej takih ljudi je tudi iz javnega sektorja. Kako bi vi organizirali javno upravo?
 
V podjetju imamo sistem nagrajevanja, od katerega so se politiki zelo ograjevali, ker se ga v javnem sektorju menda ne da uporabiti. Domnevno se dela zaposlenih ne da oceniti, ker vsi delajo enako. Ko vodja oddelka v podjetju pove, da njegovih 30 delavcev enako dela, potem vem, da moram zamenjati najprej njega, ker je nesposoben opravljati svoje delo. Če imaš sistem nagrajevanja podoben našemu, od 75 do 80 odstotkov ljudi na koncu leta kot bonus dobi še eno plačo in od tri- do štiriodstotno povišanje plače po avtomatizmu. Od pet do sedem odstotkov ljudi ne dobi ničesar. Od pet do sedem odstotkov ljudi dobi dve plači ter povišanje osnove za tudi do deset odstotkov. Če ta model uporabljaš dalj časa, počasi izločiš slabe. Še učinkovitejše pa bi bilo domov poslati tiste slabe kar takoj. Tako bi tudi v državnih službah morali bolj sposobne nagraditi, slabim pa se zahvaliti. 

Bi kakšno storitev iz javne uprave outsourcali v zasebni sektor?
 
Marsikakšno bi se dalo. Sem za javno zdravstvo, a mislim, da bi moral obstajati neki kompromis tudi z zasebnimi klinikami. Konkurenca bi bila dobrodošla. Konkretno pred dvema letoma sem šel na operacijo kolena k zasebniku. Naravnost grozljivo je, kaj dela država: oktobra jim zmanjka denarja za operacije in potem mora nekdo s poškodovanim kolenom ali kolkom leto do dve čakati doma zaradi države, ker nimajo denarja za operacijo, ki stane tri tisoč evrov. Dejansko ustvarjamo bolnike invalide, ker varčujemo v tej blagajni, ista država pa na drugi strani plačuje bolniške. Če bi bil v službi, pa bi plačeval prispevke in delal. Tu se dela grozljiva škoda, nihče pa se ne vznemirja, ker je pač tako sistem nastavljen.
 
Vidite luč na koncu predora in kje je?
 
Miselnost poražencev, tarnanje v bifejih ob točilnem pultu ter iskanje imaginarnih krivcev ne peljejo nikamor. Ljudje bodo morali sprevideti, da bo treba marsikaj korenito spremeniti in da za naše težave ni kriva ne Evropa ne nihče drug. Vsak svoboden narod si svojo usodo kroji sam. Tudi v tej državi se da uspeti.