ODPRL BOM EKO KMETIJO - DRŽAVA MI MORA DATI DENAR! USTANOVIL BOM EKOVAS - DRŽAVA MI MORA DATI DENAR!

Kot pišem v eni prejšnjih objav »Juhu – novo šolsko leto je tu! Nadaljujemo tradicijo šolskega sistema po vzoru Sovjetske Zveze«, je Ministrstvo za gospodarstvo RS v javno razpravo lansiralo Strategijo razvoja Slovenije 2014-2020. Prisostvoval sem tudi na enem izmed posvetov na omenjeno temo v organizaciji Ministrstva za gospodarstvo RS in odšel zgrožen. Dejansko je bil to shod interesnih (cehovskih) skupin. Praktično vsi prisotni so se oglasili v razpravi in »absolutna zahteva« vseh je bila, da država mora nekaj narediti oz. z drugimi besedami dati denar za nekaj. Paraziti so se po novem usmerili v zelene ideje in socialno podjetništvo, obe področji sta v trendu in vse kar je zeleno in socialno se sliši lepo, dejansko pa gre zgolj za ohranjanje starih socialističnih vzorcev vseprisotne države (politike), birokracije, prerazdeljevanja denarja, rentništva, negativne selekcije in ostale slovenske folklore.

V vsej svetovni zgodovini se je socializem izkazal kot ekonomsko nevzdržen oz. neučinkovit sistem, zaradi deklarativne obsedenosti z dohodkovno enakostjo prebivalcev, ki ne sodijo v vladajočo oligarhijo, pa tudi nepravičen. Ker je to splošno znano, (razen morda v SRS in še nekaterih izvenevropskih državah), je potrebno iznajti za črpanje tujega denarja novo izrazoslovje in oblike organiziranja. Tako so si nekdanje komunistične evropske stranke nadele imena, ki vključujejo besedo zeleno, paraziti pa operirajo s projekti, ki so jih prisiljeni financirati davkoplačevalci, vsebujejo pa besede in besedne zveze kot so eko, bio, zeleno, permakultura, trajnostni razvoj (vidik), biodinamika, socialno podjetništvo,…

Paradoks samooskrbe

Ideje samooskrbe mi je zelo blizu. Tudi sam skrbim za večji vrt (zelenjavni, sadni), srednje veliko njivo in nabiram zelišča in gozdne plodove v zmernih količinah. Ampak meni na misel ne pride, da bi moral za svojo samooskrbo zahtevati tuj denar. Bodite eko in bio, a pustite tuj denar pri miru, razen če kakšen vlagatelj vidi poslovno priložnost v vaši dejavnosti in je pripravljen investirati denar v vaše prizadevanje ali če bi vam kdo rad podelil sredstva iz karitativnih razlogov.

Pa boste skočili v zrak in rekli, da gre za socialno podjetništvo. V redu, strinjam se, da je koncept zelo primeren za hendikepirano populacijo (invalide), vendar imam kljub temu zaradi slovenskih specifik in brutalne dediščine več kot sedemdesetih let neprekinjenega socializma, močne zadržke. V Švici sem si namreč ogledal socialna podjetja, katerim so lokalne oblasti (tam je ureditev drugačna in tega ne dela država) na začetku poti priskočile na pomoč z nepovratnimi sredstvi, kasneje pa se podjetja sama znašla na trgu in poiskala tržne niše. Strinjam se, da pri kmečkih opravilih uporabniki pridobijo številna praktična znanja, ki jih lahko kasneje uspešno uporabijo in da ima stik z živalmi terapevtske učinke kot tudi vzgajanje rastlin – spremljanje rasti da človeku neko lastno vrednost. Močno dvomim, da bo v SRS steklo kot v Švici. Pri nas nismo navajeni osebne odgovornosti, še ena dediščina socializma in brutalnega kolektivizma, vsi stroški, napake in neuspehi se razdelijo na skupnost. Seveda pa tudi niso vsa podjetja in društva t .i. socialna podjetja. In pomislite, je to res samooskrba, če je podjetje prisesano na državni proračun?

Paradoks samooskrbe in Ministrstvo za kmetijstvo in okolje

Kmetijsko ministrstvo govori o potrebi po samooskrbi, višji davki to preprečujejo, saj že tako globalno nekonkurenčni in subvencionirani kmetje ne morajo prenesti še dodatnega bremena. V lasti imajo veliko nepremičnin, ki finančno dajejo malo dodane vrednosti. Kako odlično so med seboj usklajeni slovenski resorji, pa govori napovedani nepremičninski davek, ki bi kmete močno obremenil, kako naj se gremo in ne gremo hkrati samooskrbe?

Ujma! Država pomagaj! Država plačaj!

Vsako leto iste zgodbe – ista območja, iste kmetije trpijo zaradi hude suše. Zakaj se ti kmetje ne:

·       zavarujejo;

·       posadijo poljščine, ki uspevajo na določenem območju;

·       ne investirajo v namakalni sistem.


    Na območju, kjer sam kmetujem je letos prav tako vladala strašna suša, imel sem tudi posledice, ker me ni bilo ves čas zraven. Ko pa sem bil zraven, sem vsak dan brez mehanizacije iz reke pritovoril vsaj 100 litrov vode. Na kmetiji je potrebno delati vsak dan, ni dovolj posaditi in čakati na pobiranje poljščin, vmes malo pognojiti, poškropiti, sicer pa med rastjo čakati in dejansko biti praktično na dopustu, rastline pa naj brezhibno zrastejo same od sebe. Tako pa je vsako leto norišnica in neprestano izsiljevanje državnih subvencij pod krinko samooskrbe.

Eko-fundamentalisti

V Delovi Rdeči Sobotni prilogi, je bil 10. 8. 2013, na straneh 16/17 objavljen pamflet z naslovom Kdo bo plačal zadolževanjenaravi, izpod peresa Nare Petroviča, člana ustanovnega odbora Slovenske mreže ekovasi. Menim, da je potrebno razgaliti rentniško logiko Petroviča Nare.

 

Nara Petrovič

Petrovič pravilno ugotavlja, da je v zadnjih desetletjih rasla predvsem virtualna, denarna ekonomija na račun brezglavega izčrpavanja neobnovljivih virov in netrajnostne izrabe obnovljivih. A ko omeni nujo lokalnega protekcionizma, se pozitivni naboj njegovih misli prične sesuvati in postane pravi zagovornik pajdaškega kapitalizma, kaviar socializma ali kakorkoli se že tej dominantni struji slovenskega razvoja reče, ki jo pooseblja Jože Mencinger. Navadni državljani SRS smo si lahko dodobra izdelali sliko ali slovenskemu razvoju škodijo hudobni tujci in privatizacija ali protekcionistični Mencingerjanski ukrepi, ki jih poosebljajo nacionalni interes, nenehne dokapitalizacije bank z davkoplačevalskim denarjem, brezperspektivnost mladih, enoumni mediji ter Kučanov Forum 21 in njegovi tajkuni člani Kordež, Janković itn.

»Beseda »protekcionizem« ima negativen prizvok, toda ob sedanjih razsežnostih pritiskov globalnega gospodarstva na regionalne ekosisteme si lahko lokalne skupnosti zagotovijo dolgoročno preživetje le tako, da se zaščitijo pred škodljivimi izdelki, gradnjami, naložbami, odkupi, prevzemi, privatizacijami ipd., ki se skrivajo pod krinko »svobodnega trga«.«

Tovariš Petrovič tudi ne razume svobodnega trga. Pri svobodnem trgu ni subvencij, sicer to ni svobodni trg, temveč plansko gospodarstvo. Seveda zraven navija za subvencije za svoj ceh. Razen, če je zagovornik svobodnega trga, ki je dejansko najuspešnejše zdravilo proti pogromu kakovostne prehrane v režiji multinacionalnih korporacij.

»Nesmiselno je govoriti o svobodnem trgu, dokler na vsako tono fosilnih goriv pride več kot sto dolarjev subvencij. V primerjavi s tem so subvencije zelenim tehnologijam drobiž in je nemogoče dosegati konkurenčnost.«

Nato se v pamfletu prične razvijati klasična jugo-slovenska marksistično-dialektična blaznost, ki ne upošteva osnovne logike in empiričnih dejstev celotne zgodovine človeštva. Če samo pogledamo en splošno znani primer: slovenske banke in podjetja v »skupni« oz. državni lasti, se Petrovičev argument sesuje kot hišica iz kart. Ko opazujem med pohodništvom osebe, ki odnašajo neznanske količine gob iz »skupnih« neprivatiziranih gozdov, se ravno tako lahko vprašam, če ne bi morda privatni lastnik gozda pustil še nekaj gob zaradi nadaljevanja vrste v gozdu, za razliko od uporabnikov gozda, ki jih redno opazujem in razmišljajo na način: »če ne bom gob nabral jaz, jih bo pa kdo drug«. Gre za legaliziran rop, ki ga skrajnež Petrovič spregleda.

»Do uničevanja lokalnih skupnosti je privedel pisan spekter vzrokov, med katerimi je eden najpomembnejših privatizacija. Ko kot državljan pridete na svet, nimate v praksi nobenih temeljnih pravic, saj je prav vse okoli vas privatizirano. Pravice do temeljnih preživetvenih dobrin morate kupiti ali jih, če imate srečo, podedovati, se pravi jih privatizirati na svoje ime. Zagovorniki privatizacije se sklicujejo na argument, da ljudje s skupno lastnino ne ravnajo vestno. Toda izkušnje kažejo nasprotno: vsaka povezana skupnost, ki skupno lastnino uporablja za pomembne socialne funkcije, natančno regulira to uporabo s strogimi (čeprav neformalnimi) pravili. V privatizirani družbi, po drugi strani, pride do odtujenosti lastnika od lastnine – predvsem pri najbogatejših, ki lastnine ne uporabljajo, temveč z njo izključno kreirajo kapital. Dejanski uporabniki »lastnine« niso njeni lastniki, so zgolj najemniki! Do tuje posesti se vedejo še mnogo manj vestno, kot bi se do funkcionalne skupne lastnine – tu je kapitalizem zašel v isto slepo ulico …«

 

Stara sorta nehibridne koruze, ki sem jo letos vzgojil – brez državne pomoči

Spoštovani eko-socialisti

Kmetijstvo, poljedelstvo in vrtičkarstvo kot hobi ali način preživljanja so krasne zadeve, ki jih tudi sam prakticiram, sploh če gre za permakulturni način izvajanja teh dejavnosti. Vendar vljudno prosim, da se v okviru samooskrbe oskrbujete sami in pustite tuj (davkoplačevalski) denar pri miru.