Priporočam ogled nenavadnega
predavanja Dr. Rosvite Pesek: Slovenija – moja domovina.
Predvsem bi izpostavil dve
dilemi. Pri nas je praktično prepovedano na glas povedati, da je nekdo
slovenske narodnosti in da je ponosen na to, da je Slovenec. To velja za
sovražni govor. Torej »zdravi« nacionalizem je v Sloveniji nezaželen, je pa po
drugi strani Slovenija polna nekega popolnoma izrojenega ekonomskega
nacionalizma in čudnega protekcionizma. Tukaj predvsem ciljam na Mencingerjansko
idejo o nacionalnem interesu in vztrajanje, da podjetja in banke kljub slabemu
upravljanju (menedžerji in nadzorne institucije slabo opravljajo svoje delo),
nizki dodani vrednosti ali celo izgubam in nenehnim dokapitalizacijam ostajajo
v državnem lastništvu.
Kljub temu, da me zanima zgolj
kakovost in etičnost upravljanja podjetja ter sinergije z lokalnim okoljem,
zavestno gledam pri nakupih na izvor izdelkov. Menim, da je tuja konkurenca
dobra, da se slovenska podjetja prestrukturirajo in postanejo konkurenčna in
kakovostna in da se tista res slaba podjetja izbrišejo iz trga, da se jim
omogoči nebolečo smrt, ne pa dolgotrajno umiranje na obroke preko izdatnega
subvencioniranja (jemanja sredstev dobrim podjetjem). V monopolnem ali
oligopolnem položaju se pogosto dogaja, da so na voljo zgolj nekakovostni
izdelki in storitve po pretirani ceni, zato je konkurenca, tudi tuja, dobra.
Poleg Rosvite Pesek in sebe, ne
poznam nikogar, ki bi zavestno »kupoval slovensko«. Vedno kupim izdelek
slovenskega izbora, če je le na voljo in če sta cena in kakovost kolikor toliko
primerljivi in sprejemljivi.
Druga dilema pa je vprašanje, kdo
od slovenskih starost, ki so se veliko pojavljali v družbenem življenju, je res
pravi demokrat in moralna avtoriteta. Npr. France Bučar in Spomenka Hribar sta
s svojo odkrito podporo totalitarizmu dokončno izgubila svoj ugled. Trenutno se
razen rajnkega Jožeta Pučnika in Ljuba Sirca nikakor ne moram spomniti nikogar
drugega. Mi prosim pomagate?
Ni komentarjev:
Objavite komentar