9. 10. 2011 novinar časopisa Delo, Boris Čibej v članku Ameriška jesen poje slavospeve brezglavemu gibanju 99 odstotkov, upornikom, ki ne vedo kaj bi radi, razen še več države in več prerazdeljevanja ter več črpanja denarja aktivnih državljanov. Hkrati popolnoma diskreditira Čajankarsko gibanje z besedami:
»Čajankarsko gibanje prostovoljnih sužnjev, ki od države zahteva, naj jim še manj pomaga kot doslej, ve, kaj hoče. Še več istega v istem korumpiranem plutokratskem režimu. Zametek prvega gibanja, ki se res zavzema za pravice ljudstva, pa jasnih zahtev, ki bi jih postavilo sedanjemu družbenopolitičnemu sistemu, nima. Niti jih ne more imeti. Predsednik Barack Obama, ki je veliko obetal in še več obljubljal, je dokazal, da se sistema od znotraj ne da spremeniti. Edina resnična zahteva protestnikov bi bila lahko le ena: revolucija.«
24. 1. 2012 pa isti novinar v Delovem članku Leto nevarnih neodločitev piše malo drugače:
»Bati se je, da je med privrženci gibanja 99 odstotkov zdaj več privržencev svobodomiselnega republikanca Rona Paula kakor tistih, ki bodo jeseni šli glasovat za Obamo… Je Obama »škodljiv« predsednik, ki je celo generacijo aktivistov spremenil v kup političnih cinikov?
»Čajankarsko gibanje prostovoljnih sužnjev, ki od države zahteva, naj jim še manj pomaga kot doslej, ve, kaj hoče. Še več istega v istem korumpiranem plutokratskem režimu. Zametek prvega gibanja, ki se res zavzema za pravice ljudstva, pa jasnih zahtev, ki bi jih postavilo sedanjemu družbenopolitičnemu sistemu, nima. Niti jih ne more imeti. Predsednik Barack Obama, ki je veliko obetal in še več obljubljal, je dokazal, da se sistema od znotraj ne da spremeniti. Edina resnična zahteva protestnikov bi bila lahko le ena: revolucija.«
24. 1. 2012 pa isti novinar v Delovem članku Leto nevarnih neodločitev piše malo drugače:
»Bati se je, da je med privrženci gibanja 99 odstotkov zdaj več privržencev svobodomiselnega republikanca Rona Paula kakor tistih, ki bodo jeseni šli glasovat za Obamo… Je Obama »škodljiv« predsednik, ki je celo generacijo aktivistov spremenil v kup političnih cinikov?
Kako je to mogoče, da nekateri Čibejevi ljubljeni »okupatorji« počasi sprevidijo, da gibanje 99 odstotkov nima jasnih ciljev in smisla? In ex »okupatorji« se pridružujejo gibanju republikanca Ron Paula, enemu redkih ameriških pretendentov za predsednika v zadnjih 50 letih, ki dejansko pooseblja libertarne vrednote svobodne družbe? Dr. Paul je edini kandidat, ki glasno nasprotuje ameriškim vojaškim intervencijam, visokim obdavčitvam, bailoutom in ostalim razmetavanjem davkoplačevalskega denarja, nasprotuje tudi reševanju bank, edini, izstopa kot črna ovca.
Čibej kot velik zagovornik socializma, nesvobodne družbe in državnega intervencionizma precej selektivno identificira vzroke globalno-finančne krize: »…Jutri zvečer bo ameriški predsednik Barack Obama v tradicionalnem govoru o stanju v državi posvetil pozornost še vedno nezavidljivemu okrevanju po gospodarski katastrofi, ki mu jo je zakuhal njegov republikanski predhodnik George Bush mlajši…Republikancem, korporativnim medijem in tistim, zdaj še bolj neizmerno bogatim finančnim družbam, ki so povzročile krizo, zdaj pa z ogromnimi sponzorskimi sredstvi usmerjajo predvolilno tekmo, je namreč uspelo ustvariti sliko, kot da je za še vedno veliko brezposelnost pravzaprav kriv Obama…Med drugim Evropi, katere posojilno sposobnost zdaj vzvišeno ocenjujejo prav tisti neregulirani »neodvisni SDK-ji« globalne korporacijske burke s sedeži v ZDA, ki so bili eni glavnih krivcev za globalno (in evropsko) krizo.«
Tukaj Čibej nekako pozabi na vlogo Bushevega predhodnika Clintona, ki je po Carterju prvi močno pospešil prodiranje socializma v ameriško družbo, če ne drugega z veliko porabo davkoplačevalskega denarja in specifično monetarno politiko. Obama pa je kot v Sloveniji Pahor močno prispeval za poglobitev in podaljšanje krize z brezglavim kupovanjem socialnega miru in bailouti.
Predvsem pa je znano, da so krizo zakuhale državne intervencije, morda pod vplivom korporacij, vendar zakuhala jo je država sama z preohlapno monetarno politiko in popolnoma zgrešenimi implicitnimi garancijami na nepremičninskem trgu (tukaj se celo strinjam, da je kraljeval Bush jr.). Zakaj bi se, kot piše tovariš Čibej, bali predsedniškega kandidata Rona Paula, ki zagovarja svobodno družbo? Konec »šlepanja« na tuj denar?
Ron Paul je pomoje res svetla izjema v ameriški politiki, zato ga tamkajšnji mediji tudi vestno ignorirajo, kar je še posebej razvidno iz nedavnih republikanskih soočenj. Škoda, da se pri naših politikih vedno izkaže, da so navidezne črne ovce zgolj volkovi v preobleki (Virant, Janković ...).
OdgovoriIzbrišiG.
Res je, mediji Paula večinoma diskreditirajo, kar je pa še slabše, večinoma ga ignorirajo. Če mediji ne poročajo o tebi, niti o slabem ne, si »out«.
OdgovoriIzbrišiMeni se Janković nikoli ni zdel črna ovca, temveč klasičen primerek slovenskega tranzicijskega politika, torej osebe, ki »ustvarja« s tujim denarjem, ki mu ga »odobri« politika.
Če bo Paul bolje obravnavan s strani lokalnih medijev, se bojim, da ne bo dočakal volitev. Res izstopa, verjetno preveč za "ustaljen red".
OdgovoriIzbrišiNe razumem pa povsem, zakaj naj bi Virant bil volk v preobleki. Je mar komu obljubil, da bo šel v koalicijo s PS?
PS: Žid, redno berem, komentiram ne. Zelo všečno.
Jasna stvar. Virant velja za volka v preobleki za desne, ker se je pogovarjal z Jankovićem o vstopu v koalicijo in ker si je drznil ustanoviti svojo stranko in zapustiti SDS. V desnih časopisih so ga trgali enako srdito kot Jankovića, tudi desni so zakuhalo afero »nadomestilo«. Za leve velja za volka v preobleki, ker ni vstopil v Jankovićevo koalicijo, temveč v Janševo, s katero je imel programsko kar precej skupnih točk, razen npr. odnosa do državnega premoženja, s poudarkom na NLB. Z Jankovićevim programom je Virantova stranka imela malo skupnih točk (npr. ukinitev AUKN), splošna usmerjenost omenjenih strank pa je diametralno nasprotna.
OdgovoriIzbrišiLjudem pa ni jasno, da obstaja stranka, ki si želi programsko koalicijo in ne ideološke. Njegovo ponavljanje »mi nismo ne levi ne desni« je sicer že precej patetično, a recimo že na podlagi opredelitve do družinskega zakonika, se je pojavil unikum v slovenski zgodovini.
Upam, da se bodo držali svojih programskih načel, s katerimi so dobili podporo volivcev, zanimivo bi bilo imeti stranko, ki poleg liberalizma do manjšin, zagovarja tudi ekonomski liberalizem. To bi bilo pa res nekaj popolnoma novega v slovenski parlamentarni zgodovini. Janša se je v prejšnjem mandatu kljub programu in odličnemu strateškemu svetu, izkazal kot ekonomski gradualist, keynesjanec oziroma klasični Mencingerjanski socialist.
Če bo Virant skrenil s svojih programskih načel, ga bom glodal na blogu z enako srditostjo kot Jankovića, važne so ideje in načelnost (čim manj populizma), ne strankarska pripadnost oz orientacija levo/desno.