SOVRAŽNI GOVOR 2 – IGOR VIDMAR NESTRPEN DO TUJCEV

4. 1. 2012 je bil na Info TV prenos omizja (Vroči stol), ki ga ja vodil Vladimir Vodušek. Govorili so o ponudbi ameriškega veleposlanika Josepha A. Mussomelija, da bi sodeloval pri oblikovanju slovenske politične koalicije, kar se sicer tudi meni zdi prenagljeno, saj predsednik Türk še ni predlagal mandatarja. Mussomeli izjavo demantira, naj bi bila razumljena napačno. 

Nastopal je tudi tovariš Igor Vidmar, ki je izražal izrazit gnev do tujcev, do tujih investitorjev, predvsem tistim iz ZDA, ki naj bi po vzoru neoliberalne dogme (karkoli že je to) prišli v Slovenijo in pokupili vse kar je vrednega. Menim, da kljub temu, da sem zaveden Slovenec to ni absolutno nič slabega, če se tranzicijskim post komunistično-partijskim oligarhijam odmakne korito (neupravičene privilegije in rente) in jih pošlje na trg dela, kjer si lahko prvič pošteno zaslužijo denar. Prva posledica »Vidmarjeve razprodaje« bi bilo razbitje monopolov in oligopolov ter s tem nastanek svobodnega trga in konkurence. Druga posledica bi bila višanje kakovosti dobrin in storitev in splošne blaginje ob nižjih stroških. Nacionalni interes ni v državnem lastništvu podjetij, temveč v kakovosti podjetij in dodani vrednosti ter dobro plačanih in perspektivnih delovnih mestih, ki jih omogočajo. S tem pridobivamo vsi (lokalno okolje, proračun – socialna država), ne samo »tuji latniki«. Tretja pozitivna posledica, ki se je tovariš Vidmar najbolj boji, je dejstvo, da nam na nacionalni televiziji ne bi bilo več potrebno poslušati deplasiranih kripto-komunističnih govorov tovariša Vidmarja. Vidmarjevi govori so abotno demagoški in ne vzdržijo nobene logike, nimajo kaj dosti povezave z realnim družbenim dogajanjem (empirijo), so zgolj skupek levičarskih floskul in krilatic o zunanjih sovražnikih. So posledica strahu, da bi tovariši izgubili svoje neupravičene privilegije, ki jih plačujemo davkoplačevalci RS, ki ustvarjajo dodano vrednost. 

Hkrati tovariš Vidmar neargumentirano proglasi slovenska ekonomista Janeza Šušteršiča in Rada Pezdirja za talibanska ekonomista. Naredimo enostavno primerjavo objav obeh ekonomistov v indeksiranih publikacijah, z objavami Vidmarju ljubih ekonomistov, ki zagovarjajo privilegije post komunistično-partijskim elitam nacionalni interes kot so Franci Križanič, Franjo Štiblar in seveda Jože Mencinger. Komentar ni potreben. Poglejmo še ideje, ki jih tovarišu Vidmarju ljubi ekonomisti zagovarjajo in po njegovem talibanski ekonomisti, katerih ideje so sicer znane, se jih pa pri oblikovanju slovenskega družbenega življenja ne upošteva. Poglejmo kakovost slovenskega javnega visokega šolstva, poglejmo povezanost šolstva s trgom dela in trg dela sam, poglejmo podatke o brezposelnosti, poglejmo kakovost podjetij v državni lasti, poglejmo naklonjenost okolja malim in srednjim podjetjem, učinkovitost javne uprave, učinkovitost javnega zdravstva in bank v državni lasti, status RS na mednarodno primerljivih lestvicah konkurenčnosti in RS na mednarodno primerljivih lestvicah stopnje svobode. Na vseh omenjenih področjih veljajo Mencingerjanska pravila in ideje. Je komentar potreben? 

Precej patetično je tudi selektivno sovraštvo tovariša Vidmarja do oseb, ki živijo v državah s pretežno kapitalistično ureditvijo (ZDA) in simpatije do socialističnih držav. Kako se je tovariš Vidmar vznemiril, ko je Zmago Jelinčič Plemeniti omenil Culukafrijo, medtem, ko je sam sejal sovraštvu do tujcev. 

Zanimivo je opazovati, kako so bivši nosilci upora proti komunistično-socialistični državi, danes najbolj vneti zagovorniki socializma. Gre pretežno za razne kulturno umetniške delavce, 95 % t.i. punk generacije (tovariši kot so Vidmar, Magnifico, Predin, Lovšin), ki kljub koncertnim in ostalim zaslužkom radi pobirajo neupravičene rente iz davkoplačevalskega denarja, precej pa je žal tudi novinarjev (npr. Boris Čibej - Delo).