Časnik Dnevnik je danes (30. 4. 2013) »presenetil« z anketo:
Javnomnenjske raziskave kažejo, da je v zadnjih letih upadlo zaupanje ljudi vsindikate. Zakaj se je po vašem mnenju to zgodilo?
Nenavadno, a spodbudno
je, da so novinarji rumenega časopisa opazili, da je zaupanje v sindikate
manjše.
Le malo so narodno zapisali ponujene možnosti odgovorov.
1.
»Sindikati so se premalo odločno zavzemali za
delavske pravice«
Pravilno: Sindikati
se niso nikoli zavzemali za delavske pravice, temveč za svoje članarine, rente
in rente oseb iz omrežij tranzicijske levice.
2. »na pogajanjih o reformi trga dela so preveč
popustili aktualnim vladam in delodajalcem«
Pravilno: Zakon o
delovnih razmerjih je pisan pretežno po diktatu sindikatov in ni povezan
z realnimi potrebami trga dela (varna prožnost). Sindikalistični klientelizem
je šel celo tako daleč, da je po 3. odstavku 207. Člena ZDR (3) delodajalec
celo postal ponižni servis sindikalistov in jim mora tehnično izvesti obračun
in plačevanja sindikalne članarine za delavca: »Na zahtevo sindikata zagotavlja
delodajalec v skladu z aktom sindikata, katerega član je delavec, tehnično
izvedbo obračuna in plačevanja sindikalne članarine za delavca.«
3.
»pomen sindikatov se je z naraščajočo
brezposelnostjo in poglabljanjem krize na splošno zmanjšal«
Pravilno: nekateri aktivni državljani RS so
končno spregledali, da so sindikalisti ključni krivec
za slovensko krizo in število brezposelnih in odsotnost družbenih
sprememb (reform), ki je pretežno endogenega izvora (napačni razvojni model po
tovarišu Jožetu Mencingerju, podprt s hujskanjem nezamenljivega Dušana Semolića,
predsednika ZSSS).
