Tokratna
(pozitivna) izjava meseca je prišla iz sivih
celic enega najuspešnejših slovenskih podjetnikov
Igorja Akrapoviča, ki nudi kakovostna delovna mesta z visoko dodano
vrednostjo. Gre za izjavo v sklopu intervjuja, ki je bil objavljen v časniku Finance,
19. 8. 2013 v članku »Intervju IgorAkrapovič: Slovenci delamo premalo!« Izjava
uspešnega podjetnika oz. celoten intervju je brca s smučarskim čevljem v glavo
Dušana Semoliča in ostalih zbirateljev sindikalnih članarin, Jožeta Mencingerja
in drugih »resnih« ekonomistov ter ostalih slovenskih levičarskih politikov in
družbeno-političnih delavcev navdahnjenim s socialističnimi centralno-planskimi
idejami po sovjetskem vzoru, torej vsem od Janeza Janše do Igorja
Lukšiča in njegova proizvoda, Andreja Kurnika.
»Če bi hoteli privabiti tuje vlagatelje, bi morali
znižati davek na dobiček in ustrezno dvigniti davek na izplačilo dobička.«
»Zato, da bomo obdržali 500 delovnih mest v rudniku,
mi zidamo TEŠ za dve milijardi. Ali ne bi bilo bolje te delavce in njihove
družine poslati na Havaje? Dosmrtno. Bi bilo precej ceneje.«
|
Igor
Akrapovič: »Nevzdržno je, če ti nekdo govori, da ima v predalu še en davek. To
je, kot da bi prišel dobavitelj in nam rekel, da ne ve, ali nam bo za pet ali
deset odstotkov podražil svoj produkt.«
|
Glede na to,
da je intervju prosto dostopen na spletu, ga objavljam v celoti:
Precej razburjenja ste povzročili z izjavo, da boste
ustavili vse načrtovane naložbe - precej govora je bilo o Črnomlju. Lahko to
malo bolj pojasnite?
V Črnomlju smo od Danfossa kupili objekte, zdajšnji najemnik je Secop, ki mu
konec leta 2015 poteče pogodba, nato bomo prostore prevzeli mi. Ker pa imamo precej dela in naročil, smo nameravali tam
zgraditi še nov objekt na približno štiri tisoč kvadratnih metrih. Ta naložba
bi stala od 2,5 do tri milijone evrov, izpeljali bi jo jeseni in se spomladi že
vselili.
Zaradi nepredvidljivega okolja, ko dejansko
ne vemo, kakšni novi davki nas še čakajo, smo se preprosto odločili, da te
naložbe ne izpeljemo. Tako gospodarstvo ne more delovati. Poslovne načrte
pripravljamo za pet let naprej, ukvarjamo se s finančnim načrtovanjem in
poglobljenim študijem vseh predvidljivih možnih dejavnikov, ki vplivajo na
poslovanje, hkrati pa imamo v predalu neke ukrepe, ki nam konkretno lahko letno
dvignejo stroške za 600 do 800 tisoč evrov. Govori se tudi o nepremičninskem
davku. Smo v zelo nepredvidljivem položaju, v katerem je najbolje vse take naložbe
zamrzniti in videti, kaj se bo zgodilo.
Kako dolgo boste čakali?
Letos bomo videli, kaj se bo dogajalo, vprašanje je,
ali bomo na koncu sploh šli v to naložbo, ker se bo počasi izpraznil prostor,
ki ga najema Secop.
Kaj boste preselili v Črnomelj?
Tja gre celotna proizvodnja, livarna in razvoj pa
ostajata tu, v Ivančni Gorici.
Se tja torej selijo tudi zaposleni?
Veliko zaposlenih je iz okolice - od Grosuplja do
Novega mesta, precej iz Kočevja in Ribnice, od koder je bliže do Črnomlja.
Nekaj jih gotovo tja ne bo šlo in poskušali bomo poskrbeti, da bodo ostali
tukaj.
Boste zaposlovali?
Absolutno. Mislim, da bomo rasli s tem
tempom tudi v prihodnje in dolgoročno bomo tam gotovo zaposlili kar nekaj
ljudi.
Kako vam kaže letos?
Za zdaj zelo dobro, smo okoli dva odstotka nad načrti,
kar pomeni, da bomo letos dosegli približno 14-odstotno rast.
Lani ste omenjali, da ne dohajate naročil, imate letos
isto težavo?
Kakšnih poslov tudi ne vzamemo, da se ne spravimo v
položaj, ko nečesa ne bi mogli izpeljati. V avtomotoindustriji to lahko prinese
hude težave, zato moramo biti precej pazljivi, kaj vzamemo.
Imate nišo, ves svet potrebuje vaš izdelek, ste tako
rekoč edini.
Takih izdelkov je na svetu še zelo veliko.
Ampak vi imate znamko.
Znamko je treba ustvariti. Vlagati je treba v znamko
in kakovosten, visokotehnološki produkt. Dolgoročno sta to edini zagotovili, da
podjetje v Evropi ali drugje na svetu sploh lahko preživi. Sploh v ostri
konkurenci, ki prihaja iz Azije, kjer delajo res poceni, a nimajo znamke. Na Kitajskem recimo ne bi kupili tam sestavljenega našega
izpuha. Ljudje, ki imajo tam denar, ne bodo nikoli kupili nič, kar je narejeno
na Kitajskem. Pripravljeni so plačati tudi dva- ali trikrat več, samo da je
»made in EU«. Tukaj ima Evropa veliko prednost tudi v primerjavi z ZDA. Na
Kitajskem evropske blagovne znamke najbolj uspevajo. Hkrati pa je treba na ta
trg gledati kot potencialno nestabilen, saj ne vemo, kaj se bo tam zgodilo.
Dolgoročno bodo imeli kar velike težave, saj želijo ljudje čedalje višje plače.
Mislim, da bodo tudi na Kitajskem v desetih letih prišli do tega, da ne bo več
vse tako poceni.
Kako pa ustvariti tako znamko?
Ko začneš s podjetjem, je treba imeti
vizijo, predvsem pa trdo delati. Spomnim se, da je bil na začetku vsak dan
12-urni delavnik, tudi sobote, nedelje in ogromno smo razvijali, testirali.
Potem je bilo treba iti na trg, prepričati naše stranke. Veliko možnosti je in vsak lahko to
naredi, če ima idejo, voljo, željo in je pripravljen trdo delati.
V Sloveniji takšnih znamk, ki bi bile znane
po vsem svetu, tako rekoč nimamo.
Smo jih tudi izpustili iz rok. Ljudje se
niso zavedali vrednosti znamke in so pustili, da je propadla. Za to je gotovo
kriva tudi po naše izpeljana privatizacija. V nacionalnem interesu je bilo, da
so lastniki podjetij Slovenci. Če bi recimo, hipotetično, moj menedžment, ki je
absolutno daleč najboljši v zgodovini podjetja, želel prevzeti naše podjetje,
vam lahko zagotovim, da tega podjetja v petih letih ne bi bilo več. Ker če
hočeš prevzeti takšno podjetje, bi moral iz njega potegniti toliko in toliko
dobička, toliko in toliko kapitala, in če ves ta dobiček ne vložimo nazaj, nas
v tej naši niši čez pet let ni več.
Ne vem, kako so nekateri mislili, da bodo
prevzeli podjetje, nato pa po različnih poteh izvlekli denar in posojila
poplačali v desetih letih. Tega si ne predstavljam. Preprost izračun: če vzameš
200 milijonov evrov posojila, da kupiš pol podjetja, ki je delalo 20 milijonov
evrov dobička, potem ni treba biti poseben finančni genij, da ugotoviš, da
moraš samo za teh 200 milijonov posojila plačevati vsaj šest ali sedem
milijonov obresti. Kako boš to izpeljal? Predvidevam, da so bili trdno
prepričani, da bodo delnice kar rasle v neskončnost in jih bodo nato polovico
prodali.
Koliko letno namenite za razvoj?
Zelo veliko. Samo za dirkalni oddelek, ki skrbi za
tehnično podporo sponzoriranih dirkalnih ekip, ter marketing, ki skrbi za
razvoj blagovne znamke in prodajo, skupaj okoli 5,5 ali šest milijonov evrov.
Od šest do sedem milijonov pa je strošek razvojno -tehnološkega oddelka.
V letu dni imamo sedem sejmov in vsak stane od 100 do
300 tisoč evrov. Zanimivo je, ko smo merili neposredni vpliv sejma - eno leto
Milano, eno leto Köln -, kaj se bo zgodilo v Italiji ali Nemčiji, ker je tam
sejem. Pravzaprav se ne zgodi nič. Zaradi tega nimaš nič večje prodaje. Če pa
te dve leti na sejmu ni, te ni več. Ta sejem ni plus, ampak je samo
preprečevanje minusa. Včasih si rečeš, da bi lahko na račun marketinga in
sejmov privarčevali, a na koncu ugotoviš, da si tega ne moreš privoščiti.
Nenehno ste v stiku s svetovnim trgom, Japonsko ...
Japonska, predvsem pa Kitajska je zdaj zelo močna.
Avtomobilistični segment se tam trenutno najbolj razvija.
Vas partnerji iz tujine sprašujejo, kaj se dogaja pri
nas?
Na žalost nas sprašujejo in so zaskrbljeni, a ko
pridejo sem, vidijo, da čisto normalno delamo, da nas še niso nacionalizirali,
čeprav si nekateri to morda želijo (smeh).
Iz tujine prihajajo bežna znamenja, da se
gospodarstvo pobira. Kdaj se bomo pobrali mi?
Načeloma nič ne kaže, da bi se stvar
obrnila, ker je tistega dela prebivalstva, ki dela v podjetjih, ki ustvarjajo
neko novo vrednost, preprosto premalo. Mislim, da jih ni več kot 200 tisoč - in
to je za dva milijona prebivalcev absolutno premalo. Ta del bi se moral močno
povečati, industrija bi morala začeti rasti, a to je odvisno od številnih
dejavnikov, od novih vlaganj do tega, da se pri nas zelo težko dela razvoj, ker
so plače preobremenjene z dajatvami.
Kako presekati stagnacijo in upadanje?
Potreben je neki konsenz
med politiki o temeljih gospodarskega okolja, ki bi bili vsaj osem, deset let
dobesedno zabetonirani, da se stvari ne bi spreminjale tako hitro, kot se zdaj. V takem okolju je tako
rekoč nemogoče poslovati.
Rekel bi, da je treba v javnem sektorju
znižati plače za 20 odstotkov in oklestiti število zaposlenih ter ljudi z
ustreznimi programi izobraževanja nekako preusmeriti v zasebni sektor. Po drugi
strani pa bo država nekje morala dobiti denar. Nenehno poslušam, da bi radi
obdavčili bogate. Če je nekdo, ki ima plače pet tisoč evrov bruto in iz tega
dobi, recimo, dva tisoč evrov neto, bogat, potem je to hudo napačna
predpostavka. Ustrezno je treba
obdavčiti imetje, ne pa plač.
Kaj vas sploh še zadržuje v Sloveniji, razmišljate o
selitvi proizvodnje?
Tukaj imam odlične sodelavce, zelo sposobne ljudi in
te je vsekakor težko preseliti. Po drugi strani pa upanje umre zadnje, srčno
upam, da se bodo razmere spremenile.
Kako pa zadržujete inženirje, da vam ne
pobegnejo v tujino?
Zelo težko. Mislim, da inženirje bolj
zadržujejo njihove družine kot jaz. Ker v tujini imajo za enako bruto bruto
plačo dvakrat višjo neto plačo. To je nevzdržno. Če zaposlenemu za tisoč evrov
zvišaš maso za plačo, takoj ko je nad pet tisoč evrov bruto, dobi 270 evrov,
država pa 730. Ne razumem, kje je tukaj logika, kje je tukaj motivacija, da
bodo ljudje študirali in ostali tukaj.
Kakšna pa bi bila pravšnja obremenitev plač?
Vse, kar je nad
50-odstotno obdavčeno, ni etično. To ni premoženje ali delnice, to je dejansko
delo. In če delo obremenijo s 73 odstotki, to nikamor ne pelje. Zato, ker si
dober, ker si študiral, ker cele dneve delaš, zato te je treba kaznovati. To je
dejansko kaznovanje. V Franciji je ustavno sodišče ugotovilo, da je 75-odstotni
davek na prihodke nad milijon evrov neustaven, pri nas pa 73-odstotna
obdavčitev prihodkov nad 60 tisoč evrov na leto ni neustavna. Po mojem mnenju
je to absolutno nevzdržno.
No, pa ste razmišljali o selitvi podjetja?
Lahko bi selil razvoj, ta
del je najbolj obremenjen. Bojim se, da bodo v Sloveniji ostala le delovna
mesta za proizvodnim trakom. Ali je to cilj naših politikov, ne vem, ampak
delajo v tej smeri.
Vse več se govori o start-upih, so ti naš up?
Seveda. A tega je bilo veliko že v devetdesetih letih,
takrat se je ustanovilo ogromno podjetij, a ogromno jih je tudi propadlo. Težko
je reči, ali bodo ti uspešnejši. Težave so s financiranjem ...
Vi težav s financiranjem nimate?
Ne. Delamo s tujimi bankami,
ki so navzoče v Sloveniji, in do posojil pridemo razmeroma brez težav. Smo se
pa odločili, da bomo letos zmanjšali zadolženost za približno tri milijone.
Preprosto zato, ker nam obrestna mera tudi zaradi težav Slovenije raste. Čeprav
plačujemo precej manj kot država (smeh), se pozna.
V zadnjih mesecih je precej glasen GZS, a zdi se, da
ostaja bolj na teoretski ravni. Imate kakšno idejo, kako zagnati gospodarstvo?
Okolje je težko spremeniti v hipu. Zagnati je treba
izvoznike, to so tisti, ki bodo na koncu odplačevali državni dolg. Treba je
najti ukrepe, ki bi jih stimulirali. Jaz bi najprej zmanjšal obremenitev plač,
uvedel socialno kapico, podobno kot v Nemčiji. Torej, ko prideš do 50 odstotkov
dohodnine, ne plačuješ več za socialo in pokojnino.
Če bi hoteli privabiti
tuje vlagatelje, bi morali znižati davek na dobiček in ustrezno dvigniti davek
na izplačilo dobička. To je morda neki majhen prispevek. Od sindikalistov
poslušamo, kakšno uslugo je država naredila podjetnikom, ko je znižala davek na
dobiček z 20 na 18 odstotkov, pozabijo pa povedati, da je dvignila davek na
izplačilo dobička z 20 na 25 odstotkov. Torej, če si prej hotel izplačati
dobiček, si imel 36-odstotni davek, zdaj pa plačaš 38,5 odstotka.
Reforme, ki smo jih sprejeli ...
To sploh niso bile reforme. Zanimivo,
pravzaprav tragikomično, je, da se pri nas nenehno govori o neoliberalizmu v
Sloveniji, dejansko pa imamo tovarišijski fevdalizem. Apostoli neoliberalizma so nizki in
neprogresivni davki, prožna delovna zakonodaja, samoplačniško zdravstvo in
šolstvo, zasebni pokojninski skladi. Trditev nedemokratičnega socialista, da z
vztrajnim ponavljanjem laži ta postane resnica, v našem primeru brez dvoma
drži. Morda še o delovni zakonodaji: podjetnik bi moral
imeti možnost, da določeno kvoto ljudi odpusti, morda do dva odstotka na leto.
Delovna zakonodaja se izjemno izkorišča, in preden nekoga odpustiš, imaš res
strahotne težave. Menim, da brezposelnost zaradi tega ne bi rasla, prepričan
sem celo o nasprotnem učinku, povečala bi se tudi produktivnost. Ne bi se
dogajalo, kot se je meni pred leti, da bi imel avgusta 16 odstotkov bolniških v
proizvodnji, bi pač tri poslal domov in bi se stvari uredile.
Kako se spopasti s sindikati, ki bi bili
absolutno proti?
Sindikati so dejansko
sokrivi za položaj, v katerem smo, in bi morali prevzeti svoj del odgovornosti.
Nikoli niso bili izvoljeni, ampak zastopajo neko manjšino. Nikoli se ne bodo
bojevali za izobražene, delovne in sposobne, ampak za svoje članstvo, ki pa
težko presodi razmere v Sloveniji. Če želijo voditi državo, naj gredo na
volitve in se pustijo izvoliti, potem bodo imeli legitimnost, trenutno pa je
nimajo.
Prav tisti, ki najmanj
prispevajo v tej državi, so najglasnejši. Ker imajo tudi največ časa. Zaposleni
v našem podjetju nimajo časa za proteste in shode, ker za svoje preživetje trdo
delajo. Prej omenjeni pa ne vem, ali so seznanjeni s tem, kaj pomeni delo.
Morda bi za razsvetljenje potrebovali kak mesec v proizvodnji, verjamem, da bi
sprevideli.
Bi gordijski vozel lahko presekali s prošnjo za pomoč?
Bojim se, da bo na koncu tako, ker sami se očitno ne
znamo dogovoriti. Ni pa to dobra rešitev, prisilna uprava gotovo ne more biti
dobra rešitev.
Od uglednih gospodarstvenikov poslušamo, da mora
država vlagati v gospodarstvo prek subvencij ...
Sem absolutno proti vsem
subvencijam, nepovratnim sredstvom in kakršnikoli pomoči države. Črpanje
evropskih sredstev me malo spominja na unicefe in podobno, kjer 80 odstotkov
denarja porabijo za svoje plače, preostalo pa morda pride do tistih, ki to
resnično potrebujejo.
To je pravzaprav neki
anahronizem - pošiljamo denar v Evropo, vmes je en kup dragih uradnikov, potem
pride denar nazaj in je treba plačevati nekim pripravljavcem papirjev, ker mi
menda tega ne znamo, in na koncu ti poberejo svoje odstotke. Precej bolje bi
bilo, če bi nam ta denar že v začetku pustili. Tako pa v resnici na koncu morda
doseže prave cilje 20 ali 30 odstotkov sredstev.
Prav iz teh razlogov sem
se že na začetku odločil, da tega denarja ne bom jemal. Mi sami ustvarjamo.
Zato smo popolnoma neodvisni, če potrebujemo denar, gremo na banko. Dnevne
afere, ki so posledica malverzacij, zaradi katerih je potrebno vračanje
evropskih sredstev, me še bolj utrjujejo v mojem prepričanju. Tudi pri
kmetijskih subvencijah ni nič drugače. Veliko je goljufij in država mora na
koncu vračati denar. Zelo redko ali nikoli pa sredstva zares vrne povzročitelj,
tisti, ki je to naredil, ker ga na koncu, kot je pri nas v navadi, ne moremo
najti.
Kaj vas bolj boli - da vas stiska država ali
da ne veste, kaj bo jutri?
Nevzdržno je, če ti nekdo
govori, da ima v predalu še en davek. To je, kot da bi prišel dobavitelj in nam
rekel, da ne ve, ali nam bo za pet ali deset odstotkov podražil svoj produkt.
Dokler iz meseca v mesec poslušamo nove grožnje, se ne da vlagati.
Se bojite septembra, ko spet začne delati vlada?
Ne bom rekel, da se bojim, ker mislim, da bo prevladal
neki razum. Tudi pritisk GZS in vseh drugih bo morda kaj zalegel. Je pa res, da
leta 2015 začne veljati zlato fiskalno pravilo. Zelo
bom vesel, če mi nekdo v plejadi ekonomskih strokovnjakov pojasni, kje bomo
takrat dobili manjkajoči dve ali 2,5 milijarde evrov. Samo upam, da jih spet ne
bomo plačevali mi.
Ena politična stran je za varčevanje, druga za
trošenje.
Poslušamo zgodbe o nekih velikih javnih
delih, o drugem tiru Divača-Koper. Povejte mi, kaj bo imelo od tega slovensko
gospodarstvo? Kakšen bo vpliv na podjetja, kot so Krka, Gorenje, Hidria? Bo
slovensko gospodarstvo res konkurenčnejše? Več, predvsem azijskih izdelkov se
bo prek Kopra pripeljalo v Evropo. In to je vse. Če hočemo delati in ustvariti
podjetje v Sloveniji, nam za to železnica ne bo pomagala. Pomagala bo samo Luki
Koper. Ali je tak strateški interes, da bomo zmetali stotine milijonov, da bo
do Kopra še drugi tir? Jaz ga ne vidim. Naj raje vlagajo denar v kaj drugega, v
elektrarne, predvsem pa v kaj bolj pametnega, kot je TEŠ. Poslušamo o
ekologiji, električnih avtomobilih, po drugi strani pa ne kopljemo niti premoga,
ampak lignit. Zato, da bomo
obdržali 500 delovnih mest v rudniku, mi zidamo TEŠ za dve milijardi. Ali ne bi
bilo bolje te delavce in njihove družine poslati na Havaje? Dosmrtno. Bi bilo
precej ceneje.
Vlada napoveduje gradnjo hidroelektrarn.
To je razmeroma normalna naložba. Se strinjam, čeprav
bi osebno raje zgradil še eno nuklearko. Tu so seveda pomisleki o varnosti,
ampak če bi jo delali danes, bi bila gotovo varnejša kot ta, ki jo že imamo. Te
pa tudi ne bomo ustavili.
Bolj je težava, da tega ne moremo financirati.
Saj bi lahko tudi ceste financirali tako kot
Hrvati, bi bilo za nas precej ceneje. Gradili smo jih absolutno predrago,
veliko ljudi in omrežij je pri tem zaslužilo.
Na drugi strani posojilo EIB ostaja neizkoriščeno, saj
komercialne banke ne dajejo posojil. Denar stoji.
Zdaj je težko plasirati
denar. Vem, kako nas tuje banke pregledajo, preden dobiš posojilo. To je tudi a
propos posojilom, ki so jih nekateri, posvečeni dobili. Še danes pa ne vemo,
kdo jim je ta posojila omogočil. Če bi vi prišli in rekli, dajte mi 200
milijonov evrov, imam dobro ime, kdo je pravzaprav odgovoren za odobritev in
kdo je večji krivec? Najbrž tisti, ki vam je posojilo odobril. Za razkritje te
osebe pa potrebujete samo nekaj minut: pošljete tajnico v sef po pogodbo in
pogledate, kdo je podpisnik. Ampak tega pač ne bomo naredili.
Pri normalnem podjetju pa
banka pošlje dva cenilca, ki ocenita vse nepremičnine, opremo, pregledata
poslovanje, ocenita vrednost podjetja - in to je to. In če bi naše banke to
naredile v vseh drugih primerih, danes ne bi imeli nobenih tajkunov.
Zdi se, da naš posojilni krč ni toliko
težava bank kot podjetij.
Absolutno. Na našem primeru lahko rečem, da
imamo kreditne linije s kar nekaj bankami in nimamo težav. Če pa bi želeli
priti čez naš limit, denarja ne bi dobili. Čisto preprosto - in tega se je v
gospodarstvu treba držati. Reševati nekoga, ki je totalno izčrpal podjetje, da
je plačeval svoja prevzemna posojila, je velika težava in takih podjetij ni
malo. Če pa imaš realno možnost, da boš posojilo vrnil, ga dobiš. Ne vidim pa
nobenega razloga, da bi denar dajali nekomu, ki nima programa in že deset let
dela izgubo.
Kdo je tajkun?
Pri nas ni povsem jasno, kdo so. So to
tisti, ki so odkup izpeljali, pa jim je v nekem trenutku zmanjkalo denarja, ali
so zraven tudi tisti, ki jim bo v treh letih zmanjkalo denarja, ali pa so tudi
tisti, ki so to izpeljali Torej, ti, ki so propadli, so tajkuni, tisti, ki jim
je uspelo ali pa trenutno še komaj ostajajo nad gladino, so pa kaj?
Je ta beseda v Sloveniji preveč slabšalna?
Načeloma je. Ampak to je vse proizvod nacionalnega interesa in
zdaj teh ljudi, od sindikatov naprej, nihče nič ne vpraša. Ko se je prodajala
Pivovarna Union, so bili vsi srečni, da jo je kupila Pivovarna Laško, pa
Radensko in Mercator, samo da ne bodo lastniki postali grozljivi tujci. Ali
bodo tudi ti ljudje zdaj prevzeli kakšno odgovornost, mogoče moralno, ali bodo
spet vpili, da so vsega krivi tajkuni. Saj so jih vendar sami ustvarili!
Kaže, da v Sloveniji
spomin ne sega toliko let nazaj, ko so vili roke, da bodo prišli tuji lastniki
in kaj vse bodo naredili in kako bo grozno. Zdaj pa vidimo, da podjetja, ki
imajo tuje lastnike, odlično delujejo. Ampak tudi ta podjetja bodo razvoj
premaknila iz Slovenije zaradi preobremenitve plač visoko usposobljenih ljudi.
Vsi kakovostni kadri bodo šli ven. To se dogaja na Portugalskem, v Španiji,
Italiji. In ko te ta del zapusti, kaj ti ostane? Samo še ljudje, ki lahko
delajo za tekočim trakom. Če si to želimo in je to naša prihodnost, potem bomo
to tudi imeli.
Imamo v Sloveniji previsok standard?
Za to, kar delamo ali
kolikor delamo, ga seveda imamo. Pri nas se dela malo. Te razprave, koliko
delamo, kako so ljudje izčrpani, zgarani - teh ljudi je razmeroma malo. To so
ljudje, ki delajo predvsem v proizvodnih podjetjih, na normo. Od dveh milijonov
je tistih, ki res garajo, hudičevo malo. Če gremo na normalen dan med tednom v
Ljubljano in pogledamo v lokale, vidimo, kako garamo. Ko v petek ob enih
vidimo, kaj se dogaja na avtocesti, si tudi lahko mislimo, koliko garamo. V
Nemčiji ali Švici tega ni. Da bi vsak petek že ob enih izginili iz službe in
šli na morje. Tega ni.
Precej takih ljudi je tudi iz javnega
sektorja. Kako bi vi organizirali javno upravo?
V podjetju imamo sistem
nagrajevanja, od katerega so se politiki zelo ograjevali, ker se ga v javnem
sektorju menda ne da uporabiti. Domnevno se dela zaposlenih ne da oceniti, ker
vsi delajo enako. Ko vodja oddelka v podjetju pove, da njegovih 30 delavcev
enako dela, potem vem, da moram zamenjati najprej njega, ker je nesposoben
opravljati svoje delo. Če imaš sistem nagrajevanja podoben našemu, od 75 do 80
odstotkov ljudi na koncu leta kot bonus dobi še eno plačo in od tri- do
štiriodstotno povišanje plače po avtomatizmu. Od pet do sedem odstotkov ljudi
ne dobi ničesar. Od pet do sedem odstotkov ljudi dobi dve plači ter povišanje
osnove za tudi do deset odstotkov. Če ta model uporabljaš dalj časa, počasi
izločiš slabe. Še učinkovitejše pa bi bilo domov poslati tiste slabe kar takoj.
Tako bi tudi v državnih službah morali bolj sposobne nagraditi, slabim pa se
zahvaliti.
Bi kakšno storitev iz javne uprave outsourcali v
zasebni sektor?
Marsikakšno bi se dalo. Sem za javno zdravstvo, a
mislim, da bi moral obstajati neki kompromis tudi z zasebnimi klinikami.
Konkurenca bi bila dobrodošla. Konkretno pred dvema letoma sem šel na operacijo
kolena k zasebniku. Naravnost grozljivo je, kaj dela država: oktobra jim
zmanjka denarja za operacije in potem mora nekdo s poškodovanim kolenom ali
kolkom leto do dve čakati doma zaradi države, ker nimajo denarja za operacijo,
ki stane tri tisoč evrov. Dejansko ustvarjamo bolnike
invalide, ker varčujemo v tej blagajni, ista država pa na drugi strani plačuje
bolniške. Če bi bil v službi, pa bi plačeval prispevke in delal. Tu se dela
grozljiva škoda, nihče pa se ne vznemirja, ker je pač tako sistem nastavljen.
Vidite luč na koncu predora in kje je?
Miselnost poražencev, tarnanje v bifejih ob točilnem
pultu ter iskanje imaginarnih krivcev ne peljejo nikamor. Ljudje bodo morali sprevideti, da bo treba marsikaj korenito
spremeniti in da za naše težave ni kriva ne Evropa ne nihče drug. Vsak svoboden
narod si svojo usodo kroji sam. Tudi v tej državi se da uspeti.