sreda, 16. julij 2014

SLAVOJ ŽIŽEK – PONOS LEVIČARJEV - PLAGI(NAZI)ATOR

Nisem se mogel upreti, da bi še jaz objavil spektakularno razkritje, ki me niti ne preseneča. Slavoj Žižek, je naredil plagiat prispevka Stanleya Hornbecka v reviji American Renaissance. Nekega blogerja je zmotila konsistentnost in lucidnost Žižkovega pisanja, ki je po navadi nekonsistentno in z napisanim stavkom zanika prejšnjega. Tako mu je uspelo odkriti, da je Žižkovo delo popolni plagiat iz ultra nacistično-rasistične revije. Zanimiv izlet priznanega marksista. Potrjuje tezo, da med kolektivističnimi idejami (nacionalnega) socializma, socializma in komunizma ni bistvenih razlik.
 
Slavoj Žižek - Marksistični plagiator nacističnih besedil, ponos levice
Še bolj bizarna stvar postane, ko se je prejšnji teden Žižek po e-pošti začel izmikati, češ, da mu je misli povedal prijatelj po telefonu:

»With regard to the recent accusations about my plagiarism, here is what happened. When I was writing the text on Derrida which contains the problematic passages, a friend told me about Kevin Macdonald’s theories, and I asked him to send me a brief resume. The friend send [sic] it to me, assuring me that I can use it freely since it merely resumes another’s line of thought. Consequently, I did just that – and I sincerely apologize for not knowing that my friend’s resume was largely borrowed from Stanley Hornbeck’s review of Macdonald’s book. (These passages are also taken over in Part III, Chapter 1, of my book The Parallax View.) As any reader can quickly establish, the problematic passages are purely informative, a report on another’s theory for which I have no affinity whatsoever; all I do after this brief resume is quickly dismissing Macdonald’s theory as a new chapter in the long process of the destruction of Reason. In no way can I thus be accused of plagiarizing another’s line of thought, of »stealing ideas.« I nonetheless deeply regret.«

Slavoj Žižek
Stanley Hornbeck
The main academic proponent of this new barbarism is Kevin MacDonald, who, inThe Culture of Critique, argues that certain twentieth-century intellectual movements led by Jews have changed European societies in fundamental ways and destroyed the confidence of Western man; these movements were designed, consciously or unconsciously, to advance Jewish interests even though they were presented to non-Jews as universalistic and even utopian.
In The Culture of Critique, Kevin MacDonald advances a carefully researched but extremely controversial thesis: that certain 20th century intellectual movements – largely established and led by Jews – have changed European societies in fundamental ways and destroyed the confidence of Western man. He claims that these movements were designed, consciously or unconsciously, to advance Jewish interests even though they were presented to non-Jews as universalistic and even utopian.
One of the most consistent ways in which Jews have advanced their interests has been to promote pluralism and diversity—but only for others. Ever since the nineteenth century, they have led movements that tried to discredit the traditional foundations of gentile society: patriotism, racial loyalty, the Christian basis for morality, social homogeneity, and sexual restraint.
Prof. MacDonald claims that one of the most consistent ways in which Jews have advanced their interests has been to promote pluralism and diversity – but only for others. Ever since the 19th century, they have led movements that tried to discredit the traditional foundations of gentile society: patriotism, racial loyalty, the Christian basis for morality, social homogeneity, and sexual restraint.
MacDonald devotes many pages to The Authoritarian Personality (1950), a collective project coordinated by Adorno, the purpose of which was, for MacDonald, to make every group affiliation sound as if it were a sign of mental disorder; everything, from patriotism to religion to family—and race—loyalty, is disqualified as a sign of a dangerous and defective ‘authoritarian personality’. Because drawing distinctions between different groups is illegitimate, all group loyalties—even close family ties—are ‘prejudice’.
Prof. MacDonald devotes many pages to an analysis of The Authoritarian Personality, which was written by Adorno and appeared in 1950. [. . .] The book’s purpose is to make every group affiliation sound as if it were a sign of mental disorder. Everything from patriotism to religion to family – and race – loyalty are signs of a dangerous and defective ‘authoritarian personality’. Because drawing distinctions between different groups is illegitimate, all group loyalties – even close family ties! – are ‘prejudice’.
MacDonald quotes here approvingly Christopher Lasch’s remark that The Authoritarian Personality leads to the conclusion that prejudice ‘could be eradicated only by subjecting the American people to what amounted to collective psychotherapy—by treating them as inmates of an insane asylum.’
As Christopher Lasch has written, the book leads to the conclusion that prejudice ‘could be eradicated only by subjecting the American people to what amounted to collective psychotherapy – by treating them as inmates of an insane asylum.’
However, it is precisely the kind of group loyalty, respect for tradition, and consciousness of differences central to Jewish identity that, according to MacDonald, Horkheimer and Adorno described as mental illness in gentiles. These writers adopted what eventually became a favorite Soviet tactic against dissidents: anyone whose political views were different from theirs was insane.
But according to Prof. MacDonald it is precisely the kind of group loyalty, respect for tradition, and consciousness of differences central to Jewish identity that Horkheimer and Adorno described as mental illness in gentiles. These writers adopted what eventually became a favorite Soviet tactic against dissidents: Anyone whose political views were different from theirs was insane.
For these Jewish intellectuals, anti-Semitism was also a sign of mental illness: Christian self-denial and especially sexual repression caused hatred of Jews. The Frankfurt school was enthusiastic about psychoanalysis, according to which ‘oedipal ambivalence toward the father and anal-sadistic relations in early childhood are the anti-Semite’s irrevocable inheritance.’
For these Jewish intellectuals, anti-Semitism was also a sign of mental illness: They concluded that Christian self-denial and especially sexual repression caused hatred of Jews. The Frankfurt school was enthusiastic about psycho-analysis, according to which ‘Oedipal ambivalence toward the father and anal-sadistic relations in early childhood are the anti-Semite's irrevocable inheritance.’
In addition to ridiculing patriotism and racial identity, the Frankfurt school glorified promiscuity and bohemian poverty [quotes MacDonald]: ‘Certainly many of the central attitudes of the largely successful 1960s countercultural revolution find expression in The Authoritarian Personality, including idealizing rebellion against parents, low-investment sexual relationships, and scorn for upward social mobility, social status, family pride, the Christian religion, and patriotism.’
In addition to ridiculing patriotism and racial identity, the Frankfurt school glorified promiscuity and Bohemian poverty. Prof. MacDonald sees the school as a seminal influence: ‘Certainly many of the central attitudes of the largely successful 1960s countercultural revolution find expression in The Authoritarian Personality, including idealizing rebellion against parents, low-investment sexual relationships, and scorn for upward social mobility, social status, family pride, the Christian religion, and patriotism.’
Although he came later, the French-Jewish ‘deconstructionist’ Jacques Derrida was in the same tradition when he wrote: ‘The idea behind deconstruction is to deconstruct the workings of strong nation-states with powerful immigration policies, to deconstruct the rhetoric of nationalism, the politics of place, the metaphysics of native land and native tongue . . . The idea is to disarm the bombs . . . of identity that nation-states build to defend themselves against the stranger, against Jews and Arabs and immigrants . . . .’ As Prof. MacDonald puts it, ‘Viewed at its most abstract level, a fundamental agenda is thus to influence the European-derived peoples of the United States to view concern about their own demographic and cultural eclipse as irrational and as an indication of psychopathology’. Needless to say, this project has been successful; anyone opposed to the displacement of whites is routinely treated as a mentally unhinged ‘hate-monger’, and whenever whites defend their group interests they are described as psychologically inadequate. The irony has not escaped Prof. MacDonald: ‘The ideology that ethnocentrism was a form of psychopathology was promulgated by a group that over its long history had arguably been the most ethnocentric group among all the cultures of the world.’
Although he came later, Derrida followed the same tradition when he wrote: ‘The idea behind deconstruction is to deconstruct the workings of strong nation-states with powerful immigration policies, to deconstruct the rhetoric of nationalism, the politics of place, the metaphysics of native land and native tongue. . . . The idea is to disarm the bombs . . . of identity that nation-states build to defend themselves against the stranger, against Jews and Arabs and immigrants’. As MacDonald puts it, ‘Viewed at its most abstract level, a fundamental agenda is thus to influence the European-derived peoples of the United States to view concern about their own demographic and cultural eclipse as irrational and as an indication of psychopathology’. This project has been successful; anyone opposed to the displacement of whites is routinely treated as a mentally unhinged hatemonger, and whenever whites defend their group interests they are described as psychologically inadequate—with, of course, the silent exception of the Jews themselves [quotes MacDonald]: ‘the ideology that ethno-centrism was a form of psychopathology was promulgated by a group that over its long history had arguably been the most ethnocentric group among all the cultures of the world.’
Vir: Slavoj Žižek, “A Plea for a Return to Différance (with a Minor Pro Domo Sua)”, Critical Inquiry, Vol. 32, No. 2 (Winter 2006). 2

Vir: Stanley Hornbeck, “Cherchez le Juif”: Review of Kevin MacDonald’sThe Culture of Critique, in American


ponedeljek, 14. julij 2014

6 % SLOVENCEV NE ZNA SEŠTETI 1 + 1 – ZDRUŽENA LEVICA GRE V HRAM DEMOKRACIJE

Bomo kadili ali jedli travo?

Saj ne rečem, da je bila izbira političnih strank na predčasnih volitvah 2014 idealna, daleč od tega, očitno pa je dovolj, da volivcem napoveš nekaj popolnoma abotnih in na srečo neuresničljivih obljub in zate glasuje 5,97 % Slovencev. Da ne omenim še Erjavčev 10 %. Ključno pa je, da so za stranko glasovali mladi, ki so že tako izropani prihodnosti, veliko jih vidi nesmisel v progresivni obdavčitvi, a so nadvse srečni, ko jim posnemovalci množičnega morilca – psihopata Che Guevare obljubijo, da bodo lahko svobodno kadili travo. To je odločilni faktor. Vseeno mi je, če nekdo kadi, goji ali prodaja travo, menim pa da to nikakor ne more biti predvolilna tema.

V ZL ni niti ene osebe, ki bi imela naravoslovno izobrazbo in delovno dobo v privatnem sektorju. Morda obstaja kakšen primer, ki je posloval z državo, klasičnih podjetnikov ni, ti veljajo za neoliberalne izkoriščevalce človeka po človeku. Gre za stranko diplomantov Filozofske Fakultete, FDV, umetnike in predvsem levičarske aktiviste, ki smo jim včasih rekli družbeno-politični delavci.  

V Združeni levici denar pada tudi iz neba, le razdeliti ga  je potrebno

TV nastopi

O nujnosti uvedbe predmeta osebne finance in temelji ekonomike v srednješolski kurikulum sem že pisal tukaj.

V TV nastopu prejšnji teden je član ZL Denis Striković razkril svojo bistroumno zamisel kako znižati brezposelnost. O omenjenem tovarišu sem že pisal leta 2011, naj povem, da so ljubljanske Fužine še vedno polne Strikovićevih grafitov, naj volimo zanj. Torej tovariš Striković je predlagal, da bi namesto 40 urnega delavnika prisilno uvedli 30 urni delavnik. Tako bi ostalo več denarja za razliko 10 ur in bi lahko zaposlili nove ljudi. Hkrati v ZL predlagajo še viško davčno progresijo, v RS je namreč inženir ali pa univerzitetni profesor s 1250 € neto plače že tako nesramno bogat, da je potrebno njegov dohodek konfiscirati z 41 % davčno stopnjo in denar razdeliti za financiranje študija filozofije in sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ter za delovanje Delavsko punkerske univerze. Kje je logika, kej je osnovna matematika? Hkrati me zanima komu v Sloveniji ni jasno, da pri delodajalčevem strošku za bruto bruto plačo npr. 3000 €, slovenski delavec dobi neto plačo nižjo od avstrijskega. Pa saj ta zgodba je zguljena že kot zgodba o izvažanju neobdelane hlodovine.
Logika ZL: 1 – 1 = 1, poješ jabolko in ga še vedno imaš, možno samo v demokratičnem socializmu











Odlomek iz predvolilnega programa o davkih: »Da bi zagotovili zadostno in pravično financiranje socialnih prejemkov, socialne države in ostalih državnih aparatov, moramo uvesti integralno dohodninsko osnovo. Ta ni nič drugega kot seštevek vseh posameznikovih dohodkov, ne glede na to, ali izhajajo iz dela (plače, honorarji), kapitala (dividende, kapitalski dobički) ali premoženja (najemnine). Po obstoječi zakonodaji so namreč ti dohodki obravnavani ločeno. Dohodki od kapitala sploh niso progresivno obdavčeni, kar pomeni, da najmanjši delničar plačuje enak davek kot največji lastniki kapitala. Takšne anomalije bi odpravila integralna dohodninska osnova, ki bi v posameznikove prihodke prištela vse prihodke v tekočem letu in jih progresivno obdavčila: revni bi plačevali manj, bogatejši več.«
 
Kdo vas je nategnil, da če zapraviš več kot si zaslužil, pomeni, da varčuješ? Žižek? 
Dobro, želijo si popolne izolacije in bega zloglasnega kapitala iz Slovenije, trave ne bomo več kadili, ampak jedli. Bojda bo biodinamično pridelana.

Omejili bi razmerje plač na maksimalno 1 : 5. Sliši se krasno. Vendar me vseeno zanima, v gospodarskih družbah, kateri vrhunski menedžer bo delal za 3000 € neto? Dober menedžer ustvarja delovna mesta in ne odžira denarja, temveč hkrati preko davkov polni proračun. Pustimo naše politično nastavljene tajkune kot so Ivan Zidar, Zoran Janković, Bine Kordež in ostale ustanovni člani Foruma 21.

Proti varčevalnim ukrepom

Kakšni varčevanje prosim? Sloveniji je imela po podatkih MF, po letu 2007, ko je bil proračun izravnan, vsako leto proračunskega primanjkljaje, 1,8 % leta 2008, vsa ostala leta pa krepko nad zloglasnimi 3 % Pakta stabilnost in rasti. Državno spodbujanje gospodarstvo in delavnih mest preko subvencij in APZ, ni dalo rezultatov, zgolj javni dolg in proračunski primanjkljaj sta se eksponentno višala. Keynesjanstvo ali Kardeljanstvo ne v teoriji, ne v praksi ne deluje.

Kdo vas je nategnil, da če zapraviš več kot si zaslužil, pomeni, da varčuješ? Žižek?

Proti privatizaciji
Razumem, da posameznik nasprotuje divji privatizaciji kot smo jo imeli v devetdesetih letih (obdobje Z. Cerar) in se je nadaljevala preko politične sprege podjetij, bank in pravosodja po vzoru prvega privatizacijskega predloga Mencingerja Jože iz zgodnjih devetdesetih. Imamo zadnjo možnost, da dobimo normalne lastnike podjetij kot so Telekom in Zavarovalnica Triglav, ki sta še nekaj vredni. Za primer neuspešne privatizacije navajajo podjetje Lek. Vprašanje je, če bi to podjetje sploh še obstajalo, če ga ne bi privatizirali, poleg tega je Lek odličen zaposlovalec, nudi kakovostna delovna mesta z visoko dodano vrednostjo in plačuje solidne vsote v proračun. V Leku so ohranili so tudi razvoj, kar pomeni, da odurne laži, ki jih širijo po režimskih medijih že deset let ne veljajo. Imam dva kolega, ki sta zaposlena v tem podjetju in sta zadovoljna. Poleg tega, zakaj bi preprečevali novim lastnikom, da bi odpuščali kadre, ki jih podjetje ne potrebuje? Pretežno gre za upravni in vodstveni kader, ki niso tako vrhunski, da bi jih nek tujec obdržal v podjetju (podjetje TAM), zato tak vik in krik v medijih.

Biti proti privatizaciji pomeni zagovarjati politični intervencionizem v gospodarstvo, pomeni ohranjati dosedanji razvojni model, da aktualne politične stranke kadrirajo v upravah in nadzornih odborih podjetjih, nihče ne odgovarja, stroške sanacije pa nosimo davkoplačevalci preko visokih davkov, nižjega standarda in pešajoče blaginje. Vam primeri kot sta Mercator in Mura ne povedo nič? Zakaj bi prerazdeljevali denar preko davkov iz dobrih podjetij, kjer so delavci zadovoljni (dobre in redne plače) preko subvencij v razne mure in podobna podjetja, ki nudijo delavcem gnile dohodke in jih dejansko pustijo životariti celo življenje. Se vam zdi to socialno pravično? Zakaj ne bi pustili Akrapovičem, da širijo svojo dejavnost?
 
V Združeni levici denar zraste na drevesih, le nabrati in razdeliti ga je potrebno
Se zavedate, da pomenijo še večje davčne progresije in še več davkov in birokracije, ki jo zagovarjajo demokratični socialisti še večji beg možganov? Odhajajo najsposobnejši in najbolj kvalificirani, ostajajo pa aktivisti Socialnega centra rog ter osebe s sedmo in viško izobrazbo s področja sociologije kulture in filozofije. Takih kadrov tudi v tujini ne potrebujejo. Pravzaprav nikjer na svetu.

Ekosocializem

Gre za subvencionirano samooskrbo. Sam se že vrsto let aktivno ukvarjam z vrtičkarstvom, zadnjih pet let pa obdelujem tudi eno malo večjo njivo z mešanimi posevki. Sprašujem se kako bodo kmetovali mladeniči stari od 10 do 30 let, ki so odraščali v Ljubljani, hodili v gimnazijo in nato študirali Filozofijo, so vsi po vrsti asteničnega telesa z ženskimi kretnjami in ne znajo samostojno niti napumpati pnevmatike na kolesu. Kmetijstvo ne pomeni prekladanja po aktivističnih predavanjih in pisanja nestrpnih levičarskih grafitov, gre za trdo in fizično zahtevno delo, ki zahteva veliko praktičnih izkušenj, teoretičnega znanja in logičnega naravoslovnega razmišljanja. Vaše poststrukturalistično-Marksistično-Kardeljanske blodnje vam tukaj ne bodo v korist.  
 
Sneguljčica in 6 % Slovencev v pravljičnem svetu filozofov, igralcev in ostalih družbeno-političnih delavcev
Sreča v nesreči


Velika sreča v nesreči je v tem, da so vaša programska izhodišča tako pravljična, da so pretežno neuresničljiva. 

četrtek, 10. julij 2014

VOLITVE V DZ 2014 – 3. DEL - SDS


Uvod

Še enkrat poudarjam, da izjemoma pri ocenah strank - kandidatk pišem brez ironije, čim bolj neposredno, ker večina slovenskih bralcev ironije in besednih iger ne razume. Torej kar pišem, je mišljeno dobesedno.

Program

Je sploh smiselno, da ima SDS program? Saj ne rečem, program je bil do sedaj vedno dokaj soliden, a kaj, ko so eno zapisali v program, delali drugo. Mislim, da je samo še DL bolj nategnila volivce kot SDS v smislu razkoraka med programom in dejanji, govorim o obeh mandatih pod vodstvom SDS.

Gospodarstvo - Kaj pomeni slogan »Umik države iz gospodarstva omogoči podjetjem dostop do svežega denarja in novih trgov ter privablja neposredne tuje investicije«? Pri SDS čisto nič. Se spomnite Mercatorja, pa pivovarske vojne, kjer so se brezmadežno poistovetili z Mencingerjansko levico. Koliko podjetij je SDS uspelo transparentno privatizirati? Jaz se spomnim samo enega. Kdo je blokiral privatizacijo NLB?

Delo družina in socialne zadeve – kaj pomeni slogan: »Upokojeni, ki spoznavajo, da pokojninski sistem, ki deluje na principu solidarnosti v razmerah vse manjše aktivne populacije ni več zmožen zagotavljati dolgoročne vzdržnosti … Ob upoštevanju medgeneracijske solidarnosti bomo uveljavili načelo, da je pokojnina v prvi vrsti pravica, ki izhaja iz zavarovanja ter vplačila prispevkov…« Pri SDS čisto nič. Se spomnite kaj so napovedovali pred zadnjimi volitvami, v času Pahorjeve vlade? Napovedovali so pokojninsko reformo z individualnimi računi, aktuarsko pravičnostjo itn. Kaj je nastalo? Prepis Svetlik-Pogačarjeve reforme, ki sploh ni reforma. Slepilni manever je spoznala tudi mednarodna skupnost (govorim o naših posojilodajalcih), v enem mesecu so potrkali in vprašali »kaj pa pokojninska reforma«?

Kaj pomeni slogan: »Nadaljevali bomo z reformo trga dela v smeri manjše administrativne in finančne obremenitve delodajalcev ob sočasnem zagotavljanju ustrezne varnosti v primeru izgube zaposlitve z uvedbo preglednega, stroškovno primerljivega in stimulativnega sistema različnih vrst zaposlitev.« Pri SDS čisto nič. Se spomnite kaj so napovedovali pred zadnjimi volitvami, v času Pahorjeve vlade? Reformi ZDR in ZUTD. Da je s sindikati težko, drži, a kljub temu, so že s prvo verzijo obeh zakonov začeli zelo blago. Ko daš prvo verzijo reforme ven, jo nastaviš bolj močno, kot si si jo v resnici zamislil.

»Vzpostavili bomo sistem dolgotrajne oskrbe.« Nujno potrebno, vendar kako? To je popolni Cerarizem™. Napišeš lepo stvar, za katero velja splošni konsenz, da je dobra, npr. znižali bomo število brezposelnih in ne napišeš kako, na kakšen način.
 
SDS bo z lahkoto stopil v koalicijo z DESUS
Kultura

»Več let se že sofinancira medije, vendar medijski prostor ni bolj uravnotežen, kot je bil pred leti, zato bomo posodobili in objektivizirali merila za dodelitev sredstev.« Torej bomo davkoplačevalci se vedno plačevali socialistične medije kot so Delo, Reporter in Demokracija? SDS torej ne bo pustil, da se bo medijski trg v Sloveniji normalizira, da bo medijski prostor res postal medijski trg, in ne ostal državno subvencionirana navijaška greznica.

There is no free lunch

Še nekaj populističnih cvetk, ki jih v svoji propagandi posebej izpostavljajo. Prepričan sem, da gre za reprizo leta 2008, ko so podelili brezplačne malice tudi premožnim šolarjem. Kdo bo vse to plačal, kar se lepo sliši? Kako bo to bremenilo delovna mesta v gospodarstvu?
»Vsi mladi, ki bodo uspešno zaključili šolanje, bodo dobili pravico do štipendiranega pripravništva v višini 300 evrov na mesec.«
»Za 200 evrov na leto na otroka bomo razbremenili družine. Vsi učenci od 3. razreda osnovne šole in vsi dijaki bodo dobili v brezplačno uporabo tablične računalnike.«
»Mesečno 50 € več za vse s plačo do 1000 €«
 
Kar se Janezek nauči, Janezek za vedno zna
Ocena stranke

Ocena 1 pomeni, da spremembe ne bo oz. da je reforma zamišljena čez palec ali katastrofalno zanič. Ocena 5 pomeni, da se na obravnavanem področju obeta znaten premik (vsaj razmišljanja) v drugačno, bolj obetavno smer. Splošno usmeritev stranke deklariram na osi: levo/desno/liberalno.
Privatizacija in umik politike iz gospodarstva
Pokojninska reforma
Reforma trga dela
reforma šolstva
Reforma visokega šolstva
Zdravstvena reforma
Uveljavljanje vladavine prava
Poudarjanje ideoloških tem*
Insolvenčna zakonodaja
Kmetijstvo, gozdarstvo
Splošna usmeritev stranke
1
1
2
3
3
1
3
1
1
2
Levo**
*druga svetovna vojna, istospolno usmerjeni, verouk v šole, cigani,…
**glede nepomembnih stvari desno, gospodarsko levo.

Govorjenje o murgelskih palčkih, komunistični zaroti, osamosvojitvenih dosežkih, partizanih in mučeništvu vodje stranke, ne zadostuje. Kaj pa vsebina? Programsko niso šibki, so pa od prejšnjih volitev precej nazadovali. Uporabljajo še večjo dozo sladkorja za mlade in upokojence. Upokojencem so obljubili, da ne bo nižanja pokojnin, mladim po končanem študiju so obljubili proračunska (davkoplačevalska) sredstva za pripravništva in staršem tablice za njihove šolarje. Že tako imamo težave s proračunskim primanjkljajem. Kdo bo to plačal?

VOLITVE V DZ 2014 – 2. DEL NOVA SLOVENIJA (NSI) - KRŠČANSKI DEMOKRATI

Uvod

Še enkrat poudarjam, da izjemoma pri ocenah strank - kandidatk pišem brez ironije, čim bolj neposredno, ker večina slovenskih bralcev ironije in besednih iger ne razume. Torej kar pišem, je mišljeno dobesedno.

Odgovori za prihodnost

Presenečenja volilne kampanje, morda tudi nateg? Odličen, res vrhunski program na 162 straneh. Velja prebrati kot učbenik (primeri dobre, slabe prakse, konkretne rešitve). Že na prvi strani so vključeni vsi pojmi, ki naj bi jih žlahtna desnica zagovarjala. Seveda žlahtne desnice v Sloveniji še nismo imeli, imeli smo zgolj 1.000 in eno različico socialistični strank, ki menijo, da je država najboljši upravljalec vsega po vrsti, tudi podjetij in bank, če pa mislijo, da država ni najboljši upravljalec vsega od A do Ž, pa seveda izključujejo pripadnike svoje stranke. Na prvi strani torej vidimo heretične besedne zveze kot so: nizki davki, enostavni postopki, odprto gospodarstvo, nižji davki, socialna kapica, nižji DDV, krajše umeščanje objektov v prostor, privatizacija, reforma trga dela

Program se začne z opisom trenutnega stanja slovenskega gospodarstva in slovenskega dosedanjega razvojnega modela, ki očitno ne prinaša blaginje. Nadalje opiše kakšno politiko naj bi vodila stranka, kjer je dodan tudi akcijski načrt (halo Miro?! Kaj pa je to?). To je to v grobem.

Temeljna izhodišča gospodarskega programa NSI

Sama herezija, zavzemajo se za manjšo davčno obremenitev, učinkovitejšo javno upravo, za umik politike iz gospodarstva, za večjo konkurenčnost, proti dogovorni ekonomiji, za socialno varnost s kakovostnimi zaposlitvami, za strukturne reforme, za svobodo državljanov in za pravno državo. »Krščanski demokrati zavračamo korporativistično in centralnoplansko ekonomsko politiko.« To se sliši kot da so postali prava liberalna stranka za majhne in srednje podjetnike?

Spodnje je popoln odklon od trenutnega razvojnega modela Slovenije in govori o osebni odgovornosti in prenehanju političnega podkupovanja (spomnimo se levičarske SDS, ki je ravno pred volitvami 2008 podarila brezplačne malice vsem, tudi normalno situiranim šolarjem).

»Krščanski demokrati odklanjamo koncept socialne države, kjer je socialna pomoč v domeni politične manipulacije in tekme za politične točke na volitvah. Krščanski demokrati razumemo socialno državo kot varovalni mehanizem za vse tiste, ki so se po spletu okoliščin, na katere niso mogli vplivati, znašli na robu. Cilj našega koncepta socialne države ni ustvarjati od politike odvisnih prejemnikov socialne pomoči ali s političnimi intervencijami ohranjati delovna mesta, ki posamezniku omogočajo zgolj mizerno in človeka nedostojno životarjenje, naš cilj je odpiranje kakovostnih delovnih mest, ki bodo neodvisna od politične dobre volje (in političnih manipulacij) ter proračunskih sredstev.«

»Krščanski demokrati zavračamo zdravstveni in pokojninski sistem, ki bi temeljila na mehanizmih finančne piramide. Ne želimo izvajati ekonomske politike, ki se igra z usodo in varnostjo upokojencev ter zdravjem državljanov. Ne želimo pristajati na politično igro zaslepljevanja in manipuliranja z javnostjo, češ da sta trenutni zdravstveni in pokojninski sistem vzdržna, če le vsake toliko izvedemo nekaj kozmetičnih sprememb. Krščanski demokrati hočemo spremembe v pokojninskem in zdravstvenem sistemu začeti izvajati takoj, in to takšne, da dobimo dolgoročna ter stabilna sistema, ki ne bosta odvisna od političnih intervencij.«

Zgodovinski razvoj slovenskega gospodarstva

V poglavju jasno in podkrepljeno s primerjalnimi kvantitativnimi podatki analizirajo razvoj slovenskega gospodarstva skozi zadnjih 100 let, s poudarkom na zaostajanju v času »zlatega« socializma in neprimernostjo Mencingerjanskega gradualističnega razvojnega modela v času samostojne Slovenije. Dejstvo je, da sta gradualistična politika ter politika nacionalnega interesa preprečevali nujne reforme. Posledica tega je, da je Slovenija začela izgubljati prednost celo pred nekdanjimi socialističnimi državami, pred katerimi je imela pred osamosvojitvijo veliko prednost.
»O problemih s strukturo slovenskega gospodarstva lahko govorimo zaradi težav, do katerih je prišlo v državno dirigiranemu bančnemu sektorju. Najprej v investicijskem in prevzemnem balonu, ki so ga napolnile državne banke - te ob slepoti regulatorjev niso dodeljevale posojil po finančnih, ampak po političnih kriterijih; drugič zaradi državne lastnine v najpomembnejšem delu slovenskega gospodarstva, ki je preko političnega upravljanja z lastnino povzročila celo vrsto popačitev na trgu (vezave dobršnega dela gospodarstva, ki se je skupaj s paradržavnimi podjetji sesedlo, vertikalne in horizontalne koncentracije, kartelni dogovori in druge motnje na trgu); tretjič zaradi vztrajanja ekonomske politike, da je za namene političnega upravljanja državnega proračuna potrebno izvršiti maksimalen davčni pritisk na posameznike in podjetja, s čimer se je preprečilo nastanek večjega števila delovnih mest in investicijske aktivnosti, črpane iz dobička podjetij; in četrtič, ker administrativni okvir in pravna država ne omogočata normalnega poslovnega okolja podjetij.«

S pomočjo grafičnih prikazov jasno prikažejo, da je Slovenija primerjalno z drugimi državami davčno zelo obremenjena država in da je bilo glavno geslo slovenske ekonomske politike povečevanje proračunskih prihodkov preko povečevanja davčnih obremenitev, ne pa kakšno resno prestrukturiranje odhodkovne strani proračuna. Znotraj takšnega konteksta ekonomske politike je nemogoče pričakovati višanje potrošnje, zasebnih investicij in posledično gospodarsko rast. To je posledica močno progresivne davčne stopnje za odmero davka na dohodek fizičnih oseb in pomeni, da je Slovenija nepravično in destimulativno okolje, ki je bolj primerno za delovna mesta, kjer se ustvarja nizka dodana vrednost in kjer so posledično nizki dohodki, ter destimulativna za delovna mesta, ki ustvarjajo visoko dodano vrednost, saj je davek močno progresiven. Davčno najbolj kaznuje ravno najuspešnejše.

Glede bank pravilno ugotavljajo (vse je tudi ponazorjeno s preglednimi grafi): »Če bo politika vztrajala, da bo še naprej upravljala z bankami, oziroma da privatizacija ne pride v poštev, bodo potrebne nove zadolžitve (kar se po stresnih testih, pregledih kakovosti terjatev in prenosom slabih terjatev na DUTB že dogaja) in zgodil se bo nov pritisk na gospodarstvo… Po dokapitalizacijah in prenosu slabih terjatev na DUTB se je (oz. se bo) kapitalska ustreznost izboljšala, vendar to ne spremeni načina poslovanja državnih bank in ni zagotovilo, da takšni nezavarovani, prijateljski, politični krediti znova ne bodo postali standard. .. je slovenski model državnega bančništva, ki ga narekuje politika, neučinkovit in nevaren.«

Podatki in trendi prikazani na grafih jasno kažejo, da je slovenski razvojni model gradualistične in izolirane ekonomije, v kateri dominirajo politične intervencije, dal slabe rezultate in posledično mora biti odgovoren za institucionalno razpadanje države.

Nadalje je zelo jasno prikazana nevzdržnost (in nepravičnost) slovenskega pokojninskega sistema, ki je den najšibkejših v Evropi in potrebuje resno reformo. Kljub temu, da manjkajočo tretjino prihodkov ZPIZ plačajo davkoplačevalci, pokojnine padajo. Iz prikaza je razvidno, da ZPIZ 700 milijonov porablja za drugačne namene, torej ne pokojnine, čemur je denar namenjen.
 
Se bo v Sloveniji res formirala žlahtna desna stranka z liberalnim gospodarskim programom?
Zdravstveni sistem

V programu zelo jasno opozorijo na obstoj lekarniškega kartela (odsotnost konkurence), kar uporabnikom viša cene in bi bila potrebna v dobro uporabnikov lekarniških izdelkov liberalizacija trga. Slovenija ima samo eno zdravstveno zavarovalnico – ZZZS, torej konkurenca v tem segmentu ne obstaja, povedano drugače, uspešnost sanacije zdravstvenega stanja državljanov je odvisna od tega, ali je monopolist ZZZS sposoben poslovati uspešno.

»Upoštevajoč dejstvo, da je to eden izmed največjih finančnih skladov v Sloveniji, ki si de facto sam sestavlja regulativo, ki negira kakršnokoli potrebo po uvedbi aktuarskih izračunov in ki se sam nadzira, izpostavlja državo izjemno visokemu tveganju razpada celotnega zdravstvenega sistema zaradi monopolistične strukture trga.«

Lahko se le strinjamo, da če konkurence ne bo na zavarovalniškemu trgu, je naše zdravje zaradi neustreznega (finančnega) poslovanja ogroženo.

Krščanstvo in teorija svobode konkurence

Jasno razločijo krščanstvo od socializma, državnega intervencionizma, kolektivizma in ostalih vzvodov, ki vnašajo v družbo moralni hazard in člane skupnosti operejo osebne odgovornosti. Sam nisem kristjan in celo iz dna srca preziram RKC, vendar bi se strinjal, da sta krščanstvo in kapitalizem oz. liberalizem lahko povezana. Težavo imam s sintagmo socialno-tržno gospodarstvo, razen če je mišljeno na način, da je tržno gospodarstvo že samo po sebi socialno, ker omogoča neoviran razvoj kakovostnih delovnih mest in večjo blaginjo kot kolektivistični sistemi (fašizem, socializem, nacionalsocializem). Gre torej za filozofijo, ki je usmerjena k formiranju malih in srednjih podjetij, majhnemu javnemu sektorju, nizki državni porabi, nizkim davkov in posledično nizko brezposelnostjo, usmerjena pa prti vseprisotni državi, kjer i miljem samo socializem, temveč tudi korporativni kapitalizem.

Akcijski načrt 2014-2018

V tem poglavju je dejansko vse konkretno zapisano, Cerarizmov™ ni. Cerarizm™ pomeni napisati lepo stvar, za katero velja splošni konsenz, da je dobra, npr. znižali bomo število brezposelnih in zraven ne napisati kako, na kakšen način doseči to plemenito stvar. Tukaj je vse konkretno po poglavjih, kako se bo davčna obremenitev spremenila, kateri davki, za koliko in kakšen način. Kako bo javna uprava postala bolj učinkovita, kako se bo zgodil nujen umik politike iz gospodarstva, kako se bo konkurenčnost zvišala, kaj je potrebno reformirati v zdravstvu za višjo kakovost storitev in kaj v visokem šolstvu itd. Vmes se najde kakšna cvetka smetka, na splošno pa je vse natančno in realno napisano, le politična volja ja potrebna.

Ocena stranke

Ocena 1 pomeni, da spremembe ne bo oz. da je reforma zamišljena čez palec ali katastrofalno zanič. Ocena 5 pomeni, da se na obravnavanem področju obeta znaten premik (vsaj razmišljanja) v drugačno, bolj obetavno smer. Splošno usmeritev stranke deklariram na osi: levo/desno/liberalno.
Privatizacija in umik politike iz gospodarstva
Pokojninska reforma
Reforma trga dela
reforma šolstva
Reforma visokega šolstva
Zdravstvena reforma
Uveljavljanje vladavine prava
Poudarjanje ideoloških tem*
Insolvenčna zakonodaja
Kmetijstvo, gozdarstvo
Splošna usmeritev stranke
5
4
5
5
5
5
5
2
3
4
Liberalno**
*druga svetovna vojna, istospolno usmerjeni, verouk v šole, cigani,…
**z zadržkom, bolj v spodbudo.

 
Prijetno presenečenje ali ponovna prevara po SDS 2004-08 in DL?
Zadržek za zaključek

Ali bo stranka glede na dosedanje nihanje med populizmom in socializmom zmogla ob prihodu v parlament/koalicijo zagovarjati tako konkreten liberalen program, kaj šele izvajati ta program? Ima stranka dovolj kompetentno kadrovsko strukturo v odborih?

Sem zelo skeptičen. Stanje na področju gospodarstva, javnih financ, trga dela, šolstva, pravne države in zdravstva je katastrofalno in tudi vsem podjetnikom je jasno, da potrebujemo tovrstne politične rešitve, politični trg potrebuje liberalno stranko in bojim se, da gre zgolj za komercialni trik pridobitve volivcev. Stranka se lahko hitro zgubi v populizmih in ideoloških temah, ki nam ne dajejo delovnih mest in ne režejo kruha.