VOLITVE V DZ 2014 – 1. DEL: PROGRAMSKA NAČELA CERARJA MIRA JE ENO LETO PISALO 80 STROKOVNJAKOV

Uvod

Malo pozno zaradi službenih obveznosti začenjam s serijo analiz ponudbe slovenskih političnih strank za volitve v Državni zbor. Analize objavljam na podlagi programov političnih strank in dosedanjega delovanja kandidatov in ostalih članov obravnavanih političnih strank. Soočanj niti ne spremljam, TV nimam doma, ker nočem prisilno plačevati naročnine za Cerar TV (ex RTV Slo 1). Prvi kriterij je odnos do javnih financ in gospodarstva. Če omenjeni področji nista »stabilni«, ni sredstev za ostale resorje kot so zdravstvo šolstvo itd.

Odločil sem se, da bom pisal brez ironije, čim bolj neposredno, ker večina slovenskih bralcev ironije in besednih iger ne razume. Torej kar pišem, je mišljeno dobesedno.

Poudarim naj še to, da to ni oglas oziroma promocija za katerokoli politično stranko. Ponudba se mi zdi precej slaba in skoraj sigurno se tokratnih volitev ne bom udeležil. Verjamem namreč, da je tržno gospodarstvo v kombinaciji z vladavino prava (ki nikakor ne pomeni hipernormiranosti ali hiperreguliranosti) s korektnim odnosom do okolja, prava pot. Dvomim, da bi katera politična stranka sledila mojim preferencam.

Programska načela Cerarja Mira je eno leto pisalo 80 strokovnjakov

Vidi se, da so program pisali (z izjemo zdravstvenega resorja) razni javni uslužbenci, med katerim prevladujejo zaposleni v hermetičnih akademskih okoljih, ki se nikoli niso udejanjali v praksi, privatnem sektorju in na kakršnihkoli operativnih funkcijah. Gre za klasično birokratsko stranko namenjeno ohranjanju privilegijev javnih uslužbencev.

Program je napisan popolnoma neustrezno, pri vsakem resorju sta rubriki »kako« in »kaj (ukrepi za)«. pri vprašanju kako niso napisani načini za doseganje ciljev, temveč neke splošne floskule, ki jih niti ni potrebno pisati, npr. »Zagotoviti večstranske učinke vloženega kapitala v raziskave in razvoj.« To je cilj, ne pa opis konkretnega načina kako doseči ta cilj. Pri rubriki »kaj (ukrepi za)«, bi tudi pričakoval zapis kaj je potrebno storiti, oz. neke cilje, temveč so zopet neke splošne floskule in krilatice npr. »Sistem za večjo preglednost poslovanja športnih organizacij«.

Mimo grede - SMC naj bi nastala iz gibanja civilne družbe, o tem civilnodružbenem gibanju nihče ničesar ne ve.

Vzgoja in izobraževanje – praktično samo mlatenje prazne slame, všečni slogani brez izvedbenega programa. Floskule kot so »Krepiti vzgojno vlogo šol in vrtcev s sodobnimi pristopi poučevanja ter učenja« ali »Povečati kakovost upravljanja in vodenja sistema vzgoje in izobraževanja ter šol« ne povedo čisto nič, če ne vemo kako bodo to dosegli. Srh pa me spreleti ob misli: »Razmejiti med javnim in zasebnim izvajanjem vzgojne in izobraževalne dejavnosti.« Zakaj?

Visoko šolstvo - enako same floskule brez operativnega programa, še enkrat srhljivka: »Razmejitev med javnim in zasebnim izvajanjem višješolske in visokošolske dejavnosti.«

Raziskave in razvoj - zopet kup floskul, manjka bistvo – kako povezati področje raziskovanja s potrebami gospodarstva in storitve, ki jih organizira država, da raziskovanje ne bo več samo sebi namen, beri namenjeno zaposlitvam raziskovalcev (tudi sam sem raziskovalec v JS, pa kljub temu vedno želim videti praktično uporabno vrednost raziskave.

Šport – moje mnenje gre v smeri, da država nima kaj početi na področju športa z izjemo vsega kar je povezano s športno vzgojo v šolah. Vse ostalo je stvar posameznika in trga. SMC je daleč od tega.

Trg dela – kaj je delna socialna kapica? Če mene vprašate so vsa področja, ki so pri SMC označena z »delno«, »do neke mere«, s »če« obsojena na propad oz. pomenijo ohranitev trenutnega stanja. Vsem je jasno, da je potrebno nekaj narediti proti begu možganov, ampak da kljub temu, da je za levičarja dokaj pogumen zapisa »Spodbujati večjo prožno varnost z namenom lažjega vstopanja in izstopanja iz delovnih razmerij«, to nikakor ni dovolj oz. ni nič. Absolutno nič konkretnega, kot ni pri Cerarju nič konkretnega, razen nasprotovanju iztrganja gospodarskih družb iz roke politike (nasprotovanju privatizaciji). Seveda SMC ne pozabi prepisati nekaj točk iz programa Golobičeve Zares, ki jih je že zares prepisala iz Kardeljevih »učbenikov« o centralnem planiranju in samoupravljanju, npr. karierni inkubator za pomoč inovativnim mladim po končanem izobraževanju kot dopolnitev dejavnosti Zavoda RS za zaposlovanje, ki bo zagotavljal potrebno podporno infrastrukturo; subvencije za nove zaposlitve v negi in skrbi za starejše, portal za svetovanje pri izbiri izobraževanja v povezavi z možnostjo zaposlitve in spodbujanja izobraževanja za deficitarne poklice,…« Torej zopet država ureja in odloča o vsem, kljub temu, da je več kot očitno pri tem neučinkovita.

Socialni in pokojninski sistem – nekaj manjših sprememb, ki morda niti niso slabe, vendar brez pravih, večjih nujno potrebnih reform. Zakonska ureditev dolgotrajne oskrbe, že, vendar kako, kdo jo bo financiral? Spomnimo se, ko je Meningerjanec Kašeljević, ki je zdaj član SMC podpiral Svetlikovo nereformo ZPIZ, ki jo je kasneje v 98,7 % neslavno prevzel SDSov minister Vizjak.

Zdravstvo – tukaj čutim nekaj pozitivnih vibracij, še vedno pa pogrešam v dobro zavarovancev razbitje monopolista ZZZS in ureditev plačevanja storitev bolnišnic. Trenutno ZZZS brez nadaljnjega (pre)plačuje vse račune posameznih bolnišnic - brez nadaljnjega, kar bolnišnice izstavijo ZZZS plača, zdravstvena blagajna je prazna, pred kolapsom. Bomo ostali brez osnovnih zdravstvenih storitev? Bojda je pri pisanja programa sodeloval celo Alojz Ihan, ki ga zelo cenim kot enega vidnejših slovenskih intelektualcev. Glede na to, da je operativec, da razume besedo konkurenca, račun za storitve in kakovost storitev, sem pričakoval mnogo več.

Mladi – mešanica programa NSDAP (HJ) in centralnega planiranja po sovjetskem vzoru. V naši domovini bo čedalje manj lepo biti mlad. Vse kar do sedaj ni učinkovalo na enem kupu, ogromno denarja – minimalen učinek - katastrofa.

Gospodarstvo – nadzorovana privatizacija? To mi zveni znano, spomnimo se na Mercator, Pivovarno Laško itd. Sintagma pomeni – neprivatizacijo oz. Mencingerjansko privatizacijo, da podjetje ali banka ostaneta v lasti slovenskih »menedžerjev«, ki jih nastavilo politika. Neučinkovito subvencioniranje ostaja. Vmes se prikrade kakšna dobra in dokaj konkretna ideja: delna oprostitev plačila davka na dobiček ob reinvestiranju dobička v investicije za razvoj.

Kmetijstvo in gozdarstvo – najmanj sporno področje, bralec lahko dobi občutek, da se pokroviteljski odnos do kmetijstva spreminja. Nekaj dobrih predlogov, npr. dolgoročno zmanjšati odvisnost od subvencij v kmetijstvu pri proizvodnji varne in zdrave hrane.

Energetika – naslednji stavek pove vse, zopet bomo pihali nepremičninsko-gradbeniški balon in metali denar nepremišljeno v neke centralno-planske projekte – »Energetska sanacija stavb v državni, občinski in privatni lasti za zagon gradbeništva in kreditnega potenciala bank.«

 

Miro Cerar: "Sporočam vam, da bo vse po starem, slovenska družba ne potrebuje nobenih sprememb." 

Nisem se dotaknil vseh področij, so pa popolnoma vsa področja zapisana na enak način, neke splošno znane in večinoma sprejemljive floskule (npr. zmanjšanje brezposelnosti) brez konkretnih ciljev in opisa načina izvedbe in financiranja, pomešane s sovjetskimi centralno-planskimi idejami.

Ocena stranke

Ocena 1 pomeni, da spremembe ne bo oz. da je reforma zamišljena čez palec ali katastrofalno zanič. Ocena 5 pomeni, da se na obravnavanem področju obeta znaten premik (vsaj razmišljanja) v drugačno, bolj obetavno smer. Splošno usmeritev stranke deklariram na osi: levo/desno/liberalno.

Privatizacija in umik politike iz gospodarstva	Pokojninska reforma	Reforma trga dela	Reforma šolstva	Reforma visokega šolstva	Zdravstvena reforma	Uveljavljanje vladavine prava	Poudarjanje ideoloških tem*	Insolvenčna zakonodaja	Kmetijstvo, gozdarstvo	Splošna usmeritev stranke
1	1	1	1	1	3	2	4	1	4	levo

*druga svetovna vojna, istospolno usmerjeni, verouk v šole, cigani,…

Program torej nikakor ne ponuja, kako si je SMC zamislila rešiti ključne probleme in izzive slovenske družbe: pokojninsko reformo, reformo trga dela, vpletenost države (politike) v gospodarstvo, brezposelnost s poudarkom na mladih, odhajanje najbolj produktivnih (mladih) kadrov v tujino, reformo šolstva, ki je odtrgano od trga dela, zdravstveno reformo in sistemsko korupcijo. Kar je dobro, je praktična odsotnost poudarjanja ideoloških tem.

Preteklost Cerarja Mira

Sin Zdenke Cerar, podpredsednice LDS, ki je bila odgovorna za divjo privatizacijo v devetdesetih (po domače metanje v predal papirjev, ki so kazala na gospodarski kriminal). De mortuis nil nisi bonum bom sicer rekel, vendar se od dejanj svoje matere nikoli ni distanciral. Glede na poudarjeno etičnost, bi to mogel storiti. Da ne omenjam njegove vloge stalnega zunanjega sodelavca odvetnika Mira Senice in obsežnega poslovanja z državo (svetovanje), ki sicer ni kaznivo dejanje, je pa vedno na meji moralno spornega, vedno!

Še preden je »ugledni pravnik« začel v enem samem mediju z osebno volilno kampanjo (nastopi itd), so mu režimski mediji »izmerili« tretjino glasov, kar je v našem proporcionalnem volilnem sistemu ogromno. Zanimivo, ko se je lani pojavila ideja o njegovem mandatarstvu, je bil odziv javnosti komaj izmerljiv. Kdo ga je izbral? Tudi zdaj se ne trudi preveč in mu po poročanju režimskih medijev in režimskih merilcev javnega mnenja podpora eksponentno raste.

Zaključek

Takoj ko sem videl listo sodelavcev Mira Cerarja, med katerima je kup ex LDS kadrov in dva Mencingerjanska ekonomista Aristovnik (vredno prebrati kako je pred leti v svojih kolumnah njegovo intelektualno inferiornost razgalil Mrkaić) in Kašeljević, ki si je drznil izjaviti, da prodaja Telekoma ogroža nacionalno varnost, sem vedel, da gre za klasično birokratsko stranko.

Iz Cerarjevega programa lahko konkretno izvemo zgolj to, da se stranka Mira Cerarja zavzema za ohranjanje trenutnega stanja v Sloveniji (nasprotovanje privatizaciji, ohranjanje javnih sistemov in močne redistribucije, ki jo izvaja politika). Sploh ne vem zakaj je bilo potrebno pisati predvolilni program, lahko bi napisali samo nobenih sprememb in bi bila stvar rešena.

Bolje bi bilo, da bi bil tiho, kot da bi nenehno poudarjal, da je intenzivno sodeloval pri oblikovanju pravne države kot jo imamo danes od vsega začetka, vemo pa kakšno hiperregulirano klientlistično neučinkovito kloako, ki se mu reče slovenski zakoni in slovensko pravosodje, imamo.

S SMC bi šli absolutno nazaj v devetdeseta, ko so politiki veliko govorili in nič povedali, ves svet je šel naprej, mi pa smo ostajali v socialističnem raju klientelizma. Repriza gradualizma, Drnovškoizma.