torek, 31. december 2013

SREČNO 2014!

Spoštovana tovarišica Slovenija Kokoš!

V letu 2014 vam želim, da bi se naučila ločiti zrno od plev. Da ptič loči zrna od plev, mora najprej pojesti veliko plev. In ko poje veliko najbolj strupenih plev, je šele pripravljen razumeti kaj pomeni živeti svobodno izven ograjenega vrta, kjer jo naduti rdeči petelini pitajo samo z rdečimi zrni.


Zato Vam tovarišica Slovenija Kokoš v letu 2014 želim, da bi:
-          v januarju 2014 spremenili ustavo (Slovenija je socialna država) in uvedli diktaturo demokratičnega socializma;
-          v februarju 2014, po izstopu iz EU, bi ustavili privatizacijo in podržavili vso privatno lastnino, ker privatna lastnina ni del socialistične nadgradnje egalitarne družbe in slovensko desnica bi pri tem kot vedno servilno asistirala;
-          v marcu 2014 svečano in uradno uvedli centralno-plansko gospodarstvo še v tistih segmentih, kjer se le-to ni ohranilo iz časov komunizma;
-          v aprilu 2014 ukazali še v tistih medijih, kjer ne pišejo redno o demokratičnem socializmu, pisati izključno o demokratičnem socializmu;
-          v maju 2014 zaprli meje SRS pred hudobnimi kapitalističnimi državami, ki nas obkrožajo, da se družbena nadstavba ne bi okužila z dekadentnimi elementi kapitalizma; še vedno kot v času Josipa Broza in vseh slovenskih vlad, bi se zadolževali v kapitalističnih državah, ne glede na obrestne mere;
-          v juniju 2014 ukinili vse naravoslovne fakultete in ohranili in kadrovsko okrepili naslednje fakultete: FF, FDV in FSD. Na EF bi predavali zgolj čisti marksizem. Trg ne obstaja, trg je fikcija.
-          v juliju 2014 bi finančno in kadrovsko okrepili Mirovni inštitut in Urad za enake možnosti in oboje skupaj preimenovali v staro ime: Marksistični center.
-          v avgustu 2014 bi se pobratili s Severno Korejo in skupaj z Kim Jong-unom načrtovali izbris vseh kapitalističnih držav iz zemeljske oble.
-          v septembru 2014 zaprli spletni dostop do vseh mednarodnih povezav, z izjemo socialističnih obljubljenih dežel kot so Severna Koreja, Kuba in Venezuela.
-          v oktobru 2014 uvedli obvezno cenzuro množičnih medijev (imeli bi samo enega ponudnika za vsak medij, torej eno TV postajo, en časnik….);
-          v novembru 2014 bi medijsko cenzuro okrepili in 24 ur bi predvajali zgolj Štefančičev Studio City, ki bi svaril pred grozljivostjo neoliberalizma, za katerega tako kot danes, tudi takrat nihče ne bi vedel, kaj sploh je;
-          v decembru 2014 bi uvedli še univerzalni temeljni dohodek (UTD).

Slovenija, pečena si!


Nekje konec decembra bi tovarišica Slovenija Kokoš čutila že močne krče in podhranjena bi komaj stala na nogah, s porezanimi perutmi tako ali tako ne bi mogla leteti. Morda bi takrat spoznala, da obstaja tudi svet izven slovenskega državnega lastništva vsega po vrsti, da obstaja svet izven rdeče ograje, kjer se svobodneje diha in izmenjujejo dobrine na svobodnem trgu. Če ste razumeli kaj pomenita besedi svoboda in prosti trg iz zgornje basni, potem veste, kaj vam želim. Če niste razumeli in če vas je veliko takih, potem ste del mehanizma in je čas, da odidem jaz…

IZJAVA MESECA DECEMBRA 2013 – POMNITE, PRIVATIZACIJA JE ROP STOLETJA, VELEIZDAJA!

Izjava meseca decembra 2013 je ušla predsedniku DZ in vidnemu članu SD Janku Vebru.

Tovariš Veber je na državni proslavi pomotoma agitiral za ohranitev članov stranke SD v upravah in nadzornih odborih podjetij v delni ali večinski državni lasti. SD oziroma bivša ZLSD oziroma bivša KP SRS, je še iz časa SFRJ ohranila primat nad upravljanjem državnega premoženja, kjer ga ni prevzela stranka PS in ostale stranke v manjši meri.

Ker mednarodna javnost slovensko državno upravljanje podjetij in bank šteje za primer dobre prakse najbolj preglednega in učinkovitega poslovanja, se v 22 letni zgodovini Slovenije še ni zgodilo, da bi davkoplačevalci dokapitalizirali, sanirali ali kakorkoli subvencionirali kakšno podjetje ali banko. Celotna mednarodna javnost si kljub skromnosti slovenske politične elite hiti na skrivaj ogledovati mediteranskega tigra in se ne more načuditi, kako je možno, da smo na tako kratki samostojni poti prehiteli Švico. Slovenska politika ima celotni mednarodni poslovni javnosti sporoča vedno isto sporočilo, ki se glasi: privatizacija je rop stoletja, veleizdaja!


Janko Veber: "Ta hip smo razdvojeni med potjo popolne privatizacije in določitvijo strateško pomembnih panog, ki bi jih bilo dobro ohraniti v državni lasti. A pri tem kot da pozabljamo, da praktično govorimo o lastnini, ki je last vseh naših državljank in državljanov, in ne različnih političnih interesov, …"

nedelja, 17. november 2013

ZOPET SEM IMEL PRAV, VLADA SRS TRGUJE Z VAŠIMI OTROKI. KJE SO SOCIALNO ČUTEČI SINDIKATI, KJE SO VSTAJNIKI?

Kadar dominantni mediji poročajo prvenstveno o »nepolitiki«, torej o sušah, poplavah, požarih, se v ozadju kuha nekaj neprebavljivega


Prejšnji teden sva se s sodelavko peljala iz službenega sestanka in v avtu sva nekaj časa poslušala glavno dnevno-informativno oddajo na levičarskem Valu 202. Nenavadno je, da se slovenska poročila ne začnejo s političnimi temami, ki vzamejo večino informativne oddaje. Poročali so na dolgo in široko o požaru v Domžalah (da ne bo napačnega razumevanja - se strinjam, da gre za veliko tragedijo) in o porušeni hiši v Bohinju, ki naj bi bila črna gradnja. Takoj sem vzrojil in rekel sodelavki, da nekaj močno smrdi, levičarska klika nekaj skriva in dominantni (levičarski) mediji ji pri tem kot pri ostalih umazanijah asistirajo. In kot vedno, sem imel na žalost prav.


Zakaj Vlada SRS namesto, da bi izvedla strukturne reforme (javnega sektorja), prodaja vaše otroke?


Z drugimi besedami vlada SRS je namesto, da bi kaj naredila na odhodkovni ravni, poskrbela, da javni sektor (v katerem sem tudi sam zaposlen) ostane predimenzioniran in neučinkovit in še naprej njihova volilna baza. Zamolčali so izredno pomembno temo letošnje jeseni: levičarska vlada je iz danes na jutri zadolžila slovenske državljane za dodatnih 1,5 milijarde evrov, pri čemer kupca slovenskih državnih obveznic slovenski javnosti ni razkrila. Hkrati poteka tudi akcija »Vklopi razum, vzemi račun«. Kje je račun? Na računu je vedno napisan prodajalec izdelka/storitve. Cena skrivnostne slovenske zadolžitve je spet zelo visoka - 4,7-odstotna donosnost za triletne obveznice (Reuters).
 
Kuhinja vlade magistre Alenke Bratušek in dominantnih medijev – želim vam dober tek! 

Dominantni rumeni levičarski mediji (24 ur, TV SLO, Dnevnik, POP TV, Mladina,..) pa po minulih dogodkih povzdigujejo v nebo sprejetje popolnoma nerealnega in diletantsko narejenega proračuna in zadolžitve po nerazumno visoki obresti meri.


Pijančevanje (drago zadolževanje, slabo gospodarjenje s finančnimi in kadrovskimi resursi) bo seveda pustilo posledice in glede na to, da strukturne reforme in racionalizacija javnega sektorja še niso na vidiku, gospodarska rast pa je tudi še oddaljena, bomo ceno divjega popivanja prenesli na naše otroke, ki bodo oropani prihodnosti. Lahko bodo prodajali svoje telo oz. svoje organe na mednarodnem trgu, če se bo našlo kaj zaupanja in če bo cena dovolj nizka. Druge prihodnosti ne vidim.


Če bi ob takšni podpori kot jo imajo v dominantnih medijih slovenske socialistične stranke, po čudežu v naslednjem mandatu uspelo komu sestaviti nesocialistično vlado, bo ta vlada ravno naletela na plačilo »Bratušek-Čufer-Virant« obveznic in pripadajočih obresti, kar pomeni, da bo imela zelo malo maneverskega prostora…
Kje ste sindikati, kje ste vstajniki? Nimate otrok? 

  

Slovenski vladi sem v imenu svojih še nerojenih otrok res neizmerno hvaležen, naj zraven pohvalim še nepristransko, nepolitično objektivno in verodostojno poročanje RTV SLO. 

torek, 12. november 2013

PREPOVED POVELIČEVANJA KOMUNIZMA IN KOMUNISTIČNIH SIMBOLOV

Slovenska politika

Hrvaški Večernji list je na Martinovo 2013 v članku Europa sprema zabranu veličanjakomunizma poročal o predlogu v Evropskem parlamentu, ki bi prinesel prepoved poveličevanja komunističnih simbolov. Namreč v Sloveniji smo še vedno priča poveličevanju totalitarnega režima na državni ravni in med navadnimi državljani. Demokratične evropske države so že pred tremi leti deklarativno izenačile vse totalitarizme, ki so sejali strah in bedo v Evropi. V Sloveniji pa mediji in šolski sistem komunizem še vedno predstavljajo kot nekaj pozitivnega, (upravičeno) pa obsojajo nacionalni socializem in fašizem, ki sta socializmu oz. komunizmu sorodni družbeni kolektivistični ureditvi.
Brez Photoshopa Slovenija 2011 prvič - spominski kovanec



Državljani SRS

Tudi nezadovoljni protestniki so na slovenske ulice prišli oboroženi s komunističnimi simboli in vsaj v mojih očeh predstavljali boj proti samim sebi, predvsem pa boj proti svobodi govora, materialni blaginji, ekonomski svobodi in proti vladavini prava. S komunističnimi simboli so izražali željo po egalitarni družbi (slovenski ideal je enakost v revščini), socialni državi (prisotnosti politike v vseh porah družbenega življenja in razpolaganju državnih birokratov s tujim denarjem), visokih davkih in polnih žepih sindikalistov.  
 
Sindikalne in ostale slovenske demonstracije so pravzaprav demonstracije totalitarnih simbolov

Evropa - levica paradoksalno močnejša zaradi dolžniške krize

Levičarski ekstremizem je razširjen evropski pojav, spomnimo se upornikov z razlogom, a žal brez konkretnih idej (gibanje Occupy, gibanje 15O in ostale združbe brezdelnih družbenih parazitov). Politikom ravno tako ustreza, saj lahko razpolagajo s tujim denarjem, državljani pa živijo v iluziji, da jim levičarske stranke prinašajo dobrobit zaradi tistih nekaj drobtinic, ki jim jih omogoča socialna država, pri čemer pa pozabijo, da so ta denar pred tem v trikratniku vzeli iz njihovih žepov preko davkov. Kar pomeni, da jih politiki jemljejo vse po vrsti kot opravilno nesposobne državljane, ki sami ne zanjo razpolagati z zasluženim denarjem.


Poglejmo si nekaj primerov političnih strank, katerih eksperimentiranje samo še veča razlike med bogatimi in revnimi. Levičarski ekstremizem lahko opazimo pri grški Sirizi, nemški Die Linke (tretja stranka po številu predstavnikov v parlamentu), enako velja za češko Komunistično stranko Češke in Moravske, slovenska SD - neposredna naslednica komunistične partije - je glede na javnomnenjske ankete v ospredju. Grožnjo svobodi prestavljajo tudi radikalno desne stranke, ki jih slovenski mediji upravičeno obsojajo, medtem ko npr. grško ekstremistično Sirizo kujejo v zvezde (Delo, Mladina).

Brez Photoshopa – Slovenija 2011 drugič – priložnostna poštna znamka


Če bi predlog uspešno prišel skozi sito Evropskega parlamenta, se nam obeta zmaga demokracije, liberalizma in možnosti bivanja v svobodnejši družbi. Poveličevanje komunizma bi končno postalo kaznivo dejanje. Seveda pa obsodba komunizma ni dovolj za enakomerno blaginjo aktivnih državljanov, potrebne so moče spremembe v smeri liberalnega tržnega gospodarstva z odklanjanjem vulgarnega kolektivizma in zavedanja o pomenu osebne odgovornosti.

ponedeljek, 28. oktober 2013

IZJAVA TEDNA: MAKS TAJNIKAR O TEM KAKŠNA PODJETJA SO PRIMERI DOBRE PRAKSE

Tokratna negativna izjava tedna je ušla dvornemu ekonomistu Maksu Tajnikarju, ki je objasnil, kakšna podjetja so primeri dobre prakse.

Ekonomist Maks Tajnikar, 22. 10. 2013 na posvetu SD o privatizaciji glede vloge Adrie Airways:
»Osebno sem še danes prepričan, da Adria Airways ni tukaj zato, da dela dobiček. Obstaja zato, da se ljudje lahko vozimo. Klinični center obstaja zato, da ljudi zdravi, ne pa da dela dobiček.«
Maks Tajnikar: »Halo Akrapovič, vaše podjetje kljub temu, da ne prejema državnih subvencij dela dobiček, zato ga je glede na dialektiko družbenih samoupravljavskih razmerij potrebno nemudoma likvidirati!«

Komentar je odveč. Zgolj opazka, da je podjetje Mura, ki že ves čas samostojne Slovenije kljub nenehnim davkoplačevalskim injekcijam, dela izgubo, s tem zagotovo primer dobre poslovne prakse slovenskega podjetja. Dobro bi bilo, da bi se vsa slovenska podjetja in banke zgledovala po Muri. 

sreda, 23. oktober 2013

DRUGI TIR = TEŠ6 – PRIMITE SE ZA DENARNICO!

Spoštovani davkoplačevalci!
Se še spomnite projekta TEŠ6, avtocestnega križa, ljubljanskega stadiona in ostalih zgodb Zidarja, Jankovića in ostalih tajkunov? Se spomnite kakšna je bila prvotna cena objektov in kako je eksponentno rasla in še raste? Verjetno se tisti, ki si želite, tega tudi spomnite. Dvomim pa, da se kdo spomni tako opevanih in obetanih multiplikativnih učinkov velikih gradbenih projektov, ki so jih napovedovali izbrani slovenski režimski plačanci ekonomisti (Tajnikar, Meninger,…). Le zakaj ne moremo našteti obetanih pozitivnih multiplikativnih učinkov? Pa saj so rekli, da bodo, kaj jih res ni bilo? Ah to pa ne more biti res, ne morajo ostati od teh plemenitih projektov (avtocestni križ..) samo dražji vrtci, luknje v bankah, propadla podjetja, dražji vrtci, neplačani delavci, visoki davki, dražji vrtci, povišan proračunski primanjkljaj, okrnjen mednarodni ugled zaradi izrivanja konkurence in podmiznih mafijskih poslov, povišan javno-finančni dolg in dražji vrtci.
Nenadoma se je projekt podražil za 20 milijonov. Projekt ja v takšni fazi, da ga ne more nič več ustaviti. 


Ekonomisti močno navdahnjeni z marksistično-sovjetsko-centralno-planskimi teorijami kot je Jože P. Damjan vam bodo razložili kakšne multiplikatorje vsebuje gradnja drugega tira med Divačo in Koprom z davkoplačevalskim denarjem in kakšne izgube bodo nastale, če idej podmazanih ekonomistov ne bomo upoštevali. Ne bodo pa pomislili, da z državnim intervencionizmom morda ni optimalno reševati nekonkurenčnega gradbenega lobija, temveč s samo-prestrukturiranjem gradbenih podjetij, da umetno ustvarjanje kratkotrajnih delovnih mest ni rešitev za popravljanje statistike brezposelnih, za katero so po mnenju »stroke« krive druge kapitalistične države, da v tržnem gospodarstvu takšne projekte izvajajo podjetja oz. logistični konzorciji sami. Pozabili pa bodo tudi na ter možnosti ohranjanja in ustvarjanja dolgoročno obstoječih delovnih mest, če bi država nehala lomastiti po gospodarstvu z konfiskacijskimi obdavčitvami.
Ko politika, mediji in režimski ekonomisti govorijo o velikih javnih infrastrukturnih projektih, se brž primite za denarnico!



Skratka, glede na zgodovino Republike Slovenije, bom nesramen in bom ignorirali referenčne ekonomiste in kričeče množične medije, ki me prepričujejo, da je moj denar v državnih infrastrukturnih projektih odlična in celo nujna naložba. Bom še bolj nesramen in bom kričal nazaj, da je drugi tir = TEŠ6, davkoplačevalci, primite se za denarnico!
Avtocestni križ smo preplačali za dve milijardi

petek, 18. oktober 2013

IZJAVI TEDNA

Tokrat je teden presenetil z dvema (pozitivnima) izjavama tedna, negativnih je bilo preveč in težko bi izluščil selekcijo 29 najboljših.

I.

Prva izjava tedna je prišla izpod peresa Alojza Ihana. Gre za izjavo v članku »Bumbarji«, ki je bil objavljen na spletnem portalu Siol, 14. 10. 2013.

»Čeprav smo bili kot izšolana in udobno nameščena bumbarska generacija predobri tehnologi, da ne bi vedeli, da to, kar počnemo, smrdi do neba in se ne more dobro iziti. Enako kot so smrad koncentracijskih taborišč nekoč vohali Nemci, pa se jim ni zdel primeren čas za refleksijo. Tako sta tudi pri nas mirno tekli Sava in Mura z milijonskimi krediti, mi pa smo čmrljasto pisali zapisnike in se zgražali na generacijskih sestankih. O norem Zidarju in norih EU-projektih, ki zlivajo milijone v projekte, ki jih nihče priseben z lastnim denarjem ne bi financiral. Vse smo vedeli, ampak za čmrljaste tehnologe brez refleksije so bili to preveliki zalogaji. Zato smo tisti v javnih črmrljovinah lepo pridno in tiho izpolnjevali obrazce in dvigali roke in izrekali nesmiselne in sprenevedave sodbe. Kakor je pisalo v pravilnikih in zakonih. Tisti, ki so šli na svoje, pa so točno lepo po pravilih za svoje gospodarje peljali kriminalne projekte. Katerih vrhunec so najbrž gradbene jame z vsemi urejenimi papirji in posojili – le da so njihovi lastniki že vnaprej vedeli, da tam nikoli ne bo stalo kaj več od kupov gramoza in bagrov z neplačanimi računi. In denarjem na nekih otokih.
 
birobumbarji™

Razen tega pa smo se kot samoupravna generacija tudi šolsko-formalno izmojstrili v igranju slepe pege za antagonizme. Ker smo takrat morali imeti formalno vsi iste interese, delavci in direktorji, kmetje in meščani, cestarji in vozniki, vsi za enega in eden za vse. Lastnina je bila od vseh in torej nepomembna. Ma vraga! Zato je sistem razgnalo v dolgovih in bankrotu, ki ga torej ne doživljamo prvič. Ampak tistega pred četrt stoletja vodilni tovariši niso hoteli priznati in si s slabo banko mazati dobro ime. Zato so si raje izmislili nacionalne antagonizme, da bi nekako pojasnili prazne bančne račune. In ostali na položajih, ki so se zaradi novih držav potem še razveseljivo pomnožili. Zato je bilo zadovoljstvo vsesplošno, če pustimo ob strani uničeno generacijo in pošasten sloves Jugoslovanov, ki so iz navadne, vseevropske politične tranzicije naredili tako patetično klavnico.»

II.

Druga izjava tedna je prišla izpod peresa Blaža Vodopivca. Gre za izjavo v članku »Kaj so vampovedali in kaj so vam zamolčali - Bratuškova vam je zamolčala, da je v resnicidinamika slovenskega izvoza v tej krizi med najbolj anemičnimi med vsemiprimerljivimi državami.«, ki je bil objavljen v časniku Finance, 17. 10. 2013.

»Ekonomist Tajnikar je 28. septembra v Delu zapisal, da je več dolga rešitev za težave, ki so nastale zaradi prezadolženosti države. Klin se s klinom izbija. In še, da je bila Križaničeva politika zadolževanja države po obsegu premajhna in po trajanju prekratka, da bi zagnala trajno gospodarsko rast….


Tajnikarjeva ugotovitev se po znanstveni prodornosti lahko primerja z Mencingerjevim odkritjem, da tuje naložbe zavirajo gospodarski razvoj. Obvestite Nobelov odbor.«

Maks Tajnikar: »Send me your money!« 

torek, 15. oktober 2013

POGOVOR S PREMIERKO MAGISTRO ALENKO BRATUŠEK IN MINISTROM ČUFERJEM O AKTUALNI POLITIKI VLADE

Bloger Nisem Levičar se je pogovarjal s premierko magistro Alenko Bratušek in ministrom Čuferjem. Pogovor objavljamo v celoti. Vse iztočnice je podala magistra, ki je odgovarjala preudarno in odločno, kot smo je navajeni, minister Čufer je bil kratek in odrezav, kot smo je navajeni.

I
Magistra Alenka Bratušek: Absolutno število brezposelnih absolutno pada.
Nisem Levičar: Število (samo)zaposlenih tudi pada. Ti plačujejo davke.
Magistra Alenka Bratušek: Toda absolutno število brezposelnih absolutno pada.
Minister Čufer: Da.
Nisem Levičar: Pa ja ni nekdo brisal evidenc?

II
Magistra Alenka Bratušek: absolutno ukrepi vlade torej absolutno delujejo, tudi izvoz se absolutno krepi.
Minister Čufer: Da, krepi.
Nisem Levičar: Ali obstaja logična povezava med obremenjevanjem gospodarstva z davki in trošarinami, (kar so edini ukrepi te vlade) in višjim izvozom? Ali nimamo zgolj sreče, da se države uvoznice slovenskega blaga krepijo?

III
Magistra Alenka Bratušek: Proračunski primanjkljaj je absolutno stabilen.
Nisem Levičar: Proračunski primanjkljaj je bil višji od lanskega celoletnega leta že ob polletju 2013.
Magistra Alenka Bratušek: Toda Proračunski primanjkljaj je absolutno stabilen.
Minister Čufer: Stabilen.
Nisem Levičar: Proračunski primanjkljaj je višji od napovedi UMAR, ki je vedno prizanesljivo optimistična.

IV
Magistra Alenka Bratušek: Sivo ekonomijo je absolutno potrebno odpraviti, to je absolutno eden večjih problemov v Sloveniji.
Minister Čufer: Ahm.
Nisem Levičar: To je problem, a zakaj? Ne bi morda v Sloveniji najprej ustvarili stabilno zakonodajno okolje z normalno količino birokratskih obremenitev in primerljivi (nižjimi) davčnimi obremenitvami z drugimi evropskimi državami?
Magistra Alenka Bratušek: Motite se, to je res absolutno eden večjih problemov v Sloveniji, zato zdaj delamo stresne teste, ki so pokazali, da je bilo potrebno za saniranje bančne luknje zapreti picerijo Napoli v Ljubljani. Nadalje bomo zaprli še nekaj prodajalcev kostanja. Tako bo v letu 2014 absolutno izravnan proračun.
Magistra Alenka Bratušek: »Zdaj delamo stresne teste, ki so pokazali, da je bilo potrebno za saniranje bančne luknje v okviru preganjanja sive ekonomije zapreti picerijo Napoli v Ljubljani.«

V
Magistra Alenka Bratušek: Telekom Slovenije bo kmalu na prodaj in ne bo na prodaj kmalu, ker bo kupec absolutno zaprl našega telekomunikacijskega distributerja, uničil delovna mesta in odnesel dobiček v tujino.
Minister Čufer: Ne.
Nisem Levičar: Tako je, Deutsche Telekom bo zagotovo kupil slovenski Telekom za slabo milijardo in potem vse skupaj zaprl in odšel domov in pustil vse skupaj tukaj.

VI
Magistra Alenka Bratušek: Slovenija absolutno ne bo zaprosila za pomoč.
Minister Čufer: Ne bo zaprosila.
Nisem Levičar: Res pomoč ESM bankam po španskem vzoru, (ki so precejšnji del domače naloge naredili sami) ni prošnja za pomoč? Bomo ta denar, ki naj en bi bil pomoč dobili kar tako brez kakršnihkoli strukturnih reform in privatizacije? Menim, da posojilodajalci le niso padli na glavo tako prijazni.

VII

Magistra Alenka Bratušek: We need time not money.
Nisem Levičar: Absolutno!

petek, 11. oktober 2013

SPREMEMBE ZAKONA O STARŠEVSKEM VARSTVU IN DRUŽINSKIH PREJEMKIH PRINAŠAJO VEČ PRAVIC – OBUJANJE MODELA SOCIALNE DRŽAVE IZ III. REICHA

Vlada RS je določila besedilo predloga Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih ter ga posredovala Državnemu zboru RS v sprejem po rednem postopku.

Ključne spremembe, objavljene na spletni strani MDDSZ:

·        Materinski dopust (prej porodniški dopust), ostaja 105 dni.
·      Poleg tega ima vsak od staršev pravico do starševskega dopusta v trajanju 130 dni, pri čemer lahko mati na očeta prenese 100 dni, 30 dni pa je neprenosljivih. Oče lahko prenese na mater vseh 130 dni starševskega dopusta.
·    Nov zakon predvideva 15 dni očetovskega dopusta kot do zdaj (ob rojstvu dojenčka, skupaj z mamo), na novo pa dodajamo 15 dni (plačanega) očetovskega dopusta po poteku starševskega dopusta, po enem letu. To pomeni, da podaljšujemo celotno trajanje dopustov ob rojstvu otroka z 12 na 12,5 meseca. Zakon predvideva časovni odmik uveljavitve te novosti: v 3 letih po letu, ki sledi 2,5-odstotni rasti BDP-ja, se dolžina plačanega očetovskega dopusta vsako leto podaljša za 5 dni, dolžina neplačanega očetovskega dopusta pa se vsako leto skrajša za 25 dni).

Gesunde Eltern - gesunde Kinder – Berlin 1934


MDDSZ bi vprašal samo s čim nameravajo kompenzirati podaljšanje plačanega dopusta? In kašna je dobrobit tega ukrepa, razen politične (bombonček volivcem)? Kaj bo na to reklo gospodarstvo? Gre zoper za klasično slovensko neusklajenost med različnimi resorji, pri čemer mislim na družinsko politiko in gospodarstvo.

Nacistična Nemčija je imela zelo radodarno socialno državo in družinsko politiko. Ko je za financiranje le-te zmanjkalo denarja, so se spravili nad bogate Jude, ko je še vedno zmanjkovalo denarja za socialno državo, so pričeli »osvajati« še… 

petek, 4. oktober 2013

IZJAVA TEDNA - STANISLAV KOVAČ V FINANCAH O ŠKODLJIVEMU VPLIVU DVORNEGA SVETOVALCA MENCINGERJA JOŽE NA BLAGINJO SLOVENIJE

Tokratna (pozitivna) izjava tedna je prišla izpod peresa novinarja Stanislava Kovača. Gre za izjavo v članku Public Enemy:Veleškodljivca Jožeta Mencingerja pred sodišče!, ki je bil objavljen v časniku Finance, 3. 10. 2013.

»Mrkaić je imel že pred leti o Mencingerju še kako prav: zaradi številnih zlonamernih in škodljivih dejanj proti gospodarstvu in blaginji prebivalstva Slovenije mora ta veleškodljivec odgovarjati. Skrajni čas je, da odgovarja pred sodiščem!«

Spodaj še en odlomek, je pa vredno prebrati celoten članek in se zamisliti nad vseprisotnostjo in priljubljenostjo citiranja omenjenega tovariša pri parlamentarnih izpadih pripadnikov socialističnih strank ter v opravičevanju sumljivih poslov na škodo davkoplačevalcev v režimskih medijih (Delo, Mladina, Dnevnik, Večer, 24 ur, RTV SLO...).
 
Idejni oče tajkunizacije Slovenije Jože Mencinger med podporo tajkunu Zoranu Jankoviću

»Mencinger ima dolgoletno tradicijo povzročanja velike ekonomske in socialne škode Sloveniji: od napačnih nasvetov imetnikom certifikatov o njihovi takojšnji prodaji, javnega podpiranja menedžerskega plenjenja podjetij, prek zagovarjanja bankrotiranega modela nacionalnega interesa do nasprotovanja sanaciji bank, kar je še bolj poglobilo krizo. Po izbruhu krize se je postavil tudi na stran raznoraznih vplivnežev, češ da se tajkuni po krivičnem pribijajo na križ in da so težava tuji, ne domači bankirji.«

petek, 20. september 2013

ODPRL BOM EKO KMETIJO - DRŽAVA MI MORA DATI DENAR! USTANOVIL BOM EKOVAS - DRŽAVA MI MORA DATI DENAR!

Kot pišem v eni prejšnjih objav »Juhu – novo šolsko leto je tu! Nadaljujemo tradicijo šolskega sistema po vzoru Sovjetske Zveze«, je Ministrstvo za gospodarstvo RS v javno razpravo lansiralo Strategijo razvoja Slovenije 2014-2020. Prisostvoval sem tudi na enem izmed posvetov na omenjeno temo v organizaciji Ministrstva za gospodarstvo RS in odšel zgrožen. Dejansko je bil to shod interesnih (cehovskih) skupin. Praktično vsi prisotni so se oglasili v razpravi in »absolutna zahteva« vseh je bila, da država mora nekaj narediti oz. z drugimi besedami dati denar za nekaj. Paraziti so se po novem usmerili v zelene ideje in socialno podjetništvo, obe področji sta v trendu in vse kar je zeleno in socialno se sliši lepo, dejansko pa gre zgolj za ohranjanje starih socialističnih vzorcev vseprisotne države (politike), birokracije, prerazdeljevanja denarja, rentništva, negativne selekcije in ostale slovenske folklore.

V vsej svetovni zgodovini se je socializem izkazal kot ekonomsko nevzdržen oz. neučinkovit sistem, zaradi deklarativne obsedenosti z dohodkovno enakostjo prebivalcev, ki ne sodijo v vladajočo oligarhijo, pa tudi nepravičen. Ker je to splošno znano, (razen morda v SRS in še nekaterih izvenevropskih državah), je potrebno iznajti za črpanje tujega denarja novo izrazoslovje in oblike organiziranja. Tako so si nekdanje komunistične evropske stranke nadele imena, ki vključujejo besedo zeleno, paraziti pa operirajo s projekti, ki so jih prisiljeni financirati davkoplačevalci, vsebujejo pa besede in besedne zveze kot so eko, bio, zeleno, permakultura, trajnostni razvoj (vidik), biodinamika, socialno podjetništvo,…

Paradoks samooskrbe

Ideje samooskrbe mi je zelo blizu. Tudi sam skrbim za večji vrt (zelenjavni, sadni), srednje veliko njivo in nabiram zelišča in gozdne plodove v zmernih količinah. Ampak meni na misel ne pride, da bi moral za svojo samooskrbo zahtevati tuj denar. Bodite eko in bio, a pustite tuj denar pri miru, razen če kakšen vlagatelj vidi poslovno priložnost v vaši dejavnosti in je pripravljen investirati denar v vaše prizadevanje ali če bi vam kdo rad podelil sredstva iz karitativnih razlogov.

Pa boste skočili v zrak in rekli, da gre za socialno podjetništvo. V redu, strinjam se, da je koncept zelo primeren za hendikepirano populacijo (invalide), vendar imam kljub temu zaradi slovenskih specifik in brutalne dediščine več kot sedemdesetih let neprekinjenega socializma, močne zadržke. V Švici sem si namreč ogledal socialna podjetja, katerim so lokalne oblasti (tam je ureditev drugačna in tega ne dela država) na začetku poti priskočile na pomoč z nepovratnimi sredstvi, kasneje pa se podjetja sama znašla na trgu in poiskala tržne niše. Strinjam se, da pri kmečkih opravilih uporabniki pridobijo številna praktična znanja, ki jih lahko kasneje uspešno uporabijo in da ima stik z živalmi terapevtske učinke kot tudi vzgajanje rastlin – spremljanje rasti da človeku neko lastno vrednost. Močno dvomim, da bo v SRS steklo kot v Švici. Pri nas nismo navajeni osebne odgovornosti, še ena dediščina socializma in brutalnega kolektivizma, vsi stroški, napake in neuspehi se razdelijo na skupnost. Seveda pa tudi niso vsa podjetja in društva t .i. socialna podjetja. In pomislite, je to res samooskrba, če je podjetje prisesano na državni proračun?

Paradoks samooskrbe in Ministrstvo za kmetijstvo in okolje

Kmetijsko ministrstvo govori o potrebi po samooskrbi, višji davki to preprečujejo, saj že tako globalno nekonkurenčni in subvencionirani kmetje ne morajo prenesti še dodatnega bremena. V lasti imajo veliko nepremičnin, ki finančno dajejo malo dodane vrednosti. Kako odlično so med seboj usklajeni slovenski resorji, pa govori napovedani nepremičninski davek, ki bi kmete močno obremenil, kako naj se gremo in ne gremo hkrati samooskrbe?

Ujma! Država pomagaj! Država plačaj!

Vsako leto iste zgodbe – ista območja, iste kmetije trpijo zaradi hude suše. Zakaj se ti kmetje ne:
·       zavarujejo;
·       posadijo poljščine, ki uspevajo na določenem območju;
·       ne investirajo v namakalni sistem.


    Na območju, kjer sam kmetujem je letos prav tako vladala strašna suša, imel sem tudi posledice, ker me ni bilo ves čas zraven. Ko pa sem bil zraven, sem vsak dan brez mehanizacije iz reke pritovoril vsaj 100 litrov vode. Na kmetiji je potrebno delati vsak dan, ni dovolj posaditi in čakati na pobiranje poljščin, vmes malo pognojiti, poškropiti, sicer pa med rastjo čakati in dejansko biti praktično na dopustu, rastline pa naj brezhibno zrastejo same od sebe. Tako pa je vsako leto norišnica in neprestano izsiljevanje državnih subvencij pod krinko samooskrbe.


Eko-fundamentalisti

V Delovi Rdeči Sobotni prilogi, je bil 10. 8. 2013, na straneh 16/17 objavljen pamflet z naslovom Kdo bo plačal zadolževanjenaravi, izpod peresa Nare Petroviča, člana ustanovnega odbora Slovenske mreže ekovasi. Menim, da je potrebno razgaliti rentniško logiko Petroviča Nare.
 
Nara Petrovič
Petrovič pravilno ugotavlja, da je v zadnjih desetletjih rasla predvsem virtualna, denarna ekonomija na račun brezglavega izčrpavanja neobnovljivih virov in netrajnostne izrabe obnovljivih. A ko omeni nujo lokalnega protekcionizma, se pozitivni naboj njegovih misli prične sesuvati in postane pravi zagovornik pajdaškega kapitalizma, kaviar socializma ali kakorkoli se že tej dominantni struji slovenskega razvoja reče, ki jo pooseblja Jože Mencinger. Navadni državljani SRS smo si lahko dodobra izdelali sliko ali slovenskemu razvoju škodijo hudobni tujci in privatizacija ali protekcionistični Mencingerjanski ukrepi, ki jih poosebljajo nacionalni interes, nenehne dokapitalizacije bank z davkoplačevalskim denarjem, brezperspektivnost mladih, enoumni mediji ter Kučanov Forum 21 in njegovi tajkuni člani Kordež, Janković itn.

»Beseda »protekcionizem« ima negativen prizvok, toda ob sedanjih razsežnostih pritiskov globalnega gospodarstva na regionalne ekosisteme si lahko lokalne skupnosti zagotovijo dolgoročno preživetje le tako, da se zaščitijo pred škodljivimi izdelki, gradnjami, naložbami, odkupi, prevzemi, privatizacijami ipd., ki se skrivajo pod krinko »svobodnega trga«.«

Tovariš Petrovič tudi ne razume svobodnega trga. Pri svobodnem trgu ni subvencij, sicer to ni svobodni trg, temveč plansko gospodarstvo. Seveda zraven navija za subvencije za svoj ceh. Razen, če je zagovornik svobodnega trga, ki je dejansko najuspešnejše zdravilo proti pogromu kakovostne prehrane v režiji multinacionalnih korporacij.

»Nesmiselno je govoriti o svobodnem trgu, dokler na vsako tono fosilnih goriv pride več kot sto dolarjev subvencij. V primerjavi s tem so subvencije zelenim tehnologijam drobiž in je nemogoče dosegati konkurenčnost.«

Nato se v pamfletu prične razvijati klasična jugo-slovenska marksistično-dialektična blaznost, ki ne upošteva osnovne logike in empiričnih dejstev celotne zgodovine človeštva. Če samo pogledamo en splošno znani primer: slovenske banke in podjetja v »skupni« oz. državni lasti, se Petrovičev argument sesuje kot hišica iz kart. Ko opazujem med pohodništvom osebe, ki odnašajo neznanske količine gob iz »skupnih« neprivatiziranih gozdov, se ravno tako lahko vprašam, če ne bi morda privatni lastnik gozda pustil še nekaj gob zaradi nadaljevanja vrste v gozdu, za razliko od uporabnikov gozda, ki jih redno opazujem in razmišljajo na način: »če ne bom gob nabral jaz, jih bo pa kdo drug«. Gre za legaliziran rop, ki ga skrajnež Petrovič spregleda.

»Do uničevanja lokalnih skupnosti je privedel pisan spekter vzrokov, med katerimi je eden najpomembnejših privatizacija. Ko kot državljan pridete na svet, nimate v praksi nobenih temeljnih pravic, saj je prav vse okoli vas privatizirano. Pravice do temeljnih preživetvenih dobrin morate kupiti ali jih, če imate srečo, podedovati, se pravi jih privatizirati na svoje ime. Zagovorniki privatizacije se sklicujejo na argument, da ljudje s skupno lastnino ne ravnajo vestno. Toda izkušnje kažejo nasprotno: vsaka povezana skupnost, ki skupno lastnino uporablja za pomembne socialne funkcije, natančno regulira to uporabo s strogimi (čeprav neformalnimi) pravili. V privatizirani družbi, po drugi strani, pride do odtujenosti lastnika od lastnine – predvsem pri najbogatejših, ki lastnine ne uporabljajo, temveč z njo izključno kreirajo kapital. Dejanski uporabniki »lastnine« niso njeni lastniki, so zgolj najemniki! Do tuje posesti se vedejo še mnogo manj vestno, kot bi se do funkcionalne skupne lastnine – tu je kapitalizem zašel v isto slepo ulico …«
 
Stara sorta nehibridne koruze, ki sem jo letos vzgojil – brez državne pomoči
Spoštovani eko-socialisti


Kmetijstvo, poljedelstvo in vrtičkarstvo kot hobi ali način preživljanja so krasne zadeve, ki jih tudi sam prakticiram, sploh če gre za permakulturni način izvajanja teh dejavnosti. Vendar vljudno prosim, da se v okviru samooskrbe oskrbujete sami in pustite tuj (davkoplačevalski) denar pri miru.

četrtek, 19. september 2013

CENA NACIONALNEGA INTERESA IN SLOVENSKI MEDIJI - III. DEL

Neodvisno medijsko poročanja o propadu Mencingerjansko-Kučanovih bank

Minilo je dva tedna od likvidacije Factor banke in Probanke, simbolov Mencingerjanskega razvojnega modela in spodletelih projektov Kučanovega Foruma 21. Spodletelih za davkoplačevalce in uspešnih za denarnice tajkunov iz Foruma 21 (Pajenk, Glaser, Rigelnik, Kučan,…) in ekonomistov svečenikov kot sta Jože Mencinger in njegov poslovni kolega iz EIPF Franjo Štiblar – Branko (keiretsu je pravi model za SRS!). Dva tedna sem dokaj intenzivno spremljal slovenske medije in z izjemo Financ in novinarja Stanislava Kovača so mediji »pozabili« kdo je v resnici bil ves čas ozadju tega projekta, ki ga bomo davkoplačevalci sanirali z vsaj 400.000,00 €, garancije države pa znašajo dobro milijardo evrov.

Spomnim se kakšen vik in krik so slovenski rumeni levičarski mediji (Delo, Mladina,…) upravičeno zagnali ob fiasku Holdinga Zvon I in II ter Gospodarstva Rast in s prstom kazali na RKC. Popolnoma upravičeno, a zakaj zdaj s prstom ne kažejo na Kučanov Forum 21 in tovariša Mencingerja?

Vlada poveličuje nezmotljivega Mencingerja

Nimam posebnih simpatij do Gospodarske zbornice Slovenije, vendar pozdravljam veliko rešitev iz sklopa predlaganih ukrepov Kisik za gospodarstvo od katerega se je socialistična vlada distancirala in raje terorizira državljane, podjetnike, najrevnejši sloj,… z davki, trošarinami in sorodnimi finančnimi obremenitvami, namesto, da bi dovolila gospodarstvu, da generira nova delovna mesta in ne izgubi že obstoječih. Tovarišica Alenka Pavlič, poslanka Pozitivne Slovenije je dokument Kisik za gospodarstvo celo poimenovala kot spisek mokrih želja gospodarstvenikov, saj po njenem gospodarstvu deluje kot nezrel, opravilno nesposoben otrok, tovariš Mencinger pa kot vedno najbolje ve, kaj najbolj vulgarno- parazitska nomenklatura potrebuje za vzdrževanje komunističnega ideala – vsi enaki, vsi revni, razen nas svečenikov, kaj potrebuje gospodarstvo.
Wanted! Mencinger, Štiblar, Kučan


Alenka Pavlič (PS): »Gospod predsednik, če ste vsem ostalim dovolili, da se pogovarjamo o mineštri, o gospodarstvu, o temule dokumentu, na katerega vi stavite vse konje, ki se reče Kisik za gospodarstvo, ki danes ni na dnevnem redu te seje, potem prosim dovolite tudi meni, da tudi jaz nekaj povem s tem v zvezi. In sicer, ta dokument, to je mineštra, kjer je sicer marsikaj navedeno, ampak to je spisek mokrih želja gospodarstvenikov. Vsi tisti, ki se imate za grozno dobre gospodarstvenike, bi vas opozorila, da v Sloveniji obstojijo tudi razni doktorji gospodarskih znanosti, ki so imeli že kaj povedati na to temo, pa tudi vlada se bo na to temo usedla, brez skrbi, in bo povedala. Če želite, lahko citiram dr. Mencingerja: Kisik za gospodarstvo nima prihodnosti. (Tudi vi pridete še na vrsto, gospod Vizjak). In sicer, lepo tukaj piše, da je pač gospodarsko gibanje, Mencinger je gospodarsko gibanje kritično ocenil, da so predlogi gospodarstva za davčno razbremenitev le predvidljiva utvara. Poleg tega si s temi ukrepi gospodarstvo absolutno ne more nič pomagati, saj so predlogi večinoma neuporabni, nekateri pa so le izraz želenih ciljev. Za druge pa meni, da bi se jih morali držati bolj delodajalci kot…«
Franjo Štiblar – Branko: Keiretsu spodletel na Japonskem, torej moramo zadevo ponoviti še v SRS

sobota, 7. september 2013

IZJAVA MESECA: AVGUST 2013: IGOR AKRAPOVIČ, PODJETNIK



Tokratna (pozitivna) izjava meseca je prišla iz sivih celic enega najuspešnejših slovenskih podjetnikov Igorja Akrapoviča, ki nudi kakovostna delovna mesta z visoko dodano vrednostjo. Gre za izjavo v sklopu intervjuja, ki je bil objavljen v časniku Finance, 19. 8. 2013 v članku »Intervju IgorAkrapovič: Slovenci delamo premalo!« Izjava uspešnega podjetnika oz. celoten intervju je brca s smučarskim čevljem v glavo Dušana Semoliča in ostalih zbirateljev sindikalnih članarin, Jožeta Mencingerja in drugih »resnih« ekonomistov ter ostalih slovenskih levičarskih politikov in družbeno-političnih delavcev navdahnjenim s socialističnimi centralno-planskimi idejami po sovjetskem vzoru, torej vsem od Janeza Janše do Igorja Lukšiča in njegova proizvoda, Andreja Kurnika. 

»Če bi hoteli privabiti tuje vlagatelje, bi morali znižati davek na dobiček in ustrezno dvigniti davek na izplačilo dobička.« 

»Zato, da bomo obdržali 500 delovnih mest v rudniku, mi zidamo TEŠ za dve milijardi. Ali ne bi bilo bolje te delavce in njihove družine poslati na Havaje? Dosmrtno. Bi bilo precej ceneje.« 

 
Igor Akrapovič: »Nevzdržno je, če ti nekdo govori, da ima v predalu še en davek. To je, kot da bi prišel dobavitelj in nam rekel, da ne ve, ali nam bo za pet ali deset odstotkov podražil svoj produkt.«
Glede na to, da je intervju prosto dostopen na spletu, ga objavljam v celoti: 

Precej razburjenja ste povzročili z izjavo, da boste ustavili vse načrtovane naložbe - precej govora je bilo o Črnomlju. Lahko to malo bolj pojasnite?
 
V Črnomlju smo od Danfossa kupili objekte, zdajšnji najemnik je Secop, ki mu konec leta 2015 poteče pogodba, nato bomo prostore prevzeli mi. Ker pa imamo precej dela in naročil, smo nameravali tam zgraditi še nov objekt na približno štiri tisoč kvadratnih metrih. Ta naložba bi stala od 2,5 do tri milijone evrov, izpeljali bi jo jeseni in se spomladi že vselili. 

Zaradi nepredvidljivega okolja, ko dejansko ne vemo, kakšni novi davki nas še čakajo, smo se preprosto odločili, da te naložbe ne izpeljemo. Tako gospodarstvo ne more delovati. Poslovne načrte pripravljamo za pet let naprej, ukvarjamo se s finančnim načrtovanjem in poglobljenim študijem vseh predvidljivih možnih dejavnikov, ki vplivajo na poslovanje, hkrati pa imamo v predalu neke ukrepe, ki nam konkretno lahko letno dvignejo stroške za 600 do 800 tisoč evrov. Govori se tudi o nepremičninskem davku. Smo v zelo nepredvidljivem položaju, v katerem je najbolje vse take naložbe zamrzniti in videti, kaj se bo zgodilo. 

Kako dolgo boste čakali?
 
Letos bomo videli, kaj se bo dogajalo, vprašanje je, ali bomo na koncu sploh šli v to naložbo, ker se bo počasi izpraznil prostor, ki ga najema Secop. 

Kaj boste preselili v Črnomelj?
 
Tja gre celotna proizvodnja, livarna in razvoj pa ostajata tu, v Ivančni Gorici. 

Se tja torej selijo tudi zaposleni?
 
Veliko zaposlenih je iz okolice - od Grosuplja do Novega mesta, precej iz Kočevja in Ribnice, od koder je bliže do Črnomlja. Nekaj jih gotovo tja ne bo šlo in poskušali bomo poskrbeti, da bodo ostali tukaj. 

Boste zaposlovali?
 
Absolutno. Mislim, da bomo rasli s tem tempom tudi v prihodnje in dolgoročno bomo tam gotovo zaposlili kar nekaj ljudi. 

Kako vam kaže letos?
 
Za zdaj zelo dobro, smo okoli dva odstotka nad načrti, kar pomeni, da bomo letos dosegli približno 14-odstotno rast. 

Lani ste omenjali, da ne dohajate naročil, imate letos isto težavo?
 
Kakšnih poslov tudi ne vzamemo, da se ne spravimo v položaj, ko nečesa ne bi mogli izpeljati. V avtomotoindustriji to lahko prinese hude težave, zato moramo biti precej pazljivi, kaj vzamemo. 

Imate nišo, ves svet potrebuje vaš izdelek, ste tako rekoč edini.
 
Takih izdelkov je na svetu še zelo veliko. 

Ampak vi imate znamko.
 
Znamko je treba ustvariti. Vlagati je treba v znamko in kakovosten, visokotehnološki produkt. Dolgoročno sta to edini zagotovili, da podjetje v Evropi ali drugje na svetu sploh lahko preživi. Sploh v ostri konkurenci, ki prihaja iz Azije, kjer delajo res poceni, a nimajo znamke. Na Kitajskem recimo ne bi kupili tam sestavljenega našega izpuha. Ljudje, ki imajo tam denar, ne bodo nikoli kupili nič, kar je narejeno na Kitajskem. Pripravljeni so plačati tudi dva- ali trikrat več, samo da je »made in EU«. Tukaj ima Evropa veliko prednost tudi v primerjavi z ZDA. Na Kitajskem evropske blagovne znamke najbolj uspevajo. Hkrati pa je treba na ta trg gledati kot potencialno nestabilen, saj ne vemo, kaj se bo tam zgodilo. Dolgoročno bodo imeli kar velike težave, saj želijo ljudje čedalje višje plače. Mislim, da bodo tudi na Kitajskem v desetih letih prišli do tega, da ne bo več vse tako poceni. 

Kako pa ustvariti tako znamko?
 
Ko začneš s podjetjem, je treba imeti vizijo, predvsem pa trdo delati. Spomnim se, da je bil na začetku vsak dan 12-urni delavnik, tudi sobote, nedelje in ogromno smo razvijali, testirali. Potem je bilo treba iti na trg, prepričati naše stranke. Veliko možnosti je in vsak lahko to naredi, če ima idejo, voljo, željo in je pripravljen trdo delati. 

V Sloveniji takšnih znamk, ki bi bile znane po vsem svetu, tako rekoč nimamo.
 
Smo jih tudi izpustili iz rok. Ljudje se niso zavedali vrednosti znamke in so pustili, da je propadla. Za to je gotovo kriva tudi po naše izpeljana privatizacija. V nacionalnem interesu je bilo, da so lastniki podjetij Slovenci. Če bi recimo, hipotetično, moj menedžment, ki je absolutno daleč najboljši v zgodovini podjetja, želel prevzeti naše podjetje, vam lahko zagotovim, da tega podjetja v petih letih ne bi bilo več. Ker če hočeš prevzeti takšno podjetje, bi moral iz njega potegniti toliko in toliko dobička, toliko in toliko kapitala, in če ves ta dobiček ne vložimo nazaj, nas v tej naši niši čez pet let ni več. 

Ne vem, kako so nekateri mislili, da bodo prevzeli podjetje, nato pa po različnih poteh izvlekli denar in posojila poplačali v desetih letih. Tega si ne predstavljam. Preprost izračun: če vzameš 200 milijonov evrov posojila, da kupiš pol podjetja, ki je delalo 20 milijonov evrov dobička, potem ni treba biti poseben finančni genij, da ugotoviš, da moraš samo za teh 200 milijonov posojila plačevati vsaj šest ali sedem milijonov obresti. Kako boš to izpeljal? Predvidevam, da so bili trdno prepričani, da bodo delnice kar rasle v neskončnost in jih bodo nato polovico prodali. 

Koliko letno namenite za razvoj?
 
Zelo veliko. Samo za dirkalni oddelek, ki skrbi za tehnično podporo sponzoriranih dirkalnih ekip, ter marketing, ki skrbi za razvoj blagovne znamke in prodajo, skupaj okoli 5,5 ali šest milijonov evrov. Od šest do sedem milijonov pa je strošek razvojno -tehnološkega oddelka. 

V letu dni imamo sedem sejmov in vsak stane od 100 do 300 tisoč evrov. Zanimivo je, ko smo merili neposredni vpliv sejma - eno leto Milano, eno leto Köln -, kaj se bo zgodilo v Italiji ali Nemčiji, ker je tam sejem. Pravzaprav se ne zgodi nič. Zaradi tega nimaš nič večje prodaje. Če pa te dve leti na sejmu ni, te ni več. Ta sejem ni plus, ampak je samo preprečevanje minusa. Včasih si rečeš, da bi lahko na račun marketinga in sejmov privarčevali, a na koncu ugotoviš, da si tega ne moreš privoščiti. 

Nenehno ste v stiku s svetovnim trgom, Japonsko ...
 
Japonska, predvsem pa Kitajska je zdaj zelo močna. Avtomobilistični segment se tam trenutno najbolj razvija. 

Vas partnerji iz tujine sprašujejo, kaj se dogaja pri nas?
 
Na žalost nas sprašujejo in so zaskrbljeni, a ko pridejo sem, vidijo, da čisto normalno delamo, da nas še niso nacionalizirali, čeprav si nekateri to morda želijo (smeh). 

Iz tujine prihajajo bežna znamenja, da se gospodarstvo pobira. Kdaj se bomo pobrali mi?
 
Načeloma nič ne kaže, da bi se stvar obrnila, ker je tistega dela prebivalstva, ki dela v podjetjih, ki ustvarjajo neko novo vrednost, preprosto premalo. Mislim, da jih ni več kot 200 tisoč - in to je za dva milijona prebivalcev absolutno premalo. Ta del bi se moral močno povečati, industrija bi morala začeti rasti, a to je odvisno od številnih dejavnikov, od novih vlaganj do tega, da se pri nas zelo težko dela razvoj, ker so plače preobremenjene z dajatvami. 

Kako presekati stagnacijo in upadanje?
 
Potreben je neki konsenz med politiki o temeljih gospodarskega okolja, ki bi bili vsaj osem, deset let dobesedno zabetonirani, da se stvari ne bi spreminjale tako hitro, kot se zdaj. V takem okolju je tako rekoč nemogoče poslovati. 

Rekel bi, da je treba v javnem sektorju znižati plače za 20 odstotkov in oklestiti število zaposlenih ter ljudi z ustreznimi programi izobraževanja nekako preusmeriti v zasebni sektor. Po drugi strani pa bo država nekje morala dobiti denar. Nenehno poslušam, da bi radi obdavčili bogate. Če je nekdo, ki ima plače pet tisoč evrov bruto in iz tega dobi, recimo, dva tisoč evrov neto, bogat, potem je to hudo napačna predpostavka. Ustrezno je treba obdavčiti imetje, ne pa plač. 

Kaj vas sploh še zadržuje v Sloveniji, razmišljate o selitvi proizvodnje?
 
Tukaj imam odlične sodelavce, zelo sposobne ljudi in te je vsekakor težko preseliti. Po drugi strani pa upanje umre zadnje, srčno upam, da se bodo razmere spremenile. 

Kako pa zadržujete inženirje, da vam ne pobegnejo v tujino?
 
Zelo težko. Mislim, da inženirje bolj zadržujejo njihove družine kot jaz. Ker v tujini imajo za enako bruto bruto plačo dvakrat višjo neto plačo. To je nevzdržno. Če zaposlenemu za tisoč evrov zvišaš maso za plačo, takoj ko je nad pet tisoč evrov bruto, dobi 270 evrov, država pa 730. Ne razumem, kje je tukaj logika, kje je tukaj motivacija, da bodo ljudje študirali in ostali tukaj. 

Kakšna pa bi bila pravšnja obremenitev plač?
 
Vse, kar je nad 50-odstotno obdavčeno, ni etično. To ni premoženje ali delnice, to je dejansko delo. In če delo obremenijo s 73 odstotki, to nikamor ne pelje. Zato, ker si dober, ker si študiral, ker cele dneve delaš, zato te je treba kaznovati. To je dejansko kaznovanje. V Franciji je ustavno sodišče ugotovilo, da je 75-odstotni davek na prihodke nad milijon evrov neustaven, pri nas pa 73-odstotna obdavčitev prihodkov nad 60 tisoč evrov na leto ni neustavna. Po mojem mnenju je to absolutno nevzdržno. 

No, pa ste razmišljali o selitvi podjetja?
 
Lahko bi selil razvoj, ta del je najbolj obremenjen. Bojim se, da bodo v Sloveniji ostala le delovna mesta za proizvodnim trakom. Ali je to cilj naših politikov, ne vem, ampak delajo v tej smeri. 

Vse več se govori o start-upih, so ti naš up?
 
Seveda. A tega je bilo veliko že v devetdesetih letih, takrat se je ustanovilo ogromno podjetij, a ogromno jih je tudi propadlo. Težko je reči, ali bodo ti uspešnejši. Težave so s financiranjem ... 

Vi težav s financiranjem nimate?
 
Ne. Delamo s tujimi bankami, ki so navzoče v Sloveniji, in do posojil pridemo razmeroma brez težav. Smo se pa odločili, da bomo letos zmanjšali zadolženost za približno tri milijone. Preprosto zato, ker nam obrestna mera tudi zaradi težav Slovenije raste. Čeprav plačujemo precej manj kot država (smeh), se pozna.
 
V zadnjih mesecih je precej glasen GZS, a zdi se, da ostaja bolj na teoretski ravni. Imate kakšno idejo, kako zagnati gospodarstvo?
 
Okolje je težko spremeniti v hipu. Zagnati je treba izvoznike, to so tisti, ki bodo na koncu odplačevali državni dolg. Treba je najti ukrepe, ki bi jih stimulirali. Jaz bi najprej zmanjšal obremenitev plač, uvedel socialno kapico, podobno kot v Nemčiji. Torej, ko prideš do 50 odstotkov dohodnine, ne plačuješ več za socialo in pokojnino.
 
Če bi hoteli privabiti tuje vlagatelje, bi morali znižati davek na dobiček in ustrezno dvigniti davek na izplačilo dobička. To je morda neki majhen prispevek. Od sindikalistov poslušamo, kakšno uslugo je država naredila podjetnikom, ko je znižala davek na dobiček z 20 na 18 odstotkov, pozabijo pa povedati, da je dvignila davek na izplačilo dobička z 20 na 25 odstotkov. Torej, če si prej hotel izplačati dobiček, si imel 36-odstotni davek, zdaj pa plačaš 38,5 odstotka. 

Reforme, ki smo jih sprejeli ...
 
To sploh niso bile reforme. Zanimivo, pravzaprav tragikomično, je, da se pri nas nenehno govori o neoliberalizmu v Sloveniji, dejansko pa imamo tovarišijski fevdalizem. Apostoli neoliberalizma so nizki in neprogresivni davki, prožna delovna zakonodaja, samoplačniško zdravstvo in šolstvo, zasebni pokojninski skladi. Trditev nedemokratičnega socialista, da z vztrajnim ponavljanjem laži ta postane resnica, v našem primeru brez dvoma drži. Morda še o delovni zakonodaji: podjetnik bi moral imeti možnost, da določeno kvoto ljudi odpusti, morda do dva odstotka na leto. Delovna zakonodaja se izjemno izkorišča, in preden nekoga odpustiš, imaš res strahotne težave. Menim, da brezposelnost zaradi tega ne bi rasla, prepričan sem celo o nasprotnem učinku, povečala bi se tudi produktivnost. Ne bi se dogajalo, kot se je meni pred leti, da bi imel avgusta 16 odstotkov bolniških v proizvodnji, bi pač tri poslal domov in bi se stvari uredile.
 
Kako se spopasti s sindikati, ki bi bili absolutno proti?
 
Sindikati so dejansko sokrivi za položaj, v katerem smo, in bi morali prevzeti svoj del odgovornosti. Nikoli niso bili izvoljeni, ampak zastopajo neko manjšino. Nikoli se ne bodo bojevali za izobražene, delovne in sposobne, ampak za svoje članstvo, ki pa težko presodi razmere v Sloveniji. Če želijo voditi državo, naj gredo na volitve in se pustijo izvoliti, potem bodo imeli legitimnost, trenutno pa je nimajo. 

Prav tisti, ki najmanj prispevajo v tej državi, so najglasnejši. Ker imajo tudi največ časa. Zaposleni v našem podjetju nimajo časa za proteste in shode, ker za svoje preživetje trdo delajo. Prej omenjeni pa ne vem, ali so seznanjeni s tem, kaj pomeni delo. Morda bi za razsvetljenje potrebovali kak mesec v proizvodnji, verjamem, da bi sprevideli. 

Bi gordijski vozel lahko presekali s prošnjo za pomoč?
 
Bojim se, da bo na koncu tako, ker sami se očitno ne znamo dogovoriti. Ni pa to dobra rešitev, prisilna uprava gotovo ne more biti dobra rešitev. 

Od uglednih gospodarstvenikov poslušamo, da mora država vlagati v gospodarstvo prek subvencij ...
Sem absolutno proti vsem subvencijam, nepovratnim sredstvom in kakršnikoli pomoči države. Črpanje evropskih sredstev me malo spominja na unicefe in podobno, kjer 80 odstotkov denarja porabijo za svoje plače, preostalo pa morda pride do tistih, ki to resnično potrebujejo. 

To je pravzaprav neki anahronizem - pošiljamo denar v Evropo, vmes je en kup dragih uradnikov, potem pride denar nazaj in je treba plačevati nekim pripravljavcem papirjev, ker mi menda tega ne znamo, in na koncu ti poberejo svoje odstotke. Precej bolje bi bilo, če bi nam ta denar že v začetku pustili. Tako pa v resnici na koncu morda doseže prave cilje 20 ali 30 odstotkov sredstev. 

Prav iz teh razlogov sem se že na začetku odločil, da tega denarja ne bom jemal. Mi sami ustvarjamo. Zato smo popolnoma neodvisni, če potrebujemo denar, gremo na banko. Dnevne afere, ki so posledica malverzacij, zaradi katerih je potrebno vračanje evropskih sredstev, me še bolj utrjujejo v mojem prepričanju. Tudi pri kmetijskih subvencijah ni nič drugače. Veliko je goljufij in država mora na koncu vračati denar. Zelo redko ali nikoli pa sredstva zares vrne povzročitelj, tisti, ki je to naredil, ker ga na koncu, kot je pri nas v navadi, ne moremo najti.
 
Kaj vas bolj boli - da vas stiska država ali da ne veste, kaj bo jutri?
 
Nevzdržno je, če ti nekdo govori, da ima v predalu še en davek. To je, kot da bi prišel dobavitelj in nam rekel, da ne ve, ali nam bo za pet ali deset odstotkov podražil svoj produkt. Dokler iz meseca v mesec poslušamo nove grožnje, se ne da vlagati. 

Se bojite septembra, ko spet začne delati vlada?
 
Ne bom rekel, da se bojim, ker mislim, da bo prevladal neki razum. Tudi pritisk GZS in vseh drugih bo morda kaj zalegel. Je pa res, da leta 2015 začne veljati zlato fiskalno pravilo. Zelo bom vesel, če mi nekdo v plejadi ekonomskih strokovnjakov pojasni, kje bomo takrat dobili manjkajoči dve ali 2,5 milijarde evrov. Samo upam, da jih spet ne bomo plačevali mi.
 
Ena politična stran je za varčevanje, druga za trošenje.
 
Poslušamo zgodbe o nekih velikih javnih delih, o drugem tiru Divača-Koper. Povejte mi, kaj bo imelo od tega slovensko gospodarstvo? Kakšen bo vpliv na podjetja, kot so Krka, Gorenje, Hidria? Bo slovensko gospodarstvo res konkurenčnejše? Več, predvsem azijskih izdelkov se bo prek Kopra pripeljalo v Evropo. In to je vse. Če hočemo delati in ustvariti podjetje v Sloveniji, nam za to železnica ne bo pomagala. Pomagala bo samo Luki Koper. Ali je tak strateški interes, da bomo zmetali stotine milijonov, da bo do Kopra še drugi tir? Jaz ga ne vidim. Naj raje vlagajo denar v kaj drugega, v elektrarne, predvsem pa v kaj bolj pametnega, kot je TEŠ. Poslušamo o ekologiji, električnih avtomobilih, po drugi strani pa ne kopljemo niti premoga, ampak lignit. Zato, da bomo obdržali 500 delovnih mest v rudniku, mi zidamo TEŠ za dve milijardi. Ali ne bi bilo bolje te delavce in njihove družine poslati na Havaje? Dosmrtno. Bi bilo precej ceneje.
 
Vlada napoveduje gradnjo hidroelektrarn.
 
To je razmeroma normalna naložba. Se strinjam, čeprav bi osebno raje zgradil še eno nuklearko. Tu so seveda pomisleki o varnosti, ampak če bi jo delali danes, bi bila gotovo varnejša kot ta, ki jo že imamo. Te pa tudi ne bomo ustavili. 

Bolj je težava, da tega ne moremo financirati.
 
Saj bi lahko tudi ceste financirali tako kot Hrvati, bi bilo za nas precej ceneje. Gradili smo jih absolutno predrago, veliko ljudi in omrežij je pri tem zaslužilo. 

Na drugi strani posojilo EIB ostaja neizkoriščeno, saj komercialne banke ne dajejo posojil. Denar stoji.
 
Zdaj je težko plasirati denar. Vem, kako nas tuje banke pregledajo, preden dobiš posojilo. To je tudi a propos posojilom, ki so jih nekateri, posvečeni dobili. Še danes pa ne vemo, kdo jim je ta posojila omogočil. Če bi vi prišli in rekli, dajte mi 200 milijonov evrov, imam dobro ime, kdo je pravzaprav odgovoren za odobritev in kdo je večji krivec? Najbrž tisti, ki vam je posojilo odobril. Za razkritje te osebe pa potrebujete samo nekaj minut: pošljete tajnico v sef po pogodbo in pogledate, kdo je podpisnik. Ampak tega pač ne bomo naredili. 

Pri normalnem podjetju pa banka pošlje dva cenilca, ki ocenita vse nepremičnine, opremo, pregledata poslovanje, ocenita vrednost podjetja - in to je to. In če bi naše banke to naredile v vseh drugih primerih, danes ne bi imeli nobenih tajkunov. 

Zdi se, da naš posojilni krč ni toliko težava bank kot podjetij.
 
Absolutno. Na našem primeru lahko rečem, da imamo kreditne linije s kar nekaj bankami in nimamo težav. Če pa bi želeli priti čez naš limit, denarja ne bi dobili. Čisto preprosto - in tega se je v gospodarstvu treba držati. Reševati nekoga, ki je totalno izčrpal podjetje, da je plačeval svoja prevzemna posojila, je velika težava in takih podjetij ni malo. Če pa imaš realno možnost, da boš posojilo vrnil, ga dobiš. Ne vidim pa nobenega razloga, da bi denar dajali nekomu, ki nima programa in že deset let dela izgubo. 

Kdo je tajkun?
 
Pri nas ni povsem jasno, kdo so. So to tisti, ki so odkup izpeljali, pa jim je v nekem trenutku zmanjkalo denarja, ali so zraven tudi tisti, ki jim bo v treh letih zmanjkalo denarja, ali pa so tudi tisti, ki so to izpeljali Torej, ti, ki so propadli, so tajkuni, tisti, ki jim je uspelo ali pa trenutno še komaj ostajajo nad gladino, so pa kaj? 

Je ta beseda v Sloveniji preveč slabšalna?
 
Načeloma je. Ampak to je vse proizvod nacionalnega interesa in zdaj teh ljudi, od sindikatov naprej, nihče nič ne vpraša. Ko se je prodajala Pivovarna Union, so bili vsi srečni, da jo je kupila Pivovarna Laško, pa Radensko in Mercator, samo da ne bodo lastniki postali grozljivi tujci. Ali bodo tudi ti ljudje zdaj prevzeli kakšno odgovornost, mogoče moralno, ali bodo spet vpili, da so vsega krivi tajkuni. Saj so jih vendar sami ustvarili! 

Kaže, da v Sloveniji spomin ne sega toliko let nazaj, ko so vili roke, da bodo prišli tuji lastniki in kaj vse bodo naredili in kako bo grozno. Zdaj pa vidimo, da podjetja, ki imajo tuje lastnike, odlično delujejo. Ampak tudi ta podjetja bodo razvoj premaknila iz Slovenije zaradi preobremenitve plač visoko usposobljenih ljudi. Vsi kakovostni kadri bodo šli ven. To se dogaja na Portugalskem, v Španiji, Italiji. In ko te ta del zapusti, kaj ti ostane? Samo še ljudje, ki lahko delajo za tekočim trakom. Če si to želimo in je to naša prihodnost, potem bomo to tudi imeli.
Imamo v Sloveniji previsok standard?
Za to, kar delamo ali kolikor delamo, ga seveda imamo. Pri nas se dela malo. Te razprave, koliko delamo, kako so ljudje izčrpani, zgarani - teh ljudi je razmeroma malo. To so ljudje, ki delajo predvsem v proizvodnih podjetjih, na normo. Od dveh milijonov je tistih, ki res garajo, hudičevo malo. Če gremo na normalen dan med tednom v Ljubljano in pogledamo v lokale, vidimo, kako garamo. Ko v petek ob enih vidimo, kaj se dogaja na avtocesti, si tudi lahko mislimo, koliko garamo. V Nemčiji ali Švici tega ni. Da bi vsak petek že ob enih izginili iz službe in šli na morje. Tega ni. 

Precej takih ljudi je tudi iz javnega sektorja. Kako bi vi organizirali javno upravo?
 
V podjetju imamo sistem nagrajevanja, od katerega so se politiki zelo ograjevali, ker se ga v javnem sektorju menda ne da uporabiti. Domnevno se dela zaposlenih ne da oceniti, ker vsi delajo enako. Ko vodja oddelka v podjetju pove, da njegovih 30 delavcev enako dela, potem vem, da moram zamenjati najprej njega, ker je nesposoben opravljati svoje delo. Če imaš sistem nagrajevanja podoben našemu, od 75 do 80 odstotkov ljudi na koncu leta kot bonus dobi še eno plačo in od tri- do štiriodstotno povišanje plače po avtomatizmu. Od pet do sedem odstotkov ljudi ne dobi ničesar. Od pet do sedem odstotkov ljudi dobi dve plači ter povišanje osnove za tudi do deset odstotkov. Če ta model uporabljaš dalj časa, počasi izločiš slabe. Še učinkovitejše pa bi bilo domov poslati tiste slabe kar takoj. Tako bi tudi v državnih službah morali bolj sposobne nagraditi, slabim pa se zahvaliti. 

Bi kakšno storitev iz javne uprave outsourcali v zasebni sektor?
 
Marsikakšno bi se dalo. Sem za javno zdravstvo, a mislim, da bi moral obstajati neki kompromis tudi z zasebnimi klinikami. Konkurenca bi bila dobrodošla. Konkretno pred dvema letoma sem šel na operacijo kolena k zasebniku. Naravnost grozljivo je, kaj dela država: oktobra jim zmanjka denarja za operacije in potem mora nekdo s poškodovanim kolenom ali kolkom leto do dve čakati doma zaradi države, ker nimajo denarja za operacijo, ki stane tri tisoč evrov. Dejansko ustvarjamo bolnike invalide, ker varčujemo v tej blagajni, ista država pa na drugi strani plačuje bolniške. Če bi bil v službi, pa bi plačeval prispevke in delal. Tu se dela grozljiva škoda, nihče pa se ne vznemirja, ker je pač tako sistem nastavljen.
 
Vidite luč na koncu predora in kje je?
 
Miselnost poražencev, tarnanje v bifejih ob točilnem pultu ter iskanje imaginarnih krivcev ne peljejo nikamor. Ljudje bodo morali sprevideti, da bo treba marsikaj korenito spremeniti in da za naše težave ni kriva ne Evropa ne nihče drug. Vsak svoboden narod si svojo usodo kroji sam. Tudi v tej državi se da uspeti.