Zanimiv pojav, tokratna izjava
tedna (v pozitivnem smislu) je ušla cenzuri avantgardnih sil v Delovi Sobotni
prilogi (18. 10. 2014, str. 4-7) v intervjuju s podjetnikom Ivom Boscarolom z
naslovom »Vedno sanjam podnevi, torej sem realist«. Intervju pa je izvedla
vedno objektivna novinarka Milena Zupanič.
MZ: Bili
ste aktivni v politiki. Ste nad politiko obupali?
IB: Ja. V
politiko sem šel z velikim entuziazmom. Mislil sem, da lahko vpeljem
podjetniško razmišljanje. Razočaranje je bilo veliko. Spoznal sem, da ima država vedno dva premiera: enega, ki ga ljudje
izvolijo, drugi pa je Semolič s sindikati, ki dejansko peljejo državo, odkar
obstaja. Ko sem to videl, sem rekel, škoda moje energije, jo rajši dam v
svoje podjetje. Niti komentirati nočem več politike. To je izgubljena zgodba.
Priporočam branje celotnega
intervjuja, dodajam pa še nekaj heretičnih misli, ki niso v skladu s temeljno
samoupravno avantgardno strujo proletarskega ljudstva RS:
MZ: Sistem za proizvodnjo in
ravnanje z ljudmi ste kupili od Toyote na Japonskem: Kako se obnese v slovenski
kulturi?
IB: Ne glede na to, da je
Japonska najbolj kapitalistična država, imajo človeka na prvem mestu. …
MZ: Kaj pa Evropa?
IB: Evropa je zelo
tradicionalistična. Okolje mora biti bistveno bolj fleksibilno, bolj naklonjeno
spremembam. Ravno danes sem prebral, kako Slovenija pada na lestvicah
konkurenčnosti. Prehiteli so nas Kolumbija, Črna Gora, Vietnam … Evropa je s
svojo rigidnostjo dala v roke največjo konkurenčno prednost našim konkurentom
po svetu. Sveta ne zanimajo naše socialne pravice, ne zanima ga kako želimo mi
v Evropi živeti, oni gredo po svoje. Pokojnine, socialno zavarovanje, to so
evropske zadeve. Oni tega ne poznajo in so bolj konkurenčni. Evropa ni konkurenčna pri množični proizvodnji, da niti ne
govorim o Sloveniji. Strošek dela je v množični proizvodnji zelo pomemben. Pri
nas je letni strošek dela manj kot 20 % končne cene, zato se proizvodnje ne
splača preseliti na Kitajsko, ker bi me že logistika več stala. A če bi
takih letal namesto vsak drug dan eno, izdelal dvajset tisoč na dan, potem bi
bil strošek dela zelo pomemben. Že v avtomobilski industriji se dobiva bitka na
šesti ali sedmi decimalki evra za sestavne dele.
Neizvoljeni že od leta 1991 peljejo
državo.
MZ: kako pa vam sploh uspe rasti
v državi, ki tone?
IB: Najprej zato, ker ne delamo
za Slovenijo, zelo malo delamo za Evropo. In zato, ker smo od vsega začetka
delali za tujino, kjer smo v hudi konkurenci morali biti boljši od njih, da nam
je uspelo. Mi nismo imeli zaščitenega trga kot na primer naši gradbinci. Mi smo
dejansko morali biti bolj inovativni, da smo bili boljši od drugih, ker smo
prišli iz »no name« države, ker smo imeli stokrat manj denarja za razvoj od
drugih, a smo imeli vedno boljšo idejo ali izdelek od drugih. Zato smo tudi
preživeli. In upam, da bomo tudi v prihodnje. Če ne tu, pa kje drugje. Nimam
težav s tem. Če ne bomo imeli tu več možnosti za ustvarjanje in nadaljevanje
naših idej, se bom morali obnašati odgovorno do naših zaposlenih in iti drugam.
Verjamem, da bo za marsikaterega mojega genialca Pipistrel prej ali slej
premajhne izziv in Slovenija pretesna ter bo izzive videl kje drugje. To je
naravno, samo srečen sem lahko, da sem soustvarjal ljudi, ki bodo spreminjali
svet na bolje.
MZ: Zaposlene imate samo štiri
tujce, ste povedali na začetku, zakaj?
IB: S tujci sodelujemo drugače.
Naša zakonodaja je izredno toga glede zaposlovanja tujcev. Ni enostavno
zaposliti Indijca, ker je navajen, da dela več kot 12 ur na dan. V Sloveniji je
40-urni teden. Moral bi mu plačati nadure, a več kot 20 jih ne sme imeti. Tujci
ne razumejo, da v Pipistrelu ne delamo nadur, da ob pol štirih zapremo vrata.
Tudi Američani, ko pridejo k nam, rečejo, kaj bom pa delal po četrti uri. Zato
tujcev ne zaposlujemo. … Ponosen sem, da so me Slovenci dvakrat izbrali za
najbolj zaupanje vrednega poslovneža, a me je sram razglašati, ker smo v
Sloveniji vrednote v podjetništvu zakopali, car si, če si lopov.
MZ: Zakaj se je to zgodilo?
IB: Hja to imamo v genih. Težko
je biti pošten, če imamo za največjega narodnega junaka tihotapca Martina
Krpana, utajevalca davkov. Nimamo niti enega realnega junaka, vsi so
imaginarni, Peter Klepec, kralj Matjaž, Kekec … mi smo vedno bili narod
hlapcev. Vsi bi nekaj imeli, samo doma ne. Imeli bi delovna mesta, a ne bi
postavili tovarne, ker bo mogoče smrdelo. Najbolje bi bilo, da bi denar dobili
domov, ne da bi bilo treba v službo. Zaradi tega razmišljanja bomo imeli še
večje težave kot jih imamo …