IZJAVA TEDNA: IVO BOSCAROL – »SPOZNAL SEM, DA IMA DRŽAVA VEDNO DVA PREMIERA: ENEGA, KI GA LJUDJE IZVOLIJO, DRUGI PA JE SEMOLIČ S SINDIKATI, KI DEJANSKO PELJEJO DRŽAVO, ODKAR OBSTAJA.«

Zanimiv pojav, tokratna izjava tedna (v pozitivnem smislu) je ušla cenzuri avantgardnih sil v Delovi Sobotni prilogi (18. 10. 2014, str. 4-7) v intervjuju s podjetnikom Ivom Boscarolom z naslovom »Vedno sanjam podnevi, torej sem realist«. Intervju pa je izvedla vedno objektivna novinarka Milena Zupanič.

MZ: Bili ste aktivni v politiki. Ste nad politiko obupali?

IB: Ja. V politiko sem šel z velikim entuziazmom. Mislil sem, da lahko vpeljem podjetniško razmišljanje. Razočaranje je bilo veliko. Spoznal sem, da ima država vedno dva premiera: enega, ki ga ljudje izvolijo, drugi pa je Semolič s sindikati, ki dejansko peljejo državo, odkar obstaja. Ko sem to videl, sem rekel, škoda moje energije, jo rajši dam v svoje podjetje. Niti komentirati nočem več politike. To je izgubljena zgodba.

Priporočam branje celotnega intervjuja, dodajam pa še nekaj heretičnih misli, ki niso v skladu s temeljno samoupravno avantgardno strujo proletarskega ljudstva RS:

MZ: Sistem za proizvodnjo in ravnanje z ljudmi ste kupili od Toyote na Japonskem: Kako se obnese v slovenski kulturi?

IB: Ne glede na to, da je Japonska najbolj kapitalistična država, imajo človeka na prvem mestu. …

MZ: Kaj pa Evropa?

IB: Evropa je zelo tradicionalistična. Okolje mora biti bistveno bolj fleksibilno, bolj naklonjeno spremembam. Ravno danes sem prebral, kako Slovenija pada na lestvicah konkurenčnosti. Prehiteli so nas Kolumbija, Črna Gora, Vietnam … Evropa je s svojo rigidnostjo dala v roke največjo konkurenčno prednost našim konkurentom po svetu. Sveta ne zanimajo naše socialne pravice, ne zanima ga kako želimo mi v Evropi živeti, oni gredo po svoje. Pokojnine, socialno zavarovanje, to so evropske zadeve. Oni tega ne poznajo in so bolj konkurenčni. Evropa ni konkurenčna pri množični proizvodnji, da niti ne govorim o Sloveniji. Strošek dela je v množični proizvodnji zelo pomemben. Pri nas je letni strošek dela manj kot 20 % končne cene, zato se proizvodnje ne splača preseliti na Kitajsko, ker bi me že logistika več stala. A če bi takih letal namesto vsak drug dan eno, izdelal dvajset tisoč na dan, potem bi bil strošek dela zelo pomemben. Že v avtomobilski industriji se dobiva bitka na šesti ali sedmi decimalki evra za sestavne dele.

 

Neizvoljeni že od leta 1991 peljejo državo. 

MZ: kako pa vam sploh uspe rasti v državi, ki tone?

IB: Najprej zato, ker ne delamo za Slovenijo, zelo malo delamo za Evropo. In zato, ker smo od vsega začetka delali za tujino, kjer smo v hudi konkurenci morali biti boljši od njih, da nam je uspelo. Mi nismo imeli zaščitenega trga kot na primer naši gradbinci. Mi smo dejansko morali biti bolj inovativni, da smo bili boljši od drugih, ker smo prišli iz »no name« države, ker smo imeli stokrat manj denarja za razvoj od drugih, a smo imeli vedno boljšo idejo ali izdelek od drugih. Zato smo tudi preživeli. In upam, da bomo tudi v prihodnje. Če ne tu, pa kje drugje. Nimam težav s tem. Če ne bomo imeli tu več možnosti za ustvarjanje in nadaljevanje naših idej, se bom morali obnašati odgovorno do naših zaposlenih in iti drugam. Verjamem, da bo za marsikaterega mojega genialca Pipistrel prej ali slej premajhne izziv in Slovenija pretesna ter bo izzive videl kje drugje. To je naravno, samo srečen sem lahko, da sem soustvarjal ljudi, ki bodo spreminjali svet na bolje.

MZ: Zaposlene imate samo štiri tujce, ste povedali na začetku, zakaj?

IB: S tujci sodelujemo drugače. Naša zakonodaja je izredno toga glede zaposlovanja tujcev. Ni enostavno zaposliti Indijca, ker je navajen, da dela več kot 12 ur na dan. V Sloveniji je 40-urni teden. Moral bi mu plačati nadure, a več kot 20 jih ne sme imeti. Tujci ne razumejo, da v Pipistrelu ne delamo nadur, da ob pol štirih zapremo vrata. Tudi Američani, ko pridejo k nam, rečejo, kaj bom pa delal po četrti uri. Zato tujcev ne zaposlujemo. … Ponosen sem, da so me Slovenci dvakrat izbrali za najbolj zaupanje vrednega poslovneža, a me je sram razglašati, ker smo v Sloveniji vrednote v podjetništvu zakopali, car si, če si lopov.

MZ: Zakaj se je to zgodilo?

IB: Hja to imamo v genih. Težko je biti pošten, če imamo za največjega narodnega junaka tihotapca Martina Krpana, utajevalca davkov. Nimamo niti enega realnega junaka, vsi so imaginarni, Peter Klepec, kralj Matjaž, Kekec … mi smo vedno bili narod hlapcev. Vsi bi nekaj imeli, samo doma ne. Imeli bi delovna mesta, a ne bi postavili tovarne, ker bo mogoče smrdelo. Najbolje bi bilo, da bi denar dobili domov, ne da bi bilo treba v službo. Zaradi tega razmišljanja bomo imeli še večje težave kot jih imamo …