Korupcija, ki je ne »objavi«
RTV SLO, ne obstaja, informacije o korupciji pa preko RTV SLO izvemo šele, ko
se interesne skupine medsebojno izrivajo za privilegije
Čedalje bolj očitno postaja, da korupcija, ki je ne »objavi« RTV SLO,
ne obstaja oz. ne šteje za korupcijo in je organi pregona ne preganjajo aktivno,
v širši javnosti, ki ne spremlja nerežimskih medijev se o tem ne govori. Dokler
se konkretni primeri korupcije in negospodarnega ravnanja in sistemskih
anomalij v zdravstvu niso pojavili v oddaji Tarča na TV SLO 1 z naslovom Diagnoza: Provizije, ti
niso obstajali, čeprav o isti konkretnih primerih na Financah poročajo že
najmanj tri leta, na Portalu Plus že kakšno leto in pol, Mrkaić/Pezdirjev
INERHC pa je o tem izdeloval poglobljene analize že pred osmimi leti. Tako smo
lahko na RTV SLO slišali izmišljotine izjave v smislu: »korupcijske
hobotnice, ki so jih razkrili na RTV SLO …«
Če kdo opozori na korupcijo, negospodarno ravnanje in sistemske
anomalije v javnem sektorju, je takoj obtožen napada na javne sisteme, češ, da
želi demontirati javno zdravstvo, ga privatizirati in obrniti v svoje ozke partikularne
interese. Skratka dobi žig neoliberalec, karkoli že to pomeni, ko stopi na
prste mafiji v javnem sektorju. V vseh sistemih je situacija podobna kot v zdravstvu
in če bi kdorkoli opozoril npr. na korupcijo v šolstvu t. j. krajo in pranje davkoplačevalskega
denarja, nejasnost kriterijev za napredovanje v višje nazive profesorjev (odličen
primer je apologet režimske korupcije redni profesor Vladimir Miheljak),
bi bil takoj deležen kritik, da želi uničiti javno dobro, torej javno šolstvo.
Torej bo potrebno počakati, da se levičarji medsebojno skregajo, da bo preostala
gniloba iz javnega šolstva lahko prišla na RTV SLO kot se je to zgodilo npr. z neupravičenimi
plačnimi dodatki profesorjem, ki so bili hkrati tudi ministri Cerarjeve vlade,
po nastopu političnih funkcij pa jih čaka varna zaposlitev na fakulteti, ki ni
odvisna od rezultatov njihovega praktičnega, znanstvenega in pedagoškega dela.
Težnje po cenzuri medijev
Kot pravilno ugotavlja Bojan Požar na Požareportu v članku Zaradi Trumpa in Facebooka živčni zlom dela slovenske medijske stroke, je levičarje
strah spletnih družbenih omrežij. Motijo jih kadar ne delujejo v njihovo korist
in takrat bi najraje kar uvedli cenzuro na severno korejski ali kitajski način.
Tako družbenopolitični delavec izredni profesor na Katedri za
novinarstvo ljubljanske Fakultete za družbene vede (katerega kriteriji napredovanja
v izrednega profesorja tudi izražajo dvom), Marko Milosavljević, na vprašanje,
ali je - po zmagi Donalda Trumpa tudi prek družbenih omrežij - Facebook grožnja
za demokracijo za uradno glasilo slovenskih tajkunov revijo Mladina
neposredno izreče, da je Facebook grožnja demokraciji, ker ga upravljajo
zasebniki. Torej po njegovem bi moral vse medije upravljati država oz. politika
in izvajati cenzuro kot v času Jugoslavije - Komunistična partija. To jasno
ponazori govor komunista Staneta Dolanca v cenzuriranem oz. odmaknjenem
dokumentarcu iz arhiva RTV SLO (po revoltu na družbenih omrežjih se je dokumentarec
vrnil v arhiv RTV SLO) JLA - JUGOSLOVANSKA LJUDSKA ARMADA, v katerem tov. Dolanc pove, kakšna je vloga novinarjev
kot družbenopolitičnih delavcev.
Novi Zakon o medijih uvaja kvote, preko katerih država, ki z zakonom
prepiše, koliko domače slovenske glasbe morajo vrteti uredniki, ureditev pa velja
za državne in privatne medije in sistematično uničuje slovenske medije in
odvrača poslušalce. Ker so se v KP SMC začeli zavedati resnosti padanja
poslušanosti tudi državnih medijev in nadomeščanje spremljanja vsebin na svetovnem
spletu, je Ministrstvo za kulturo, objavilo novo medijsko strategijo, s katero
predvideva ukrep obdavčitev interneta. Izgovor je, da bodo davek plačevali
operaterji in ne naročniki. Vsak strošek se seveda prej ali slej prenesi na
kupce oz. naročnike. Drugi izgovor pa je financiranje sklada za
socialistično propagando sklada za deficitarne informativne vsebine.
»Uvedba obveznega prispevka
operaterjev, ki ponujajo dostop do svetovnega spleta za vse imetnike spletnih
priključkov v sklad za deficitarne informativen vsebine.«
Vlada Miroslava Cerarja bo do konca leta 2017 poskrbela, da bodo na
valovih RTV SLO zgolj državne proslave po vzoru Severne Koreje
|
Društvo novinarjev Slovenije
Zanimivo je tudi, kako se je v zadnjem času Društvo novinarjev
Slovenije vznemirilo ob prvem razkritju vpletenosti tednika Mladina v koruptivno
zdravstveno hobotnico. Društvo novinarjev Slovenije ni stopilo na stran javnosti in običajnih državljanov, temveč nastran glasila Mladina, katerega uredništvu nikoli ni bilo potrebno pojasniti
izvor lastništva in dokapitalizacije, za katero je znano, da je »kupljen« iz
nekdanjih sredstev UDBE. Lastniško hobotnico Mladine so lani spektakularno
razkrili na Portalu plus v članku Grega Repovž in prijatelji, sluge davčnih oaz ali kako kazino kapitalizem hrani Mladino,
menim, da je bil to vrhunec raziskovalnega novinarstva leta 2015, a kot rečeno,
kar ne seže do RTV SLO, ne obstaja.
Del problema tudi slovenska
desnica, predvsem SDS
Čedalje bolj očitno postaja, da so omrežja iz »prejšnjega« režima še
vedno aktivna in verjetno tudi vodilna v RS, s tem mislim tudi na Udbo oz. SDV.
Težava postaja, da desničarji, s čimer mislim predvsem na privržence stranke SDS
enačijo s simpatizerji oz. pripadniki UDBE ali Murgelčani vse, ki s z njimi v
določenih segmentih ne strinjajo, tako dejanska prisotnost mrež in opranega denarja
iz časov uradnega obstoja SDV postaja politična zmerljivka, ki z resničnostjo
nima povezave, čeprav dejansko to ni res. Zgolj pretirana raba teh pojmov
minimalizira resnost tega pojava. Enako kot levičarji uporabljajo besedo
fašizem za vsak pojav, ki levičarjem krči privilegije, če pa bi se obstoj
fašističnega gibanja res pojavil, tega ne bi nihče resno jemal zaradi pretirane
uporabe oz. zlorabe pojma.
Ni komentarjev:
Objavite komentar