STRANKA MODERNEGA KIM JONG ILA ALI ZAKAJ KORUPCIJA, KI JE NE »RAZKRIJE« RTV SLO NE OBSTAJA

Korupcija, ki je ne »objavi« RTV SLO, ne obstaja, informacije o korupciji pa preko RTV SLO izvemo šele, ko se interesne skupine medsebojno izrivajo za privilegije

Čedalje bolj očitno postaja, da korupcija, ki je ne »objavi« RTV SLO, ne obstaja oz. ne šteje za korupcijo in je organi pregona ne preganjajo aktivno, v širši javnosti, ki ne spremlja nerežimskih medijev se o tem ne govori. Dokler se konkretni primeri korupcije in negospodarnega ravnanja in sistemskih anomalij v zdravstvu niso pojavili v oddaji Tarča na TV SLO 1 z naslovom Diagnoza: Provizije, ti niso obstajali, čeprav o isti konkretnih primerih na Financah poročajo že najmanj tri leta, na Portalu Plus že kakšno leto in pol, Mrkaić/Pezdirjev INERHC pa je o tem izdeloval poglobljene analize že pred osmimi leti. Tako smo lahko na RTV SLO slišali izmišljotine izjave v smislu: »korupcijske hobotnice, ki so jih razkrili na RTV SLO …«

Če kdo opozori na korupcijo, negospodarno ravnanje in sistemske anomalije v javnem sektorju, je takoj obtožen napada na javne sisteme, češ, da želi demontirati javno zdravstvo, ga privatizirati in obrniti v svoje ozke partikularne interese. Skratka dobi žig neoliberalec, karkoli že to pomeni, ko stopi na prste mafiji v javnem sektorju. V vseh sistemih je situacija podobna kot v zdravstvu in če bi kdorkoli opozoril npr. na korupcijo v šolstvu t. j. krajo in pranje davkoplačevalskega denarja, nejasnost kriterijev za napredovanje v višje nazive profesorjev (odličen primer je apologet režimske korupcije redni profesor Vladimir Miheljak), bi bil takoj deležen kritik, da želi uničiti javno dobro, torej javno šolstvo. Torej bo potrebno počakati, da se levičarji medsebojno skregajo, da bo preostala gniloba iz javnega šolstva lahko prišla na RTV SLO kot se je to zgodilo npr. z neupravičenimi plačnimi dodatki profesorjem, ki so bili hkrati tudi ministri Cerarjeve vlade, po nastopu političnih funkcij pa jih čaka varna zaposlitev na fakulteti, ki ni odvisna od rezultatov njihovega praktičnega, znanstvenega in pedagoškega dela.

Težnje po cenzuri medijev

Kot pravilno ugotavlja Bojan Požar na Požareportu v članku Zaradi Trumpa in Facebooka živčni zlom dela slovenske medijske stroke, je levičarje strah spletnih družbenih omrežij. Motijo jih kadar ne delujejo v njihovo korist in takrat bi najraje kar uvedli cenzuro na severno korejski ali kitajski način. Tako družbenopolitični delavec izredni profesor na Katedri za novinarstvo ljubljanske Fakultete za družbene vede (katerega kriteriji napredovanja v izrednega profesorja tudi izražajo dvom), Marko Milosavljević, na vprašanje, ali je - po zmagi Donalda Trumpa tudi prek družbenih omrežij - Facebook grožnja za demokracijo za uradno glasilo slovenskih tajkunov revijo Mladina neposredno izreče, da je Facebook grožnja demokraciji, ker ga upravljajo zasebniki. Torej po njegovem bi moral vse medije upravljati država oz. politika in izvajati cenzuro kot v času Jugoslavije - Komunistična partija. To jasno ponazori govor komunista Staneta Dolanca v cenzuriranem oz. odmaknjenem dokumentarcu iz arhiva RTV SLO (po revoltu na družbenih omrežjih se je dokumentarec vrnil v arhiv RTV SLO) JLA - JUGOSLOVANSKA LJUDSKA ARMADA, v katerem tov. Dolanc pove, kakšna je vloga novinarjev kot družbenopolitičnih delavcev.

Novi Zakon o medijih uvaja kvote, preko katerih država, ki z zakonom prepiše, koliko domače slovenske glasbe morajo vrteti uredniki, ureditev pa velja za državne in privatne medije in sistematično uničuje slovenske medije in odvrača poslušalce. Ker so se v KP SMC začeli zavedati resnosti padanja poslušanosti tudi državnih medijev in nadomeščanje spremljanja vsebin na svetovnem spletu, je Ministrstvo za kulturo, objavilo novo medijsko strategijo, s katero predvideva ukrep obdavčitev interneta. Izgovor je, da bodo davek plačevali operaterji in ne naročniki. Vsak strošek se seveda prej ali slej prenesi na kupce oz. naročnike. Drugi izgovor pa je financiranje sklada za socialistično propagando sklada za deficitarne informativne vsebine.

»Uvedba obveznega prispevka operaterjev, ki ponujajo dostop do svetovnega spleta za vse imetnike spletnih priključkov v sklad za deficitarne informativen vsebine.«

Vlada Miroslava Cerarja bo do konca leta 2017 poskrbela, da bodo na valovih RTV SLO zgolj državne proslave po vzoru Severne Koreje 

Društvo novinarjev Slovenije

Zanimivo je tudi, kako se je v zadnjem času Društvo novinarjev Slovenije vznemirilo ob prvem razkritju vpletenosti tednika Mladina v koruptivno zdravstveno hobotnico. Društvo novinarjev Slovenije ni stopilo na stran javnosti in običajnih državljanov, temveč nastran glasila Mladina, katerega uredništvu nikoli ni bilo potrebno pojasniti izvor lastništva in dokapitalizacije, za katero je znano, da je »kupljen« iz nekdanjih sredstev UDBE. Lastniško hobotnico Mladine so lani spektakularno razkrili na Portalu plus v članku Grega Repovž in prijatelji, sluge davčnih oaz ali kako kazino kapitalizem hrani Mladino, menim, da je bil to vrhunec raziskovalnega novinarstva leta 2015, a kot rečeno, kar ne seže do RTV SLO, ne obstaja.

Del problema tudi slovenska desnica, predvsem SDS

Čedalje bolj očitno postaja, da so omrežja iz »prejšnjega« režima še vedno aktivna in verjetno tudi vodilna v RS, s tem mislim tudi na Udbo oz. SDV. Težava postaja, da desničarji, s čimer mislim predvsem na privržence stranke SDS enačijo s simpatizerji oz. pripadniki UDBE ali Murgelčani vse, ki s z njimi v določenih segmentih ne strinjajo, tako dejanska prisotnost mrež in opranega denarja iz časov uradnega obstoja SDV postaja politična zmerljivka, ki z resničnostjo nima povezave, čeprav dejansko to ni res. Zgolj pretirana raba teh pojmov minimalizira resnost tega pojava. Enako kot levičarji uporabljajo besedo fašizem za vsak pojav, ki levičarjem krči privilegije, če pa bi se obstoj fašističnega gibanja res pojavil, tega ne bi nihče resno jemal zaradi pretirane uporabe oz. zlorabe pojma.