Grega Ciglar se je kot mednarodni opazovalec lokalnih volitev mudil
v Venezueli, imel je vlogo predstavnika stranke Levica in RS. Svoje navdušenje
je razkril Matjažu Razdrihu v intervjuju za portal Torek ob petih. Naslov intervjuja
“Lačnih ljudi v Venezueli nisem videl” - GREGA CIGLAR, MEDNARODNI OPAZOVALEC LOKALNIH VOLITEV V VENEZUELI me je zlahka potegnil v branje.
Glede na fotografijo, kjer se mladi opazovalec rokuje z diktatorjem
demokratičnim socialistom Madurom in glede na to, da ocenjuje stanje kot ne
tako slabo, je več kot očitno, da se je gibal v krogu bogate elite, ki je vedno
živela v vsaki obliki socialističnega raja diktature peščice rdečih prašičev
na visoki nogi.
Intervju objavljam v celoti in je kot se spodobi za demokratične
socialiste rdeče obarvan. Komentarji ekipe bloga Nisem levičar so črno
obarvani.
Grega Ciglar je odšel v Venezuelo kot mednarodni
opazovalec lokalnih volitev preteklega decembra 2017. Študira politologijo na
Fakulteti za družbene vede (FDV), je sodelavec Državne volilne komisije (DVK)
in član njenega okrajnega volilnega odbora.
V Venezuelo ste odšli kot mednarodni opazovalec na
povabilo volilne komisije CNE, ki je tam ločena veja oblasti. Kakšna je bila
naloga opazovalcev na volitvah?
Res je. V Venezuelo sem odšel kot predstavnik stranke
Levica, hkrati pa sem s tem predstavljal tudi Republiko Slovenijo. Tam sem bil
del t.i. ekipe mednarodnih spremljevalcev volitev. Ekipa je bila sestavljena iz
različnih ljudi iz celega sveta, med njimi so bili akademiki, predstavniki
političnih strank, novinarji itd. Prav tako je bila prisotna organizacija
CEELA, ekipa strokovnjakov za volitve iz Latinske Amerike. Vsi skupaj smo imeli
eno samo nalogo: spremljanje celotnega procesa volitev, ki so potekale 10.
decembra. Ves teden pred volitvami smo aktivno sodelovali pri procesu (ogled
volišč, preverjanje naprav, pogovori s kandidati…). Na koncu smo na daljšem
sestanku po volitvah zapisali svoja opažanja in podali končno oceno, ki je bila
zelo pozitivna. Moram reči, da sem se kot član državne volilne komisije v
Sloveniji na trenutke počutil kar neprijetno, ko sem videl, kako zelo
zaostajamo za naprednim sistemom, ki ga imajo v Venezueli.
 |
| V naprednem sistemu 200 oseb čaka v vrsti za kruh, tisti, ki imajo srečo, ga lahko kupijo. |
O Venezueli smo lahko prebrali veliko negativnih novic,
še posebej glede slabih življenjskih pogojev v državi. Ne glede na to, da ste
tja prišli kot gost vlade, kakšni so bili prvi vtisi ob prihodu v državo?
Vsekakor država ima težave, definitivno pa lahko rečem,
da niti slučajno niso tako velike, kakor nam poizkušajo prikazati »mainstream«
mediji. Kakor vem slovenski »mainstream« mediji kot so RTV SLO, POP TV, A
Kanal, Delo,… pojejo slavospeve državam s socialističnimi ureditvami, do Venezuele
imajo posebej velike simpatije. Realna slika je
popolnoma drugačna. Res občasno primanjkuje določenih živil, zdravil ipd., toda
niti v eni trgovini nisem videl popolnoma praznih polic. O kako lepo in
spodbudno, niti v eni trgovini ni videl popolnoma praznih polic. Že iščem potni
list za selitev v Venezuelo. Videl sem borbene in
odločne ljudi, ki kljub tem težavam nadaljujejo s svojim vsakdanjim življenjem.
Predvsem so zelo iznajdljivi, npr. če za nekaj dni zmanjka jajc, namesto tega
pač jedo kaj drugega. Bojda so golobi, vrabci, trava in humus tudi
užitni. Lačnih ljudi nisem videl. Težave so, niso pa
tako tragične, kot bi človek pričakoval. Lačnih ljudi v elitnem krogu okoli
Madura seveda ni videl…
Glavno vprašanje pa je, kdo je odgovoren zanje? V
Venezueli sta se izoblikovali dve glavni argumentacijski liniji. Ena je
opozicijska, ki pravzaprav za vse težave krivi socialistično vlado, druga pa je
provladna, ki za težko situacijo krivi ekonomsko vojno, ki so jo zoper
socialistično Venezuelo sprožile ZDA skupaj s svojimi zavezniki. Sam sem dobil
jasen vtis, kaj o tem menijo navadni ljudje že iz mnogih pogovorov, ki sem jih
opravil na ulicah Caracasa. Očitno večina ljudi bolj verjame vladi, kar se je
izkazalo z veliko zmago na volitvah. Zmagovalec predsedniških volitev Maduro
je opoziciji, ki je klub medijski blokadi zmagala na parlamentarnih volitvah, parlamentu,
ki je politično pripadel opoziciji, odvzel vse pomembne zakonodajne
pristojnosti in te prenesel na organe, ki jih vodijo Madurovi socialisti.
V medijih pogosto lahko slišimo, da velika (tiha) večina
del Venezuelcev nasprotuje vladi. Kako so vas kot opazovalce sprejeti domačini?
To je bil zame najbolj zanimiv del. Sprejeti smo bili
izjemno lepo. Domačini so bili zelo prijazni in veseli obiska. Neverjetni
ljudje, resnično. Moram reči, da pri tem nisem opazil razlike med pripadniki
vlade in opozicije, prav vsi so bili do nas izjemno prijazni. Vsak s svojo
resnico, seveda. Se pa nikakor ne bi strinjal, da je velika večina proti vladi.
Daleč od tega, prej bi rekel, da je manjša elitna skupina prebivalstva proti
njej, medtem ko jo revnejši deli populacije, ki so sicer v veliki večini,
zagotovo podpirajo. Ko sem se mudil v bogatejšem delu glavnega mesta, sem se
pogovarjal predvsem s podporniki opozicije, ki so sicer bolje izobraženi, dokaj
premožni in živijo kar razkošno življenje. Ko pa sem obiskal »barriose«, je
bilo izjemno težko srečati koga, ki ni goreče podpiral Madurove vlade. Na
vsakem zidu je bilo moč opaziti grafite Huga Chaveza, Madura, Fidela Castra in
Bolivarja, seveda ob nujni spremljavi gesel o solidarnosti, internacionalizmu,
socializmu, svobodi in ljubezni do revolucije. V teh barakah živijo revni
ljudje, ki pa so neverjetno ponosni in borbeni. Revolucija jim je prinesla
veliko sprememb na bolje, zato ji ostajajo zvesti tudi sedaj, ko država ni v
rožnatem stanju. Revolucija jim je prinesla nekaj vladnih drobtin in nadaljnje
uživanje v vsakodnevnem brezdelju v zameno za volilne glasove in predvsem veliko
gesel o solidarnosti, internacionalizmu, socializmu, svobodi in ljubezni do
revolucije, ki puščajo luknje v želodcih, kljub temu, da država stoji na polju
črnega zlata. Klasična levičarska logika oz. po njihovem dialektika, opazovalec
pove, da je revolucija Venezuelcem prinesla veliko sprememb na bolje in v isti
sapi, da so revni.
 |
| Opazovalec Ciglar pove, da je revolucija Venezuelcem prinesla veliko sprememb na bolje in v isti sapi, da so revni. |
Ali je bilo delo opazovalcev kakorkoli omejeno, ste
imeli na primer možnost sestanka z opozicijo?
Ne. Delo ni bilo omejeno, nasprotno. Dejansko smo imeli
možnost pogovora, kljub temu da je bil program pripravljen vnaprej. Tako sem
recimo zaprosil za dovoljenje za izhod iz hotela, da sem se lahko sam sprehodil
med ljudmi, kar mi je zelo koristilo. Takrat dobiš pravi vtis, pravo izkušnjo. Je to običajna
praksa, da moraš zaprositi za dovoljenje, da lahko greš iz hotela?
Očitno privrženci stranke Levica sovražijo svobodo (gibanja in govora). Tako so
jih naučili v našem izobraževalnem sistemu.
Da, tudi z opozicijo smo se dobili oz. imeli možnost
pogovora s predstavniki opozicijskih strank, in sicer tako pred volitvami kot
na dan volitev, ko so opozicijske stranke poslale svoje opazovalce na volišča.
Slednje sem vselej vprašal isto: »Ali priznavate legitimnost volitev? Ali vse
poteka tako, kot je treba?«, in moram reči, da sem bil nad njihovimi odzivi
presenečen. Nihče ni imel nikakršnih pripomb nad procesom, izvedbo in
legitimnostjo volitev. Zanimivo, glede na to, da smo takoj po volitvah spet
prebirali obtožbe na račun CNE…
Kakšnega odziva ste bili deležni ob vrnitvi v Slovenijo?
Ob vrnitvi me je kontaktiralo nekaj medijev in
posameznikov, ki so jih zanimale realna slika Venezuele in volitve, ki sem jih
spremljal. Med mladimi je kar nekaj skeptičnih, razmišljujočih ljudi, ki
mainstreamovski medijski logiki ne nasedajo. Ne razumem, še enkrat slovenski mainstreamovski
mediji so izrazito prosocialistični, v kateri državi živi Ciglar? Sam živim v inkubatorju
socialističnih idej – Ljubljani, kjer se tudi oblikuje velik del slovenske
medijske krajine. Vesel sem, da sem imel priložnost v
živo spoznati Venezuelo in da lahko ljudem povem tudi svojo verzijo zgodbe, kot
sem ji bil priča. Prav v ta namen bomo verjetno kmalu organizirali okroglo
mizo, kjer bomo govorili o Venezueli in kamor so vabljeni vsi, ki kritično nastopajo
do medijskega poročanja,.
Kaj so po vašem mnenju največji izzivi za Venezuelo,
Venezuelce in Venezuelke?
Vsekakor stabilizacija vrednosti denarja. Hiperinflacija
je daleč največji problem. To bo po moji oceni najbolj ključno za prihodnost te
bogate dežele. Situacijo s hrano in osnovnimi potrebščinami so za zdaj kar
stabilizirali, kar je bilo res ključnega pomena za stabilnost oblasti in mir.
Mir, ki so ga dolgo čakali. Upam, da bo tako mirno še naprej, kajti divjanja
opozicije, ki je na vrhuncu protestov celo zažigala žive ljudi, resnično ne bi
želel videti. Zanimivo, le zakaj bi lačni ljudje brez toaletnega papirja, ki
služijo ničvredni denar, ki ga inflacija takoj požre divjali? Kdo ima odgovor?
Za zaključek, kaj je po vašem največji ‘fake news’, ki
so ga lansirali mednarodni mediji o razmerah v Venezueli?
Vse skupaj je zelo zlagano, je pa dejansko največji
»nateg«, ko pišejo o Nicolasu Maduru kot diktatorju, ki ga nihče ne podpira.
Maduro je bil demokratično izvoljen na volitvah, ki jih opozicija sicer ne
priznava, a treba je povedati, da ni do sedaj predložila nikakršnega (!)
dokaza, ki bi izpodbijal legitimnost le-teh. Maduro je med revnejšimi
prebivalci, ki tvorijo kakšnih 60–70% države zelo priljubljen. Predvsem zaradi
nadaljevanja chavističnih politik (Program vseljevanja (Mision viviendas), v
katerem so zgradili več kot 1,9 milijona socialnih stanovanj, CLAP
prehranjevalni program, ki omogoča subvencijonirano prehrano prebivalcem ipd.),
ki so neprimerno izboljšale življenje mnogim. Tako, da bi kot »fake news«
vsekakor izpostavil tovrstno »poročanje«, ki je skrajno neokusno in neprimerno,
da ne uporabim kakšne druge besede. To bo objavljeno sigurno še v naslednji
številki Mladine, v Delovi Sobotni prilogi, Zarji in drugih PR glasilih stranke
Levica In Venezuelci in sedem palčkov so za devetimi gorami in devetimi vodami
živeli še dolgo dolgo časa…
Ni komentarjev:
Objavite komentar