PREDVIDLJIVOST MENCINGERJA JOŽETA

Ni naključje, da so vsakokrat, ko je v zraku privatizacija državnega premoženja, slovenski mediji zasuti s pamfleti očeta tajkunizacije Slovenije Jožeta Mencingerja o škodljivosti prodaje družinske srebrnine. Po navadi se tovarišu Mencingerju s svojimi pamfleti pridruži tudi sodelavec tovariš Franjo Štiblar, ljubkovalno Branko.

Tudi tokrat je tovariš Mencinger udaril v rumenem levičarskem časniku Delo (sreda, 20. 2. 2013, na strani 5) v tekstu z naslovom: Za vlado »političnih amaterjev« - Kako naprej? Preprečitirazprodajo državnega premoženja in neprestane zamenjave nadzornih svetov.

Tovariš Mencinger Pravilno ugotavlja:

»Slovenija je povsem zašla; gospodarstvo se je zaustavilo, vse več je brezposelnih, v politiki je popolna zmeda… Velika večina prebivalstva ve, da vsak dan trajanja zdajšnjega stanja povzroča vse več nepopravljive škode,...«

Pri tem pozablja, da je smo njegove ideje gradualizma, nacionalnega interesa, notranjega lastništva podjetij, državnih bank in izrazite ksenofobije do tujih vlagateljev aktivno implementirali zadnjih 20 let. Temu ni možno oporekati, zgodilo se je zgolj nekaj svetlih izjem (SKB, Lek).

In zopet je na gramofonu stara plošča skupine Gradualizem s pesmima: »Trg dela je namenjen zbiranju članarin sindikalistov« in »Ne iztrgajmo upravljanja premoženja tranzicijski oligarhiji iz rok«.

Najraje dam na gramofon staro 7'' ploščo skupine Gradualizem s pesmima: »Trg dela je namenjen zbiranju članarin sindikalistov« in »Ne iztrgajmo upravljanja premoženja tranzicijski oligarhiji iz rok«.

 Citiram:

»Vlada mora zaustaviti za tekoča dogajanja irelevantne »strukturne reforme«. Mednje lahko uvrstimo celo reformo trga dela, saj ta prinese spremembe (želene ali neželene) le v oddaljeni prihodnosti; kratkoročno pa prinaša le težave in večje stroške…Preprečiti je treba razprodajo preostalega državnega premoženja; dokazovanje njegove popolne neuspešnosti z nizkimi donosi v času gospodarske krize je nesmiselno. V tem obdobju tudi zasebnemu sektorju ni šlo bolje; propadlo je veliko zasebnih gospodarskih družb. Centralizacija upravljanja državnega premoženja je mogoča tudi v okviru že sprejetega Slovenskega državnega holdinga, treba pa je zavreči idejo, da je njegov cilj – razprodaja premoženja. Namesto imenovanj po strankarskem ključu je zato v organe SDH treba imenovati ugledne strankarsko neopredeljene strokovnjake različnih poklicev, za katere »nacionalni interes« ni psovka ali izgovor.« Je imel v mislih sodelavca Branka?

Mar nista neustrezen trg dela in državno lastništvo podjetij, ki slonita na drakonskih obdavčitvah generatorja brezposelnosti in zaviralca ustvarjanja novih delovnih mest? So banke podkapitalizirane in polne slabih kreditov zaradi vmešavanja politike ali zaradi prostega trga?

Pamflet se nadaljuje s pobudo nadaljnjega političnega kreditiranja »na lepe oči« podjetjem, ki jih vodijo izbranci tranzicijske levice, seveda z dokapitalizacijami državnih bank z davkoplačevalskim denarjem, zato kakršnakoli oblika eksterne slabe banke ni dovoljena. Preveč bi bilo tudi očitno kdo je dobil (slabe) kredite, kdo jih je delil in kdo je sedel v nadzornih odborih.

Še en logični nesmisel glede premišljenega uravnoteževanja proračuna: »Nobenega razloga (razen nepremišljene obljube EU) ni, da se triodstotni primanjkljaj dosega ob sočasnem hiranju gospodarske aktivnosti, ki jo povzroča zdajšnje »varčevanje«. Verjetno ni edini način spodbujanja gospodarstva zadolževanje in ekspanzivna fiskalna politika?

Vmes mu uide pametna misel, ki se ji v večji meri pridružujem: »Preprečiti je treba neprestane zamenjave nadzornih svetov in uprav v državnih podjetjih. Ker so bile vse zamenjave v zadnjih nekaj mesecih opravljene izključno po strankarski pripadnosti, jih je treba razveljaviti tako, da se v vseh kar z zakonom vzpostavi stanje na izbran datum v letu 2012.« Misel tovarišu profesorju seveda ne bi ušla, če bi imela strankarska pripadnost levi predznak.

Nadaljuje: »Vladi je treba vrniti približno takšno strukturo, kakršno je imela pred zdajšnjo.« Tukaj je verjetno mislil na obdobje po padcu Staneta Kavčiča, na svinčene čase, ko je zopet zavladala trda roka partije, ene in edine zveličavne.

Zanimivo je omeniti še Mencingerjev privatni, Ekonomski inštitut, d. o. o. (EIPF), ki bi ob privatizaciji verjetno izgubil vsa (dobro plačana) naročila raziskav (http://supervizor.kpk-rs.si/). Gre za naročene raziskave, kakršne rezultate želiš – plačaš, dobiš. Po vsej verjetnosti pa glede na javna stališča in objave, profesura in EIPF nista edini finančni vir tov. Mencingerja.

Če zaključim glede omenjenega članka… Zanimivo razmišljanje osebe, ki je ključno tvorila zgodovino slovenskega razvoja zadnjih 22 let skupaj z večnim predsednikom ZSSS Dušanom Semoličem. Menim, da je pustilo malo oseb tako velik razvojni pečat na RS v negativnem ali pozitivnem smislu kot omenjena tovariša.

VONJ PO NAFTALINU – ZASEDANJE CK ZK V CANKARJEVEM DOMU, 31. 1. 2013 V REŽIJI DRUŠTVA PISATELJEV SLOVENIJE

Včeraj je na račun davkoplačevalcev potekal zbor častilcev totalitarizma v Cankarjevem domu (CD) v Ljubljani. Neposredno odnos smo lahko spremljali na spletnem portalu MMC RTV Slovenija, financiranim iz proračuna RS. Javna tribuna Društva pisateljev Slovenije (DPS) s predsednikom Venom Tauferjem (ex SDV) je privabila večjo množico družbenopolitičnih delavcev. Pristašev »nelevega« političnega nazora v dvorani ni bilo zaznati. 

Ukradli so nam kulturo. 

Govorniki so zagovarjali naslednje napredne ideje družbene nadgradnje:

• Medtem ko so objektivni faktor razvoja socialistične družbe vedno bolj razvite proizvajalne sile in socialistični proizvodni odnosi, torej materialna baza socialistične družbe, in pa na tej bazi temelječa družbenopolitična ureditev (politični sistem samoupravne demokracije oz. pluralizma samoupravnih interesov), je subjektivni faktor socialističnega razvoja iz te družbene biti izhajajoča družbena zavest, zlasti torej vse tiste idejne in politične sile, ki zavestno delujejo v smeri nadaljnjega razvijanja socialističnih družbenoekonomskih (proizvodnih) in družbenopolitičnih odnosov.

Kombinatorci

•  Vzvišeni kulturniki ter njihovi legitimni nasledniki - kvazi alternativci in kvazi alternativni umetniki so večvredni od ostalih poklicev in jim morata država in lokalna skupnost brezpogojno plačevati rente ne glede na output, saj tovrstne aktivnosti občanov za uresničevanje njihovih čedalje bolj raznovrstnih materialnih, kulturnih in drugih interesov postajajo sestavni del procesa osvobajanja dela v socialistični družbi. 
•  Umetnik je samostojen poklic in ga mora proračun RS v celoti financirati, za razliko od npr. serviserja koles, ki je manj vreden poklic. Tehnični poklici so manj vredni in ne prispevajo dovolj k nadgradnji socialistične skupnosti.

SDV, naftalin in njen podmladek

•  Visoki davki so nujno potrebni, saj naša socialistična akcija temelji na marksistični teoriji znanstvenega socializma. V delokrogu socialistične akcije je Zveza komunistov po svoji družbenozgodovinski vlogi usmerjena predvsem na idejne in splošne politične probleme razvoja socialistične družbe, Socialistična zveza pa se mora - čeprav mora tudi ona opredeliti svoj odnos do idejnih in političnih problemov nadaljnjega razvoja socializma - obrniti predvsem k problemom uresničevanja interesov delovnih množic in njihovih samoupravnih skupnosti, izhajajoč iz splošnih idejnih in političnih gibanj družbe.
•  Nebrzdano bogatenje sindikalistov in sindikalnih organizacij je predpogoj. Samoupravno združeno delo s sredstvi v družbeni lasti naj demokratično organizirane delavce in vse delovne ljudi združuje v skupnost svobodnih proizvajalcev.
•  Šolstvo in mediji so ideološki aparat politične nomenklature, namreč avantgardne sile socializma in socialistična družba imajo samo en cilj - da glede na možnost danega zgodovinskega trenutka ustvarjajo razmere, v katerih bo človek kar najbolj svoboden pri takšnem osebnem izražanju in ustvarjanju, da bo lahko - na podlagi družbene lastnine proizvajalnih sredstev - svobodno delal in ustvarjal za svojo srečo.
•  Klasični podjetniki so izkoriščevalci in namesto, da bi jim poljubljali noge, ker ustvarjajo delovna mesta, jih moramo iztrebljati, saj gre za ostanke političnega sistema buržoazne države.
•  Varčevanje v javnem sektorju in sploh krčenje obsega javnih družboslovnih fakultet je kontraproduktivno, saj so pravilno profilirani družbenopolitični delavci dosledni in vztrajni v boju proti dejanskim sovražnikom socializma in samoupravljanja, kadar gre za spopad interesov zunaj samoupravne demokracije ali ko gre za zaostajanje družbene zavesti delovnih množic.
•  V sedanjem trenutku je državno financiranje vseh tiskanih in spletnih medijev verjetno celo najvažnejši problem nadaljnje graditve političnega sistema v Sloveniji, seveda ne v smislu nekakšnih temeljnih sprememb v sami razvojni usmeritvi družbenega sistema, ampak v smislu njegovega dinamičnega dograjevanja v integralno celoto.

"Nismo se zastojn boril, za partijo smo..."

•  V takšnem sistemu samoupravne demokracije je potrebno jasneje in bolj konkretno opredeliti položaj, vloge in način delovanja subjektivnega faktorja socialistične družbe, zlasti pa način in sredstva uresničevanja vodilne idejne in politične vloge ustvarjalnih sil socialistične družbene zavesti nasploh in DPS še posebej.
•  DPS kot idejna in politična avantgarda delavskega razreda je izraz specifičnega kompleksa idejnega in političnega interesa tega razreda in vseh delovnih ljudi, torej sestavni del demokratičnega pluralizma samoupravnih interesov, ne pa nekakšna politična sila nad temi interesi ali zunaj njih.
• Enakost pred zakoni je buržoazni element, le dohodkovna uravnilovka omogoča potek samoupravne in politična aktivnost množic.
•  Pravna država je fikcija je dejal že Karl Marx.
•  Ni torej rešitev problemov v tem, da naj bi DPS zavzelo samo načelna idejnopolitična stališča, ne pa tudi stališč do konkretnih vprašanja in predlogov za njihovo reševanje, ker da bi bilo to že nedovoljeno vmešavanje v pristojnosti samoupravnih subjektov in državnih organov, ampak je rešitev v tem, da DPS zavzema stališča do vseh pomembnejših vprašanj, načelnih in konkretnih, da pa svojih stališč drugim ne vsiljuje avtomatično.



Tov. France Bučar: "Še vedno ga podpiram, važno, da je naš!"

•  Monopoli in oligopoli so pozitivni elementi, kajti pri takem dograjevanju in izpopolnjevanju našega političnega sistema je seveda treba imeti jasno pred očmi družbenoekonomsko osnovo, na kateri ta politični sistem temelji, druge ekonomske in politične sisteme, iz katerih se je razvil in katerih ostanke delno še vsebuje, in perspektive njegovega nadaljnjega razvoja.

Vsakršne podobnosti idej zbora v CD z idejami velikega Edvarda Kardelja so zgolj naključne.

Govorniki so nasprotovali naslednjim nenapredenim elementom družbene nadstavbe:

• Kulturniki (umetniki) so enakovredni ostalim poklicem in morajo svoje mesto poiskati na trgu dela kot avtokleparji, vrtnarji in pleskarji in jih država ni dolžna finančno vzdrževati.
• Monopole in oligopole je potrebno opraviti.
• Javni sektor je potreben krčenja in temeljite reorganizacije – debirokratizacija.
• Šolstvo in mediji niso ideološki aparat politične nomenklature.
• Država naj nemudoma neha financirati vse tiskane in spletne medije, saj le-ti razgrajujejo slovensko družbo, ker vanjo vnašajo kulturni boj.
• Trg dela je potrebno posodobiti – fleksibilizirati in ohraniti smiselno raven varnosti.
• Potrebno je vzpostaviti vladavino prava, ne samo pravno državo.
• Socialno državo je potrebno temeljito prenoviti kot so to storile skandinavske države.
• Vsi enaki pred zakonom, ne po dohodkih.
• Vsi zaposleni v slovenskem javnem sektorju in podjetjih v več kot 10 % državni lasti so plačani po učinku. Izhodišče je minimalna plača za vsa delovna mesta. Variabilni del si je potrebno zaslužiti.
• Zaposleni v javnem sektorju in podjetjih v večinski državni lasti ter nadzorni organi s svojim premoženjem jamčijo za odgovorno opravljeno delo.
• V v javnem sektorju in podjetjih v večinski državni lasti se zaposluje zgolj glede na strokovne reference, ne na politično lojalnost. Kvote se ukinejo, izjema je zaposlovanje invalidov. Spol in barva oči nista predmet kvotnega sistema.
• Smiselno se omeji referendumska pobuda, referendume se vsekakor omeji na civilno pobudo, politične stranke, DZ ali DS ne morajo predlagati referendumov.
• Državni svet in obvezno članstvo v vseh zbornicah se ukine, noben zakon ne sme biti vezan na delovanje zbornic, sindikatov in ostalih interesnih skupin.
• V šolstvu se uvede vavčerski sistem, v zdravstvu se uvede konkurenčni zavarovalniški sistem.
• Potrebno je davčno razbremeniti stroške dela.

SOCIALIZEM (FAŠIZEM) VS. LIBERALNI KAPITALIZEM

Poglejmo si Sliko 1 - na navpični osi vidimo indikator ekonomske svobodnosti družbe, torej ali je država pretežni lastnik podjetij (Slovenija) ali prevladuje privatna pobuda; ali imamo monopole in oligopole (kot v Sloveniji ZZZS, ZPIZ,…) ali konkurenco na trgu; ali imamo tolst državni aparat (kot v Sloveniji) ali vitek državni aparat.

Slika 1. komunizem (fašizem) vs. liberalni kapitalizem

Na navpični osi vidimo indikator posameznikove svobode v družbi. Torej ali imamo državo blaginje (socialno državo) ali t.i. anglosaksonski model (čeprav v resnici ni tako), da država poskrbi samo za najnujnejše in tudi tukaj ali imamo tolst državni aparat (kot v Sloveniji) ali vitek državni aparat.

Slika 2. Socializem (fašizem) vs. liberalni kapitalizem

Bistvo slike je v tem, da med komunizmom in fašizmom ni razlik, v obeh primerih gre za totalitarno obliko režima. Pomembno je tudi to, da številni mnenjski voditelji zmerjajo tiste, ki se zavzemajo za libertarne ideje, torej prosto-tržni liberalni kapitalizem kor fašiste. To je seveda skregano z osnovno logiko. In če bi glede na doktrino poskušali vmesiti trenutno po javnomnenjskih anketah najbolj priljubljeno stranko SD, bi jo glede na teorijo (ki jo Igor Lukšič kot ex predavatelj obče politologije na FDV dobro pozna) umestili na točko, ki je presneto blizu fašizmu. Lukšičeve ideje državnega lastništva podjetij in bank za vsako ceno, ekonomske samozadostnosti in protekcionizma ter velikega državnega aparata so prekleto blizu fašizmu oz nacionalnemu socializmu. 

Primerjajmo še ekonomsko ureditev nacionalsocialistične Nemčije in ideje Jožeta Mencingerja. Vidite razlike? Jaz jih ne. 

Morda veste, da je bil utemeljitelj države blaginje (socialne države) Bismarck poklicni vojak? In kakšen je bil namen? Seveda čim večji nadzor prebivalstva. Morda ne veste, da je imela nacionalsocialistična Nemčija zelo razvito socialno državo? Vam to ne pove kje smo? Bi radi še več socialne države? Bi radi še več nadzora? Bi radi še več fašizma?

Slika 3: Trije obrazi socialne demokracije

Čas je za streznitev, razčistimo pojme. Med socializmom (oz. njegovimi sodobnejšimi poimenovanji kot je socialdemokracija oz Keynesjanizem) in fašizmom ni bistvenih razlik.