OBVEZNI IZBIRNI PREDMETI - DEMONSTRACIJE KOT LEGLO PARADOKSALNIH ZAHTEV OZ. SIMPTOM FUNKCIONALNE NEPISMENOSTI

Za torek 23. 1. 2013 so sindikalisti zopet napovedali velike demonstracije, tokrat javnega sektorja. Pisal bom na splošno o demonstracijah in protestih, ki se v Sloveniji dogajajo v zadnjem času, saj imajo precej skupnih imenovalcev. Praktično gre za enako zgodbo, z istim ozadjem in protagonisti. 

Demonstrante po svoje razumem, smo sredi gospodarsko-finančno-dolžniške krize, ki se bo v Sloveniji, če se ne bomo lotili temeljitega prevrednotenja družbe, še močno poglobila. Navadnim ljudem gre materialno na slabše, oligarhije še naprej vlečejo nezaslužene rente, zanje pravila pravne države ne veljajo ali pa so si jih napisali sami. 

Branimir Štrukelj: »Ker smo za socialno politiko, zahtevamo denar, zahtevamo višje plače, od neoliberalne vlade pričakujemo denar, kljub temu, da normativov v šolstvu ne bodo spreminjali, bomo stavkali in zahtevamo višje plače, ker je denarja dovolj, poleg tega zahtevamo tudi večjo maso denarja.«

 Vidim pa v zahtevah demonstrantov veliko popolnoma protislovnih zahtev. Pri tem ne verjamem, da so vsi demonstranti domišljavi in egoistični, temveč gre za močan vpliv medijske indoktrinacije (90 % slovenskih medijev je levičarskih) ter indoktrinacije preko šolskega sistema, predvsem visokošolskega. 

·         Slovenska politika zahteva popolno nacionalizacijo bankrotiranega bančnega sistema, demonstranti pa hkrati nasprotujejo nadaljnjim dokapitalizacijam bank v državni lasti in hkrati nasprotujejo privatizacij bank. Kje je tu logika? Kaj bi sploh radi?

·         Sindikalisti svarijo pred breznom, ki ga ustvarja bančništvo, a se sami aktivno ukvarjajo z bančništvom. So proti dobičkom vodilnih, a si v svoji banki sami izplačujejo nemajhne dobičke (Delavska hranilnica).

·         Policija naj bi uporabila silo proti mirnim demonstrantom. Mirnim? 89 policistov je bilo ranjenih, med njimi nekaj težje (pretres možganov). Zagovorniki demonstracij so pošiljali po e-pošti posnetek kot dokaz nasilnega ravnanja policistov proti mirnim demonstrantom. Na posnetku vidim, da trdi predmeti (steklenice?) letijo z veliko hitrostjo proti policistom, ki se pomikajo proti demonstrantov in policisti s počasnimi in nebolečimi gibi proti telesom demonstrantov stegujejo pendreke, s čimer jim ukazujejo naj se dvignejo in premaknejo… Kdo je tu nor?

·         Slovenski podjetniki podpirajo Janković/Bratušek politiko višanja DDV in ostalih davkov. Ne poznam nobenega tovrstnega primera po celem svetu. Razen, če gre za podjetnike tipa Matevž Frangež, ki poslujejo z državo in  mislijo, da so podjetniki, v resnici pa so daleč od klasičnega podjetništva in na (prostem) trgu ne preživeli niti en mesec.

·         Normativov v šolstvu se ne bo spreminjalo, ampak tovariš Branimir Štrukelj je najavil, da bo vseeno stavkal…

·         Imamo več kot 125.000 brezposelnih, približno 790.000 aktivnih državljanov in dobrih 600.000 upokojencev in ne pozabimo, da jih 14.000 prijema t.i. državno pokojnino neposredno iz proračuna. Razmerje aktivnih in neaktivnih državljanov na trgu dela, torej tistih ki ustvarjajo dodano vrednost in tistih, ki je ne (brezposelnih, upokojencev, šolajočih se) se počasi spreminja v prid tistih, ki niso aktivni. Se tukaj nikomur ne postavi vprašanje, kako bo tako majhen delež aktivnih finančno vzdrževal neaktivne? Kje je tu podlaga za višanje osebnih dohodkov in širjene socialnih »pravic«?

·         Povišati naj bilo potrebno (minimalne) plače. Kako bi jih povišali, če sindikalisti in ostali skrajneži ne pustijo znižati davkov in prispevkov? Ne samo, da so plače v evropskem merilu nadpovprečno obremenjene z davki in prispevki, normalizacija obremenitev bi lahko tudi generirala nova delovna mesta. Administrativni dvigi minimalnih plač po Svetlikovem vzoru uničujejo delovna mesta v tistih industrijskih panogah, ki imajo nizko dodano vrednost (jeklarstvo) in  povzročajo uravnilovko, ki generira nezadovoljstvo in trenja med bolj in manj kvalificiranimi delavci.

·         Dobri delodajalci, ki ustvarjajo delovna mesta z visoko dodano vrednostjo (Boscarol) opozarjajo na rigidnost delovno-pravne zakonodaje v Sloveniji. Ne upajo si zaposlovati, saj jih ob upadu naročil odpravnine in odpovedni roki vodijo na pot bankrota… Bomo zniževali brezposelnost na način, da bomo zaposlovali še več visokošolskih učiteljev sociologije kulture?

Igor Lukšič: »Smo proti neoliberalnemu varčevanju, namreč neoliberalizem prihaja, zato se pazite neoliberalnih ukrepov vlade, ker nas neoliberalna politika uničuje, zaradi neoliberalne politike pa so vaši otroci lačni v šoli«.

·         Samooklicali novi premier Igor Lukšič, ki jezdi na valovih Pahorjevega predsedniškega triumfa (nedolgo nazaj je sicer izjavil: »Glas za Pahorja je glas za Janšo«) ne zmore drugega kot v vsakem stavku izrekati besede neoliberalizem (kar koli že je to) v maniri RKC (satan) in obljubljati še bolj brutalno prerazdeljevanje denarja. To je recept za uspeh, držiš naivne državljane v strahu pred neznanim in obljubljaš tuj denar. Za Berlusconija cela Evropa ve, da si je ustvaril gigantske monopole, pral denar in se okoriščal na račun davkoplačevalcev s svojim koruptivnim delovanjem. Zdaj Berlusconi po Lukšičevsko obljublja tuj denar in manj stiskanja pasu in volivcem to prija, ratingi se obema višajo. Kaj pa posledice razsipništva, mislite, da je Slovenija edini mednarodni subjekt, ki ne bo dobil računa za razsipništvo?

Lublana je bulana – paradoks city

Kdo demonstrira v prestolnici?

Opažam, da je bela Ljubljana leglo levičarske domišljavosti in vulgarnega širjenja levičarskih manter. Verjetno je marsikdo opazil, da razmišljanje kot ga srečamo v Ljubljani, v drugih večjih in manjših mestih ni prisotno v tako veliki meri. Razlogi? 

Ljubljana je polna oseb, ki smo tako ali drugače prisesani bodisi na lokalni (mestni) ali državni proračun. Od javnih uslužbencev, zaposlenih v gospodarskih podjetjih v državni lasti, v bankah v državni lasti, zaposlenih preko občine in privatnih podjetij, ki poslujejo z občino do delovno zmožnih, a neaktivnih (skvoatrji, Socialni center Rog, prejemniki DSP) in horde vzvišenih kulturnikov in ostalih umetnikov. 

Vse javne inštitucije so naročene na več izvodov levičarskih trobil (Mladina, Delo), ki bruhajo nevarne socialistične ideje o prerazdeljevanju, militarističnemu modelu socialne države, nestrpnosti do Zahoda, s poudarkom na ZDA, simpatiziranju do pasivnih državljanov, ki v njihovih očeh vsi sodijo  med ranljive skupine, vsa pa propagirajo veliko državo in nasprotujejo svobodi.

Posebno poglavje so egocentrični in vzvišeni kulturniki ter njihovi legitimni nasledniki - kvazi alternativci in kvazi alternativni umetniki. Še vedno mi ne gre iz glave, kako so se pred dvema tednoma zbrali zvesti častilci totalitarizma iz Društva slovenskih pisateljev z ex SDVjevcem Venom Tauferjem na čelu in njihovi »prijatelji«. Naj ne omenjam ostalih imen kot so Ljubo Bavcon, Darko Štrajn, Matjaž Hanžek, dejansko zbrana crème de la crème slovenskega komunizma, žal v odsotnosti Jožeta Mencingerja. Med izbranci je bil tudi nek narcisoidni profesor Koršič. Koršič & Co. so vehementno prepričevali, da omejitve proračunskih izdatkov uničujejo edine zdrave preostale sektorje ekonomije. Mar ni resnica ravno obratna in omejitve zgolj preprečujejo nadaljevanje nezasluženega rentništva pajdaškim kapitalistom v podjetjih v državni lasti na račun zdravih podjetij? Zakaj dovoljuje demokratična država, da še vedno gojimo kult družbeno političnih delavcev (v telesih kulturnikov)? Kako je možno, da obstaja delavec v kulturi v obliki samostojnega poklica, kar pomeni, da mu ne glede na output država subvencionira plačo ali pa vsaj prispevke za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, da lahko mirno ustvarja kadar koli začuti umetniški navdih (kakšen mesec ga tudi ne začuti)? Zakaj so ti kulturniki več vredni od serviserjev pralnih strojev? Zakaj serviserjem pralnih strojev država ne plačuje prispevkov avtomatično, saj vendar opravljajo družbeno koristno delo? 

Si predstavljate navadnega državljana iz Sodražice, ki če mu sploh uspe med vsem delom najti kaj časa, da v soboto obišče veselico z narodno zabavnim ansamblom, ki je načelno solidno plačan iz denarja, zbranega z vstopnino ali preko šanka. Sodražičan si ne mora predstavljati, da nekemu vzvišenemu ljubljanskemu glasbeniku vse to plačuje država, torej davkoplačevalci. Sprašuje se, kako je to možno, saj bi lahko koncertiral vsak vikend in solidno zaslužil. Boste rekli, da primerjam elitno glasbo in narodno zabavne fekalije? Pa mislim, da če ne gre ravno za turbo folk, lahko pred kakovostnimi vokalisti in instrumentalisti ter sprejemljivimi besedili narodne glasbe, prej proglasimo razne punk rock alter anti fa Hamo umetnine za fekalije.

Mimo grede: zakaj so neki absurdni performansi tako globoki, da jih nihče ne razume, kar pomeni, da je njihova sporočilna vrednost dostopna zgolj prefinjenim iluminatom in ne Janezu Sleherniku? Človek resno začne razmišljati, da bi na Kongresni trg v Ljubljani stresel vsebino 10 litrske vreče z mešanimi komunalnimi odpadki in zahteval subvencijo. Verjamem, da bi hitro dobil kakšnih 30 Kurnikovih pristašev, ki bi v mojem performansu videli happening, ki briljantno ponazori prepad, v katerega drvimo zaradi diktata Mednarodnega denarnega sklada, ki generira moralno in okoljsko katastrofo neoliberalnih razsežnosti. 

Andrej Kurnik: »Neoliberalni finančni trgi so pripeljali v Slovenijo neoliberalizem, ki je podstat neoliberalnega finančnega kapitalizma, ki je neoliberalno povzročil prevlado finančnih trgov v imenu neoliberalnega kapitala«.

 Vedno demonstrirajo isti profesorji in študenti iz istih fakultet. Gre za tiste profesorje iz FF, ALU in FDV, ki množično reproducirajo nezaposljive kadre in ne za profesorje in študente tehničnih strok, ki nimajo težav z zaposlitvijo. Gre za tiste Miheljake profesorje katerih mednarodne objave v indeksiranih revijah in nastopi na prestižnih konferencah močno gravitirajo k vrednosti 0. Ne razumem kako je možno, da Ministrstvo za šolstvo… nima vpliva, da omeji vpis na študijske smeri, ki proizvajajo suficitarne ali že v osnovi neuporabne kadre? Zakaj se te smeri ne izvajajo na obdobje petih let? Zakaj se študija sociologije kulture ne ukine? Zakaj ni več poudarka v slovenskem javnem šolstvu na logičnem razmišljanju? Zakaj ni logika obvezen predmet v srednji šoli? Namesto tega pa tone kolektivistične ideološke blaznosti. In potem berem pisma bralcev, ki jih pišejo študenti družboslovja. »Povprečje ocen sem imela 9,5, pa ne moram dobiti službe…«. Moj odgovor gre v smeri lastne krivde, saj že vrabci na strehi čivkajo, da so diplomanti FF nezaposljivi, a kaj č'mo, kriv je kapitalizem, še bolj pa neoliberalizem. 

Da ne pozabim, na fakulteti smo imeli obvezne izbirne predmete, nekaj podobnega kot vegetarijansko kosilo s pečenim piščancem.

 

In še enkrat. Zaposlen sem v javnem sektorju in ne bom stavkal!