GRČIJA ali SLOVENIJA?

Tudi danes resno, brez ironije.

Socialna pravičnost in solidarnost po helensko

Grčiji je od 1967 do 1974 vladala vojaška hunta, ko je Grčija postala ustavno-liberalna demokracija. 1. 1. 1981 je Grčija postala članica EGS (predhodnice EU), še istega leta pa je na oblast prišla socialistična stranka Grčije PASOK. PASOK je uvedel klasično socialistično diktaturo populistične in neučinkovite socialne države in slovenske različice pajdaškega kapitalizma oz. socializma z drugimi besedami nad svobodno gospodarsko pobudo, kar je imelo uničujoče posledice za gospodarstvo. Desnica (Nova demokracija) ni imela druge izbire za prihod na oblast kot nadaljevati dotok bombončkov s tovornjaki s priklopniki državljanom (klientelizem, nepotizem, socialni privilegiji državnim uslužbencem kot je 14 plača, reguliranost poklicev, subvencije izbrancem itd.) v vsaj enaki ali še večji meri.

Po tekmi kdo bo bolj uspešno prerazdelil resurse svoji volilni bazi, torej levi ali desni socialisti je leta 2009 svetovna finančna kriza naplavila na površino vse zablode socializma in prerazdeljevanja bogastva oz. po ljudsko vulgarnega populizma in življenja mimo pravil pravne države in zmožnosti. Kajti temeljna osnovna težava Grčije, je, da njeno gospodarstvo ne ustvari dovolj dodane vrednosti, ta pa bi omogočala vsaj približno izravnan državni proračun. Gre seveda za šibko grško industrijo, ki je skoraj ni, poljedelstvo in živinorejo, ki ju skorja ni, ladjedelništvo, ki ga skoraj ni in obalni ter otoški turizem, ki poteka mimo plačevanja davkov in po drugi strani neučinkovit, predimenzioniran in preplačan grški javni sektor.

Grčije je torej maksimalno uspešno pokazala, da visoka javna potrošnja s prerazdeljevanjem in močno državo ne nudi blaginje, temveč ravno obratno, kar dokazuje gazela Estonija, Keynesjanizem, Krugmanizem in JPDamjanizem je zgolj pot v krizo in revščino. Ne pozabimo tudi, da je šel ves izposojen denar iz EU neposredno v financiranje potrošnje (javnega sektorja). Ne v prihranke, ne v investicije, ne v infrastrukturo, ne v razvoj.

V tem smislu Sirizin predvolilni program ni nič novega, je zgolj zadnjih 30 let Grčije na tretjo potenco. O tem sem privoščljivo pisal že januarja.

Razkošno življenje ali austerity measures? 

V Grčiji bogastvo ni bilo ustvarjeno, ampak so si ga poceni izposodili. V letu 1980 je javni dolg znašal 28 % BDP, toda leta 1990 je dosegel 89 % in na začetku 2010 je bil že več kot 140 % BDP. Podobno v RS leta 2008 21,9 % BDP, leta 2014 pa že čez 80 % BDP. Proračunski primanjkljaj je naraščal s 3 % v letu 1980 na 15 % v letu 2010. Podobno je bil v RS leta 2007 izravnan, vsa ostala leta z izjemo leta 2008 krepko nad 3 % BDP. Potrošnja vlade je bila leta 1980 samo 29 % BDP, 30 let kasneje pa je dosegla 53,1 %. Enako v Sloveniji, petletno povprečje je precej čez 50 % BDP (ja, temu rečejo levičarski mediji in resni ekonomisti kot je Maks Tajnikar zategovanje pasu). Šele leta 2010 je grška vlada končno priznala svoje laži, da Grčija po kazalcih sploh nikoli ni izpolnjevala standardov za pridružitev evro območju.

Grčija - Julij 2015

Grki so na referendumu večinsko zavrnili zadnjo ponudbo upnic. Seveda se ne strinjam, da upnice kot je Nemčija nimajo nič pri grški zagati, tudi Nemci in Francozi so prodali kar nekaj izdelkov (avto-moto industrija) Grkom, ki so jih poplačali z izposojenim denarjem.

Vendar Tsipras ni imel druge izbire in je delno ignoriral izid referenduma, saj nujno potrebuje ca. 85 milijard € pomoči EU.

Pod današnjem pisanju Der Spiegel (Grexit-Überlegungen: So nah war Griechenlandder Drachme) naj bi se grška vlada z upniki dogovorila (za reformno-varčevalni program) v zadnjem hipu in dejansko so imeli že vse pripravljeno za ponovno uvedbo drahme.

Šlo naj bi po poročanju istega medija (Newsticker zur Griechenlandkrise +++:Standing Ovations für Tsipras im Parlament) za prvi sveženj ukrepov, ki naj bi jih Grčija sprejela, da bi jim EU odobrila posojilo in sicer: dvig DDV (po moje škodljiv ukrep), pokojninska reforma (Grki se upokojujejo zelo mladi in vplačanih sredstev je kot v RS premalo), reforme statističnega urada Elstat in dveh davkov za svobodne poklice in lastnike razkošnih vil (zopet škodljivo zaradi višanja stopnje sive ekonomije in nadaljnjega bega kapitala, kaj ne Dušan M.?).

Mi je pa vlilo kanček upanja, ko so tudi slovenski mediji končno priznali, da gre pri dvigu davkov za varčevanje. Zakaj, ko je minister Šušteršič nekoliko znižal plače v slovenskem javnem sektorju, so javni uslužbenci (z izjemno mene in morda največ 5 oseb) dvignil prah do neba, ko pa je magistra dvignila DDV, je vse tiho bilo, sindikati so vse preslišali.

Po poročanju Spiegla naj bi do 20. 7. 2015 sprejeli še dve reformi in sicer odprtje poslovalnic tudi ob nedeljah in privatizacijo ponudnika električne energije Admie. Omenjena je tudi nejasna reforma trga dela in privatizacija, ki jo lahko izpeljejo po svoje ali v obliki neke različice slovenskega SDH v vrednost 50 milijard €, vendar vse preveč ohlapno, da bi bilo izvedljivo. Gre pa za minimalne pogoje, da bis e pogajanja zares sploh lahko začela, torej finančna pomoč ni garantirana.

Glede na to, da je večina ukrepov upnikov, ki jih mora sprejeti Grčija po moje škodljivih in večinoma ne gre za reforme javnega sektorja, penzijskega sistema in delovno-pravne zakonodaje in reform v smeri privabljanja tujih investitorjev, menim, da bo Grčija denar zopet porabila za sprotno porabo in bo čez pol leta v enakih škripcih. Brez ustvarjanja in ustreznega plačevanja davkov se situacija ne bo spremenila. Tukaj gre tudi za krivdo posojilodajalcev, ki na zadevo gledajo kratkoročno in želijo čim prej denar nazaj. Zahteve po višjih davkih so brca v temo. Lansko leto sem že napisal prispevek o leži, ki jo že nekaj časa širijo slovenski levičarski in desničarski mediji (ja Reporter, nekam vas vleče v socialistične čase, čeprav imate toliko za povedati čez rdečo zvezdo), češ da je evropska komisija trdila, da varčevanje v Grčiji ni dalo ustreznih rezultatov. Ker je dokument javno dostopen, sem hitro ugotovil, da gre za laž, iztrgano iz konteksta, manjka pa del besedila, kjer piše, da brez reform v Grčiji ne bo sprememb.

Grško trpljenje po novinarju Dela Boštajnu Videnšku v sliki (julij 2015)

Še malo, pa sam postanem evroskeptik… reševanje prezadolžene in popolnoma neproduktivne države z višanjem davkov hmm… bolj disciplinirane in produktivne, manj potratne in skromne države z nižjimi penzijami, povprečnimi in minimalnimi plačami rešujejo prezadolžene in popolnoma neproduktivne države hmm…

Grexit, Slexit?

Ves čas, ko sem pisal ta zapis sem se motil in namesto Grčija pisal Slovenija, le zakaj… Ne zato, ker če bi šlo v Grčiji vse narobe, nas bo to udarilo za 930 milijonov do 1,4 milijarde evrov. Ob tem scenariju bi nam proračunski primanjkljaj skočil na 4,6 odstotka, državni dolg pa bi se ravno tako povečal iz že tako 20 odstotnih točk nad Maastrichtskimi kriteriji, temveč … podobnosti …