Deležen sem bil kritik, da širim negativizem. Zato bom
tokrat objavil tri izjave tedna, vse v pozitivnem smislu, žal govorijo o
negativnem, o zatohlosti slovenske sodobne države, ki se socializmu nikoli ni
znala in želela odpovedati.
1.
Koalicijska pogodba je manifest demokratičnega socializma
Janez Šušteršič je sicer v času svojega ministrovanja
pokazal, da spretnost vihtenja peresa ni sorazmerna z velikostjo jajc, kljub
temu priporočam odličen članek: Koalicijska pogodba: lepa in prazna (Siol, 23. 1.
2014):
»Dragi moji, to
ni šala, to je demokratični socializem. Ne zamenjujte tega s socialno demokracijo,
ki prerazdeljuje dohodke, da bi pomagala šibkejšim in svojim prisklednikom. Ne, to je dobra stara marksistična doktrina, po kateri
lastninska razmerja določajo družbeno nadstavbo in po kateri pravične družbe ne
more biti, če se prej ne razlastnini izkoriščevalskega kapitalističnega
razreda. To ni pot v demokracijo, to je pot v diktaturo proletariata in
revolucionarjev s Filozofske fakultete.«
Velja prebirati celoten članek, kjer Šušteršič na
konkretnih primerih opiše, kako nas bo vsebina koalicijske pogodbe vrnila v
tako pogrešane čase sedemdesetih let 20. stoletja, ko smo imeli še več
centralno-planskega gospodarstva, vsi razen elite skoraj enake dohodke in še
manj oz. nič svobode govora. Danes se ta, v državno financiranih množičnih
medijih (Delo, RTV SLO, Dnevnik,…), čislana oblika družbene ureditve imenuje
demokratični socializem. Ker se v demokratičnem socializmu cedita med in mleko,
obstajajo tudi hokus pokus načini kako mladim zagotoviti 60.000 delovnih mest,
ne da bi pri tem višali davke, uničevali delovna mesta v privatnem sektorju in
karkoli privatizirali, kaj šele prodali hudobnim tujcem iz zloveščih
kapitalističnih držav.
 |
Socialistična koalicija s koalicijsko pogodbo po željah Moše Pijade
|
2.
Slovenski socialni refleks in negativna selekcija
Miha Mazzini ponovi vajo in še enkrat s pomočjo slik
razložil telebanom, zakaj so slovenski »socialni čut«, negativna selekcija in slovenski
razvojni preboj v žlahti. Priporočam odličen članek: Socialni nateg (v slikah) (Siol,
24. 1. 2014):
»Seveda je bil v izjavi omenjen socialni čut. Kadarkoli ga v
naših krajih potegnejo na plano, se primite za denarnico, gre za jasen
znak, da vas hočejo nategniti. Problem je v tem, da množično nasedamo – izraz
je za nas kot zvonček za Pavlovega psa, vsi mehki postanemo in denar kar frči,
ponavadi za neumnosti. Ne pozabite, da so vladno letalo kupovali za prevoz
ranjencev! Da so ob zagonu milijardne luknje, imenovane TEŠ, govorili o tem, da
bo sicer nekaj sto rudarjev ostalo brez dela in se bo morali prekvalificirati.
In ko so prejšnjikrat dokapitalizirali NLB in NKBM, je predstavnik vlade v isti
sapi poleg "konkurenčnosti slovenskega gospodarstva" omenjal tudi
"socialno pravičnost". Pogosto se sklicujemo na Skandinavce in
njihovo socialno pravičnost.
Pojdite na
sever in poskusite tam predlagati nekaj milijardno luknjo namesto
prekvalifikacije nekaj sto delavcev ali odpuščanje najboljših po podjetjih. Z
veseljem bom prebral vaša poročila…«
 |
Objektivno novinarstvo
RTV SLO sicer prazni vaše denarnice, je pa objektivno, vsaj tako pravijo sami na
RTV SLO
3.
Kumrovški gradualizem
Blaž Vodopivec razloži, da se slovenski Mencingerjanski
ekonomisti imajo s čem pohvaliti. Najuspešnejši so bili pri vrhunsko izvedeni
privatizaciji, pridobivanju tujih naložb in vodenju svojih svetovalnih
podjetij. Priporočam žlahtni članek: Kumrovški gradualizem (Finance, 24. 1. 2014):
»Slovensko tranzicijo so idejno vodili ekonomisti, ki intimno
nikoli niso verjeli v kapitalizem, pravzaprav so do njega čutili globok
podzavestni odpor, pogojni refleks kumrovškega drila. Ko se je
socialistični eksperiment pred njihovimi očmi ekonomsko sesul, so se v
intelektualni stiski zatekli v nekakšen arhaičen, sodobni globalni ekonomiji
neprilagojen avtarkični merkantilizem. To zmes
ekonomskega nacionalizma in neke nove iteracije socializma bi najnatančneje
opisal izraz nacionalsocializem, če ne bi bil ta termin kruto zlorabljen v
nekem drugem zgodovinskem kontekstu. Zato jo, faute de mieux, imenujmo
mencingerjanstvo.
Idejni vodja te šole je Jože Mencinger, ki je edini znani
ekonomist na svetu, ki je »znanstveno« dokazoval, da so čezmejne naložbe
škodljive za razvoj. Lisenko na kvadrat. Prav tako je ves čas dokazoval
škodljivost čezmejnih kapitalskih tokov in sodobnih finančnih trgov, z borzo in
investicijskimi skladi na čelu. Kar je zelo pomembno. V Sloveniji smo te
institucije, ki posredujejo lastniški kapital gospodarstvu, pod vplivom
gradualistov tako rekoč evtanazirali, še preden so bile dobro rojene. Zdaj pa
ugotavljamo, da nam vsepovsod, tako v podjetjih kot bankah, manjka česa? Hej,
lastniškega kapitala. … Glavni tranzicijski operativec mencingerjanske šole je
bil France Arhar... Mencingerjanci živijo od pisanja
študij in elaboratov za državne institucije in podjetja, med drugim tudi o
ekonomski upravičenosti TEŠ 6. Upam, da bo Virant držal besedo in
uzakonil javnost podatkov o različnih svetovalnih pogodbah v državnih
podjetjih. In da bo kakšna aplikacija kot Supervizor razkrila, od kod
mencingerjancem prihodki in zakaj tako bolestno zagovarjajo državno lastnino.
Katero normalno, tržno, nepolitično podjetje pa bi si želelo plačati svetovanje
Križaniča ali na primer Štiblarja? Oziroma, kot je leta 2008 v Financah napisal
Mrkaić: »Upam, dragi mencingerjanci, da se vam je ležanje v postelji s tajkuni
vsaj finančno izplačalo, kajti vi ste tisti, na katere bodo kazali s prstom, ko
bo treba položiti račune za to, da 'trpeči narod' od tajkunskih uspehov v vojni
proti tujcem nima prav nič, nekateri posamezniki pa so obogateli čez vse mere
dobrega okusa.«
 |
Jože Mencinger, Dušan
Semolič - redna gosta TV SLO in vaših denarnic
Ni komentarjev:
Objavite komentar