Slovenija je
čudna dežela
V Sloveniji
besede, ki naj bi pomenile nekaj lepega, plemenitega, pozitivnega, izražajo
ravno nasproten pomen: korupcijo, klientelizem, lenobo, izkoriščanje, odsotnost
svobode izbire in prisilo. Poglejmo nekaj primerov:
1. Socialni
čut
Ko zaslišim to besedno zvezo, se takoj primem za
denarnico. Uporabljajo jo najbolj
skorumpirani politiki v vsakem drugem stavku, ki ga javno izrečejo. Klasičen
primer je Janko Weber (SD), predsednik državnega zbora. Rezultate Webrovanja si
lahko ogledate v Kočevju, kjer je kraljeval pet mandatov, preden je odšel v DZ.
Kočevje je mrtvo mesto, mesto brezupa. Drugi socialno čuteči je »srednješolec«
Matevž Frangež (SD), ki je s svojim delovanjem vplival na besednjak slovenskega
ljudskega izročila, saj poznate tisto stalno reklo »skorumpiran kot Frangež«. Primerov
je še mnogo. Torej frekvenca uporabe besed socialno in socialni čut je premosorazmerna
s koruptivnostjo politične figure.
2. Nacionalni
interes
Načelno država dejansko ima nek svoj t.i. nacionalni
interes in sicer, da prebivalci živijo v miru, v čistem, zdravem okolju, da se
spoštujejo »pravila igre«, da lahko ustvarjajo in so za to dostojno nagrajeni.
Pri nas pa je žal tako, da ko človek sliši omenjeno besedno zvezo najprej
pomisli na korupcijo, klientelizem, tajkune in njihovega očeta Jožeta
Mencingerja, na nenehne dokapitalizacije in sanacije bank z davkoplačevalskim
denarjem ter podjetij v državni lasti, na vseprisotnost politike v vseh porah
življenja (vse mora biti javno) in nasprotovanju privatizaciji. Nacionalni interes in nasprotovanje
privatizaciji plačujemo preko 123.636 brezposelnih (19. 5. 2014), šibkih
podjetij v državni lasti z nizko dodano vrednostjo, slabimi javnimi storitvami,
nizkim mednarodnim ugledom, konstantnimi proračunskimi primanjkljaji,
eksponentno naraščajočim javnim dolgom, ki bo uničil življenje prihodnjim
generacijam. Kriv pa bo kapitalizem, ki ga v Sloveniji sploh nikoli nismo imeli
in neoliberalizem (karkoli že to je, a kdo ve, jaz ne vem?) tako kot v Grčiji
in ne napačen lastni razvojni model po notah Mencingerja Jože in njegovih idejnih
sledilcev.
Prava solidarnost: Poplave (v Obrenovcu) – prebivalci so pozabili na to
kaj jim govorijo politiki in verski voditelji, Srbi, Hrvati in Bosanci so stopili skupaj
3.
Solidarnost
Pod pojmom solidarnost si predstavljam pomoč drugim
v stiski, ki temelji samo in absolutno na prostovoljni osnovi, torej na podlagi
lastne odločitve. Politične stranke in sindikalisti, ki blebetajo o
solidarnosti in si po možnosti izberejo še celo takšno ime nimajo nobene veze s
pravo solidarnostjo, temveč gre za lažno solidarnost, torej prisilo, visoke
davke, nadaljevanje negativne selekcije, torej prerazdeljevanja od bolj
delovnih in sposobnih k parazitom, omejevanje svobodne izmenjave dobrin in
centralno planiranje gospodarstva (odsotnost svobodnega trga). To ni nobena solidarnost, to je totalitarizem.
Naj naštejem nekaj primerov iskrene, prav solidarnosti, ki jo težko imenujem s
tem izrazom, saj je bil izraz solidarnost v bližnji zgodovini Slovenije in prej
Jugoslavije tolikokrat zlorabljen, da mi hitro obrne želodec in čreva. Prosim
ne tega razumeti kot hvaljenja in samopromocije, želim samo poudariti, da nas v
solidarnost ne sme nihče siliti:
a) Februar 2014 - Slovenijo zajame ujma z žledom
Odlična
priložnost za pomoč v stiski, odnesel sem dve vreči na Karitas, upam, da sta
prišli v prave roke. Pomagal sem tudi pri čiščenju gozda. Nihče me ni v to
silil, odločil sem se sam, nisem bremenil davkoplačevalcev ali budžeta lokalnih
skupnosti.
b) Maj 2014 - Poplave v Srbiji – ljudje so ostali
brez vsega, hudega še ni konec. Na zbirno mesto sem peljal poln prtljažnik materiala:
obleke, posteljnine, kozmetika. Brez prisile, brez patronata političnih in
sindikalnih voditeljev, ki bi se tolkli po prsih.
c) Maj 2014 – s stanovalci treh blokov smo se na
sestanku strinjali, da je oklica bloka zanemarjena in da je potrebno nekaj
narediti. Vendar to stane. Organiziral sem dobro premišljeno akcijo, kjer smo
uredili tlakovce, vrt in parkirišče. Stalo nas ni niti en cent, nihče nikogar
ni silil, kdor je želel, je sodelovali. Naj ne pozabim omeniti še
medgeneracijske solidarnosti, saj smo bili zbrani predstavniki generacij: 20-30
let, 30-40 let, 40-50 let in 50 plus. Pa še lušno smo se
imeli.
Lažna solidarnost: stranka Solidarnost – solidarnost s tajkuni, prisila,
visoki davki, negativna selekcija, klientelizem, rentništvo, centralno-plansko
gospodarstvo (Slovenija danes)
Slovenci
potrebujemo ledeno mrzlo prho
Očitno za streznitev potrebujemo kakšno veliko
naravno nesrečo in letošnja ujma z žledom ni bila dovolj, da bomo znali reči
levičarskim politikom in vsem sindikalistom, brez izjeme, ki besedičijo o
socialni usmerjenost in solidarnosti odločni NE in sami kaj naredimo za
skupnost. Brez privatizacije seveda ne bo šlo, potrebno je zapreti pipe socialističnim
politikom (vsem strankam, ki so trenutno v parlamentu) in prevetriti slovensko
klientelistično zakonodajo, kar bo Slovenijo očistilo tudi sindikalističnega
rentništva, narcisizma in gojenja partikularnih egoističnih interesov ter
množičnih medijev in šolstva, ki aktivno podpirajo in ohranjajo sistem
rentništva in negativne selekcije.
Solidarnošć in Lech Wałęsa vs. Branimir Štrukelj ali Dušan Semolić: nobene
podobnosti
Kako naprej?
In koga torej volit?
OdgovoriIzbrišiJaz na včerajšnjih evropskih volitvah nisem volil nikogar. Po prepričanju nisem socialist oz. etatist, veliko dam tudi na moralno integriteto in odnos do dela. Zato zame včeraj ni bilo resne izbire, stare face, stare ideje. Sem pa budno spremljal.
OdgovoriIzbrišiVčasih sem volil tiste, ki me manj motijo, da ne bi dobili glasov tisti, ki se mi zdijo bolj škodljivi (v včerajšnjem primeru Mencinger (PS), Solidarnost, Združena levica in SD). Potem mi je bilo vedno žal, da sem dal nekomu glas, ki se je ravno tako izkazal kot ohranjevalec statusa quo, torej velike vseprisotne države, kateri sta inherentna klientelizem in z njim povezana korupcija.