SLOVENSKE BANKE, LUKNJE, PODREJENCI IN PRIVATIZACIJA

V današnjem zapisu ne bom izpeljal nekih dokončnih zaključkov, zgolj nekaj odstavkov v razmislek…

Banka Slovenije je do nedavnega vedno bila nedotakljiva, karkoli so Mitja Gaspari, Marko Kranjec, France Arhar in sorodne duše zakuhali, je politika vedno pometla pod preprogo in račun predložila nam davkoplačevalcem (umetna depreciacija tečaja tolarja, pozna sanacija bančnega sistema, podaljšanje proračunskega leta samo na prihodkovni strani,…). Glede na svojo vlogo po uvedbi evra, bi se strinjal z ekonomistom Mrkaićem, da gre pri Banki Slovenije za popolnoma redundantno tvorbo.

Kar na enkrat pa se je usul sumljiv napad na banko Slovenije in to v izvedbi pretežno slovenske levice (politične stranke in dominantni mediji). Takoj sem pomislil, želijo ustaviti privatizacijo, želijo postrižene podrejence naprtiti davkoplačevalcem?

Mislim, da je Igor Masten 24. 2. 2015 zadevo zelo nazorno razložil v članku Skrivnametodologija famoznega pregleda slovenskih bank na Siol.net, še bolj nazorno in neposredno pa v malo drugačni angleški verziji The comprehensive assessment ofbanks and financial vultures.

Predvsem pa Masten zanika nekatere splošno znane krilatice, ki krožijo po slovenskih medijih, npr. da metodologija preverjanja slabih posojil ni znana in transparentna, dejansko pa se že ves čas nahaja tukaj.

Krivci so zunaj Slovenije, gre za diktat Bruslja

Kar ne enkrat so za slabo stanje slovenskih bank in vse nepravilnosti krivi zunanji sovražniki.

IM: »Irrespective of this, a stringent and sub-optimal methodology is uniform for the whole euro area. In other words. If an asset does not generate a cash flow, its value is zero, both in Slovenia and in Germany. If for a particular real estate there are no comparable market transactions, its value is zero, both in Slovenia and in Germany.

 … In short, the impact of non-performing loans on the AQR results of banks increases with the third power(!) of the share of such loans. Therefore, in order to understand the results of the AQR of banks and stress tests, it is thus necessary to invest a minimum effort in understanding the methodology. We then quickly see that the main driver of the result is the dynamics of non-performing loans. It was extremely adverse in our case. This is because in the period between 2009 and 2013 we have not acted to achieve financial restructuring of the economy. Those responsible for this are neither in Brussels nor in Frankfurt.”

Oziroma slovenska različica:

IM: »Vpliv slabih posojil na rezultate skrbnega pregleda bank skratka lahko narašča s kubom(!) deleža teh posojil. Če hočemo torej razumeti rezultate skrbnega pregleda bank in obremenitvenih testov, je tako nujno vložiti minimalen napor v razumevanje metodologije. Nato hitro vidimo, da je glavno gibalo rezultata dinamika slabih posojil. Ta je bila pri nas izrazito slaba. To pa zato, ker v obdobju med letoma 2009 in 2013 nismo ukrepali za finančno prestrukturiranje gospodarstva. Krivci za to pa niso ne v Bruslju ne v Frankfurtu.«

Prirejena velikost bančne kapitalske luknje?

IM: »Večkrat ponovljena teza predstavnikov razlaščenih imetnikov podrejenih obveznic bank je, da se je izračun bančne kapitalske luknje toliko časa prirejal, da se je je naračunalo ravno dovolj za izbris podrejenih obveznic. Torej s ciljem razlastiti nekoga – ki ga to dela žrtev! – se je prikazala večja luknja, kot bi se sicer.

Če primerjamo z rezultati leta 2014 (velik vpliv stresa ob razmeroma blagem stresnem scenariju), bi kak prismuknjenec lahko še trdil, da je bil vpliv obremenitvenega testa na primanjkljaj kapitala v letu 2013 celo nekoliko podcenjen.«

Rezultati celovitega pregleda NLB, NKBM, SID (in Unicredita) v letu 2014 kažejo, da naše banke niso čezmerno kapitalizirane. To pomeni, da ni nikakršne možnosti, da bi si država kot lastnik izplačala morebitni presežek kapitala.

Zavajanje zato je, da morebitni sodni uspeh imetnikov podrejenih obveznic ne bo neposredno bremenil slovenskih davkoplačevalcev v višini več kot pol milijarde evrov. Odločba sodišča v njihovo korist bi pomenila, da bo bankam manjkalo pol milijarde kapitala. Država kot lastnik oziroma davkoplačevalci bomo morali zagotoviti dokapitalizacijo v enaki vrednosti. 

Je striženje imetnikov podrejenih obveznic nezaslišano?

Iz predloga EK za direktivo reševanja bank (28. 6. 2013) je jasno, da je treba v evroobmočju pretrgati povezavo med reševanjem bank in davkoplačevalci. To pomeni, da breme reševanja bank nosijo najprej lastniki, nato imetniki obveznic (podrejene so na vrsti prve) in na koncu veliki deponenti (nad 100 tisoč evrov). Državna pomoč je prepovedana in se lahko uporabi le v izjemnih razmerah. Ta določila bodo začela polno veljati z letom 2018, v vmesnem obdobju pa morajo države spoštovati načela direktive.

Izbris obveznic je torej običajno orodje reševanja bank, ki davkoplačevalce ščiti pred bremenom.

Jože Mencinger 2011: slovenskih bank ni potrebno sanirati, so dovolj trdne

IM: »Od leta 2009 do 2013 smo imeli čas, da rešimo vprašanje svojih bank sami. Tega nismo bili sposobni in nismo hoteli narediti. V postopku odprave presežnih makroekonomskih neravnovesij je zato pobudo prevzela Evropska komisija. Vsaka država, ki se spravi na rob bankrota, kot se je Slovenija, izgubi možnost samostojnega odločanja. Kaj šele enakopravnega pogajanja.«

Ali smo davkoplačevalci v banke vplačali preveč?

Absolutno. Davkoplačevalci smo prispevali vsak evro preveč. Vzrok pa je v tem, da slovenska vlada in Banka Slovenije nista ukrepali že bistveno prej in sicer leta 2009, ko smo to javno predlagali s kolegoma ... Ni skrivnost moja ocena, da je strošek sanacije bank zaradi tega dvakrat večji, kot je danes.

Če bi ukrepali pravočasno, izbrisa podrejenih obveznic ne bi bilo. Smo pa zaradi njega plačali manj, kot bi sicer. Vsi se ob tem sprašujejo, ali nas je Evropska komisija s tem kaznovala, ko pa bi se lahko ravno tako vprašali, ali nam ni mogoče naredila usluge. Paradoksalno je, da davkoplačevalci tvegamo dodaten strošek poplačila podrejenih obveznic. Odločitev sodišč bo pri tem treba spoštovati, o tem dvoma ni, četudi se bo s tem okoristilo nekaj mrhovinarjev. Treba pa se je zavedati, da bo to nepravično do davkoplačevalcev.

 V obdobju med letoma 2009 in 2013 nismo ukrepali za finančno prestrukturiranje gospodarstva in pravočasno sanacijo bank. Krivci za to pa niso ne v Bruslju ne v Frankfurtu...

Primož Kozmus vs. Tadej Kotnik

Dejansko so bili vlagatelji seznanjeni s tveganji, čeprav naj bi pri obveznicah šlo za varno naložbo. Banka Slovenije je naredila samo eno postopkovno napako.

Ne smemo pozabiti tudi na dejstvo, da smo v obravnavanem primeru imeli dva tipa obvezniških vlagateljev, težava je pri drugi špekulativni skupini, ki so kupovali podrejene papirje bank tudi, ko se je že vedlo, da so banke (NLB, NKMB, Banka Celje,..) brez dokapitalizacije zrele za v likvidacijo oz. bankrot. In tovrstni vlagatelji si samo želijo bankrota. Tukaj naj dodam še Mastenov citat, ki ni zapisan v tako slikoviti obliki v slovenski različici:

»The first ones are fighting in the court against the loss of assets, the second ones would earn extreme profits in the court …

It is essential to know the nature of the financial vultures. Just as a natural vulture needs carcasses to feed (vultures can as a rule not catch their food), a financial vulture needs a bankruptcy. In the present case, Tadej Kotnik and his likes urgently needed subordinated bonds to be cancelled.«

IZJAVA TEDNA: O SKROMNIH ŠVICARJIH IN POZERSKIH GRKIH

Izjavo tedna je prispeval Bojan Grobovšek, 16. 2. 2015  v Financah, v članku: Kaj po prodaji 750 tisoč evrovvrednega BMW? Povsem iluzorno je pričakovati, da bi Grki po miselnosti postaliŠvicarji ali švabske gospodinje.

 »Kako dolgo bo trajala večinska javnomnenjska podpora Ciprasovi vladi, je eno vprašanje. Še veliko pomembnejše pa je tisto, ali večina Grkov resnično in globoko v sebi ceni napovedi o samoomejevanju novega grškega političnega razreda. Švicarji svojemu političnemu razredu pa tudi svojim kapitalistom zaupajo, ker se neredko vozijo s sredstvi javnega prevoza in ker plačujejo davke. Tam sta hohštaplarstvo in potratnost znamenji slabega okusa in na meji smrtnega greha.«

Z izjavo se več kot strinjam, velja pa tako za Grčijo kot za Slovenijo. Namreč obe državi sta prežeti s pozerskim hohštaplarstvom. Poglejmo prestolnico Slovenije, vse mora biti najnovejše, vse se mora obvezno bleščati v kiču. Samo, da prisesanci na lokalni in državni proračun lahko kaj poberejo v svoj žep. Enako velja za prebivalce, vsak mora imeti najnovejše osebno vozilo in obvezno se mora kot prebivalec glavnega mesta tudi voziti z osebnim vozilom po mestu. O obveznosti blagovnih znamk oblek niti ne bom zgubljal besed.

V Švici sem pred dvema letoma doživel kulturni šok, več kot očitno je, da so skromni in varčni Švicarji že zdavnaj preživeli ero načičkane arhitekture in svetlečih trgovskih centrov. V javnih prostorih je dobesedno možno videti 45 let ali več stare umivalnike in 20 let stare monitorje, skratka predmete, ki so pri nas tarča posmeha. Vendar je vse funkcionalno, čisto in brezhibno deluje. Zakaj Švicarji ne čutijo potrebe po svetlečih izložbah, Slovenci in ostali zaostali narodi v socializmu in ostalih oblikah patetičnega kolektivizma pa ravno nasprotno? Zakaj se moj stric z deveto stopnjo izobrazbe, ki živi v Švici (in je nekoč preživlja petčlansko družino), vozi na dobro plačano službo z javnim prevozom? Zakaj tudi drugi to počno in ni potrebno, da jim neki Zoran Veliki prisilno omeji uporabo osebnih vozil po mestih?

Janis Varufakis - Profil grškega finančnega ministra (odetega v Burberry šal), skromnim, varčnim, nematerialističnim in delavnim Švicarjem ne bi najbolj ustrezal

Zakaj v najbolj kapitalistični državi ni divjega socialističnega potrošništva kot v Sloveniji? Zato, ker v kolektivistični Sloveniji standard pada in ljudje »nimajo«, imajo pa vcepljeno vzgojo, da morajo na ven kazati, da materialno »imajo« in da so zaradi tega vredni več. Zapomnite si, švicarska mesta kot je npr. Bern na zunaj zgledajo revna, vendar so bogata z meščansko kulturo, ki prezira kič, materializem in kazanje na ven, torej vse kar je nam malomeščanskim Slovencem svetinja. 

IZJAVA TEDNA: KEITH MILES V FINANCAH – »MANJ BI NAS MORALO SKRBETI, DA BO DEL SLOVENSKE BANČNE INFRASTRUKTURE PRODAN PO NIZKI CENI, KER BO TA PRIMANJKLJAJ NADOMEŠČEN Z UČINKOVITIM KREDITIRANJEM, KI BO DOLGOROČNO KORISTILO CELOTNEMU GOSPODARSTVU.«

Izjavo tedna je prispeval Keith Miles, 12. 2. 2015   v Financah, v članku  Bo umik Raiffeisna iz Slovenije v pomoč alioviro pri prodaji NKBM in NLB?

  

»Če bo NKBM privatizirana, bomo imeli velik del bančnega sektorja v mednarodnih poslovnih rokah, kar bi lahko imelo dinamičen učinek na gospodarstvo.

Keith Miles

Upajmo, da gre za tujega kupca, ki bo povečal konkurenco in prinesel strokovno znanje, obenem pa udeležencem na mednarodni bančni sceni sporočil, da obstajajo kupci, ki želijo priti na slovenski trg. Manj bi nas moralo skrbeti, da bo del slovenske bančne infrastrukture prodan po nizki ceni, ker bo ta primanjkljaj nadomeščen z učinkovitim kreditiranjem, ki bo dolgoročno koristilo celotnemu gospodarstvu.«

Sam bi dodal še eno misel: napačno se je osredotočati pri debatah o privatizaciji na kupnino, ki bo sanirala proračunski primanjkljaj in javni dolg. Privatizacija je predvsem pomembna zaradi izboljšanja kakovosti upravljanja podjetij in bank in dolgoročno ščiti delovna mesta in davkoplačevalce pred nenehnimi dokapitalizacijami in sanacijami podjetij in bank.

TEŠ 6 IMA MLADE – »DRUGI TIR«

Vlada RS se je pri Evropski komisiji prijavila s projektom drugi tir (Divača Koper), poteguje se za 380 milijonov €. Celotna vrednost projekta NAJ BI BILA podobno kot pri TEŠ 6 - 1,4 milijarde €.

·        Glede na to, da projekt Teš 6 še ni kočan ter da je cena narasla na 1,4 milijarde €, ga verjetno še nismo pozabili. Po nobeni od znanih študij in analiz, sredstev davkoplačevalci ne bomo dobili nazaj.

·        Ljubljanski stadion Stožice še ni dokončan, po nobeni od znanih študij in analiz, sredstev davkoplačevalci ne bomo dobili nazaj. Smo na projekt že pozabili?

·        Avtocestni križ – smo na Zemonski kartel že pozabili? Smo na za 2 milijardi predimenzionirano ceno že pozabili?

Drugi tir. Vprašanje naraščanja cene izgradnje. Bo zaradi političnega pokroviteljstva in prisesanih rentnikov eksponentno rasla kot pri TEŠ 6?

Kakšna je sploh ekonomska in socialna upravičenost investiranja 1,4 milijarde € v drugi tir? Ne pozabimo, da je 70 % predvidene trase drugega tira speljanega po tunelih, viaduktih in podobnem zahtevnem in tudi finančno zahtevnem terenu. Kaj bomo z drugim tirom, če nimamo zgrajenega tretjega pomola Luke Koper? Luka Koper pa je glavni generator tovora po slovenskih železnicah. Za trenutno kapaciteta Luke Koper zadostuje enotirna železnica. Tudi, če bi izgradili tretji pomol Luke Koper, je drugi tir predimenzioniran.

 

Jože "Mencinger" Damjan meni, da je trenutni načrt izgradnje drugega tira upravičen

V vsakem primeru bom o račun dobili davkoplačevalci, namreč investitor bi zahteval državna poroštva, kreditor (npr. razvojna banka) pa ravno tako. Če bi zapisal, naj študijo o upravičenosti projekta pošljejo v recenzijo nekomu zunanjemu, npr. MDS ali ba EBRD, bi me zagovorniki gradbenega lobija (revija Mladina in ostali) nemudoma ožigosali za neoliberalca.

URAVNOTEŽENA RTV SLO? NA VČERAJŠNJEM OMIZJU NITI ENEGA ZAGOVORNIKA PRIVATIZACIJE

Včeraj (4. 2. 2015) sem si po naključju ogledal oddajo na TVSLO 3: Na tretjem … omizje s poslanci o privatizaciji.

V oddaji so nastopil trije socialisti (Božič – SMC; Nemec - SD in Pogačnik – SDS) in en nacionalni socialist (Mesec - ZL). Oddajo je sicer dokaj korektno vodila novinarka Katarina Golob. Če ne bi od prej poznal stališč Marka Pogačnika iz SDS, bi še imel kaj upanja, da bo predstavnik kvazi desne stranke dosledno zagovarjal privatizacijo, pa je zopet mlatil prazno slamo o strategijah in o stališču SDS, da vsega pa tudi ni dobro privatizirati (prevod: tistih družb, kjer ima SDS nameščene svoje člane v upravah in nadzornih odborih ni dobro privatizirati). Zelo na kratko: oddaja je bila replika levičarske oddaje o kulturi RTV SLO Panoptikon, kjer z državnem denarjem subvencionirani umetniki in literarni kritiki soočajo svoja marksistična stališča, šlo naj bi za izmenjavo mnenj: pro et contra, dejansko pa vsi trobijo v isti rog: Marx je bog.

 

Voditeljica, trije socialisti in en nacionalni socialist, kje so zagovorniki privatizacije?

 Po še večjem naključju sem si 2. 2. 2015 preklo spleta ogledal del oddaje Studio City, kjer je celo tendenciozni Marcel Štefančič povabil v oddajo zagovornika privatizacije – Jako Šobo. Seveda je Šoba zmlel v sončni prah nasprotnika privatizacije, golobičevega apologeta Andreja Rusa, ki je ves čas trobezljal o preteklosti in o prejšnjih vladah ter o potrebi po ohranjanju totalitarističnega centralnega planiranja po sovjetskem vzoru, medtem, ko mu je Šoba zelo enostavno in jasno povedal, da je on predstavnik mlajše generacije in ni obremenjen z delom preteklih vlad (Drnovškovem, Janševe, Ropove, Pahorjeve) in da ga zanima samo sedanjost in kako izboljšati blaginjo Slovenije, kar bi glede na primere dobre prakse lahko dosegli samo z umikom politike iz gospodarskih družb, torej s pregledno privatizacijo. Zanimivo je bilo, da Štefančič po svoji stari navadi niti ni pretirano prekinjal in jemal besedo podporniku privatizacije.

Kljub odsotnosti podpornikov privatizacije je rezultat glasovanja gledalcev pokazal drugačno sliko.

Že nekaj časa opažam nesorazmerje zastopnosti ideoloških stališč na javni RTV SLO, ki naj bi deloval uravnoteženo in združevalno. V TV Dnevniku je pri pogovornih oddajah razmerje v prid socialistov proti nesocialistom vedno 4:1, včasih celo 7:1.