BORIS A. NOVAK V GLASILU LJUBLJANA PREDLAGA, DA SE KAKŠNEGA IZMED LJUBLJANSKIH TRGOV POIMENUJE Z IMENOM, KI PRESEGA POLITIČNE DELITVE IN SLEDI ZGOLJ IZROČILU »TEKOVIN REVOLUCIJE«

Boris A. Novak napiše uvodnik za glasilo Ljubljana (letnik XX, številka 4, september 2015), ki smo ga priseljeni plačevati našemu županu Zoranu Jankoviću občani prestolnice. Vendar smo glasila vedno izredno veseli, saj notri lahko preberemo kdo je naš in kdo ni, za koga moramo glasovati na volitvah ter kakšne dobrobiti imamo Ljubljančani od revolucionarnega izročila in njegovih živih in že preminulih nosilcev.

 Znotraj uvodnika podaja spravni predlog, ki se glasi.

»Vprašanja in polemike okoli poimenovanj in preimenovanj ulic in trgov v Ljubljani in drugih

slovenskih krajih zaradi težke in protislovne zgodovinske dediščine pogosto zavrejo do iracionalnosti. Zato Mestni občini Ljubljana predlagam, da kakšnega izmed krasnih ljubljanskih trgov poimenuje z imenom, ki presega politične delitve – Trg matere Ljubljane.«

 

Glasila Ljubljana smo vedno izredno veseli, saj notri lahko preberemo kdo je naš in kdo ni, za koga moramo glasovati na volitvah ter kakšne dobrobiti imamo Ljubljančani od revolucionarnega izročila in njegovih živih in že preminulih nosilcev. 

Naslednjih 78,1 % članka (preštel sem besede oz. znake) je posvečen izključno dobrim in hrabrim partizanom, ki so nam izborili svobodo v obliki socialističnega raja, ki še traja.

Zaključi takole:

»Ne glede na to, da ime Trg matere Ljubljane zgodovinsko izvira iz partizanskega doživljanja naše prestolnice, sem prepričan, da imajo tudi mnogi drugi ljudje močne razloge, da Ljubljano čutijo in imenujejo kot svojo mater … »

Prešernov nagrajenec ima prav, ko ponudi spravni predlog, kajti spravno je lahko samo tisto, kar ne zanika blagohotne komunistične revolucije. Poklonimo se velikemu slovenskemu literatu, poimenujmo kakšen trg z imenom Trg matere Ljubljane, razmislimo še enkrat, če res ne bi imeli Ulice Diktatorja Tita, kajti Kidričev spomenik in Kardeljev trg že imamo.

Kot pripadnika srednje generacije, me izredno veseli, da smo še vedno v letu 1945, medtem ko gre vzhodna Evropa naprej. Sem torej za spravo! Za domovino, s Titom naprej!

ZDRUŽENA LEVICA PREDLAGA PRISILNO DELITEV DOBIČKA MED ZAPOSLENE

Prologue - prisilna razlastitev

Vodja poslanske skupine nacionalsocialistične stranke Združena levica Luka Mesec je na novinarski konferenci prejšnji teden predstavil paket predlogov, s katerim želijo prenoviti delavsko zakonodajo v Sloveniji.

Predlog zakona vsebuje naslednja koraka:

• Širi pravico do soodločanja: pravico do soodločanja dobijo vsi delavci, vključno s prekarnimi delavci. Pravico dobijo zaposleni v vseh gospodarskih družbah, brez izjem.

• Uvaja politiko odprtih knjig: poslovodstvo obvezuje k obveščanju zaposlenih o načrtih, razvoju in poslovanju podjetja. Zaposleni pridobijo glas tudi v postopkih privatizacije oziroma sprememb lastništva. 


Predlog zakona so v Združeni levici pripravili v sodelovanju z Združenjem svetov delavcev, sindikati in drugimi sogovorniki, delodajalci in ostalih subjekti, ki ustvarjajo delovna mesta niso sodelovali. Predlog zakona z današnjim dnem dajejo v 45-dnevno javno razpravo, ki se bo končala 1. novembra letos.

Predlagajo tudi uveljavitev obvezne delitve dobička med zaposlene. Trdijo, da je Zakon o udeležbi delavcev pri dobičku, ki velja od leta 2008, neživljenjski in da ga je v preteklih letih uporabilo le nekaj deset podjetij. V Združeni levici predlagajo obvezno delitev dobička za vse gospodarske družbe, s čimer bi se po njihovem mnenju zagotovila pravična delitev ustvarjenega, lastnike podjetij pa spodbuja k vlaganju dobičkov v razvoj podjetja.

Luka Mesec: »1 – 1 = 0«

Predlagajo obvezno delitve dobička med zaposlene in hkrati trdijo, da predlog zakona lastnike podjetij spodbuja k vlaganju dobičkov v razvoj podjetja. Tega žal ne razumem, to je tako, kot da bi rekel, da imaš eno hruško, jo poješ in potem trdiš, da boš iz podjedene hruške izdelal hruškov kompot.

Kaj pa delitev izgub?

Če se bo podjetje znašlo v rdečih številkah, šlo v stečaj/prisilno poravnavo, delavci, ki niso lastniki ne bodo odgovarjali s svojim premoženjem. Odgovarjali bodo zgolj lastniki podjetja.

Vračanje v samoupravni socializem

Vračamo se v SFRJ in samoupravljanje. Lastnik od lastniki podjetja bodo dobesedno izgubili pravico do razpolaganja svojo privatno lastnino.

 

Vas vzburjajo milijonski zneski? Veste koliko časa je bila zaradi inflacije poštna znamka veljavna?

Ameriški ekonomist, nobelovec Milton Friedman je s svojo ženo Rose Director Friedman dvakrat obiskal Jugoslavijo. Prvič v pozni jeseni leta 1962 in drugič v zgodnji pomladi leta 1973, obakrat je bil v Jugoslaviji po nekaj tednov (Friedman 1998, 291, 423).

Med svojimi obiski tovarn je Friedman opazil, da je sistem samoupravljanja in delavskega lastništva bolj učinkovit od popolnoma centralno-planskega sovjetskega modela (Friedman 1998, 424). Težava pa je nastala zaradi lastništva. Čeprav so delavci v samoupravnem sistemu lahko zase obdržali dobiček, ki so ga ustvarili, delavci pravzaprav niso bili polni lastniki podjetja v katerem so delali, posledica tega pa je bilo pomanjkanje volje za delo in investiranje kapitala nazaj v podjetje. Razlog slednje težave pa je bil povezan s tem, da če so delavci iz kakršnegakoli razloga želeli zapustiti svoje podjetje, je vse njihovo dotedanje vlaganje dohodkov nazaj v posel propadlo, ker je ostajalo v podjetju (Friedman 1998, 424). Z drugimi besedami, delavci, ki so zapustili podjetje, niso dobili delnic podjetja v zameno za svoj vložek. Taj težava je vodila do kroničnega primanjkljaja sredstev za vlaganja v nove projekte, inovacije in modernizacijo obstoječega kapitala (orodij in strojev) in infrastrukture.

Največja težava podjetij z delavskim samoupravljanjem je bilo pridobivanje sredstev eksternega financiranja (Friedman 1998, 424). Zaradi že omenjene težave nezadostnega internega financiranja, ki je bila posledica osebnih interesov delavcev, ki so glasovali, da se večina ali celo ves dobiček steče v njihove žepe, so samoupravna podjetja nujno potrebovala novi eksterni način pridobivanja investicij, da bi izboljšali svoje poslovanje. Friedman (1998, 424) je od vodij regionalnih centralnih jugoslovanskih bank izvedel, da je bil edini način na katerega so samoupravna podjetja lahko pridobivala zunanja sredstva preko fondov, ki so jih nudila druga samoupravna podjetja.

Tak sistem ni dobro deloval, saj je kar na enkrat živilsko podjetje posodilo denar tekstilnemu podjetju in kar na enkrat sta bili obe podjetji vključeni v bančništvo in finančno investiranje, kar pa je bilo nekaj, o čemu niti eno od vključenih podjetij ni poznalo in je šlo za čisto hazardiranje.

Sicer pa so samoupravna podjetja do eksternih sredstev lahko prišla tudi na lažji način in sicer preko republiških razvojnih bank, ki so bile ravno tako samoupravna delavska podjetja. Seveda so se banke soočale z enakimi težavami, kot druga samoupravna delavska podjetja, je bil njihova dodatni težava, ker so se v njihovo delo pogosto mešale republiške centralne oblasti.

Tako so centralne oblasti pritiskale na banke, da priskrbijo finančna sredstva drugim samoupravnim podjetjem, kar je povzročalo kronično inflacijo v Jugoslaviji (Friedman 1998, 424-425). Torej komercialne banke so bile prisiljene posojati denar ne glede na to ali je šlo za ekonomsko upravičene projekte oz. če je šlo za neučinkovita samoupravna podjetja. Če republiške razvojne banke niso razpolagale z zadostno količino kapitala, so republiške vlade ukazale republiškim centralnim bankam, da neupravičeno in brez kritja tiskajo denar in ga dostavljajo razvojnim bankam za nadaljnjo distribucijo.

Epilogue

In točno tako je samoupravljanje oz. delavsko soupravljanje bankrotiralo, delavci, ki se na poslovanje ne spoznajo, so razmišljali kratkoročno in so glasovali za delitev celotnega dobička med zaposlene, če ga je podjetje sploh ustvarilo. Za razvoj in investicije ni ostalo nič, zato so bila slovenska podjetja konkurenčna v sedemdesetih in osemdesetih letih zgolj znotraj Jugoslavije, večina podjetij pa je bila v očeh zahodnih vlagateljev nekonkurenčna in zastarela. Proizvodnja je bila kljub pridnim delavcem prepočasna in predraga.

Pameten in dobre delodajalec bo sam delil dobiček med zaslužne zaposlene, če jih bo želel obdržati v podjetju, za to zakonska prisila ni potrebna, razen za fetišiste na hiperinflacijske bankovce z milijonskimi številkami.

 

Vas vzburjajo milijonski zneski? Veste koliko je bil bankovec vreden eno leto po tisku?

---

 [V1]

POSVET PREKARNOST IN KRČENJE DRŽAVE BLAGINJE

Na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani bo 10. septembra 2015 potekal posvet Prekarnost in krčenje države blaginje.

V vabilu piše:

»Porast brezposelnosti, poglabljanje revščine in socialne izključenosti in naraščanje števila revnih zaposlenih in prekarnih delavcev postaja vedno večji problem tako v Sloveniji kot v drugih državah, kar kaže na strukturne spremembe, povezane z globalnim širjenjem trgov, deregulacijo, fleksibilizacijo in transformacijo držav blaginje. Varčevanje, konkurenčnost, krčenje javnih sredstev, aktivacija, podjetništvo so novodobne skovanke, ki danes usmerjajo slovensko socialno in aktivno politiko zaposlovanja, in tako upravičujejo prelaganje odgovornosti, ne zgolj na lokalne institucije ter (ne)profitne organizacije rastoče ‘socialne ekonomije’, temveč tudi na uporabnike socialnih storitev. Posvet se bo zato osredotočil na učinke teh strukturnih sprememb in politik na prekarizacijo zaposlenih znotraj mreže javnih storitev in njihovih uporabnikov. Koncept posveta izhaja iz širšega razumevanja prekarnosti kot procesa strukturnih sprememb na globalni in lokalni ravni, ki je usmerjen v krčenje države blaginje, v prelaganje odgovornosti na posameznike in v njihovo izključevanje tako iz polja dela kot iz širših družbenih omrežij, ki sicer zagotavljajo materialno in socialno varnost. S primeri empiričnih raziskav iz Slovenije in tujine želimo s posvetom opozoriti na strukturne spremembe, ki vplivajo na krčenje države blaginje, marketizacijo socialnega varstva in prekarizacijo dela in življenja tistih znotraj in izven trga dela. Poleg empiričnih raziskav se bomo na posvetu v zadnjem delu osredotočili tudi na izzive, ki jih povzroča rastoča prekarizacija. S predstavniki gibanj in sindikatov se bomo pogovarjali o težavah, s katerimi se srečujejo pri naslavljanju problema prekarizacije in pri organiziranju razdrobljenega prekariata.«

Konference se ne bom udeležil, ker imam nekaj pomanjkljivosti, zaradi katerih ne sodim na ta dogodek.

·         Sem praktičen človek in ne razmišljam akademsko.

·         Nisem celo življenje zaprt med štiri akademske stene, delal sem v gospodarstvu, na terenu, tudi dobesedno, z zemljo in peskom (podjetje z lastno proizvodnjo, multinacionalka, resna zaposlitev kot fizični delavec, delo na črno).

·         Med aktivnimi udeleženci posveta ni nikogar, ki bi videl gospodarstvo in privatni sektor od daleč.

·         Vsi aktivni udeleženci posveta so celo življenje hermetično zaprti med 4 stene akademskih ustanov.

·         Sem se že enkrat udeležil podobnega posveta.

·         Živim v informacijski dobi.

·         Aktivni udeleženci posveta živijo v predindustrijski dobi (v dobi, ko je ustvarjal Karl Marx).

·         Ideje Thomasa Pikettya je zmlel v sončni prah 23 letni študent. Po tem se o njem govori samo še v Sloveniji.

·         Tudi predhodnika Pikettya, ki sta obogatela na globalnem kapitalističnem trgu z levičarskimi parolami o prerazdeljevanju Michael Moore in Naomi Klein, počasi tonita v pozabo.

·         Logike Kardeljevega samoupravljanja ne razumem.

·         V zadnjih desetih letih se je udeležencem posveta »zgodila« Estonija, nato še Slovaška.

·         Podatki o trgu dela, blaginji, revščini, porazdelitvi dohodkov ter makroekonomski kazalci so tako za Slovenijo kot za Estonijo in Slovaško in ostale države EU javno in brezplačno dostopni na spletu (SURS, EUROSTAT, MF, ZPIZ; ZRSZ).

·         Prelaganje odgovornosti na posameznike je v skladu z mojimi vrednostno-moralnimi načeli. Temu sploh ne bi rekel prelaganje.

·         V RS nikoli nismo varčevali, javna poraba raste in je ena najvišjih v Evropi.

·         Slovenski razvoj od leta 1991 usmerjajo sindikalisti in Mencingerjanci, slovensko politiko vedno preglasijo, kar pomeni, da njihove ideje in privilegiji ostanejo.

Na posvet prideta tudi Kardeljev duh in Pikettyeva senca. 

Dodatne ovire

·         V državah, kjer imajo bolj fleksibilno delovno-pravno zakonodajo, je manj prekarnih delavcev (sovražim ta izraz).

·         V RS ne poteka deregulacija. Število zakonov in podzakonskih aktov je po letu 1991 močno naraslo, s tem tudi stopnja reguliranosti.

·         Mladi slovenski možgani se ne selijo v Venezuelo, ki jo častijo aktivni udeleženci posveta.

·         Mladi slovenski možgani se selijo v Avstrijo, Nemčijo in Švico, katerih ureditev zavračajo aktivni udeleženci posveta.

·         V Avstriji, Nemčiji in Švici imajo bolj fleksibilno delovno-pravno zakonodajo kot v RS, imajo tudi socialno kapico, ki stimulira najbolj produktivne delavce, tej pa aktivni udeleženci posveta srdito nasprotujejo.

·         Igor Akrapovič, podjetnik, ki je ustvaril svetovno blagovno znamko iz garaže, brez subvencij pravi nekako takole, da se boji zaposlovati zaradi togosti trga dela. V gospodarstvu potekajo zadeve v ciklih, dobiš veliko naročilo in rabiš večjo količino delavcev. Ko je serija končana, dela ni, delavce pa moraš imeti še pol leta v podjetju. Ob bolj fleksibilni delovno-pravni zakonodaji, bi zaposloval več, tudi odpustil delavce, ki jih ne rabi, vendar bi jih po potrebi, torej, ko bo delo in s tem nova naročila, takoj spet zaposlil. Seveda dobre delavce.

·         Zgoraj omenjene dinamike akademiki iz FDV in FSD, kaj šele sindikati, ne razumejo. Jaz pa njih ne, zato se bom dogodku odpovedal.

Ne bom zloben in ne bom rekel, da razen ene udeleženke posveta, vsi zgolj branijo svoje privilegije: sindikati in hermetično zaprti profesorji pred zunanjim svetom.