Prologue - prisilna
razlastitev
Vodja poslanske skupine nacionalsocialistične stranke Združena
levica Luka Mesec je na novinarski konferenci prejšnji teden predstavil paket
predlogov, s katerim želijo prenoviti delavsko zakonodajo v Sloveniji.
Predlog zakona vsebuje naslednja koraka:
• Širi pravico do soodločanja: pravico do soodločanja dobijo vsi delavci, vključno s prekarnimi delavci. Pravico dobijo zaposleni v vseh gospodarskih družbah, brez izjem.
• Uvaja politiko odprtih knjig: poslovodstvo obvezuje k obveščanju zaposlenih o načrtih, razvoju in poslovanju podjetja. Zaposleni pridobijo glas tudi v postopkih privatizacije oziroma sprememb lastništva.
Predlog zakona so v Združeni levici pripravili v sodelovanju z Združenjem svetov delavcev, sindikati in drugimi sogovorniki, delodajalci in ostalih subjekti, ki ustvarjajo delovna mesta niso sodelovali. Predlog zakona z današnjim dnem dajejo v 45-dnevno javno razpravo, ki se bo končala 1. novembra letos.
Predlagajo tudi uveljavitev obvezne delitve dobička med zaposlene. Trdijo, da je Zakon o udeležbi delavcev pri dobičku,
ki velja od leta 2008, neživljenjski in da ga je v preteklih letih uporabilo le
nekaj deset podjetij. V Združeni levici predlagajo obvezno delitev dobička za
vse gospodarske družbe, s čimer bi se po njihovem mnenju zagotovila pravična
delitev ustvarjenega, lastnike podjetij pa spodbuja k vlaganju
dobičkov v razvoj podjetja.
Luka Mesec: »1 – 1 = 0«
Predlagajo obvezno delitve dobička med zaposlene in hkrati trdijo, da
predlog zakona lastnike podjetij spodbuja k vlaganju dobičkov v razvoj
podjetja. Tega žal ne razumem, to je tako, kot da bi rekel, da imaš eno hruško,
jo poješ in potem trdiš, da boš iz podjedene hruške izdelal hruškov kompot.
Kaj pa delitev izgub?
Če se bo podjetje znašlo v rdečih številkah, šlo v stečaj/prisilno
poravnavo, delavci, ki niso lastniki ne bodo odgovarjali s svojim premoženjem.
Odgovarjali bodo zgolj lastniki podjetja.
Vračanje v samoupravni
socializem
Vračamo se v SFRJ in samoupravljanje. Lastnik od lastniki podjetja bodo dobesedno izgubili pravico do razpolaganja
svojo privatno lastnino.
Ameriški ekonomist, nobelovec Milton Friedman je s
svojo ženo Rose Director Friedman dvakrat obiskal Jugoslavijo. Prvič v pozni
jeseni leta 1962 in drugič v zgodnji pomladi leta 1973, obakrat je bil v
Jugoslaviji po nekaj tednov (Friedman 1998, 291, 423).
Med svojimi obiski tovarn je Friedman opazil, da je
sistem samoupravljanja in delavskega lastništva bolj učinkovit od popolnoma
centralno-planskega sovjetskega modela (Friedman 1998, 424). Težava pa je
nastala zaradi lastništva. Čeprav so delavci v samoupravnem sistemu lahko zase
obdržali dobiček, ki so ga ustvarili, delavci pravzaprav niso bili polni
lastniki podjetja v katerem so delali, posledica tega pa je bilo pomanjkanje volje
za delo in investiranje kapitala nazaj v podjetje. Razlog slednje težave pa je bil
povezan s tem, da če so delavci iz kakršnegakoli razloga želeli zapustiti svoje
podjetje, je vse njihovo dotedanje vlaganje dohodkov nazaj v posel propadlo, ker
je ostajalo v podjetju (Friedman 1998, 424). Z drugimi besedami, delavci, ki so
zapustili podjetje, niso dobili delnic podjetja v zameno za svoj vložek. Taj težava
je vodila do kroničnega primanjkljaja sredstev za vlaganja v nove projekte,
inovacije in modernizacijo obstoječega kapitala (orodij in strojev) in
infrastrukture.
Največja težava podjetij z delavskim samoupravljanjem je bilo pridobivanje
sredstev eksternega financiranja (Friedman
1998, 424). Zaradi že omenjene težave nezadostnega
internega financiranja, ki je bila posledica
osebnih interesov delavcev, ki so glasovali, da se večina ali celo ves dobiček
steče v njihove žepe, so samoupravna podjetja nujno potrebovala novi eksterni
način pridobivanja investicij, da bi izboljšali svoje poslovanje. Friedman (1998, 424) je od vodij regionalnih
centralnih jugoslovanskih bank izvedel, da je bil edini način na katerega so
samoupravna podjetja lahko pridobivala zunanja sredstva preko fondov, ki so jih
nudila druga samoupravna podjetja.
Tak sistem ni dobro deloval, saj je kar na enkrat
živilsko podjetje posodilo denar tekstilnemu podjetju in kar na enkrat sta bili
obe podjetji vključeni v bančništvo in finančno investiranje, kar pa je bilo
nekaj, o čemu niti eno od vključenih podjetij ni poznalo in je šlo za čisto
hazardiranje.
Sicer pa so samoupravna podjetja do eksternih sredstev
lahko prišla tudi na lažji način in sicer preko republiških razvojnih bank, ki
so bile ravno tako samoupravna delavska podjetja. Seveda so se banke soočale z
enakimi težavami, kot druga samoupravna delavska podjetja, je bil njihova
dodatni težava, ker so se v njihovo delo pogosto mešale republiške centralne oblasti.
Tako so centralne oblasti pritiskale na banke, da
priskrbijo finančna sredstva drugim samoupravnim podjetjem, kar je povzročalo kronično
inflacijo v Jugoslaviji (Friedman 1998, 424-425). Torej komercialne banke so
bile prisiljene posojati denar ne glede na to ali je šlo za ekonomsko
upravičene projekte oz. če je šlo za neučinkovita samoupravna podjetja. Če
republiške razvojne banke niso razpolagale z zadostno količino kapitala, so republiške
vlade ukazale republiškim centralnim bankam, da neupravičeno in brez kritja tiskajo
denar in ga dostavljajo razvojnim bankam za nadaljnjo distribucijo.
Epilogue
In točno tako je
samoupravljanje oz. delavsko soupravljanje bankrotiralo, delavci, ki se na poslovanje
ne spoznajo, so razmišljali kratkoročno in so glasovali za delitev celotnega
dobička med zaposlene, če ga je podjetje sploh ustvarilo. Za razvoj in
investicije ni ostalo nič, zato so bila slovenska podjetja konkurenčna v
sedemdesetih in osemdesetih letih zgolj znotraj Jugoslavije, večina podjetij pa
je bila v očeh zahodnih vlagateljev nekonkurenčna in zastarela. Proizvodnja je bila kljub pridnim delavcem prepočasna
in predraga.
Pameten in dobre
delodajalec bo sam delil dobiček med zaslužne zaposlene, če jih bo želel
obdržati v podjetju, za to zakonska prisila ni potrebna, razen za fetišiste na hiperinflacijske
bankovce z milijonskimi številkami.
Vas vzburjajo milijonski zneski? Veste koliko je bil
bankovec vreden eno leto po tisku?
Ni komentarjev:
Objavite komentar