SLOVO

Ob koncu

V Sloveniji se ne bo spremenilo ničesar, oz. tisto malo kar se je spremenilo po letu 1991, se bo obrača nazaj. Spoznal sem, da si povprečni Slovenci pravzaprav želijo paternalistične ureditve družbe, radi imajo, da država (politika) razpolaga z njihovim denarjem, prepričani so, da politiki bolje vedo kako naložiti njihov denar, katere izdelke in katere storitve potrebujejo in so jih zato tudi pomirjajo visoki in vedno višji davki. V ta sklop sodijo prisilni državni pokojninski in zdravstveni sistem brez možnosti izbire, prisilno dokapitaliziranje državnih bank in gospodarskih družb zaradi državnega lastništva in upravljanja, ki seveda ni »optimalno«. Slovenci očitno čutimo, da smo opravilno nesposobni, nismo srečni, a si paternalizma želimo še naprej. Slovencu več pomeni socialna država (državni aparat oz. politika vzame njihov denar in jim ga del vrne) kot zaposlitev in svoboda. Slovencev korupcija ne moti, če dobijo zraven kakšno drobtinico. Radi imajo negativno selekcijo, kdor izstopa, je moteč. Slovenci radi nagrajujejo in poveličujejo osebe, ki so dobrodelne, a ne s svojim denarjem. V Sloveniji tržnega gospodarstva nikoli ne bo, v Sloveniji reform nikoli ne bo. Tudi desnica tega ne želi, predvsem največja »desna« stranka. Ta se raje spušča v kulturni boj kot v gospodarsko-finančne teme in reforme, se vzdrami ob vsaki provokaciji, rada ima kult osebnosti in kot levica ljubi patrenalizem, prisilo = kolektivizem (npr. da država subvencionira razmnoževanje). Iz tujine uvažamo samo sranje, npr. cenzuro na podlagi politične korektnosti oz. sovražnega govora.

Obupal nad Slovenijo

Obupal sem. Ne vidim več smisla v kakršnemkoli družbenem udejstvovanju, to sem že nekaj časa nazaj opustil, opuščam tudi blog. Hvala vsem bralcem in komentatorjem.

VOLITVE 2018 – TUDI TOKRAT ZAGOVORNIKI TRŽNEGA GOSPODARSTVA OSTAJAMO DOMA

VOLILNI ABSTINENT

Že kar nekaj časa volilno abstiniram. Žal sem se naveličal voliti proti nekomu, tudi sem se naveličal voliti za manj slabega kandidata oz. stranko. Mimo grede enako velja za večino referendumov, kjer je debata pretežno ne-vsebinska, ideološka. Spomnite se referenduma o družinski zakonodaji, kjer so nas levičarji in desničarji v medijih obmetavali z evidentno nestrokovnimi komentarji (menim, da nihče ni niti enkrat prebral celotnega dokumenta), vse skupaj pa je bilo zavito v domišljijo in ideološke pozicije, desničarji so nam stregli s teološkimi argumenti, levičarji pa dobesedno lagali kaj in katere družbene skupine in posameznike obsegajo spremembe v zakonodaji.

TEME VOLITEV

Zakaj sploh omenjam referendume? Verjetno zato, ker me ideološke teme ne zanimajo. Vseeno mi je kakšen življenjski stil imajo pripadniki LGBT, dokler v družbi ne izvajamo sistemskega in zakonodajnega socialnega inženiringa po vzoru degenerirane žrtve mislecev Frankfurtske šole, države Kanade. Ta tema me na volitvah ne zanima. Ne zanima me tudi polpretekla zgodovina kot predvolilna tema.

Migranti so pomembna tema, vendar ne edina in najpomembnejša. Če bi opravili domačo nalogo in izvedli tranzicijo in strukturne reforme s privatizacijo, bi se nam socialni turisti (migranti, begunci, azilanti, ilegalci oz. kakorkoli jih že imenujete) izogibali v širokem loku.

Od stranke, ki bi jo volil bi pričakoval naslednje:

·         Da stranka prepozna korupcijo kot pomemben pojav, da je ne obravnava selektivno - ideološko, da jo prepozna kot sistemski pojav in ponudi rešitve (pa ne v smislu dodatnih komisij in oddelkov na tožilstvu). Mislim, da je to uspelo zgolj stranki Dobra država.

·         Da stranka s tem povezano na prvo mesto postavi privatizacijo NLB in vseh ostalih prašičjih korit, ki so legla korupcije in zasebnih interesov in nam kumulativno predstavljajo pretežno samo stroške.

·         Da stranka tudi v povezavi s točko ena predlaga razbitje vseh monopolov, kjer sta najbolj eklatantna primera ZZZRS in ZPIZ. Monopola pomenita nedostopno in drago zdravstvo Slovencem ter pokojninski sistem v obliki Ponzijeve sheme.

·         V povezavi s prejšnjo točko pričakujem od stranke konkretne strukturne reforme, pokojninskega, zdravstvenega in šolskega sistema ter ureditve trga dela (ZUTD, ZDR).

Še enkrat, teme, ki me na volitvah praktično ne zanimajo:

·         Življenje LGBT,

·         Centralno-planski projekti po sovjetskem vzoru iz tujega denarja kot so železniški tiri, elektrarne, pristanišča,…

·         Subvencioniranje prokreacije, kar je tisto, kar me pri slovenskih strankah desno od sredine ne privleče na volitve. Ne razumem obsedenosti desnih strank z subvencioniranjem razmnoževanja, plačevanja porok in stanovanj družinam. Absurdno je trditi, da je nizka rodnost v informacijski dobi problem. Absurdno je povezovati visoko rodnost s polnjenjem pokojninske blagajne. Najprej se morajo rojeni aktivirati in plačevati v pokojninski sistem, potem ima rodnost šele korist pri pokojniški blagajni. Tukaj ne obsojam strank SDS in SLS, ki sta že od svojega nastanka z izjemo ideoloških vprašanj pri dejanjih bolj nagnjena v levo k centralnoplanskem, socialističnem urejanju gospodarstva, šolstva, medijev in družinske politike. Od teh dveh strank zagovarjanja tržnega gospodarstva, tranzicije k kapitalizmu niti ne pričakujem klub spremembi imen. Razočaran pa sem nad NSI, ki vedno podre kar je zgradila z dobrimi idejami kako preko tržnih rešitev in svobodne konkurence po vzoru uspešnih držav reševati zaostanke zaradi neizvedbe tranzicije v Sloveniji. Tudi letos so nam ponudil univerzalno otroško darilo iz tujega denarja, s čimer so z ritjo podrli zgrajeno. Tudi lista Bojana Požarja ne ve kaj bi, kar jim paše bi urejali tržno, kjer pa je Požarju uspelo pritegniti še druge člane, pa socialistično preko centralnega plana in državnih investicij, predvsem pa nima dovolj konkretiziranih idej in strokovnih ekip, Požarjevo odlično poznavanje obrazov in zakulisij ne zadostuje za reformni potencial.

 

Halooo, tukaj sem, me ne vidiš? Rad bi šel na volitve, prosim ponudite mi izbiro. Prosim ponudite mi okusno jed brez rdečih ojačevalcev okusa. 

Vsem strankam se torej zahvaljujem za nastope in vam sporočam, da med vami ni velikih razlik in ostajam na volilni dan doma oz. grem okopavat krompir.

ZRSZ PRILAGAJA METODOLOGIJO EVIDENTIRANJA BREZPOSELNIH OSEB GIBANJU BREZPOSLNOSTI

Fake news

Po domače povedano: Zavod za zaposlovanje prilagaja metodologijo interpretiranja evidence brezposelnih oseb. Ko brezposelnost upada uporablja mesečne primerjave, ko raste pa letne primerjave. Število brezposelnih se je v decembru zvišalo v primerjavi z decembrom, vendar ima decembrsko poročilo drugačen naziv kot poročila od februarja do novembra, ko je število brezspolnih padalo. Takrat je vedno pisalo, da brezposelnost pada, zdaj ko raste, pa je zapisana letna primerjava in ne, da je število brezposelnih v primerjavi z novembrom naraslo. 

Bližajo se volitve

KRIZNI UKREP DVIG DDV NA 22 % JE SAMO ZAČASNI UKREP – NOT!

Vlada Miroslava Cerarja v letu 2017 večkrat napove odpravo protikriznih »varčevalnih ukrepov«. Močno sprostijo nagrajevanje, zaposlovanje in višanje plač v javnem sektorju. Običajni državljani in podjetniki se sprašujemo, zakaj niso začeli z nižanjem višje stopnje DDV nazaj na 20 %. Premalo bi ostalo in že tako je premalo žetonov za delitev v javnem sektorju (kjer sem tudi sam zaposlen), v 2018. letu so že državnozborske volitve in vlada mora delite žetone-bombone, tudi ne-prodaja NLB bo neka stala, ampak važno, da ostane družinska srebrnina »naša«. Zato bojda vlada namerava dvigniti DDV na 24 %. Spin? So sindikati že na ulicah?

Morda tako enostavno ne bo šlo, bomo pa dvignili davek od dobička pravnih oseb preklestim kapitalistom. 

Predlagam, da zvišamo oba davka, torej DDV in davek na dobiček. Se bomo prej razsuli in resetirali. 

»KAKO ZELO ZAOSTAJAMO ZA NAPREDNIM SISTEMOM, KI GA IMAJO V VENEZUELI«

Grega Ciglar se je kot mednarodni opazovalec lokalnih volitev mudil v Venezueli, imel je vlogo predstavnika stranke Levica in RS. Svoje navdušenje je razkril Matjažu Razdrihu v intervjuju za portal Torek ob petih. Naslov intervjuja “Lačnih ljudi v Venezueli nisem videl” - GREGA CIGLAR, MEDNARODNI OPAZOVALEC LOKALNIH VOLITEV V VENEZUELI me je zlahka potegnil v branje.

Glede na fotografijo, kjer se mladi opazovalec rokuje z diktatorjem demokratičnim socialistom Madurom in glede na to, da ocenjuje stanje kot ne tako slabo, je več kot očitno, da se je gibal v krogu bogate elite, ki je vedno živela v vsaki obliki socialističnega raja diktature peščice rdečih prašičev na visoki nogi.

 

Intervju objavljam v celoti in je kot se spodobi za demokratične socialiste rdeče obarvan. Komentarji ekipe bloga Nisem levičar so črno obarvani.

Grega Ciglar je odšel v Venezuelo kot mednarodni opazovalec lokalnih volitev preteklega decembra 2017. Študira politologijo na Fakulteti za družbene vede (FDV), je sodelavec Državne volilne komisije (DVK) in član njenega okrajnega volilnega odbora.

V Venezuelo ste odšli kot mednarodni opazovalec na povabilo volilne komisije CNE, ki je tam ločena veja oblasti. Kakšna je bila naloga opazovalcev na volitvah?

Res je. V Venezuelo sem odšel kot predstavnik stranke Levica, hkrati pa sem s tem predstavljal tudi Republiko Slovenijo. Tam sem bil del t.i. ekipe mednarodnih spremljevalcev volitev. Ekipa je bila sestavljena iz različnih ljudi iz celega sveta, med njimi so bili akademiki, predstavniki političnih strank, novinarji itd. Prav tako je bila prisotna organizacija CEELA, ekipa strokovnjakov za volitve iz Latinske Amerike. Vsi skupaj smo imeli eno samo nalogo: spremljanje celotnega procesa volitev, ki so potekale 10. decembra. Ves teden pred volitvami smo aktivno sodelovali pri procesu (ogled volišč, preverjanje naprav, pogovori s kandidati…). Na koncu smo na daljšem sestanku po volitvah zapisali svoja opažanja in podali končno oceno, ki je bila zelo pozitivna. Moram reči, da sem se kot član državne volilne komisije v Sloveniji na trenutke počutil kar neprijetno, ko sem videl, kako zelo zaostajamo za naprednim sistemom, ki ga imajo v Venezueli.

 

V naprednem sistemu 200 oseb čaka v vrsti za kruh, tisti, ki imajo srečo, ga lahko kupijo.

O Venezueli smo lahko prebrali veliko negativnih novic, še posebej glede slabih življenjskih pogojev v državi. Ne glede na to, da ste tja prišli kot gost vlade, kakšni so bili prvi vtisi ob prihodu v državo?

Vsekakor država ima težave, definitivno pa lahko rečem, da niti slučajno niso tako velike, kakor nam poizkušajo prikazati »mainstream« mediji. Kakor vem slovenski »mainstream« mediji kot so RTV SLO, POP TV, A Kanal, Delo,… pojejo slavospeve državam s socialističnimi ureditvami, do Venezuele imajo posebej velike simpatije. Realna slika je popolnoma drugačna. Res občasno primanjkuje določenih živil, zdravil ipd., toda niti v eni trgovini nisem videl popolnoma praznih polic. O kako lepo in spodbudno, niti v eni trgovini ni videl popolnoma praznih polic. Že iščem potni list za selitev v Venezuelo. Videl sem borbene in odločne ljudi, ki kljub tem težavam nadaljujejo s svojim vsakdanjim življenjem. Predvsem so zelo iznajdljivi, npr. če za nekaj dni zmanjka jajc, namesto tega pač jedo kaj drugega. Bojda so golobi, vrabci, trava in humus tudi užitni. Lačnih ljudi nisem videl. Težave so, niso pa tako tragične, kot bi človek pričakoval. Lačnih ljudi v elitnem krogu okoli Madura seveda ni videl…

Glavno vprašanje pa je, kdo je odgovoren zanje? V Venezueli sta se izoblikovali dve glavni argumentacijski liniji. Ena je opozicijska, ki pravzaprav za vse težave krivi socialistično vlado, druga pa je provladna, ki za težko situacijo krivi ekonomsko vojno, ki so jo zoper socialistično Venezuelo sprožile ZDA skupaj s svojimi zavezniki. Sam sem dobil jasen vtis, kaj o tem menijo navadni ljudje že iz mnogih pogovorov, ki sem jih opravil na ulicah Caracasa. Očitno večina ljudi bolj verjame vladi, kar se je izkazalo z veliko zmago na volitvah. Zmagovalec predsedniških volitev Maduro je opoziciji, ki je klub medijski blokadi zmagala na parlamentarnih volitvah, parlamentu, ki je politično pripadel opoziciji, odvzel vse pomembne zakonodajne pristojnosti in te prenesel na organe, ki jih vodijo Madurovi socialisti.

V medijih pogosto lahko slišimo, da velika (tiha) večina del Venezuelcev nasprotuje vladi. Kako so vas kot opazovalce sprejeti domačini?

To je bil zame najbolj zanimiv del. Sprejeti smo bili izjemno lepo. Domačini so bili zelo prijazni in veseli obiska. Neverjetni ljudje, resnično. Moram reči, da pri tem nisem opazil razlike med pripadniki vlade in opozicije, prav vsi so bili do nas izjemno prijazni. Vsak s svojo resnico, seveda. Se pa nikakor ne bi strinjal, da je velika večina proti vladi. Daleč od tega, prej bi rekel, da je manjša elitna skupina prebivalstva proti njej, medtem ko jo revnejši deli populacije, ki so sicer v veliki večini, zagotovo podpirajo. Ko sem se mudil v bogatejšem delu glavnega mesta, sem se pogovarjal predvsem s podporniki opozicije, ki so sicer bolje izobraženi, dokaj premožni in živijo kar razkošno življenje. Ko pa sem obiskal »barriose«, je bilo izjemno težko srečati koga, ki ni goreče podpiral Madurove vlade. Na vsakem zidu je bilo moč opaziti grafite Huga Chaveza, Madura, Fidela Castra in Bolivarja, seveda ob nujni spremljavi gesel o solidarnosti, internacionalizmu, socializmu, svobodi in ljubezni do revolucije. V teh barakah živijo revni ljudje, ki pa so neverjetno ponosni in borbeni. Revolucija jim je prinesla veliko sprememb na bolje, zato ji ostajajo zvesti tudi sedaj, ko država ni v rožnatem stanju. Revolucija jim je prinesla nekaj vladnih drobtin in nadaljnje uživanje v vsakodnevnem brezdelju v zameno za volilne glasove in predvsem veliko gesel o solidarnosti, internacionalizmu, socializmu, svobodi in ljubezni do revolucije, ki puščajo luknje v želodcih, kljub temu, da država stoji na polju črnega zlata. Klasična levičarska logika oz. po njihovem dialektika, opazovalec pove, da je revolucija Venezuelcem prinesla veliko sprememb na bolje in v isti sapi, da so revni.

 

Opazovalec Ciglar pove, da je revolucija Venezuelcem prinesla veliko sprememb na bolje in v isti sapi, da so revni.

Ali je bilo delo opazovalcev kakorkoli omejeno, ste imeli na primer možnost sestanka z opozicijo?

Ne. Delo ni bilo omejeno, nasprotno. Dejansko smo imeli možnost pogovora, kljub temu da je bil program pripravljen vnaprej. Tako sem recimo zaprosil za dovoljenje za izhod iz hotela, da sem se lahko sam sprehodil med ljudmi, kar mi je zelo koristilo. Takrat dobiš pravi vtis, pravo izkušnjo. Je to običajna praksa, da moraš zaprositi za dovoljenje, da lahko greš iz hotela? Očitno privrženci stranke Levica sovražijo svobodo (gibanja in govora). Tako so jih naučili v našem izobraževalnem sistemu.

Da, tudi z opozicijo smo se dobili oz. imeli možnost pogovora s predstavniki opozicijskih strank, in sicer tako pred volitvami kot na dan volitev, ko so opozicijske stranke poslale svoje opazovalce na volišča. Slednje sem vselej vprašal isto: »Ali priznavate legitimnost volitev? Ali vse poteka tako, kot je treba?«, in moram reči, da sem bil nad njihovimi odzivi presenečen. Nihče ni imel nikakršnih pripomb nad procesom, izvedbo in legitimnostjo volitev. Zanimivo, glede na to, da smo takoj po volitvah spet prebirali obtožbe na račun CNE…

Kakšnega odziva ste bili deležni ob vrnitvi v Slovenijo?

Ob vrnitvi me je kontaktiralo nekaj medijev in posameznikov, ki so jih zanimale realna slika Venezuele in volitve, ki sem jih spremljal. Med mladimi je kar nekaj skeptičnih, razmišljujočih ljudi, ki mainstreamovski medijski logiki ne nasedajo. Ne razumem, še enkrat slovenski mainstreamovski mediji so izrazito prosocialistični, v kateri državi živi Ciglar? Sam živim v inkubatorju socialističnih idej – Ljubljani, kjer se tudi oblikuje velik del slovenske medijske krajine. Vesel sem, da sem imel priložnost v živo spoznati Venezuelo in da lahko ljudem povem tudi svojo verzijo zgodbe, kot sem ji bil priča. Prav v ta namen bomo verjetno kmalu organizirali okroglo mizo, kjer bomo govorili o Venezueli in kamor so vabljeni vsi, ki kritično nastopajo do medijskega poročanja,.

Kaj so po vašem mnenju največji izzivi za Venezuelo, Venezuelce in Venezuelke?

Vsekakor stabilizacija vrednosti denarja. Hiperinflacija je daleč največji problem. To bo po moji oceni najbolj ključno za prihodnost te bogate dežele. Situacijo s hrano in osnovnimi potrebščinami so za zdaj kar stabilizirali, kar je bilo res ključnega pomena za stabilnost oblasti in mir. Mir, ki so ga dolgo čakali. Upam, da bo tako mirno še naprej, kajti divjanja opozicije, ki je na vrhuncu protestov celo zažigala žive ljudi, resnično ne bi želel videti. Zanimivo, le zakaj bi lačni ljudje brez toaletnega papirja, ki služijo ničvredni denar, ki ga inflacija takoj požre divjali? Kdo ima odgovor?

Za zaključek, kaj je po vašem največji ‘fake news’, ki so ga lansirali mednarodni mediji o razmerah v Venezueli?

Vse skupaj je zelo zlagano, je pa dejansko največji »nateg«, ko pišejo o Nicolasu Maduru kot diktatorju, ki ga nihče ne podpira. Maduro je bil demokratično izvoljen na volitvah, ki jih opozicija sicer ne priznava, a treba je povedati, da ni do sedaj predložila nikakršnega (!) dokaza, ki bi izpodbijal legitimnost le-teh. Maduro je med revnejšimi prebivalci, ki tvorijo kakšnih 60–70% države zelo priljubljen. Predvsem zaradi nadaljevanja chavističnih politik (Program vseljevanja (Mision viviendas), v katerem so zgradili več kot 1,9 milijona socialnih stanovanj, CLAP prehranjevalni program, ki omogoča subvencijonirano prehrano prebivalcem ipd.), ki so neprimerno izboljšale življenje mnogim. Tako, da bi kot »fake news« vsekakor izpostavil tovrstno »poročanje«, ki je skrajno neokusno in neprimerno, da ne uporabim kakšne druge besede. To bo objavljeno sigurno še v naslednji številki Mladine, v Delovi Sobotni prilogi, Zarji in drugih PR glasilih stranke Levica In Venezuelci in sedem palčkov so za devetimi gorami in devetimi vodami živeli še dolgo dolgo časa…