SOCIJALNA POMOĆ NIJE DŽEPARAC – SRBIJA ZOPET ZGLED SLOVENIJI

Konec žepnine za družbene parazite

RT Srbija je 22. X. 2014 objavila novico z naslovom  Vulin: Socijalna pomoć nije džeparac.

Minister za delo, zaposlovanje, veterane in socialno politiko Aleksandar Vulin je izjavil, da bi morali vsi delavno sposobni prejemniki socialne pomoči delati oz. se izobraziti, da bi lahko delali.

Od 267.000 prebivalcev RS (106.019 družin), ki dobivajo socialno pomoč, je 147.000 ljudi delovno sposobnih. Kar pomeni, da je 147.000 oseb zmožnih, da se oddolžijo davkoplačevalcem vsaj za del prejemka. Vulin meni, da je to način aktiviranja ljudi (izobraževanje in delo).

Samo tisti, ki objektivno ne potrebujejo socialne pomoči, ki delajo nekje drugje, morda na črno, oz. imajo premoženje, ki ni prijavljeno, torej ti, katerim je socialna pomoč neka oblika žepnine, se ne odzovejo in nočejo delati oz. se izobraževati, bi ostali brez »žepnine«. Povsod na svetu se dela za socialno pomoč i povsod na svetu država pokuša aktivirati državljane. Po njegovih besedah otroci neodgovornih staršev, ki bodo zavrnili ponujeno delo, ne bodo ostali lačni.

Centri za socialno delo bodo sklenili dogovore za delo z lokalnimi samoupravami in javnimi podjetji, tam kjer se bodo pojavile potrebe, kar ne pomeni nujno standardnih 174 ur mesečno.

 

Aleksandar Vulin: "Dakle, 147.000 ljudi može da radi i može bar jednim delom da vrati društvu za onoliko koliko se društvo trudi da obezbedi svakog meseca – 1.117.547.000 dinara za socijalnu pomoć."

Še dve misli za konec…

Sam sem nekoč ostal brez službe s sedmo stopnjo izobrazbe in solidnimi delovnimi izkušnjami. DSP nisem prejemal. Ker nekaj časa nisem dobil zaposlitve, sem se redno zaposlil kot slabo plačani fizični delavec. 12 ur na dan od ponedeljka do sobote kopanje jarkov itd.

Zanimivost je, da je predlog prišel iz ust ministra Aleksandar Vulina, člana vladne socialistične stranke – PS - Pokret socijalista. Si predstavljate, da bi slovenski parlamentarni socialisti (SD, SMC, SDS, ZAB, DESUS) predlagali kaj takega? 

LESTVICA EKONOMSKE SVOBODE SVETA 2014

V poročilu: Economic Freedom ofthe World - 2014 Annual Report, ki ga je izdal Fraser Institute za leto 2013, je Slovenija med 152 državami na 105. mestu (lani 97.). Vzrok je v statičnosti RS in povečanju ekonomske svobode v drugih državah. Področja, ki uvrščajo RS na 105. mesto pa so: preobsežni državni aparat, visoki davki, hiperregulacija, nefleksibilni trga dela, negativni odnos do tujih investicij in odsotnost vladavine prava. RS so prehitele vse države EU, tudi Grčija za 21 mest.

Važno je, da živimo v duhu dohodkovnega egalitarizma, državne solidarnosti in močne socialne države.

Na prvem mestu je še vedno Hongkong, na zadnjem pa sanjska dežela slovenskih dominantnih množičnih medijev Venezuela.

 

Na prvem mestu je še vedno Hongkong

Tega in podobnih poročil slovenski sindikalisti ne berejo. Važno je, da živimo v duhu dohodkovnega egalitarizma, državne solidarnosti in močne socialne države.

PREDSEDNIŠKA KANDIDATKA V ZDA UPORABLJA PRIMERE DOBRE PRAKSE IZ SLOVENIJE: "BUSINESS DOES NOT CREATE JOBS – WASHINGTON DOES?"

Med predsedniško kampanjo je Hillary, ko je govorila o zdravstvenem zavarovanju (healthcare) med drugim izjavila:  “We can’t afford to have that money go to the private sector. The money has to go to the federal government because the federal government will spend that money better than the private sector will spend it.”

 

Slovenka leta

Tudi v RS se je omenjeno izkazalo kot odlična praksa, izvajati reforme in drugačno razmišljati je zgrešeno.  Država naj skrbi za vse, ker to dela najcenejše, najboljše in najbolj pošteno, podjetniki pa so izkoriščevalci. 

KO UŽALJENI SPREGOVORIJO … NATAŠA PIRC MUSAR: »MORAM REČI, DA JE LEVICA MOJE NAJVEČJE RAZOČARANJE, PREDVSEM STRANKA SD.«

Najlepše je, ko levica neko izpostavljeno osebo izvrže in potem ta spregovori in pove več kot bi smela. Zato je najboljša novinarska taktika, da odrabljeno osebo takoj po izvršbi ujamejo v intervju. Takrat dobimo državljani največ in najbolj iskrene informacije, tudi o tovariših.

Intervju z Natašo Pirc Musar z naslovom Moram reči, da je levica moje največje razočaranje, predvsem stranka SD, je objavil neodvisni medij Portal Plus, 23.10. 2014.

 Nataša Pirc Musar: »Ampak če me že sprašujete o levici, potem moram reči, da je levica moje največje razočaranje, predvsem stranka SD. Bom osebna in si bom na primeru RTV drznila povedati, da je bila ravno ta stranka, in pri tem bom uporabila zelo grob izraz, tista, ki je zmešala največ dreka. To je stranka, ki misli, da lahko zadnjih 40 let in še naslednjih 40 let vlada tej instituciji. Ne glede na to, da imajo v parlamentu zelo malo poslancev, pa so njihove elite vpete v vse vzvode v ozadju, seveda predvsem tam, kjer so korita velika in tam, kjer je veliko denarja. SD je genialna za iskanje rdeče-črne koalicije pri milijardnih koritih. Poleg RTV je ena taka rdeče-črna koalicija še na TEŠ6.«

Nataša Pirc Musar: »Ampak če me že sprašujete o levici, potem moram reči, da je levica moje največje razočaranje, predvsem stranka SD.«

Nataša Pirc Musar: »…si bom na primeru RTV drznila povedati, da je bila ravno ta stranka, … tista, ki je zmešala največ dreka.«

IZJAVA TEDNA: IVO BOSCAROL – »SPOZNAL SEM, DA IMA DRŽAVA VEDNO DVA PREMIERA: ENEGA, KI GA LJUDJE IZVOLIJO, DRUGI PA JE SEMOLIČ S SINDIKATI, KI DEJANSKO PELJEJO DRŽAVO, ODKAR OBSTAJA.«

Zanimiv pojav, tokratna izjava tedna (v pozitivnem smislu) je ušla cenzuri avantgardnih sil v Delovi Sobotni prilogi (18. 10. 2014, str. 4-7) v intervjuju s podjetnikom Ivom Boscarolom z naslovom »Vedno sanjam podnevi, torej sem realist«. Intervju pa je izvedla vedno objektivna novinarka Milena Zupanič.

MZ: Bili ste aktivni v politiki. Ste nad politiko obupali?

IB: Ja. V politiko sem šel z velikim entuziazmom. Mislil sem, da lahko vpeljem podjetniško razmišljanje. Razočaranje je bilo veliko. Spoznal sem, da ima država vedno dva premiera: enega, ki ga ljudje izvolijo, drugi pa je Semolič s sindikati, ki dejansko peljejo državo, odkar obstaja. Ko sem to videl, sem rekel, škoda moje energije, jo rajši dam v svoje podjetje. Niti komentirati nočem več politike. To je izgubljena zgodba.

Priporočam branje celotnega intervjuja, dodajam pa še nekaj heretičnih misli, ki niso v skladu s temeljno samoupravno avantgardno strujo proletarskega ljudstva RS:

MZ: Sistem za proizvodnjo in ravnanje z ljudmi ste kupili od Toyote na Japonskem: Kako se obnese v slovenski kulturi?

IB: Ne glede na to, da je Japonska najbolj kapitalistična država, imajo človeka na prvem mestu. …

MZ: Kaj pa Evropa?

IB: Evropa je zelo tradicionalistična. Okolje mora biti bistveno bolj fleksibilno, bolj naklonjeno spremembam. Ravno danes sem prebral, kako Slovenija pada na lestvicah konkurenčnosti. Prehiteli so nas Kolumbija, Črna Gora, Vietnam … Evropa je s svojo rigidnostjo dala v roke največjo konkurenčno prednost našim konkurentom po svetu. Sveta ne zanimajo naše socialne pravice, ne zanima ga kako želimo mi v Evropi živeti, oni gredo po svoje. Pokojnine, socialno zavarovanje, to so evropske zadeve. Oni tega ne poznajo in so bolj konkurenčni. Evropa ni konkurenčna pri množični proizvodnji, da niti ne govorim o Sloveniji. Strošek dela je v množični proizvodnji zelo pomemben. Pri nas je letni strošek dela manj kot 20 % končne cene, zato se proizvodnje ne splača preseliti na Kitajsko, ker bi me že logistika več stala. A če bi takih letal namesto vsak drug dan eno, izdelal dvajset tisoč na dan, potem bi bil strošek dela zelo pomemben. Že v avtomobilski industriji se dobiva bitka na šesti ali sedmi decimalki evra za sestavne dele.

 

Neizvoljeni že od leta 1991 peljejo državo. 

MZ: kako pa vam sploh uspe rasti v državi, ki tone?

IB: Najprej zato, ker ne delamo za Slovenijo, zelo malo delamo za Evropo. In zato, ker smo od vsega začetka delali za tujino, kjer smo v hudi konkurenci morali biti boljši od njih, da nam je uspelo. Mi nismo imeli zaščitenega trga kot na primer naši gradbinci. Mi smo dejansko morali biti bolj inovativni, da smo bili boljši od drugih, ker smo prišli iz »no name« države, ker smo imeli stokrat manj denarja za razvoj od drugih, a smo imeli vedno boljšo idejo ali izdelek od drugih. Zato smo tudi preživeli. In upam, da bomo tudi v prihodnje. Če ne tu, pa kje drugje. Nimam težav s tem. Če ne bomo imeli tu več možnosti za ustvarjanje in nadaljevanje naših idej, se bom morali obnašati odgovorno do naših zaposlenih in iti drugam. Verjamem, da bo za marsikaterega mojega genialca Pipistrel prej ali slej premajhne izziv in Slovenija pretesna ter bo izzive videl kje drugje. To je naravno, samo srečen sem lahko, da sem soustvarjal ljudi, ki bodo spreminjali svet na bolje.

MZ: Zaposlene imate samo štiri tujce, ste povedali na začetku, zakaj?

IB: S tujci sodelujemo drugače. Naša zakonodaja je izredno toga glede zaposlovanja tujcev. Ni enostavno zaposliti Indijca, ker je navajen, da dela več kot 12 ur na dan. V Sloveniji je 40-urni teden. Moral bi mu plačati nadure, a več kot 20 jih ne sme imeti. Tujci ne razumejo, da v Pipistrelu ne delamo nadur, da ob pol štirih zapremo vrata. Tudi Američani, ko pridejo k nam, rečejo, kaj bom pa delal po četrti uri. Zato tujcev ne zaposlujemo. … Ponosen sem, da so me Slovenci dvakrat izbrali za najbolj zaupanje vrednega poslovneža, a me je sram razglašati, ker smo v Sloveniji vrednote v podjetništvu zakopali, car si, če si lopov.

MZ: Zakaj se je to zgodilo?

IB: Hja to imamo v genih. Težko je biti pošten, če imamo za največjega narodnega junaka tihotapca Martina Krpana, utajevalca davkov. Nimamo niti enega realnega junaka, vsi so imaginarni, Peter Klepec, kralj Matjaž, Kekec … mi smo vedno bili narod hlapcev. Vsi bi nekaj imeli, samo doma ne. Imeli bi delovna mesta, a ne bi postavili tovarne, ker bo mogoče smrdelo. Najbolje bi bilo, da bi denar dobili domov, ne da bi bilo treba v službo. Zaradi tega razmišljanja bomo imeli še večje težave kot jih imamo …

DOVOLITE MI, DA SE PONOVIM

Magistra

Čestitam pronicljivim novinarjem iz Mladine, RTV SLO, Dela, Dnevnika in Pop TV, ki so takoj v magistri Alenki Bratušek takoj prepoznali novi up slovenske politike in rešiteljico Slovenije iz finančno-gospodarsko-dolžniško-moralne krize in jo upravičeno kovali v zvezde. Njene izjave, njeno znanje, njeno skromnost, njeno srčnost, njeno poštenost, njeno sočutje za soljudi, njen stil. Tako močno, da so njene izjave o sanaciji javnih financ in nasploh izhodu iz krize predstavljali kot dejstvo.

 

Magistra

Zakaj so jo evropski poslanci izžvižgali? In to evropski poslanci vseh barv?

Glede na to, kaj poveličujejo slovenski mediji, se sprašujem ducat vprašanj:

1.      Bi izžvižgali tudi uglednega strokovnjaka ekonomista Jožeta Mencingerja?

2.      Bi izžvižgali tudi vrhunskega menedžerja in socialno čutečega župana Zorana Jankovića?

3.      Bi izžvižgali tudi uglednega borca za pravice delavcev Dušana Semoliča?

4.      Bi izžvižgali tudi uglednega akademika in vodjo liberalne akademije Darka Štrajna?

5.      Bi izžvižgali tudi vrhunskega novinarja Marcela Štefančiča in pronicljivega novinarja Sinišo Gačića?

6.      Bi izžvižgali tudi slovenski šolski sistem, ki je eden najboljših v Evropi?

7.      Bi izžvižgali tudi delavsko punkersko univerzo?

8.      Bi izžvižgali tudi slovenski zdravstveni sistem, ki je eden najboljših v Evropi, še Švedi se bojda zgledujejo po nas?

9.      Bi izžvižgali tudi Mirovni inštitut?

10.   Bi izžvižgali tudi slovenski pokojninski sistem, ki je eden najboljših v Evropi?

11.   Bi izžvižgali tudi slovensko delovno-pravno zakonodajo, ki je ena najbolj učinkovitih v Evropi?

12.   Pa ja ne bi izžvižgali tudi oddaje Studi City?

Celotna Evropa je čudna. Zakaj je pristala na ta prekleti neoliberalni konsenz? Zato si je pa EU sama kriva, da jo RS prehiteva po vseh kazalcih blaginje, predvsem pa prehiteva Nemčijo, Avstrijo, Švico in ostale kapitalistične države, v katere se mladi Slovenci izseljujejo in se ne vrnejo nazaj. Prekleta socialna kapica, prekleta konkurenca v zdravstvu, prekleti kapitalizem.

Pismo magistre Junk-erju poda vse odgovore. 

Pismo magistre Junk-erju poda odgovore na 12 vprašanj 

IZJAVA TEDNA: MARCEL ŠTEFANČIČ JR. - STUDIO CITY: »OD LEKA NIMA NIHČE NIČ«.

TV nimam in tudi TV naročnine ne plačujem. Me je pa včeraj (22. 9. 2014) dekle shecalo, da gledava oddajo StudioCity preko računalnika, saj je zasledila na družabnih omrežjih, da se nasprotniki paternalistične države in zagovorniki svobode že vnaprej naslajajo nad napovedanim pogovorom med voditeljem Marcelom Štefančičem in gostoma, tovarišem Hanom iz SD in born to late pionirjem Mesecem iz ZL. Gre namreč za levičarja na različnih bregovih. Kot vedno Štefančič ni pustil dokončati govorcu misli, kadar niso bile v skladu z njegovo veroizpovedjo.

Ne bom se spuščal v podrobnosti debate, argumentacija vpletenih je bila res kakovostna in neideološka, najbolj pa me je pomirila izjava vrhunskega voditelja Štefančiča, ki je izjavil:

"V Sloveniji imamo dva farmacevtska giganta, eden je Krka drugi je Lek. Krke nismo prodali, Lek smo prodali. Ali opazite kakšno razliko med njima? Vam jaz povem: od Krke živi kompletna regija, od Leka nima nihče nič."

 

Marcel Štefančič (Studio City): »…od Leka nima nihče nič!«

Kako pronicljive misli, vsi se strinjamo, da ustvarjanje novih delovnih mest z visoko dodano vrednostjo in visoko plačo ne pomenijo nič, preseganje povprečne dodane vrednosti na zaposlenega v Sloveniji ni nič, stomilijonska vlaganja v raziskave in razvoj (Mengeš) niso nič, masivno plačevanje v proračun ni nič, predvsem pa da podjetje sploh še deluje in ni šlo v stečaj kot večina ex samoupravnih podjetij, to ni nič. Čisto nič. Vse, kar ni v skladu s samoupravljanjem s temelji Marksizma, ni nič. Čisto nič. Glejte še naprej oddajo Studio City in morda se boste zavedeli, da niste ne Edvard Kardelj, ne Marcel Štefančič, ne Jože Mencinger, ne Michael Moore, ne Siniša Gačič in niste vredni nič. Od vas nihče nima nič.