četrtek, 08. junij 2017

PRECEDENS! PRVI UDAREC REŽIMSKEGA TABLOIDA DELO V MENCINGERJEV PRIVATNI INŠTITUT EIPF

Precedens 1

Zgodilo se je nekaj neverjetnega. Režimski tabloid Delo prevzame tajkun Stojan Petrič, član valilnice tajkunov: Foruma 21. Po prevzemu Delova priloga Svet kapitala postane berljiva. Mitja Gaspari in ostali sodelavci Mencingerjevega privatnega inštituta EIPF prenehajo pisati za prilogo in to delo prevzamejo mlajši, neobremenjeni novinarji in nekdanji novinarji Financ. Socialistično-tajkunska propaganda in levičarski aktivizem, značilen za Delo v večji meri zamenjajo zmerni članki, bolj usmerjeni k tržnemu gospodarstvu. Torej objave v prilogi Svet kapitala vsebinsko predstavljajo diametralno nasprotje vsebini Dela, One in ostalih prilog Dela.

Precedens 2

V prilogi se dne 19. V. 2017 pojavita dva članka usmerjena proti Mencingerjevem inštitutu EIPF (strani 12 in 13), avtorji članka ga imenujejo celo »razvpiti zasebni Ekonomski inštitut«. Gre za izjemno vplivno skupino »uglednih profesorjev«, ki so poleg sindikalistov najmočneje vplivali na slovenski razvojni model, slovensko blaginjo (fiskalna politika, nasprotovanje privatizaciji, razen kadar je šlo za ozke lastne interese, nasprotovanje reformam in liberalizaciji slovenske družbe. Skupina je imela praktično vseh 20 let samostojne Slovenije abonirane nastope na RTV SLO ter v ostalih režimskih medijih, veljali so za nesporne avtoritete, njihove študije so bile vodilo politike vlad.

Namenoma nisem objavil neverjetne novice takoj, ampak sem čakal na burne reakcije Mencingerja v obliki pisem bralcev, kjer se praviloma spusti na nivo ideoloških bojev (ker vsebine ni) in primerjav avtorjev člankov, ki razkrivajo njegove goljufije, z nacisti.

Članek Na prodaj je ljubljanski biser uglednih ekonomistov

Članek se začne takole: »Najboljznani lastniki inštituta so Jože Mencinger, Velimir Bole, Franjo Štiblar in France Križanič. Možje, ki so imeli velik del slovenske tranzicije in izjemen vpliv na oblikovanje politike finančnega ministrstva in Banke Slovenije, predvsem pa vpliv na javno mnenje – zlasti pri nastanku mita o nacionalnem interesu, državni srebrnini, zagovarjanju gradualizma in nasprotovanju privatizaciji.«

»Že nekaj časa krožijo govorice, da so solastniki EIPF med sabo tako sprti, da med seboj komunicirajo samo še v povišanih tonih; ker ni novih projektov, je med njimi zgolj ta konsenz, da se stavba v lasti EIPF proda. Želena cena: čim bliže petim milijonom evrov. Nekateri zaposleni sodelavci inštituta pripovedujejo, da že nekaj mesecev niso dobili izplačil. Čaka se na priliv od študije o izbrisu imetnikov podrejenih obveznic, ki jo je naredil Velimir Bole.«

Za tiste, ki ne veste pri Boletovi študij gre za klasično študijo z vnaprej predvidenimi rezultati, seveda proti solidnemu plačilu iz javnih sredstev. Študije javnosti nikoli ni videla.

Članek Zaton milijonarjev, ki so se bojevali proti spremembam

Članek Zaton milijonarjev, ki so se bojevali proti spremembam predstavlja prvi veliki napad režimskih medijev na svete krave, ugledne profesorje s področja ekonomije/prava.

 Poglejmo si nekaj citatov:

»To ni zgodba o priložnostih za nepremičninske bisere v Ljubljani. To je zgodba o slovenski tranziciji in privatizaciji. Je zgodba o delu slovenske akademske elite, ki je znala svoj vpliv dobro monetizirati. Zdaj želi prodati še zadnji biser iz svojega portfelja: vilo v središču prestolnice. V pokoj lahko gredo kot milijonarji.

Medijsko znani pravniki in ekonomisti, ki so javno, glasno in odmevno nasprotovali privatizaciji državnega premoženja, so si lastništvo nad inštitutom EIPF pridobili s sodnimi manevri. Sodni proces, da se sredstva EIPF spremenijo v lastniške deleže, je trajal osem let. Gre za unikatno slovensko zgodbo o tem, kako je petim fizičnim osebam, javno deklariranim nasprotnikom privatizacije, uspelo izpod okrilja fakultete odpeljati inštitut. Nekdanji rektor javne univerze je tako s svojimi prijatelji postal zasebni lastnik inštituta, ki je nekoč spadal pod to univerzo.

Lastniki EIPF – Bole, Štiblar, Mencinger, Križanič – so imeli ključno, odločilno, nesporno vlogo pri oblikovanju ekonomske politike Banke Slovenije in ministrstva za finance do leta 2005. Med sodelavce inštituta so se v zadnjih dveh desetletjih podpisala imena, kot so nekdanji guverner in minister Mitja Gaspari, viceguvernerka Meira Festić, nekdanji član Darsove uprave Žan Jan Oplotnik … Lastniki EIPF so tarča zlasti dveh kritik: prva je, kako so postali lastniki inštituta, ki je spadal pod ljubljansko pravno fakulteto, članico Univerze v Ljubljani, in druga, da je razkorak med njihovim javnim zagovarjanjem načel in projekti, s katerimi so služili denar.

Po čem smo si jih zapomnili

Čeprav imajo etiketo varuhov nacionalnega interesa in državnega premoženja, so vedno iskali priložnosti za zaslužek. Kaj so najodmevnejše študije EIPF? Zadnja, ki najbolj dviguje prah, je Boletova o sanaciji bank, v kateri avtor trdi, da je država za poldrugo milijardo evrov slovenske banke prekapitalizirala in neupravičeno izbrisala imetnike podrejenih obveznic. Na začetku tisočletja je odmevala tudi Boletova študija, kako negativni bodo učinki uvedbe evra, kar je proces zamenjave valute skorajda ustavilo.

V pivovarski vojni, ko sta se spopadla takratni belgijski Interbrew in Pivovarna Laško, so na EIPF izdelali študijo, v kateri so utemeljevali prednosti oblikovanja domačega pivovarskega koncerna in nasprotovanje tujemu lastniku Pivovarne Union. Danes je celoten pijačarski koncern v tuji lasti: Pivovarna Laško je v lasti nizozemskega koncerna Heineken, Radenska je v lasti češke Kofole, lastnica Fructala je srbska družba Nectar … EIPF kot nekoč najvplivnejši think-tank ekonomske politike vlad in sooblikovalec javnega mnenja nima podmladka. Zadnji dve leti z njega odhajajo mlajši raziskovalci. Lastniki inštituta, vse odlikujeta izjemno dobro mnenje o samih sebi in občutek nezmotljivosti, nimajo naslednikov, nimajo več niti sence nekdanjega vpliva, nimajo projektov, ki bi inštitutu prinašali prihodke. Če jim uspe prodaja nepremičnine, je to še zadnje dobičkonosno dejanje njihovega javnega zavzemanja proti privatizaciji, proti tujim lastnikom, proti hitrim in korenitim reformam.«

Bi Slovenija sploh poznal »institut« tajkunov brez Mencingerja & co? 

In še zanimiva opisa svetih krav:

»Franjo Štiblar
Pravnik s prevladujočim vplivom v naši največji banki NLB do začetka tisočletja. Glasen zagovornik nacionalnega interesa in goreč nasprotnik prodaje NLB. Franjo Štiblar je postavil temelje ekonomskega nacionalizma zlasti v dveh študijah, objavljenih v Gospodarskih gibanjih: Nacionalni interes v razvoju slovenskega finančnega sektorja in gospodarstva (izvod Gospodarskih gibanj leta 2001) in Zavarovalništvo v Sloveniji – stanje in razvoj (majska številka Gospodarskih gibanj leta 2002). Štiblar je opredelil nacionalni interes kot ohranitev lastništva v slovenskih bankah, zavarovalnicah in »blue chipih« realnega sektorja. Zagovarjal je, da mora Slovenija ohraniti lastniški nadzor nad domačim gospodarstvom prek finančnih prihrankov v bankah, zavarovalnicah in vrednostnih papirjih in to lastništvo usmeriti v oblikovanje gospodarskih stebrov: »Primerno usmerjeni obstoječi finančni prihranki v nakupe delnic slovenskih blue chips bi omogočili ohranitev nekaterih uspešnih podjetij v večinsko domači lasti« (Gospodarska gibanja leta 2002).

France Križanič
Finančni minister v vladi Boruta Pahorja, minister, pod katerim se je javni dolg Slovenije najbolj povečal. Kot minister se je v zgodovino zapisal še z dvema izjavama: da bo do konca mandata Pahorjeve vlade minimalna plača znašala tisoč evrov in da je slovenska pomoč Grčiji dobra investicija. Slovenija je namreč sodelovala v mehanizmu posojil evroskupine in prispevala nekaj sto milijonov evrov, ki so bili kasneje deloma odpisani.«

Se bliža konec študijam uglednih profesorjev z vnaprej predvidenimi rezultati, ki jih naročajo levičarske vlade v Sloveniji? Verjetno ne, saj Keynesjanksi marksist Jože P. Damjan še ni rekel zadnje besede oz. napisal zadnje študije, ki bi jo naročila vlada RS… Kašeljevićev Podmladka pa tudi ne primanjkuje. 

2 komentarja: