ENA REDKIH EVROPSKIH DRŽAV, KI ŠE NI UVEDLA SOCIALNE KAPICE, JE SLOVENIJA

Kaj je socialna kapica - za telebane

Bistvo socialne kapice je omejitev prispevkov za socialno varnost, kar pomeni znižanje cene dela bolj produktivnih in izobraženih. Tega Dejan Židan (SD) ne razume oz. noče razumeti, saj po sindikalistično socialno kapico imenuje kapica za bogataše. Pomeni, da mu ni mar za prihodnost mladih in da mu je vseeno, če se Sloveniji dogaja beg možganov. Bežijo seveda najsposobnejši, redkeje nekvalificirani delavci, ki se ne bodo vrnili v Slovenijo in v Slovenijo ne bodo pošiljali denarja. Kaj šele beg kapitala, kapital je tako ali tako neoliberalni protidružbeni element in je po Kardeljevih knjigah, ki jim Židan vestno sledi, nezaželen, kar naj se preseli v davčno bolj stimulativna okolja, kjer posamezniku polovice zaslužka ne pobere dobrohotna država.

 

Dejan Židan (SD): »Vseeno mi je za prihodnost mladih, vseeno mi je, če iz Slovenije bežijo najperspektivnejši mladi, socialne kapice, ki je kapica za bogate, ne bo!«.

Konkretni primeri nestimulativne obremenitve dela

Kapica za bogataše? V RS je namreč inženir ali pa univerzitetni profesor s 1.250 € neto plače že tako nesramno bogat, da je potrebno njegov dohodek konfiscirati z 41 % davčno stopnjo in denar razdeliti za financiranje študija filozofije in sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ter za delovanje Delavsko punkerske univerze. Lansko leto smo dobili še 50 % dohodninski razred.

Glede na podatke DURS iz leta 2012, je bilo v najvišjem razredu približno 15 % zavezancev, ki so plačali skoraj dve tretjini dohodnine (61,3 %). Slovenija je torej država, ki je bolj naklonjena delovnim mestom, kjer se ustvarja nizka dodana vrednost, kar pomeni nizke plače. Visoka davčna progresija za delovna mesta tipa inženirjev Igorja Akrapoviča, ki ustvarjajo visoko dodano vrednost, nikakor ni spodbudna. Ne bi ponavljal, kako inženir v sosednjem Grazu pri 3000 € bruto plače (cena delodajalca), dobi bistveno več na račun kot delavec v Ljubljani pri 3000 € bruto plače, pa še storitve, ki ji nudi država (financirane preko davkov) so v Avstriji kakovostnejše. Izpostavil sem Avstrijo, ker sodi med države z višjimi davčnimi obremenitvami dela.

Po podatkih SURS je bila povprečna mesečna plača v mesecu maju 2014 v zasebnem sektorju okrog 930 €, v javnem sektorju pa okrog 1130 €, skupno povprečje je torej okrog 1000 €. Zanimivo pa je, da oseba, ki zasluži približno 250 evrov neto več od neto povprečne plače spada prosto po Židanu v del najbogatejšega prebivalstva in se uvrsti v 41 % davčni razred.

Še ena Delova »netendenciozna« anketa (8. 8. 2014)

Ali potrebujemo socialno kapico?

Torej kaj potrebujemo? Potrebujemo sistem dohodninskih razredov, ki bo omogočal mobilnost med razredi, kar pomeni občutno razširitev tretjega dohodninskega razreda in omejitev prispevkov navzgor.

Kapital ima urne nogé, ker ima tudi možgane, ko oboje pobegne, ostane v državi samo še kup birokratov, zaslužnih profesorjev in množica prevaranih ljudi brez perspektive, ki pridobivajo storitve in transferje tako opevane socialne države. Ne pozabite, da brez grdega kapitala ni mogoče financirati socialne države, javnega zdravstva in javnega šolstva.

 

Mladi možgani: »Bežimo stran od socializma, smo mladi, neumni pa nismo!« 

»Postranska« težava je seveda v kakovosti in ceni storitev, ki jih nudi država. Kljub brutalnim obdavčitvam, imamo še vedno imamo ogromno stroškov, ki jih ne krije država (zdravstveni pregledi, zdravila, šolske potrebščine, luknjaste ceste itd.).

Izpad davkov je seveda možno povrniti z ostalimi strukturnimi reformami, npr. zdravstva, šolstva, penzij ter storitev javne uprave. S tem noben pošteni aktivni državljan RS (delavec če hočete) ne bo prikrajšan. Strukturne reforme bi prikrajšale zgolj parazite – svetovalne in PR službe javni upravi in podjetjem v državni lasti, dobavitelje opreme javni upravi in podjetjem v državni lasti, razne nepotrebne funkcionarje, sindikaliste in ostale pijavke.

Še vedno trdite, da gre za kapico za bogataše ali za to, da preprečimo, da nam možgani in kapital ne pobegnejo v manj socialistične države? 

INTERVJU - VIKEND MAGAZIN 1. 8. 2014 - GLASBENIK MIHA BLAŽIČ N'TOKO

V današnjem Vikend magazinu (1. 8. 2014, stran 6-7), prilogi levičarskega Dela, ki je izdatno subvencioniran iz davkoplačevalskega denarja, ki ga plačujejo tudi najrevnejši, je bil objavljen intervju z glasbenikom Miho Blažičim - N'Tokom. Intervju je opravil Alen Steržaj.

Ne bom se opredeljeval do njegove glasbe, je pa po njegovem lastnem mnenju nekomercialna in zelo kakovostna.

Iz intervjuja lahko razberemo predvsem naslednja stališča N'Toka:

1.  Slovensko glasbo je potrebno subvencionirati iz davkoplačevalskega denarja, ki ga plačujejo tudi tisti z minimalno plačo in se komaj preživljajo iz meseca v mesec. Tudi ti namreč plačujejo davke, saj so levičarski mediji s podporo levičarskih strank in sindikatov zrušili Mrkaićev predlog enotne davčne stopnje, po katerem tisti z najnižjimi dohodki ne bi plačevali davkov.

2.    Politkomisarji naj odrejajo kaj je kakovostna glasba in kaj ni, hkrati se na podlagi tega deli državni denar in predvaja režimu ustrezno glasbo.

3.      Miha Blažič N'Toko trdi, da je njegova glasba kakovostna.

N'Toko degradira vse Slovence na stopnjo otroka

N'Toko meni: »Povsem prepuščati glasbo trgu, je kot prepustiti otroku, da sam določi, kaj bo jedel - seveda bo zbral sladoled, kar pa zagotovo ne bo dobro za njegovo zdravje.«

Torej Slovenci, vsi ste opravilno nesposobni bebci, na ravni osemletnega otroka in potrebujte politkomisarje, ki vam bodo odrejali katera glasba je dobra za vaš psihofizični razvoj in katera ne. Po mnenju N'Toka Modrijani slabo vplivajo na vaš mentalni razvoj, vsa alternativna glasba pa nasprotno vpliva zelo pozitivno na vaš mentalni razvoj.

 

Tovariš N'Toko (na sliki), predlagam naslednje:  če vam dobiček in denar smrdita, izdelajte nosilce zvoka in jih razdelite brezplačno, hkrati tudi brezplačno koncertirajte po vsem svetu, vse na lastne stroške. Tako boste bolj načelni kot vaši idoli iz Združane levice, ki se (še) niso odpovedali svojim poslanskim honorarjem, ki prihajajo preko kreditov iz neoliberalnih kapitalističnih držav.

N'Toko - po mnenju Steržaja srdit borec proti kapitalizmu, komercializaciji, potrošništvu in seveda neoliberalizmu (opomba blogerja: karkoli že to je, če kdo ve, naj sporoči)

N'Toka moti Jan Plestenjak, ki je s svojim delom zaslužil denar (nisem poslušalec Plestenjaka, da ne bo pomote).

N'Toko: »Z Janom neposredno nisem imel polemike. Na njegovo izjavo se je odzvalo več glasbenih kritikov in je dal skupinski odgovor, ki pa mene ni prepričal. Češ, kaj glasbeniki tarnamo nad razmerami, če pa nismo ustvarili ničesar, kar bi se dalo dobro prodati. On služi, kar naj bi pomenilo, da je nekaj v življenju ustvaril. To je kar precejšen povzetek 'današnjega časa - če je izdelek kupilo veliko ljudi, pomeni, da je kakovosten. Potreba po služenju je dobila prednost pred ustvarjanjem kakovosti.«

V bran Plestenjaku in podobnim hudobnim neoliberalnim glasbenikom lahko napišem samo to, da ne gre za to, da je kakovostno, kar se dobro prodaja, temveč, da če posameznik ne more živeti od svojega umetniškega ustvarjanja (npr. glasbe), naj ne pričakuje, da mu bodo davkoplačevalci plačevali razliko. Naj glasbenik ne igra velike zvezde in si najde dodaten vir zaslužka. Tovariš N'Toko, menim tudi, da o kakovosti lastnega glasbenega ustvarjanja težko sodi vsak zase, ogledalo naj postavijo drugi.

N'Toko: »Že deset let ni novega glasbenega imena, ki bi napolnilo veliko dvorano… V devetdesetih so bile v Sloveniji dobre medijske in festivalske možnosti, da so se novi bendi lahko uveljavili. Ker ni bilo vse prepuščeno trgu, vlagalo se je v nova imena in scena se je pomlajevala … Danes, pa je vse prepuščeno samo trgu, toda vidimo, da konkurenčnost na trgu ne ustvarja bolj kakovostne ponudbe, pač pa čedalje več pofla.«

Več pofla? Kot velik dolgoletni ljubitelj težkometalne glasbe se s tem nikakor ne strinjam. Glasbene supine so ne samo po mojem okusu, temveč tudi objektivno glede kakovosti igranja in produkcije tonskih zapisov na bistveno višjem nivoju kot v devetdesetih. Precej od tega vključno s promocijo jim omogoča hudobno-neoliberalno-otroke-jedoča kapitalistična globalizacija in mednarodna konkurenca. Če pa v pop glasbi ni nove Siddharte, bodo pač še vedno oni številka 1, ne gre na silo, tovariš N'Toko, subvencije ne bodo naredile kakovostnih skupin in napolnile dvoran.

Radio 1 – dno glasbenega okusa?

Steržaj: »Kaj je po vaše bolj prav: pustiti ljudem, da se sami odločijo, kaj bodo poslušali, ali jim vsiljevati vsebine, ki jih bodo za kakovostne določili uredniki, komisije, žirije in bo spet nekdo nekoga prikrajšal?«

Za spremembo netendenciozno vprašanje…

N'Toko: »Saj tudi »prosti« trg ni povsem neodvisen - še vedno za njim stojijo ljudje, na primer na komercialnih radijskih postajah, ki to, kaj se bo vrtelo, določijo na podlagi telefonskih anket. Ne drži, da bi ljudje, če bi imeli povsem svobodno izbiro, izbrali prav takšen program, kot ga ima Radio 1. Seveda se morajo ljudje sami odločati, kaj bodo poslušali, ampak verjamem, da če bi jih sposobni strokovnjaki, ki se spoznajo na kakovost v glasbi, usmerjali in jim ponujali različne stvari, ne le eno, ustaljeno in prežvečeno komercialno shemo, bi se scena razvijala … Podobno bi tudi organizatorji koncertov morali dajati možnost mladim in drugačnim glasbenikom.«

Radia ne poslušam, sem ga pa prisiljen plačevati, ker imam v avtu radio (TV naročnino mi je uspelo odjaviti), zato sem se po vsem javnem pljuvanju »priznanih nekomercialnih kakovostnih glasbenikov«

 prav zavestno spravil poslušati Radio 1, da slišim to grozljivko. Pričakoval sem program napolnjen z blebetanjem v slengu in večino repertoarja v turbo folk maniri. Kaj sem ugotovil po treh dneh poslušanja? Govorijo malo, glasba pa je popolnoma sprejemljiva in večinoma ni šrot, veliko je popevk iz osemdesetih. Gre za zamero in zavist glasbenikov, ki se očitno previsoko cenijo in jih na Radiu 1 ne predvajajo.

Torej vam »priznanim nekomercialnih kakovostnim glasbenikom« ostanejo uredniki na VALU 202, ki vam bodo z veseljem predajali vaše slengovske hiphopovske umotvore. Pogoja sta zgolj dva, da ste režimski, torej proti trgu, svobodi in kapitalizmu ter da primaknete kuvertico, kaj ne Dragan & Co?

Prejšnji teden vrnil iz nemškega težko-metalnega festivala Headbangers Open Air – polno! Marsikateri evropski festival z alternativno glasbo je bil letos razprodan in komercialno – tržno uspešen, gre za petmestne številke.

Sam sem se nekoč ukvarjal z organizacijo alternativnih glasbenih koncertov (tudi tujih izvajalcev) in če je promocija dobra in glasbeniki zanimivi, se da narediti tudi na področju alternativne glasbe uspešne koncerte. To sem delal ljubiteljsko, zato sem ves denar, ki sem ga kot organizator pokasiral od vstopnine, izročil glasbenikom, v podporo scene.

Steržaj: »Kako naj organizatorji koncertov vzgajajo ljudi z alternativno glasbo, če pa v klub pride premalo ljudi, ker gredo raje žurat na Modrijane?«

Tovariš Steržaj, osebno (preko službe) poznam Blaža Švaba iz Modrijanov in lahko rečem, da si dobro kariero res zasluži, gre za enega največjih garačev kar sem jih v življenju poznal, poleg tega, da ima letno skoraj toliko koncertov kot je dni v tednu, hkrati kakovostno opravlja še dve službi, je hiperaktivec. Kmalu se mu bo garanje začel poznati na zdravju, če se mu ne pozna že danes in bo definitivno pregorel. Klasična slovenska zelena zavist.

N'Toko: »Ampak v Evropi alternativno sceno vsaj subvencionirajo, medtem, ko je v Ameriki ali na Japonskem res vse še bolj kruto prepuščeno trgu. Tam si alternativna scena vse plačuje sama, nima dostopa do medijev, nima subvencij. In Slovenija gre čedalje bolj v to smer. Če se išče samo finančna opravičljivost za glasbeno dejavnost, na sceni obstajajo samo Plestenjaki … Človeškega življenja ne znamo več upravičiti z ničimer drugim kakor s tem, ali ustvarja profit.«

Dobro tovariš N'Toko, potem pa delajte svojo glasbeno kariero brezplačno, če vam dobiček in denar smrdita. Izdelajte nosilce zvoka in jih razdelite brezplačno, hkrati pa brezplačno koncertirajte po vsem svetu, vse na lastne stroške. Sicer se bom upravičeno vprašal: kje je logika? Saj v % ne gre za handikapirane glasbenike, invalide, zakaj bi jim potem plošče, koncerte in plače doniral proračun, je ego previsoko?

Steržaj: »Prav zaradi teh vrednot ste pred volitvami javno podprli levo opcijo, ki ima res čudovite vrednote in ideje, vendar je vprašljiva njihova uresničitev v zdajšnjih gospodarskih in etičnih razmerah.«

N'Toko: »Uspeh se mi zdi že to, da se vračajo te ideje v družbo, v politiko. Da se menjajo obrazi. Nekaj se premika.«

Dejstvo je, da Steržaj in N'Toko podpirata Združeno levico, ki zagovarja vrednote totalitarnega demokratičnega socializma, ki ga je v preteklosti poosebljala Stasi v Nemški demokratični republiki in ga danes pooseblja demokratična republika Koreja. Dobra popotnica za ekonomski in socialni preboj državljanov RS. Za enkrat so poslanci ZL ravno toliko načelni kot N'Toko, saj se niso odpovedali svojim poslanskim honorarjem, ki prihajajo preko kreditov iz neoliberalnih kapitalističnih držav.