Kaj je socialna kapica - za telebane
Bistvo socialne
kapice je omejitev prispevkov za socialno varnost, kar pomeni znižanje cene
dela bolj produktivnih in izobraženih. Tega Dejan Židan (SD) ne razume oz. noče
razumeti, saj po sindikalistično socialno kapico imenuje kapica za bogataše. Pomeni,
da mu ni mar za prihodnost mladih in da mu je vseeno, če se Sloveniji dogaja
beg možganov. Bežijo seveda najsposobnejši, redkeje nekvalificirani
delavci, ki se ne bodo vrnili v Slovenijo in v Slovenijo ne bodo pošiljali
denarja. Kaj šele beg kapitala, kapital je tako ali tako neoliberalni
protidružbeni element in je po Kardeljevih knjigah, ki jim Židan vestno sledi, nezaželen,
kar naj se preseli v davčno bolj stimulativna okolja, kjer posamezniku polovice
zaslužka ne pobere dobrohotna država.
Dejan Židan (SD): »Vseeno mi je
za prihodnost mladih, vseeno mi je, če iz Slovenije bežijo najperspektivnejši
mladi, socialne kapice, ki je kapica za bogate, ne bo!«.
Konkretni primeri nestimulativne obremenitve dela
Kapica za bogataše? V RS je
namreč inženir ali pa univerzitetni profesor s 1.250 € neto plače že tako
nesramno bogat, da je potrebno njegov dohodek konfiscirati z 41 % davčno
stopnjo in denar razdeliti za financiranje študija filozofije in sociologije
kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ter za delovanje Delavsko
punkerske univerze. Lansko leto smo dobili še 50 % dohodninski razred.
Glede na podatke DURS iz leta
2012, je bilo v najvišjem razredu približno 15 % zavezancev, ki so plačali
skoraj dve tretjini dohodnine (61,3 %). Slovenija je torej država, ki je bolj
naklonjena delovnim mestom, kjer se ustvarja nizka dodana vrednost, kar pomeni nizke
plače. Visoka davčna progresija za delovna mesta tipa inženirjev Igorja
Akrapoviča, ki ustvarjajo visoko dodano vrednost, nikakor ni spodbudna. Ne bi
ponavljal, kako inženir v sosednjem Grazu pri 3000 € bruto plače (cena
delodajalca), dobi bistveno več na račun kot delavec v Ljubljani pri 3000 €
bruto plače, pa še storitve, ki ji nudi država (financirane preko davkov) so v
Avstriji kakovostnejše. Izpostavil sem Avstrijo, ker sodi med države z višjimi davčnimi
obremenitvami dela.
Po podatkih SURS je bila
povprečna mesečna plača v mesecu maju 2014 v zasebnem sektorju okrog 930 €, v javnem
sektorju pa okrog 1130 €, skupno povprečje je torej okrog 1000 €. Zanimivo pa
je, da oseba, ki zasluži približno 250 evrov neto več od neto povprečne plače spada
prosto po Židanu v del najbogatejšega prebivalstva in se uvrsti v 41 % davčni
razred.
Ali potrebujemo socialno kapico?
Torej kaj
potrebujemo? Potrebujemo sistem dohodninskih razredov, ki bo omogočal mobilnost
med razredi, kar pomeni občutno razširitev tretjega dohodninskega razreda in
omejitev prispevkov navzgor.
Kapital ima
urne nogé, ker ima tudi možgane, ko oboje pobegne, ostane v državi samo še kup
birokratov, zaslužnih profesorjev in množica prevaranih ljudi brez perspektive,
ki pridobivajo storitve in transferje tako opevane socialne države. Ne pozabite,
da brez grdega kapitala ni mogoče financirati socialne države, javnega
zdravstva in javnega šolstva.
Mladi možgani: »Bežimo stran od
socializma, smo mladi, neumni pa nismo!«
»Postranska« težava je seveda v
kakovosti in ceni storitev, ki jih nudi država. Kljub brutalnim obdavčitvam,
imamo še vedno imamo ogromno stroškov, ki jih ne krije država (zdravstveni
pregledi, zdravila, šolske potrebščine, luknjaste ceste itd.).
Izpad davkov je seveda možno
povrniti z ostalimi strukturnimi reformami, npr. zdravstva, šolstva, penzij ter
storitev javne uprave. S tem noben pošteni aktivni državljan RS (delavec če
hočete) ne bo prikrajšan. Strukturne reforme bi prikrajšale zgolj parazite –
svetovalne in PR službe javni upravi in podjetjem v državni lasti, dobavitelje
opreme javni upravi in podjetjem v državni lasti, razne nepotrebne funkcionarje,
sindikaliste in ostale pijavke.
Še vedno
trdite, da gre za kapico za bogataše ali za to, da preprečimo, da nam možgani
in kapital ne pobegnejo v manj socialistične države?
Ni komentarjev:
Objavite komentar