ČASOPIS DELO: MANIPULACIJA GLEDE UVEDBE FISKALNIH PRAVIL V EVROPSKIH DRŽAVAH

Manipulacija ali nestrokovnost?

V časopisu Delo, 17. 7. 2012, str. 3, v Članku Fiskalni pakt: Evropske države hitijo počasi precej selektivno pišejo o uvedbi fiskalnih pravil (omejitev) v različnih evropskih državah. Nekatere države so navedene, nekatere pa sicer so na zemljevidu, a podatkov o njih ni. Med njimi tudi t.i. skandinavske dežele, o katerih naši levičarji (mediji med katere sodi tudi časnik Delo, Hanžki, PS in ostali socialno čuteči Slovenci) tako radi pripovedujejo.

Časopis Delo: Švedska – obljubljena dežela ali dežela izbrisanih?  

Stanislav Kovač je v kolumni v Financah (12. 7. 2012) z naslovom Zoran Janković eno govori, drugo dela zelo jasno opisal primerjavo slovenske in »skandinavske« zgodbe in o uspehu.

Piše: »Analiza izvajanja fiskalnih pravil sporoča, da sta Švedska in Finska, ki sta v očeh slovenskih levičarjev idealni socialni državi in pravo nasprotje neoliberalizma, dejansko državi z uspešnim izvajanjem fiskalnih pravil. Hkrati prav Jankovićeva PS, Lukšičeva SD in Semoličevi sindikati, ki se imajo v Sloveniji za velike levičarje, fiskalno pravilo enačijo z zloglasnim neoliberalizmom in sovražnikom socialne države. Primer Švedske, Finske in naše razprave o fiskalnem pravilu so še en dokaz, da naši levičarji živijo na luni in da prvak PS Janković eno govori in drugo dela.«

In bolj analitično, nekaj odlomkov podprtih s podatki: »Po izbruhu krize je pri MDS izšla raziskava Fiscal Rules - Anchoring Expectations for Sustainable Public Finances (2009), ki na primeru proračunskih politik številnih držav analizira uporabo različnih fiskalnih pravil in ugotavlja, da je kriza leta 2008 najmanj prizadela države s sprejetimi fiskalnimi pravili, zlasti Švedsko in Finsko. Obe skandinavski državi sta po veliki gospodarski in bančni krizi leta 1990 uvedli vrsto fiskalnih pravil in jih dosledno izvajali: v času gospodarske rasti sta omejili državno porabo, ustvarili velike javnofinančne presežke in zmanjšali državni dolg, kar jima je omogočilo učinkovito spopadanje s poznejšimi krizami…. Finska in Švedska sta po letu 1990 zaradi doslednega izvajanja fiskalnih pravil zelo dobro izkoristili obe globalni konjunkturi, in sicer prvo konec devetdesetih let prejšnjega stoletja in drugo sredi prejšnjega desetletja do izbruha krize leta 2008. Skandinavski državi sta v obeh obdobjih velike gospodarske rasti (tako imenovanih debelih krav) dosegli rekordne javnofinančne presežke, ki so se gibali od štirih do celo sedmih odstotkov BDP… Povsem drugače je bilo s Slovenijo v času eldeesovskih vlad in tudi prve Janševe. Najslabše je bilo v drugi polovici devetdesetih let (1996-2000), ko smo pod takratno Drnovškovo vlado in finančnim ministrom Mitjo Gasparijem ustvarili velikansko luknjo v javnih financah, čeprav smo imeli veliko gospodarsko rast. Kljub katastrofalni javnofinančni dediščini LDS bi morala tudi prva Janševa vlada v času visoke konjunkture v letih 2005-2007 veliko bolj zmanjšati javno porabo in ustvariti presežke, vendar tega ni naredila… Podatki iz grafa o višini javnega dolga Slovenije, Finske in Švedske potrjujejo tudi ugotovitve zgoraj navedenih raziskav MDS, da države z doslednim izvajanjem fiskalnih pravil v obdobju debelih krav zmanjšujejo državni dolg in se bolje pripravijo na krizne čase suhih krav… Švedska in Finska sta zelo uspešno izkoristili dolgoletno obdobje debelih krav 1996-2007, saj sta močno zmanjšali državni dolg, in sicer Švedska s 73,3 na 40,2 odstotka BDP (skupaj za 33,1 odstotne točke BDP) in Finska s 57 na 35,2 odstotka BDP (skupaj za 21,8 odstotne točke BDP). Drugače je bilo s Slovenijo, ki je imela kljub veliki gospodarski rasti v letih 1996-2007 javnofinančne primanjkljaje in javni dolg povečala z 21,9 na 23,3 odstotka BDP.«

Alenka Bratušek: »Sicer sem bila od leta 2006 generalna direktorica direktorata za proračun, a krivi so drugi«!

Je komentar potreben? Slovenski salonski levičarji tipa Janković, Bratušek, Hanžek, Frangež, ko je politično oportuno govorijo o socialni Švedski z močno redistribucijo, ko pa govorimo o fiskalnih omejitvah, vladavini prava, odgovornosti, zaščiti privatne lastnine, visokem BDP pa »Skandinavija« ni več »in«. Slovenski levičarski mediji politiki pri tem vestno asistirajo.  

AUKN NI OPRAVIČILA SVOJEGA OBSTOJA PIŠEJO CELO SLOVENSKI LEVO USMERJENI MEDIJI

Vlada RS ustanavlja Slovenski državni holding, ki bo (upajmo da) centraliziral vse deležnike v Sloveniji, ki upravljajo z državnim premoženjem (AUKN, KAD, SOD, DSU). Centralizacija ni vedno nekaj negativnega so me poučili pred dvema tednoma v Švici, razpršenost akterjev v javnem sektorju pogosto zgolj zmanjšuje učinkovitost in preglednost, jasno razdelitev pristojnosti ter hkrati viša stroške.

Člana uprave AUKN Grašič in Golob po poročanju časopisa Delo (12. 7. 2012) -

http://www.delo.si/arhiv/iskalnik/?niz=gra%C5%A1i%C4%8D%20in%20golob%20%C5%BEe

že pišeta zagovor, ker se v parlamentu pripravlja njuna razrešnica. »Med razlogi za razrešitev članov uprave je vlada prejšnji teden poudarila preseganje pooblastil pri upravljanju kapitalskih naložb po zakonu o upravljanju kapitalskih naložb pa tudi nestrokovno in nevestno opravljanje nalog s posredovanjem dokumentov z neutemeljeno, neresnično vsebino in zaupnimi podatki zakonodajnemu organu, centralni banki in javnosti«. Vse skupaj je prava malenkost v primerjavi s škodo, ki jo je AUKN naredil slovenskim davkoplačevalcem in mednarodnemu ugledu države.

Celo v časopisu Delo, ki ves čas izrazito favorizira slovenske leve stranke, med katere sodi tudi SD in bivša direktorica AUKN Dagmar Komar, je 11. 7. 2012, je na strani 10 pisalo v članku Vlada od energetskih družb zahteva ves dobiček – zaradi vsiljene naložbe Elesa in Gen energije v NKMB v slovenski energetiki 15 milijonov € manj dobička, o negativnih posledicah dela AUKN. AUKN je namreč lani dobesedno prisilila podjetja v večinski državni lasti (Eles, GEN 1,…), da kupijo delnice NKMB, češ, da gre za odlično naložbo nakupa delnic po ponujeni ceni osem € na delnico, ki je danes vredna več kot petkrat manj, med poldrugim in dvema €. V Delu o dobičku Elesa piše piše: »Zaradi slabitve naložbe v NKMB pa je dobiček pred obdavčenjem 4,5 milijona € nižji…«, o dobičku Gen 1 pa Gen energija ima 9,3 milijona dobička. Imeli bi ga 19 milijonov, če ne bi bilo slabitev zaradi naložbe v NKMB…«.

Oživili sovjetski - komunistični model upravljanja

O čem sanjajo Lukšič, Veber in Pahor, ko govorijo o AUKN? Posledice centralnega planiranja po sovjetskem vzoru - številke ne govorijo uspehu, temveč govorijo o kazenski odgovornosti in opravičilu davkoplačevalcem RS.

DELO V SLOVENIJI NI VREDNOTA

Sicer pohvalno s strani MDDSZ, da opozarjajo na problem večnih študentov. Spodbujanje študentov, da hitro končajo študij in odidejo na trg dela je res plemenito, a poglejmo si nekaj podrobnosti.

Možnosti fiktivnih vpisov na visokošolske študije so precej zmanjšali, a tega državi še vedno ni uspelo postoriti na višješolskih študijih, evidence namreč še niso popolne. Skoraj bi lahko rekli, da niso storili ničesar. 

Dobro jutro, 13 je sati!

 Lanski poskus uvedbe Zakona o malem delu je bil zopet plemenit poskus ureditev trga dela, a žal je bilo v zakonu ustrezno zgolj ime zakona. Zakon je žal prišel izpod peres centralnih planerjev po sovjetskem vzoru (čas ministrovanja Ivana Svetlika – SD) in časovne in dohodkovne omejitve bi zgolj še bolj razminirale slovenski trg dela, da ne govorim o prilepljenem subvencioniranju interesnih skupin. Kako bi študentje prišli do ustreznih delovnih izkušenj, če jih ne bi morali pridobiti, razen, če bi opravljali izrazito podplačano delo, česar pa si po moje socialisti, ki so zakon predlagali niso želeli. 

Kar je še posebej razmisleka vredno pa je dejstvo, da je zaposlenost študentov oz. podjetniško udinjanje študentov sankcionirano. Poglejmo si nekaj primerov subvencioniranja nedela. 

1.     Študent, ki se zaposli ni upravičen do štipendije.

Na spletni strani MDDSZ, med splošni pogoji za pridobitev štipendije lahko preberemo tole: »V skladu z 9. členom Zakona o štipendiranju lahko pridobijo štipendijo tisti upravičenci, ki niso v delovnem razmerju oziroma ne opravljajo samostojne registrirane dejavnosti.« http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/trg_dela_in_zaposlovanje/stipendije/

2.     Študent, ki se zaposli ni upravičen do bivanja v študentskih domovih.

Na spletni strani Študentskih domov v LJ piše med drugim: »Študentje morajo izpolnjevati splošne pogoje: imajo status študenta in se izobražujejo po študijskih programih, ki se izvajajo kot redni študij, ter niso zaposleni…« http://www.stud-dom-lj.si/bivanje/pridobivanje

3.     Študent, ki se zaposli ni upravičen do subvencionirane prehrane.

Na spletni strani ŠOUP glede uživanja subvencionirane prehrane piše: »študent podpiše izjavo, da ni zaposlen oziroma iskalec zaposlitve.«  http://soup.si/prehrana/subv_stud_prehrana/vse_o_ssp

Če že imamo nenavadno situacijo, da država štipendira in ne delodajalci in da subvencioniramo vse od A do Ž, se sprašujem, zakaj niso za pridobitev privilegijev ne zadostujejo zgolj naslednji pogoji:

• oddaljenost stalnega prebivališča od Ljubljane,
• materialni položaj študentove družine,
• študentov uspeh v predhodnem izobraževanju.

Manj vem in manj delam, bolj me Slovenija ljubi...

Morda se sliši čudno, ampak nek študent je zelo sposoben in delaven in lahko poleg dobrih rezultatov pri študiju, dosega tudi dobre poslovne rezultate. Zakaj bi take osebe kaznovali, zakaj moramo stigmatizirati in kriminalizirati podjetništvo? Se ne zavedamo, da nam bodo taki štipendisti najhitreje vrnili podarjen denar? Gre tukaj za načrtno gonjo države (MDDSZ) proti podjetništvu? Kratkoročno se študentom bolj splača nedelati, spati do 13 h in srkati privilegije.

CENA NACIONALNEGA INTERESA RASTE. MIĆO MRKAIĆ JE IMEL PRAV. JOŽE MENCINGER NIKOLI NI PRIZNAL SVOJIH ZABLOD IN SE NIKOLI NI OPRAVIČIL ZA NAPAČNE ODLOČITVE

Najbolj diskreditirana javna osebnost prejšnjega desetletja Dr. Mićko Mrkaić je imel pri svojih diagnozah evidentno prav. Neizvedba njegovega “Benchmark” gospodarskega programa iz marca 2004 je v veliki meri kriva za današnjo stanje gospodarstva, javnih financ, visoke brezposelnosti in družbenega razslojevanja v Socialistični republiki Sloveniji. Preberite si še enkrat njegov gospodarski program in njegovo zbirko kolumn z veznim tekstom »To so bile svete krave«. Pri tem pomislite na Mencingerjevo izrojeno in v praksi dokazljivo škodljivo mantro o nacionalnem interesu (tujih vlagateljev v Sloveniji nočemo, ni važna kakovost upravljanja podjetij in bank, važno je slovensko lastništvo), pomislite na ostale zaposlene na EIPF in njihove ideje in vplive (Križanič, Štiblar,…), pomislite na slovenske sindikate, ki za svoje izseljene odločitve nikoli ne odgovarjajo in na Estonijo ter se zamislite. Če niste ideološko zaslepljeni, boste priznali, da je imel Mićo prav, slovenske leve in seveda tudi desne vlade (Janševo populistično-pragmatično reakcijo na medijski in sindikalni linč v mandatu 2004-08 ob neizvedbi reform) pa so cuzale nas davkoplačevalce. Vedno hitreje prihajajo računi in cena nacionalnega interesa se viša.

Odlomek iz Mićovega gospodarskega programa: »Poleg iskanja ekonomskih rent, je državno lastništvo bank tudi potencialen vir moralnega hazarda, saj se sredstva zaradi konflikta komercialnih in političnih interesov lahko razporejajo po političnih kriterijih (crony capitalism), kar privede do neučinkovite porazdelitve kapitala…. Zato je nujno zagotoviti, da so banke neodvisne od politike in rigorozno nadzorovane glede svoje kapitalske ustreznosti in varnosti poslovanja.« (Mrkaić, 2004: 4).

Celoten program se nahaja na tej povezavi.

 

Kdaj se bodo korenjaki iz EIPF z Jožetom Mencingerjem na čelu opravičili? Kdaj bom nehali opletati z nacionalnim interesom?

KULTURKAMPF II: RUMENI TISK Z IMENOM MLADINA MALIKUJE TOTALITARIZEM

Ne rad spuščam v slovensko gnojno rano: kulturni boj, ampak vse ima svoje meje. 

Znanec me je opozoril: v rumenem tisku, ki sliši na ime Mladina, ponujajo majico s komunističnim simbolom – simbolom totalitarizma. Ne govorim o kolaborantih z nacionalsocialističnim in fašističnim režimom, ne govorim o simpatiziranju z RKC, govorim povojnih pobojih oseb, ki niso imele nobene zveze s kolaboracijo, o zatiranju svobode govora, o zatiranju svobodne podjetniške pobude in o neučinkovitem centralnoplanskem gospodarstvu po sovjetskem vzoru, o legaliziranem konfisciranju premoženja (nacionalizacija = kraja privatne in družbene lastnine) življenju na kredit oz, tuj denar. Vedno pride račun in prišel je, ko se je zaprla pipa nepovratnih sredstev in poceni kreditov iz kapitalističnih držav. V začetku osemdesetih je Juga takoj mednarodno bankrotirala, konec osemdesetih se je pa še proračun sesul do konca. 

Cela Evropa je podprla Resolucijo Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, kjer se fašizem in komunizem enačita, vključno z njunimi simboli (svastika in komunistična redeča zvezda). Slovenija ostaja v komunističnem raju prerazdeljevanja in enakosti v revščini. 

Ne vem, kako naj si razlagam potezo slovenskega rumenega tiska. Simbol rdeče komunistične zvezde izzove v meni izrazito negativne asociacije kot so smrt, enoumje, zatiranje drugačnosti in svobode v vseh pogledih. Žalostno.