DRUGI TIR = TEŠ6 – PRIMITE SE ZA DENARNICO!

Spoštovani davkoplačevalci!

Se še spomnite projekta TEŠ6, avtocestnega križa, ljubljanskega stadiona in ostalih zgodb Zidarja, Jankovića in ostalih tajkunov? Se spomnite kakšna je bila prvotna cena objektov in kako je eksponentno rasla in še raste? Verjetno se tisti, ki si želite, tega tudi spomnite. Dvomim pa, da se kdo spomni tako opevanih in obetanih multiplikativnih učinkov velikih gradbenih projektov, ki so jih napovedovali izbrani slovenski režimski plačanci ekonomisti (Tajnikar, Meninger,…). Le zakaj ne moremo našteti obetanih pozitivnih multiplikativnih učinkov? Pa saj so rekli, da bodo, kaj jih res ni bilo? Ah to pa ne more biti res, ne morajo ostati od teh plemenitih projektov (avtocestni križ..) samo dražji vrtci, luknje v bankah, propadla podjetja, dražji vrtci, neplačani delavci, visoki davki, dražji vrtci, povišan proračunski primanjkljaj, okrnjen mednarodni ugled zaradi izrivanja konkurence in podmiznih mafijskih poslov, povišan javno-finančni dolg in dražji vrtci.

Nenadoma se je projekt podražil za 20 milijonov. Projekt ja v takšni fazi, da ga ne more nič več ustaviti. 

Ekonomisti močno navdahnjeni z marksistično-sovjetsko-centralno-planskimi teorijami kot je Jože P. Damjan vam bodo razložili kakšne multiplikatorje vsebuje gradnja drugega tira med Divačo in Koprom z davkoplačevalskim denarjem in kakšne izgube bodo nastale, če idej podmazanih ekonomistov ne bomo upoštevali. Ne bodo pa pomislili, da z državnim intervencionizmom morda ni optimalno reševati nekonkurenčnega gradbenega lobija, temveč s samo-prestrukturiranjem gradbenih podjetij, da umetno ustvarjanje kratkotrajnih delovnih mest ni rešitev za popravljanje statistike brezposelnih, za katero so po mnenju »stroke« krive druge kapitalistične države, da v tržnem gospodarstvu takšne projekte izvajajo podjetja oz. logistični konzorciji sami. Pozabili pa bodo tudi na ter možnosti ohranjanja in ustvarjanja dolgoročno obstoječih delovnih mest, če bi država nehala lomastiti po gospodarstvu z konfiskacijskimi obdavčitvami.

Ko politika, mediji in režimski ekonomisti govorijo o velikih javnih infrastrukturnih projektih, se brž primite za denarnico!

Skratka, glede na zgodovino Republike Slovenije, bom nesramen in bom ignorirali referenčne ekonomiste in kričeče množične medije, ki me prepričujejo, da je moj denar v državnih infrastrukturnih projektih odlična in celo nujna naložba. Bom še bolj nesramen in bom kričal nazaj, da je drugi tir = TEŠ6, davkoplačevalci, primite se za denarnico!

Avtocestni križ smo preplačali za dve milijardi

IZJAVI TEDNA

Tokrat je teden presenetil z dvema (pozitivnima) izjavama tedna, negativnih je bilo preveč in težko bi izluščil selekcijo 29 najboljših.

I.

Prva izjava tedna je prišla izpod peresa Alojza Ihana. Gre za izjavo v članku »Bumbarji«, ki je bil objavljen na spletnem portalu Siol, 14. 10. 2013.

»Čeprav smo bili kot izšolana in udobno nameščena bumbarska generacija predobri tehnologi, da ne bi vedeli, da to, kar počnemo, smrdi do neba in se ne more dobro iziti. Enako kot so smrad koncentracijskih taborišč nekoč vohali Nemci, pa se jim ni zdel primeren čas za refleksijo. Tako sta tudi pri nas mirno tekli Sava in Mura z milijonskimi krediti, mi pa smo čmrljasto pisali zapisnike in se zgražali na generacijskih sestankih. O norem Zidarju in norih EU-projektih, ki zlivajo milijone v projekte, ki jih nihče priseben z lastnim denarjem ne bi financiral. Vse smo vedeli, ampak za čmrljaste tehnologe brez refleksije so bili to preveliki zalogaji. Zato smo tisti v javnih črmrljovinah lepo pridno in tiho izpolnjevali obrazce in dvigali roke in izrekali nesmiselne in sprenevedave sodbe. Kakor je pisalo v pravilnikih in zakonih. Tisti, ki so šli na svoje, pa so točno lepo po pravilih za svoje gospodarje peljali kriminalne projekte. Katerih vrhunec so najbrž gradbene jame z vsemi urejenimi papirji in posojili – le da so njihovi lastniki že vnaprej vedeli, da tam nikoli ne bo stalo kaj več od kupov gramoza in bagrov z neplačanimi računi. In denarjem na nekih otokih. …

 

birobumbarji™

Razen tega pa smo se kot samoupravna generacija tudi šolsko-formalno izmojstrili v igranju slepe pege za antagonizme. Ker smo takrat morali imeti formalno vsi iste interese, delavci in direktorji, kmetje in meščani, cestarji in vozniki, vsi za enega in eden za vse. Lastnina je bila od vseh in torej nepomembna. Ma vraga! Zato je sistem razgnalo v dolgovih in bankrotu, ki ga torej ne doživljamo prvič. Ampak tistega pred četrt stoletja vodilni tovariši niso hoteli priznati in si s slabo banko mazati dobro ime. Zato so si raje izmislili nacionalne antagonizme, da bi nekako pojasnili prazne bančne račune. In ostali na položajih, ki so se zaradi novih držav potem še razveseljivo pomnožili. Zato je bilo zadovoljstvo vsesplošno, če pustimo ob strani uničeno generacijo in pošasten sloves Jugoslovanov, ki so iz navadne, vseevropske politične tranzicije naredili tako patetično klavnico.»

II.

Druga izjava tedna je prišla izpod peresa Blaža Vodopivca. Gre za izjavo v članku »Kaj so vampovedali in kaj so vam zamolčali - Bratuškova vam je zamolčala, da je v resnicidinamika slovenskega izvoza v tej krizi med najbolj anemičnimi med vsemiprimerljivimi državami.«, ki je bil objavljen v časniku Finance, 17. 10. 2013.

»Ekonomist Tajnikar je 28. septembra v Delu zapisal, da je več dolga rešitev za težave, ki so nastale zaradi prezadolženosti države. Klin se s klinom izbija. In še, da je bila Križaničeva politika zadolževanja države po obsegu premajhna in po trajanju prekratka, da bi zagnala trajno gospodarsko rast….

Tajnikarjeva ugotovitev se po znanstveni prodornosti lahko primerja z Mencingerjevim odkritjem, da tuje naložbe zavirajo gospodarski razvoj. Obvestite Nobelov odbor.«

Maks Tajnikar: »Send me your money!« 

POGOVOR S PREMIERKO MAGISTRO ALENKO BRATUŠEK IN MINISTROM ČUFERJEM O AKTUALNI POLITIKI VLADE

Bloger Nisem Levičar se je pogovarjal s premierko magistro Alenko Bratušek in ministrom Čuferjem. Pogovor objavljamo v celoti. Vse iztočnice je podala magistra, ki je odgovarjala preudarno in odločno, kot smo je navajeni, minister Čufer je bil kratek in odrezav, kot smo je navajeni.

I

Magistra Alenka Bratušek: Absolutno število brezposelnih absolutno pada.

Nisem Levičar: Število (samo)zaposlenih tudi pada. Ti plačujejo davke.

Magistra Alenka Bratušek: Toda absolutno število brezposelnih absolutno pada.

Minister Čufer: Da.

Nisem Levičar: Pa ja ni nekdo brisal evidenc?

II

Magistra Alenka Bratušek: absolutno ukrepi vlade torej absolutno delujejo, tudi izvoz se absolutno krepi.

Minister Čufer: Da, krepi.

Nisem Levičar: Ali obstaja logična povezava med obremenjevanjem gospodarstva z davki in trošarinami, (kar so edini ukrepi te vlade) in višjim izvozom? Ali nimamo zgolj sreče, da se države uvoznice slovenskega blaga krepijo?

III

Magistra Alenka Bratušek: Proračunski primanjkljaj je absolutno stabilen.

Nisem Levičar: Proračunski primanjkljaj je bil višji od lanskega celoletnega leta že ob polletju 2013.

Magistra Alenka Bratušek: Toda Proračunski primanjkljaj je absolutno stabilen.

Minister Čufer: Stabilen.

Nisem Levičar: Proračunski primanjkljaj je višji od napovedi UMAR, ki je vedno prizanesljivo optimistična.

IV

Magistra Alenka Bratušek: Sivo ekonomijo je absolutno potrebno odpraviti, to je absolutno eden večjih problemov v Sloveniji.

Minister Čufer: Ahm.

Nisem Levičar: To je problem, a zakaj? Ne bi morda v Sloveniji najprej ustvarili stabilno zakonodajno okolje z normalno količino birokratskih obremenitev in primerljivi (nižjimi) davčnimi obremenitvami z drugimi evropskimi državami?

Magistra Alenka Bratušek: Motite se, to je res absolutno eden večjih problemov v Sloveniji, zato zdaj delamo stresne teste, ki so pokazali, da je bilo potrebno za saniranje bančne luknje zapreti picerijo Napoli v Ljubljani. Nadalje bomo zaprli še nekaj prodajalcev kostanja. Tako bo v letu 2014 absolutno izravnan proračun.

Magistra Alenka Bratušek: »Zdaj delamo stresne teste, ki so pokazali, da je bilo potrebno za saniranje bančne luknje v okviru preganjanja sive ekonomije zapreti picerijo Napoli v Ljubljani.«

V

Magistra Alenka Bratušek: Telekom Slovenije bo kmalu na prodaj in ne bo na prodaj kmalu, ker bo kupec absolutno zaprl našega telekomunikacijskega distributerja, uničil delovna mesta in odnesel dobiček v tujino.

Minister Čufer: Ne.

Nisem Levičar: Tako je, Deutsche Telekom bo zagotovo kupil slovenski Telekom za slabo milijardo in potem vse skupaj zaprl in odšel domov in pustil vse skupaj tukaj.

VI

Magistra Alenka Bratušek: Slovenija absolutno ne bo zaprosila za pomoč.

Minister Čufer: Ne bo zaprosila.

Nisem Levičar: Res pomoč ESM bankam po španskem vzoru, (ki so precejšnji del domače naloge naredili sami) ni prošnja za pomoč? Bomo ta denar, ki naj en bi bil pomoč dobili kar tako brez kakršnihkoli strukturnih reform in privatizacije? Menim, da posojilodajalci le niso padli na glavo tako prijazni.

VII

Magistra Alenka Bratušek: We need time not money.

Nisem Levičar: Absolutno!

SPREMEMBE ZAKONA O STARŠEVSKEM VARSTVU IN DRUŽINSKIH PREJEMKIH PRINAŠAJO VEČ PRAVIC – OBUJANJE MODELA SOCIALNE DRŽAVE IZ III. REICHA

Vlada RS je določila besedilo predloga Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih ter ga posredovala Državnemu zboru RS v sprejem po rednem postopku.

Ključne spremembe, objavljene na spletni strani MDDSZ:

·        Materinski dopust (prej porodniški dopust), ostaja 105 dni.

·      Poleg tega ima vsak od staršev pravico do starševskega dopusta v trajanju 130 dni, pri čemer lahko mati na očeta prenese 100 dni, 30 dni pa je neprenosljivih. Oče lahko prenese na mater vseh 130 dni starševskega dopusta.

·    Nov zakon predvideva 15 dni očetovskega dopusta kot do zdaj (ob rojstvu dojenčka, skupaj z mamo), na novo pa dodajamo 15 dni (plačanega) očetovskega dopusta po poteku starševskega dopusta, po enem letu. To pomeni, da podaljšujemo celotno trajanje dopustov ob rojstvu otroka z 12 na 12,5 meseca. Zakon predvideva časovni odmik uveljavitve te novosti: v 3 letih po letu, ki sledi 2,5-odstotni rasti BDP-ja, se dolžina plačanega očetovskega dopusta vsako leto podaljša za 5 dni, dolžina neplačanega očetovskega dopusta pa se vsako leto skrajša za 25 dni).

Gesunde Eltern - gesunde Kinder – Berlin 1934

MDDSZ bi vprašal samo s čim nameravajo kompenzirati podaljšanje plačanega dopusta? In kašna je dobrobit tega ukrepa, razen politične (bombonček volivcem)? Kaj bo na to reklo gospodarstvo? Gre zoper za klasično slovensko neusklajenost med različnimi resorji, pri čemer mislim na družinsko politiko in gospodarstvo.

Nacistična Nemčija je imela zelo radodarno socialno državo in družinsko politiko. Ko je za financiranje le-te zmanjkalo denarja, so se spravili nad bogate Jude, ko je še vedno zmanjkovalo denarja za socialno državo, so pričeli »osvajati« še… 

IZJAVA TEDNA - STANISLAV KOVAČ V FINANCAH O ŠKODLJIVEMU VPLIVU DVORNEGA SVETOVALCA MENCINGERJA JOŽE NA BLAGINJO SLOVENIJE

Tokratna (pozitivna) izjava tedna je prišla izpod peresa novinarja Stanislava Kovača. Gre za izjavo v članku Public Enemy:Veleškodljivca Jožeta Mencingerja pred sodišče!, ki je bil objavljen v časniku Finance, 3. 10. 2013.

»Mrkaić je imel že pred leti o Mencingerju še kako prav: zaradi številnih zlonamernih in škodljivih dejanj proti gospodarstvu in blaginji prebivalstva Slovenije mora ta veleškodljivec odgovarjati. Skrajni čas je, da odgovarja pred sodiščem!«

Spodaj še en odlomek, je pa vredno prebrati celoten članek in se zamisliti nad vseprisotnostjo in priljubljenostjo citiranja omenjenega tovariša pri parlamentarnih izpadih pripadnikov socialističnih strank ter v opravičevanju sumljivih poslov na škodo davkoplačevalcev v režimskih medijih (Delo, Mladina, Dnevnik, Večer, 24 ur, RTV SLO...).

 

Idejni oče tajkunizacije Slovenije Jože Mencinger med podporo tajkunu Zoranu Jankoviću

»Mencinger ima dolgoletno tradicijo povzročanja velike ekonomske in socialne škode Sloveniji: od napačnih nasvetov imetnikom certifikatov o njihovi takojšnji prodaji, javnega podpiranja menedžerskega plenjenja podjetij, prek zagovarjanja bankrotiranega modela nacionalnega interesa do nasprotovanja sanaciji bank, kar je še bolj poglobilo krizo. Po izbruhu krize se je postavil tudi na stran raznoraznih vplivnežev, češ da se tajkuni po krivičnem pribijajo na križ in da so težava tuji, ne domači bankirji.«

ODPRL BOM EKO KMETIJO - DRŽAVA MI MORA DATI DENAR! USTANOVIL BOM EKOVAS - DRŽAVA MI MORA DATI DENAR!

Kot pišem v eni prejšnjih objav »Juhu – novo šolsko leto je tu! Nadaljujemo tradicijo šolskega sistema po vzoru Sovjetske Zveze«, je Ministrstvo za gospodarstvo RS v javno razpravo lansiralo Strategijo razvoja Slovenije 2014-2020. Prisostvoval sem tudi na enem izmed posvetov na omenjeno temo v organizaciji Ministrstva za gospodarstvo RS in odšel zgrožen. Dejansko je bil to shod interesnih (cehovskih) skupin. Praktično vsi prisotni so se oglasili v razpravi in »absolutna zahteva« vseh je bila, da država mora nekaj narediti oz. z drugimi besedami dati denar za nekaj. Paraziti so se po novem usmerili v zelene ideje in socialno podjetništvo, obe področji sta v trendu in vse kar je zeleno in socialno se sliši lepo, dejansko pa gre zgolj za ohranjanje starih socialističnih vzorcev vseprisotne države (politike), birokracije, prerazdeljevanja denarja, rentništva, negativne selekcije in ostale slovenske folklore.

V vsej svetovni zgodovini se je socializem izkazal kot ekonomsko nevzdržen oz. neučinkovit sistem, zaradi deklarativne obsedenosti z dohodkovno enakostjo prebivalcev, ki ne sodijo v vladajočo oligarhijo, pa tudi nepravičen. Ker je to splošno znano, (razen morda v SRS in še nekaterih izvenevropskih državah), je potrebno iznajti za črpanje tujega denarja novo izrazoslovje in oblike organiziranja. Tako so si nekdanje komunistične evropske stranke nadele imena, ki vključujejo besedo zeleno, paraziti pa operirajo s projekti, ki so jih prisiljeni financirati davkoplačevalci, vsebujejo pa besede in besedne zveze kot so eko, bio, zeleno, permakultura, trajnostni razvoj (vidik), biodinamika, socialno podjetništvo,…

Paradoks samooskrbe

Ideje samooskrbe mi je zelo blizu. Tudi sam skrbim za večji vrt (zelenjavni, sadni), srednje veliko njivo in nabiram zelišča in gozdne plodove v zmernih količinah. Ampak meni na misel ne pride, da bi moral za svojo samooskrbo zahtevati tuj denar. Bodite eko in bio, a pustite tuj denar pri miru, razen če kakšen vlagatelj vidi poslovno priložnost v vaši dejavnosti in je pripravljen investirati denar v vaše prizadevanje ali če bi vam kdo rad podelil sredstva iz karitativnih razlogov.

Pa boste skočili v zrak in rekli, da gre za socialno podjetništvo. V redu, strinjam se, da je koncept zelo primeren za hendikepirano populacijo (invalide), vendar imam kljub temu zaradi slovenskih specifik in brutalne dediščine več kot sedemdesetih let neprekinjenega socializma, močne zadržke. V Švici sem si namreč ogledal socialna podjetja, katerim so lokalne oblasti (tam je ureditev drugačna in tega ne dela država) na začetku poti priskočile na pomoč z nepovratnimi sredstvi, kasneje pa se podjetja sama znašla na trgu in poiskala tržne niše. Strinjam se, da pri kmečkih opravilih uporabniki pridobijo številna praktična znanja, ki jih lahko kasneje uspešno uporabijo in da ima stik z živalmi terapevtske učinke kot tudi vzgajanje rastlin – spremljanje rasti da človeku neko lastno vrednost. Močno dvomim, da bo v SRS steklo kot v Švici. Pri nas nismo navajeni osebne odgovornosti, še ena dediščina socializma in brutalnega kolektivizma, vsi stroški, napake in neuspehi se razdelijo na skupnost. Seveda pa tudi niso vsa podjetja in društva t .i. socialna podjetja. In pomislite, je to res samooskrba, če je podjetje prisesano na državni proračun?

Paradoks samooskrbe in Ministrstvo za kmetijstvo in okolje

Kmetijsko ministrstvo govori o potrebi po samooskrbi, višji davki to preprečujejo, saj že tako globalno nekonkurenčni in subvencionirani kmetje ne morajo prenesti še dodatnega bremena. V lasti imajo veliko nepremičnin, ki finančno dajejo malo dodane vrednosti. Kako odlično so med seboj usklajeni slovenski resorji, pa govori napovedani nepremičninski davek, ki bi kmete močno obremenil, kako naj se gremo in ne gremo hkrati samooskrbe?

Ujma! Država pomagaj! Država plačaj!

Vsako leto iste zgodbe – ista območja, iste kmetije trpijo zaradi hude suše. Zakaj se ti kmetje ne:

·       zavarujejo;

·       posadijo poljščine, ki uspevajo na določenem območju;

·       ne investirajo v namakalni sistem.


    Na območju, kjer sam kmetujem je letos prav tako vladala strašna suša, imel sem tudi posledice, ker me ni bilo ves čas zraven. Ko pa sem bil zraven, sem vsak dan brez mehanizacije iz reke pritovoril vsaj 100 litrov vode. Na kmetiji je potrebno delati vsak dan, ni dovolj posaditi in čakati na pobiranje poljščin, vmes malo pognojiti, poškropiti, sicer pa med rastjo čakati in dejansko biti praktično na dopustu, rastline pa naj brezhibno zrastejo same od sebe. Tako pa je vsako leto norišnica in neprestano izsiljevanje državnih subvencij pod krinko samooskrbe.

Eko-fundamentalisti

V Delovi Rdeči Sobotni prilogi, je bil 10. 8. 2013, na straneh 16/17 objavljen pamflet z naslovom Kdo bo plačal zadolževanjenaravi, izpod peresa Nare Petroviča, člana ustanovnega odbora Slovenske mreže ekovasi. Menim, da je potrebno razgaliti rentniško logiko Petroviča Nare.

 

Nara Petrovič

Petrovič pravilno ugotavlja, da je v zadnjih desetletjih rasla predvsem virtualna, denarna ekonomija na račun brezglavega izčrpavanja neobnovljivih virov in netrajnostne izrabe obnovljivih. A ko omeni nujo lokalnega protekcionizma, se pozitivni naboj njegovih misli prične sesuvati in postane pravi zagovornik pajdaškega kapitalizma, kaviar socializma ali kakorkoli se že tej dominantni struji slovenskega razvoja reče, ki jo pooseblja Jože Mencinger. Navadni državljani SRS smo si lahko dodobra izdelali sliko ali slovenskemu razvoju škodijo hudobni tujci in privatizacija ali protekcionistični Mencingerjanski ukrepi, ki jih poosebljajo nacionalni interes, nenehne dokapitalizacije bank z davkoplačevalskim denarjem, brezperspektivnost mladih, enoumni mediji ter Kučanov Forum 21 in njegovi tajkuni člani Kordež, Janković itn.

»Beseda »protekcionizem« ima negativen prizvok, toda ob sedanjih razsežnostih pritiskov globalnega gospodarstva na regionalne ekosisteme si lahko lokalne skupnosti zagotovijo dolgoročno preživetje le tako, da se zaščitijo pred škodljivimi izdelki, gradnjami, naložbami, odkupi, prevzemi, privatizacijami ipd., ki se skrivajo pod krinko »svobodnega trga«.«

Tovariš Petrovič tudi ne razume svobodnega trga. Pri svobodnem trgu ni subvencij, sicer to ni svobodni trg, temveč plansko gospodarstvo. Seveda zraven navija za subvencije za svoj ceh. Razen, če je zagovornik svobodnega trga, ki je dejansko najuspešnejše zdravilo proti pogromu kakovostne prehrane v režiji multinacionalnih korporacij.

»Nesmiselno je govoriti o svobodnem trgu, dokler na vsako tono fosilnih goriv pride več kot sto dolarjev subvencij. V primerjavi s tem so subvencije zelenim tehnologijam drobiž in je nemogoče dosegati konkurenčnost.«

Nato se v pamfletu prične razvijati klasična jugo-slovenska marksistično-dialektična blaznost, ki ne upošteva osnovne logike in empiričnih dejstev celotne zgodovine človeštva. Če samo pogledamo en splošno znani primer: slovenske banke in podjetja v »skupni« oz. državni lasti, se Petrovičev argument sesuje kot hišica iz kart. Ko opazujem med pohodništvom osebe, ki odnašajo neznanske količine gob iz »skupnih« neprivatiziranih gozdov, se ravno tako lahko vprašam, če ne bi morda privatni lastnik gozda pustil še nekaj gob zaradi nadaljevanja vrste v gozdu, za razliko od uporabnikov gozda, ki jih redno opazujem in razmišljajo na način: »če ne bom gob nabral jaz, jih bo pa kdo drug«. Gre za legaliziran rop, ki ga skrajnež Petrovič spregleda.

»Do uničevanja lokalnih skupnosti je privedel pisan spekter vzrokov, med katerimi je eden najpomembnejših privatizacija. Ko kot državljan pridete na svet, nimate v praksi nobenih temeljnih pravic, saj je prav vse okoli vas privatizirano. Pravice do temeljnih preživetvenih dobrin morate kupiti ali jih, če imate srečo, podedovati, se pravi jih privatizirati na svoje ime. Zagovorniki privatizacije se sklicujejo na argument, da ljudje s skupno lastnino ne ravnajo vestno. Toda izkušnje kažejo nasprotno: vsaka povezana skupnost, ki skupno lastnino uporablja za pomembne socialne funkcije, natančno regulira to uporabo s strogimi (čeprav neformalnimi) pravili. V privatizirani družbi, po drugi strani, pride do odtujenosti lastnika od lastnine – predvsem pri najbogatejših, ki lastnine ne uporabljajo, temveč z njo izključno kreirajo kapital. Dejanski uporabniki »lastnine« niso njeni lastniki, so zgolj najemniki! Do tuje posesti se vedejo še mnogo manj vestno, kot bi se do funkcionalne skupne lastnine – tu je kapitalizem zašel v isto slepo ulico …«

 

Stara sorta nehibridne koruze, ki sem jo letos vzgojil – brez državne pomoči

Spoštovani eko-socialisti

Kmetijstvo, poljedelstvo in vrtičkarstvo kot hobi ali način preživljanja so krasne zadeve, ki jih tudi sam prakticiram, sploh če gre za permakulturni način izvajanja teh dejavnosti. Vendar vljudno prosim, da se v okviru samooskrbe oskrbujete sami in pustite tuj (davkoplačevalski) denar pri miru.

CENA NACIONALNEGA INTERESA IN SLOVENSKI MEDIJI - III. DEL

Neodvisno medijsko poročanja o propadu Mencingerjansko-Kučanovih bank

Minilo je dva tedna od likvidacije Factor banke in Probanke, simbolov Mencingerjanskega razvojnega modela in spodletelih projektov Kučanovega Foruma 21. Spodletelih za davkoplačevalce in uspešnih za denarnice tajkunov iz Foruma 21 (Pajenk, Glaser, Rigelnik, Kučan,…) in ekonomistov svečenikov kot sta Jože Mencinger in njegov poslovni kolega iz EIPF Franjo Štiblar – Branko (keiretsu je pravi model za SRS!). Dva tedna sem dokaj intenzivno spremljal slovenske medije in z izjemo Financ in novinarja Stanislava Kovača so mediji »pozabili« kdo je v resnici bil ves čas ozadju tega projekta, ki ga bomo davkoplačevalci sanirali z vsaj 400.000,00 €, garancije države pa znašajo dobro milijardo evrov.

Spomnim se kakšen vik in krik so slovenski rumeni levičarski mediji (Delo, Mladina,…) upravičeno zagnali ob fiasku Holdinga Zvon I in II ter Gospodarstva Rast in s prstom kazali na RKC. Popolnoma upravičeno, a zakaj zdaj s prstom ne kažejo na Kučanov Forum 21 in tovariša Mencingerja?

Vlada poveličuje nezmotljivega Mencingerja

Nimam posebnih simpatij do Gospodarske zbornice Slovenije, vendar pozdravljam veliko rešitev iz sklopa predlaganih ukrepov Kisik za gospodarstvo od katerega se je socialistična vlada distancirala in raje terorizira državljane, podjetnike, najrevnejši sloj,… z davki, trošarinami in sorodnimi finančnimi obremenitvami, namesto, da bi dovolila gospodarstvu, da generira nova delovna mesta in ne izgubi že obstoječih. Tovarišica Alenka Pavlič, poslanka Pozitivne Slovenije je dokument Kisik za gospodarstvo celo poimenovala kot spisek mokrih želja gospodarstvenikov, saj po njenem gospodarstvu deluje kot nezrel, opravilno nesposoben otrok, tovariš Mencinger pa kot vedno najbolje ve, kaj najbolj vulgarno- parazitska nomenklatura potrebuje za vzdrževanje komunističnega ideala – vsi enaki, vsi revni, razen nas svečenikov, kaj potrebuje gospodarstvo.

Wanted! Mencinger, Štiblar, Kučan

Alenka Pavlič (PS): »Gospod predsednik, če ste vsem ostalim dovolili, da se pogovarjamo o mineštri, o gospodarstvu, o temule dokumentu, na katerega vi stavite vse konje, ki se reče Kisik za gospodarstvo, ki danes ni na dnevnem redu te seje, potem prosim dovolite tudi meni, da tudi jaz nekaj povem s tem v zvezi. In sicer, ta dokument, to je mineštra, kjer je sicer marsikaj navedeno, ampak to je spisek mokrih želja gospodarstvenikov. Vsi tisti, ki se imate za grozno dobre gospodarstvenike, bi vas opozorila, da v Sloveniji obstojijo tudi razni doktorji gospodarskih znanosti, ki so imeli že kaj povedati na to temo, pa tudi vlada se bo na to temo usedla, brez skrbi, in bo povedala. Če želite, lahko citiram dr. Mencingerja: Kisik za gospodarstvo nima prihodnosti. (Tudi vi pridete še na vrsto, gospod Vizjak). In sicer, lepo tukaj piše, da je pač gospodarsko gibanje, Mencinger je gospodarsko gibanje kritično ocenil, da so predlogi gospodarstva za davčno razbremenitev le predvidljiva utvara. Poleg tega si s temi ukrepi gospodarstvo absolutno ne more nič pomagati, saj so predlogi večinoma neuporabni, nekateri pa so le izraz želenih ciljev. Za druge pa meni, da bi se jih morali držati bolj delodajalci kot…«

Franjo Štiblar – Branko: Keiretsu spodletel na Japonskem, torej moramo zadevo ponoviti še v SRS