Zagovornik načela enakosti Boštjan Vernik Šetinc je
objavil Letno poročilo zagovornika načela enakosti za leto 2010 na 165 straneh.
Zagovornik v svojem poročilu navaja dva konkretna primera svoje prakse, pri
čemer domnevam, da gre, glede na to, da sta primera izpostavljena, za hujše
kršitve načela enake obravnave. V prvem primeru gre za plakat oz. akcijo 'Ponosen/ponosna
sem na spol' Ministrstva za šolstvo in šport RS. Dijaki prvih letnikov srednjih
šol so v maju 2010 podpisovali izjavo na sliki, s katero naj bi se zavezali k
odgovorni in varni spolnosti, saj naj bi bila skoraj četrtina slovenskih
15-letnikov že spolno aktivna po podatkih Ministrstva za šolstvo in šport RS.
Po mnenju Zagovornika,
naj bi kampanja vsebovala izrazite elemente diskriminacije. Kampanja po oceni
pobudnikov temelji na »biologističnem in arhaičnem« družbenem pojmovanju spola
in le utrjuje stereotipno dojemanje le-tega. S promocijo zgolj dveh nasprotnih
spolov in odnosov med njima naj bi kampanja MŠŠ po mnenju pobudnikov
reproducirala seksizem in šovinizem ter izključevala enake možnosti ostalih spolnih
identitet. S poudarjanjem komplementarnosti spolov pa naj bi posredno
izključevala tudi vse ostale partnerske skupnosti in družine, razen tipičnih
(heterospolnih, dvostarševskih). Dikcija besedila certifikata naj bi bila
izključujoča in diskriminatorna ter v nasprotju z uresničevanjem načela enakih
možnosti, bila pa naj bi tudi zavajajoča in naj bi pomenila potencialno zlorabo
dijakov in dijakinj, ki naj bi jo podpisovali. Skratka šlo naj bi za promocijo
heteroseksualnosti.
Na podlagi certifikata
na sliki je Zagovornik spisal 15 strani zgoščenega teksta dolgo poročilo!
Ne trdim, da diskriminacije v kampanji ni, vendar
razmišljam, če ne gre bolj za iskanje šivanke v kopici sena. Nekomu drugemu bi morda
barva certifikata in meterosekskualni lik moškega vzbudila tudi občutek, da gre
za promoviranje homoseksualnosti. Vsaka tovrstna akcija ima svoj namen in tukaj
je šlo za promoviranje odgovorne spolnosti in ne spolne identitete. Vsaka
akcija pa ima seveda nešteto konotacij in težko se je izogniti dvoumnosti in morebitnim
nenamernim skritim sporočilom.
Strinjam se sicer, da je zagovornik brezzobi organ,
brez večjih pravnih obligacij, pristojnosti, možnosti neposredne predaje
sodiščem s prednostno obravnavo, možnosti sankcioniranja, vendar vam na podlagi
obravnavanega primera postavljam nekaj vprašanj: zagovornik v svojem poročilu piše:
»najbolj smiselna je ustanovitev enega neodvisnega organa z zadostnimi
pooblastili in sredstvi za učinkovito neodvisno pomoč žrtvam pri uveljavljanju
njihovih varstvenih zahtevkov ter za proaktivno (spodbujevalno) delovanje…«. Postavlja
se vprašanje ali je, če sklepamo na podlagi obravnavanih primerov, tak organ
res potreben? Verjetno bi vnašal še večjo zmedo na področje varovanja
človekovih pravic, kjer deluje že poleg obravnavanega Zagovornika več organov
in svetov, katerih pristojnosti se prekrivajo (Varuh človekovih pravic, SUNEO,
Urad za mladino, Mirovni Inštitut, Urad za narodnostna vprašanja, Urad za
verske skupnosti,...) in seveda povzročil dodatna proračunska bremena. Drugo
vprašanje je vprašanje etičnosti financiranja tovrstnega obstoječega ali novega
organa z javnimi sredstvi glede na obravnavane zadeve. Ustanovitev novega
organa je trenutno aktualna zadeva in zato tudi srž mojega pisanja, za tiste,
ki se sprašujejo, zakaj pišem o lanskem poročilu/primeru.
Moj namen nikakor ni zagovarjati bivšega ministra Igorja
Lukšiča ali Ministrstva za šolstvo.
Bojim pa se izrazito negativnih posledic, ki so hkrati
finančne in etične narave (totalitarizem), ki jih prinašajo odziv tovrstnih organov,
ki so financirani s proračunskimi sredstvi:
- ali ne bom smel v družbi na glas povedati, da sem ponosen na svoj spol, da sem ponosen, da sem Slovenec ali kaj podobnega, skratka demografska dejstva, saj bom takoj označen za zadrtega šovinista, rasista, seksista, ksenofoba, krščanskega fundamentalista… in bom morda zaradi navajanja svojih demografskih značilnosti celo kaznovan...
- ali se bo nadaljeval kulturni boj od katerega državljani RS/davkoplačevalci nimamo popolnoma ničesar…
- ali bo politika zanemarjala ključne teme za naše preživetje kot so gospodarstvo zdravstvo, šolstvo in uporabljala kulturni boj kot dimno zaveso za podmizne posle in ostale malverzacije (ta teden smo govorili o aferi »trenirke«, zadolžili pa smo se za dobrih 900.000,00 €… ). Ali bo kulturni boj služil kot orodje, da se politiki ne bo treba ukvarjati s perečimi temami kot so: gospodarski kriminala s sistemsko korupcijo, proračunski deficit, brezposelnost (stopnja brezposelnosti je bila v 3. četrtletju leta 2011 po Anketi o delovni sili 7,9-odstotna, vir: SURS), javni dolg, neučinkovitost zdravstva in javne uprave,…), ker tem temam ni kos ali pa niso popularne?
Ni komentarjev:
Objavite komentar