KAKO SPOZNATI ANTIGLOBALISTA?

Kdo so antiglobalisti in kakšen je tipičen slovenski antiglobalist?

Tipičen antiglobalist ima naslednje karakteristike:

•  Slovenski antiglobalist dnevno uporablja računalnik in internet. Na računalniku in vseh komponentah strojne opreme piše Made in Taiwan.
•  Slovenski antiglobalist dnevno uporablja elektronsko pošto in spletna družabna omrežja, kjer dnevno komunicira s svojimi antiglobalističnimi prijatelji iz vsega sveta, s katerimi se dogovarja za srečanja ob demonstracijah proti kapitalizmu in globalizaciji širom sveta.
• Medtem, ko slovenski antiglobalist komunicira s svojimi prijatelji antiglobalisti iz npr. Berlina, rad zaužije kakšno banano iz Portorika in srkne kakšno kavico iz Peruja.
• Slovenski antiglobalist preko Facebooka spozna svojo partnerico ali partnerja iz druge države, npr. iz Češke Republike, s katerim ima vsaj kratkotrajno intimno razmerje.
• Slovenski antiglobalist rad prevzema ideje, ki jih preko množičnih medijev (internet, TV) opazi pri aktivnostih tujih antiglobalistov, pogosto iz »kapitalistične« ZDA. Slovenski antiglobalist vidi na internetu, da se v ZDA upirajo finančnemu kapitalizmu in demonstrirajo na Wall Streetu pred borzo in zato vajo ponovi pred slovensko borzo, ker naj bi šlo za simbol tržnega kapitalizma. Tukaj pozabi, da so slovenska podjetja in banke, ki so s svojo prepletenostjo zakuhale krizo, v državni lasti. Pozabi, da so vse slovenske banke v večinski državni lasti. Je državno lastništvo značilnost globalizacije in kapitalistične ureditve?
• Slovenski antiglobalist preko svetovnega spleta vidi, da nosijo antiglobalisti v ZDA maske in se imenujejo Anonymus. Zato si tudi slovenski antiglobalist kupi in nadene identično masko in si nadene identično ime. 

Kar slovenski antiglobalist vidi v ZDA, ponovi v Sloveniji.

• Slovenski antiglobalist zelo rad obleče majico z likom največje kapitalistične tržne ikone Che Guevare. Gre za vrhunsko blagovno znamko, enega najbolj prodajanih motivov na svetu. Biografije Che Guevare ne pozna ali pa pozna kakšno okrnjeno filmsko različico. Na etiketi majice piše Made in Cambodia. Majice tiskajo mladoletniki na indokinskem polotoku.

Made in Cambodia

• Slovenski antiglobalist zelo rad obleče majico, čepico ali kakšen drug kos oblačila z rdečo peterokrako zvezdo. Borec za svobodo in osvoboditev izpod okov finančnega kapitalizma pozablja, da so vsi sistemi, ki jih je simbolizirala peterokraka zvezda bili eklatanten primer strogega omejevanja človekove svobode v vseh ozirih (svoboda govora, druženja, gibanja, ekonomska svoboda). Ti sistemi so seveda hkrati bili tudi odličen primer bogatenja in izživljanja oligarhije nad veliko večino državljanov, ki za razliko od kapitalizma niso nikoli imeli nobene možnosti za dvig po družbeni lestvici.
•  Slovenski antiglobalist meni, da morajo glasbeniki svoja umetniška dela deliti z množico (z njimi) brezplačno (koncerti, plošče), sicer jih uvrstijo med podpornike MTV globaliziranega kapitalizma. Umetnike mora neselektivno finančno sponzorirati država, torej aktivni prebivalci RS, ki prispevajo v proračun.
• Slovenski antiglobalist bere tednik Mladina. Zato se počuti razgledanega in dobro obveščenega. V strokovnih debatah in argumentacijah kot vir navaja Mladino.
• Slovenski antiglobalist zelo rad za vse kar je slabo in negativno uporablja izraz neoliberalizem. Nihče do sedaj pa ni znal razložiti kaj za vraga neoliberalizem sploh je. Iz argumentacij raznih prodornih mislecev kot je npr. Dnevnikov kolumnist Tomaž Mastnak sem razbral, da ta pojem nima nobene povezave z liberalnim kapitalizmom, klasičnim liberalizmom, tržnim kapitalizmom, idejami prostega trga ali škotskim razsvetljenstvom. Gre enostavno za klasično socialistično iskanje zunanjega sovražnika. Ko državne intervencije (socializem ali bolj moderno Keynesjanizem) odpovejo oziroma povzročijo opustošenje, se zadeva preimenuje v neoliberalizem, čemur se še doda, da proti trg, ki ga sploh ni bilo v obravnavnih primerih (Mastnak), ne deluje.
• Slovenski antiglobalist zelo ceni Slavoja Žižka, ne pozna pa enega njegovega dela, citata ali prodorne misli. Opomba: tudi jaz ne poznam nobene Žižkove prodorne misli, pa sem bral njegova dela. 

Idol antiglobalistov: Slavoj Žižek

• Slovenski antiglobalist zelo ceni Michaela Moora. Rad gleda njegove »dokumentarce« in rad bere njegove knjige. Michael Moore sam sebe šteje v skupino tistih 99 % ljudi na svetu, ki jih je liberalni kapitalizem prikrajšal. Njegovo neizmerno bogastvo in razkošna vila, ki si ju je prislužil s prodajo svojih »dokumentarcev« v kapitalističnem svetu potrjujeta to tezo.

Hiša Michaela Moora, pripadnika 99 % ljudi...

• Slovenski antiglobalist je praviloma brezposeln. Kriva sta kapitalizem in globalizacija, ki jemljeta delovna mesta. Med slovenskimi antiglobalisti je malo visoko in tehnično izobraženih ljudi. Tisti, ki imajo tehnično oz. naravoslovno izobrazbo so računalniški programerji. Visoko izobraženi imajo končano sociologijo kulture ali kakšen podoben ideološki študij na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ali Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani, tudi FDV ni izjema. Zato so na trgu dela nezaposljivi. Vendar, kriva sta kljub temu kapitalizem in globalizacija, ne njihovi suficitarni, ideološko obremenjeni izobrazbeni profili ali njihova premajhna prizadevanja za pridobitev zaposlitve.
• Slovenski antiglobalist je papiga. 

Slovenski antiglobalist brez maske anonymus: papiga!

BO JANŠA IZVEDEL NUJNO POTREBNE STRUKTURNE REFORME ALI BOMO PRIČA REPRIZI MANDATA 2004-2008, KO JE PREVLADAL POPULIZEM, OPORTUNIZEM IN PRAGMATIZEM?

Dobro se spomnimo prvega mandata vlada Janeza Janše v letih 2004-2008. Takrat je Janša napovedal obsežen sklop strukturnih reform, ki pa jih nikakor ni udejanjil. Prevladal je populizem, oportunizem in pragmatizem. Takrat je Janša podlegel pritiskom ekstremnih levičarjev v obliki ekonomskih nacionalnih socialistov oziroma Mencingerjancev, sindikatov na čelu s Semoličevo ZSSS in večino medijev, lojalnim bivši partijski nomenklaturi okrog bivšega vodje slovenske KP Milana Kučana.

V prejšnjem mandatu je imel Janša »na voljo« vrhunsko skupino reformistov (tako imenovanih mladoekonomistov na čelu z Mićem Mrkaićem, ki so predstavili zelo dodelan program strukturnih reform. Iz čisto pragmatično-populističnih vzgibov, se Janša teh reform ni lotil. Mrkaić se je z velim razočaranjem in srdom »zahvalil« Janši za sodelovanje. Na zadnje sem z Mrkaićem govoril nekje novembra 2011 in dobil občutek, da mu povratek v »zatohlo Slovenijo« ne diši.

Namreč omenjeni levičarski skrajneži so Janšo in Mrkaića napadli iz čisto egoistično-manipulativnih vzgibov. Šlo je verjetno za največjo in neutemeljeno diskreditacijo v času samostojne Slovenije. Osebe s končano četrto in peto stopnjo izobrazbe (novinarji Mladine) in pičlimi strokovnimi referencami so neargumentirano diskreditirali vrhunsko dodelan program, ki so ga izdelali odlični strokovnjaki z odličnimi referencami. Ključno točka kritike pa je bila uvedba enotne davčne stopnje (EDS), ki so jo očrnili z najbolj cenenimi in populističnimi slogani kot so bili Semolićeve in Repovževe krilatice v smislu »revni bodo še revnejši«. Trditev so tudi, če ni bilo potrebno (splošna olajšava), mladoekonomisti s kompleksnimi ekonometričnimi študijami ovrgli in dokazali, da bo zgolj kratkoročno izgubil srednji razred, dolgoročno pa bomo profitirali vsi. To je praksa tudi pokazala v državah, kjer so uvedli EDS (Estonija, Slovaška), tako je padel tudi argument skrajnih levičarjev, da gre za ideje iz kabinetov in ne iz prakse. Zavajajoča in nestrokovna trditev, ki se je ves čas pojavljala v levih medijih je bila tudi ta, da EDS ni progresivna. EDS v okviru davka na dohodek bi se morala imenovati enotna mejna davčna stopnja, saj bi zaposleni za vsak dodatno zasluženi cent plačali enak davek. Pri upoštevanju splošne davčne olajšave, se povečuje davčno stopnja ob povečanju bruto plače, torej je EDS progresivna. »Primer EDS« je za večino bralcev verjetno nepotrebna podrobnost, vendar gre za zelo pomemben zgodovinski dogodek. Sindikalisti, Mencingerjanci in slabo izobraženi ter podkupljeni novinarji levih medijev so ukinitev razprave o EDS ocenili kot velik triumf, ki ga še danes opevajo (Semolić). V resnici pa je šlo za zmago egoističnih partikularnih interesov in prevlado demagoško-populistične argumentacije nad strokovno. Račun plačamo vedno davkoplačevalci.

Sicer pa ocenjujem, da je Slovence, ki se radi prisesamo na proračun oziroma na pleča drugih, najbolj prizadel términ, ki so ga prvič slišali iz Mrkaićevih ust, in sicer učinek. Kaj tako heretičnega kot plačilo po učinku si Slovenci niso znali predstavljati, zdaj bo v službi potrebno začeti delati. Predvidevam, da je bilo hudo tudi prenašati Mrkaićevo konkretnost, nikoli se ni sprenevedal in ovinkaril kot politiki tistega časa (Drnovšek, Kučan, Podobnika,..), vedno je dal konkreten in jasen odgovor oziroma rešitev problema.

Bo Janševa vlada v tem mandatu uspela udejanjiti nujno potrebne strukturne reforme in posredno vzdignila rast, konsolidirala javne finance ter uredila bančni sistem brez davkoplačevalskega denarja? Strukturne reforme namenjene večanju blaginje vseh državljanov Slovenije bi bile v grobem: na prvem mestu reforma trga dela s povečano fleksibilnostjo le-tega in znižanjem davčne obremenitve dela za bolj produktivne in uvedba socialne kapice; reforma pokojninskega in zdravstvenega sistema z razbitjem monopolov; odmik politike iz gospodarstva in sodstva z razbitjem monopolov in oligopolov v gospodarstvu (okrepitev pristojnosti UVK in KPK), počasno ukinitvijo subvencij z nekaterimi izjemami v kmetijstvu in zmanjšanjem javne porabe (združiti ali ukiniti urade in agencije, katerih funkcije se podvajajo, odpustiti nepotrebne uradnike). Drugi sklop reform bi v grobem vseboval sistemske spremembe, morda tudi ustavne, ki bi predvidevale ukinitev nedemokratičnega državnega sveta in zmanjšanje moči interesnih skupin (sindikati,…). Vse našteto naj bi vplivalo na znižanje pritiska na javne finance in spodbujanje gospodarske rasti. Reforme so potrebne zaradi naše blaginje, ne samo zaradi pričakovanj evropske komisije in bonitetnih hiš kot nam zadevo predstavljajo Mencingerjanci, sindikalisti, Hanžkoidi in ostali levičarski fundamentalisti.

Situacija je zaradi globalne finančno-gospodarske krize izredno zahtevna, reforme bi bilo veliko lažje izvesti v času konjunkture (v Janševem mandatu), tudi zato je kriza v veliki meri endogeno pogojena, dodatno pa seveda zaradi triletne Pahorjeve vladavine, ki je skrbela z izdatno potrošnjo davkoplačevalskega denarja in zadolževanjem zgolj za ohranjanje socialnega miru, pa še to neuspešno. Tako smo po letu 2008 doživeli enega najvišjih padcev BDP znotraj EU (- 8 %), podvojitev javno finančnega dolga, podvojitev brezposelnosti in vsakoletne proračunske luknje v višini 1,5 do 2 milijardi €. Kljub podkupovanju (delnemu subvencioniranju polnega delovnega časa in plačevanju čakanja na delo,…) so ljudje šli na ulice.

Takoj po inavguraciji Janševega mandata so levičarski skrajneži že začeli napadati s podobnimi populizmi kot v času 2004-2008 (Mladina, časopis Dnevnik). Tudi Semolić in Štrukelj sta že začela ofenzivo z imenom »boj proti rušenju socialne države«. Čakamo še na grožnje Mencingerjanskih ekonomistov.

Koalicijska stranka SLS Janši ne bo v pomoč, saj so bili še do konca avgusta 2011 veliki nasprotniki tržnega gospodarstva in branilci državnega intervencionizma ter zagovorniki nacionalnega interesa. Nikoli mi ni bilo jasno, kako se stranka s socialističnim gospodarskim programom, lahko uvršča ne desnico. DESUS je cokla vsaki koaliciji in vsem družbenim spremembam, volilna baza in člani stranke izhajajo ideološko predvsem iz časov komunistične partije. Glede NSI pa lahko samo upamo, da ne bo načenjala ideoloških tem. Opozicijo sestavljajo predvsem branilci državne lastnine (vodilnih mest rdečih direktorjev) in državnega intervencionizma, za sabo imajo večino medijev, med katerimi so tudi praktično vsi dominantni mediji.

Nekaj upanja vzbuja bodoči finančni minister, bivši direktor UMAR, Janez Šušteršič, ki je tudi sodeloval v Mrkaićevem krogu. Gre za etično in strokovno osebo, ki ima za cilj družbene spremembe in ne položaja oziroma denarja. Kolikor ga poznam, se upam trditi, da bo zagovarjal svoje oz. programske ideje do konca, kar lahko pomeni hiter razdor z Janšo in izstop iz koalicije. Če bo zmagal Virantov populizem, bo pač Lista ostala v koaliciji, bo pa nekaj poslancev stopilo med samostojne poslance.

Janševa iskrena želja pri reformah se bo pokazala, če bo Slovenija prekinila svojo ksenofobno, nacionalno-socialistično prakso in se odprla tujim naložbam, če bo v tujini sploh še kaj zanimanja. Vprašanje bo tudi ali bodo Zidarji in Hilde še naprej ekskluzivno dobivali posle na področju infrastrukturnih projektov ali bo šlo za javno-zasebna partnerstva in ali bomo davkoplačevalci še naprej zaradi napačnih ali bizarnih odločitev ekonomsko-političnih subjektov prispevali stotine milijonov v črno luknjo NLB ali bomo omogočili tujcem, da iz NLB naredijo banko, ki opravlja svojo funkcijo kreditiranja gospodarstva in posameznikov, ne pa sesanja denarja iz gospodarstva. Upajmo, da se to bo zgodilo, saj kapitala v RS ni, razen, če ga bodo lokalni tajkuni s kovčki prinesli nazaj, kakor so ga tudi odnesli in za »male pare« kupili izčrpana podjetja.

Janša ima priložnost, da zagotovi, da v Sloveniji dobimo trg. Kar pomeni, da so banke in gospodarstvo neodvisni od politike in se monopole in oligopole odpravi. Se bo tokrat izkazal ali bo zopet pokazal svojo populistično plat?

GLASILO KOMUNIST DOBILO LEGITIMNEGA NASLEDNIKA: GLASILO LJUBLJANSKEGA ŽUPANA ZORANA JANKOVIĆA: ČASOPIS LJUBLJANA

Starejši se še spomnite glasila Komunist iz »prejšnjega« režima. Šlo je za glasilo pravovernih partijcev, ostali so ga brali iz strahu, da ne bi pomotoma uporabljali buržoazne-zahodnjaške terminologije, v glasilu je bilo namreč vse napisano po predpisih.

Glasilo Komunist danes

Glasilo Ljubljana dobivamo prebivalci mestne občine Ljubljana "brezplačno" v nabiralnike. Naklada 119.800 izvodov je financirana iz lokalnega proračuna.

Uvodnika ni napisal nihče drug kot tovariš Jože Mencinger, velik zagovornik »nacionalnega interesa«, uvoznik kazino kapitalizma v Slovenijo in nesporni oče tajkunizacije slovenskih podjetij.

Že drugi odstavek je popolnoma demagoški in na izredno sporen, saj nekako opravičuje podivjano investiranje v času gospodarske krize, ko denarja zmanjkuje za bolj pomembne stvari kot za bahaške projekte:
»Tudi če ni in ne bo najlepše mesto na svetu, pa je Ljubljana mesto, v katerem je prijetno živeti in katerega center se je v nekaj letih povsem spremenil. Najbrž tudi najbolj zadrt »Slovenec« tega na more zanikati. Dovolj je sprehoditi se ob Ljubljanici ali po stari Ljubljani, si ogledati prenovljen Kongresni trg in garažo pod njim ali športno dvorano Stožice. Pri tem ne gre spregledati, da se je vse to spremenilo v času gospodarske krize, ko je gospodarska aktivnost malone povsem zastala in ko vsi bolj ali manj čakamo, kdaj se bo kriza končala, če se sploh bo končala.«

Tudi v uvodniku tovariš Mencinger ne more uiti »nacionalnemu interesu«, ko govori o »lahkomiselni prodaji podjetij«. Kako pa bi brez »nacionalnega interesa« tranzicijska levica črpala svoje rente? Nacionalni interes po Mencingerjansko pomeni obdržati podjetja za vsako ceno v državni lasti, oz. premoženje izjemoma pod posebnimi pogoji in kakopak brez lastnih sredstev, a toliko bolj z nezavarovanimi krediti bank v državni lasti, prodati posvečenim osebam, pripadnikom tranzicijske nomenklature. Iz podjetij, ki izjemoma poslujejo dobro, se nato po Mencingerjansko poleg davkov, črpa dodatna sredstva v proračun in prerazdeljuje slabim podjetjem, ki bi jih trg že zdavnaj izločil, nekaj se porabi za ohranjanje socialnega miru, nekaj gotovine pa se pravično podeli zaslužnim osebam. Če bi »družinsko srebrnino« prodali, tudi Mencingerjev privatni EIPF ne bi imel komu prodajati za mastne denarce svojih vrhunskih elaboratov (podatki so na spletni strani Supervizor).

Tako kot tovarišica Vesna Vuk Godina in tovariš Milan Kučan, tudi tovariš Mencinger ne pozabi omeniti kako socialen je Janković: »Odhajajočemu županu mnogi očitajo pomanjkanje čuta za socialne probleme. O njih res ni veliko govoril, a jih ni zanemarjal; dovolj je pogledati število socialnih stanovanj, izdatke za kulturo, zdravstvo, izobraževanje in socialno varnost.«

Ljubljančani so socialno čutečemu Jankoviću izjemno hvaležni, saj je mesto tako brutalno zadolžil, da so zadolženi že nerojeni otroci. Ljudem, ki so delali na stadionu ni plačal opravljenega dela, zato so šle podizvajalka podjetja v stečaj, kar pomeni precej osebnih tragedij in prirastek brezposelnih. Njegovi izdelki (stadion, Mesarski most,…) stanejo trikrat toliko kot bi stali na prostem trgu, primerljivi objekti v zahodnih državah stanejo trikrat manj (v Nemčiji, kjer je standard višji). Hvaležni so mu tudi, ker se po njegovi zaslugi od njegovih kolegov, gradbenih baronov in barones (Tovšak) kupuje neprofitna stanovanja po tržni ceni (zaradi »ugodnega« plačila pridobiva donacije), s čimer ohranja nerealno visoko ceno kvadratnega metra v LJ in si stanovanja aktivno vključena družina v trg dela po 10 letih ne more privoščiti, najemnih stanovanj pa ni. Hvaležni so mu tudi, ker je tako lepo poskrbel za svoja sinova, da je spremenil namembnosti zemljišč in preko njiju pral denar, da ne bi slučajno njegova družina trpela v pomanjkanju. Vsi Slovenci pa strižemo z ušesi, ko je lani NLB pridelala 200.000.000,00 milijonov € izgube, tudi precej po zaslugi posojil posredno Župankoviču (Grep), ki je napovedal, da za svoj spomenik (Stadion) ne bo porabil niti centa davkoplačevalskega denarja: letos smo v NLB vrgli že 243.000.000,00 milijonov € davkoplačevalskega denarja, pa banka še vedno ne more opravljati svojih funkcij.

Kar se pa tiče zdravstva, se lahko vprašamo o učinkovitosti le-tega glede na primerljive odstotke BDP vloženih sredstev v na primer opevani Švedski, glede socialne varnosti pa so tudi v javnost že prišli podatki o nižanju občinskih sredstev namenjenih socialno-varstvenim programom, tudi tistih, ki imajo dolgoletno tradicijo in tistih, ki izkazujejo merljiv učinek (MUZA, MISS).

Pravzaprav je Janković že kar malce preveč socialno čuteč za moj okus.

Zaključni slavospev resnično ne potrebuje komentarja: »Ni mi ga bilo treba podpreti. Naredil sem napako. Manjkajo mu lastnosti, ki so postale ključ do uspešnosti v zdajšnji slovenski politiki: poniglavost. zadrtost, zahrbtnost, hinavščina in sprenevedanje. Tvegal je veliko, saj bi lahko počival na tistem, kar se je v Ljubljani že spremenilo, pa bi se kljub temu uvrstil med župane, katerih ime bo zapisano v mestni zgodovini. A najbrž ne bi šlo; spet dvajset ur na dan ne bi vedel kaj početi.«

Je tovariš Mencinger pretendent za novega ljubljanskega župana? Ali bo to zopet njegov ljubljenec Janković, katerega stranka je z namenom povratka župana, že preoblikovala (skrajšala) ime iz Lista Zorana Jankovića pozitivna Slovenija v Pozitivna Slovenija? Če bo Janković zopet kandidiral za župana, bo s tem dejanjem seveda močno prevaral svoje volivce, ki so ga izvolili v državni zbor.

V glasilu je v nadaljevanju še nekaj slavospevov Jankoviću, seveda iz ust njemu lojalnih proračunskih parazitov.

Še vprašanja za zaključek: zakaj moramo prebivalci prezadolžene občine neprostovoljno plačevati za narcisoidno-pozersko glasilo? Jaz si tega pritlehnega glasila tudi brezplačno ne želim v svoj nabiralnik, predvsem pa ne proti plačilu. Smo še vedno v komunizmu?

PATETIKA: PISMO DRUŠTVA »LJUBLJANA JE NAJLEPŠE MESTO NA SVETU«: ZOKI, VRNI SE ZA ŽUPANA LJUBLJANE!

Pismo društva »Ljubljana je najlepše mesto na svetu« objavljam v celoti. Gre za pismo, v ki je bilo objavljeno v Jankoviću naklonjenemu "neodvisnemu" časopisu Delo, 27. 1. 2012 izven rubrike Pisma bralcev.

Komentar na kakšen način si Janković tlakuje pot nazaj v županski stol ni potreben, preberite si pismo.

Zoki, vrni se za župana Ljubljane!

Dragi nam Zoki,
imel si prav, ko si rekel: jaz nisem politik! Po volitvah si dokazal, da res nisi politik in da se res ne znaš gibati v političnih krogih na državni ravni. Nič ti ne zamerimo, saj smo bili o tem tudi sami prepričani. Zoki, nato si še rekel, da se demokracije moraš šele naučiti. Napaka! Tebi politika ne leži, zato je neumno, da tratiš preostali čas življenja za to, da boš vlagal energijo v nekaj, kaj je vnaprej obsojeno na propad. Najnovejše teorije o kadrovskem menedžmentu namreč govorijo, da moraš razvijati tiste svoje lastnosti, kjer si najboljši, ne pa izgubljati časa za izboljšanje lastnih slabosti.

Torej, dragi Zoki, ti si bil najboljši kot župan Ljubljane in ni nobenega razloga, da to ne bi bil še naprej. Tudi kot društvo bi se radi poimenovali po tvojem znamenitem stavku: »Ljubljana je najlepše mesto na svetu!« Zato smo te pripravljeni podpreti na volitvah in bomo naredili vse, da boš vnovič izvoljen za ljubljanskega župana. Prepričani smo namreč, da bo Ljubljana brez tvojega vodenja začela zaostajati in ne bo več »najlepše mesto na svetu«. Z županske funkcije si odšel, ko projekti (pravzaprav skoraj vsi) niso do konca izvedeni in ko se je treba lotiti tudi preostalih, ki si nam jih obljubil. Prepričani smo namreč, da drugi tega zahtevnega dela ne bodo niti znali niti zmogli izvesti; imena, ki sedaj krožijo za morebitnega novega župana Ljubljane, to nedvomno kažejo.

Dragi Zoki, pusti visoko politiko, pusti Türka, Kučana, Stanovnika in druge »zvodnike«, ki te silijo v propad. Oni niso tvoji pravi prijatelji, ampak te hočejo samo izrabiti za svoje ozke ideološke cilje. Sedaj je čas pragmatičnega pristopa, ki zahteva reševanje problemov ljudi. Ti pa si kot župan dokazal, da to znaš delati najbolje. Si eden redkih!

Torej, Zoki, prosimo te, da sprejmeš našo pomoč in se vrneš za župana Ljubljane! Upamo, da je tudi tvoja družina za to.

Blaž Piskernik,

iniciativni odbor društva »Ljubljana je najlepše mesto na svetu«

NOVINAR ČASOPISA DELO POZABLJA, DA JE SO EVROPSKE DRŽAVE Z IZJEMO SLOVENIJE PODPISALE DEKLARACIJO O OBSODBI VSEH TOTALITARIZMOV, TUDI KOMUNIZMA

Novinar Peter Žerjavič, Delov dopisnik iz Berlina v članku Nemška Levica na muhi tajne službe zaskrbljeno ugotavlja, da Nemška varnostna služba obravnava komunistično parlamentarno stranko kot grožnjo ustavni ureditvi, saj se ji dela krivica in bi morala varnostno služba nadzorovati zgolj nacionalne socialiste. Le –ti naj bi imeli na grbi grožnje in celo usmrtitve priseljencev. Pozablja pa na bedo, pomanjkanje, nepravičnost in množice usmrtitev komunističnih režimov.

Tovarišu Žerjaviču se zdi nesprejemljivo, da so Poslanci pod drobnogledom tajnih služb. Citiram: »Takšni ukrepi načeloma ne bi smeli biti v skladu z opevanimi evropskimi demokratičnimi standardi… Da služba za varstvo ustavne ureditve po združitvi države spremlja nekdanje vzhodnonemške komuniste, ni nobena skrivnost…Levica – na zadnjih parlamentarnih volitvah leta 2009 je dobila 11,9 odstotka glasov – je naslednica Stranke demokratičnega socializma (PDS), ki je po padcu zidu nastala iz nekdanjih vzhodnonemških komunistov… Sredi prejšnjega desetletja se je PDS, ki je bila zasidrana le na vzhodu Nemčije, združila z razočaranimi socialdemokrati (nasprotniki reform kanclerja Gerharda Schröderja), uporniškimi sindikalisti in komunističnimi skupinami z zahoda. Nova Levica se je kot po tekočem traku prebila čez volilni prag na volitvah v skoraj vseh nemških deželah... V okviru stranke deluje Komunistična platforma, ki se sklicuje na marksizem in si prizadeva za vzpostavitev nove socialistične družbe. V Levici, ki je po kadrovski strukturi in volilni bazi primerljiva z drugimi nasledniki komunistov v nekdaj socialističnem delu Evrope, so protikapitalistični skrajneži na obrobju, saj prevladujejo pragmatični politiki, kakršen je Gysi.. Olje na ogenj je prilil še za delo službe za varstvo ustave pristojni nemški notranji minister, bavarski konservativec in zagovornik politike law and order Hans-Peter Friedrich, ki je potegnil vzporednice s skrajno desničarsko stranko NPD. Naloga tajne službe je preprosta: nadzirati strukture s skrajnimi cilji. Da je nekdo poslanec (NPD ima poslance v dveh deželnih parlamentih na vzhodu), po njegovem nima nobene vloge. Tajna služba pri opazovanju (ne nadziranju) Levice menda spremlja le javno dostopne vire in ne uporablja posebnih obveščevalnih metod…«

Tovariš Žerjavič, pomislite na to, da so evropske države z izjemo Slovenije podpisale deklaracijo o obsodbi vseh totalitarizmov, tudi komunizma, le-tega Evropa enači z nacionalnim socializmom. Kdaj bomo pretrgali popkovino s preteklostjo, nikoli?

LJUBLJENCI DELOVEGA POROČEVALCA IZ ZDA GIBANJE 99 RAZOČARALI LE-TEGA

9. 10. 2011 novinar časopisa Delo, Boris Čibej v članku Ameriška jesen poje slavospeve brezglavemu gibanju 99 odstotkov, upornikom, ki ne vedo kaj bi radi, razen še več države in več prerazdeljevanja ter več črpanja denarja aktivnih državljanov. Hkrati popolnoma diskreditira Čajankarsko gibanje z besedami:
»Čajankarsko gibanje prostovoljnih sužnjev, ki od države zahteva, naj jim še manj pomaga kot doslej, ve, kaj hoče. Še več istega v istem korumpiranem plutokratskem režimu. Zametek prvega gibanja, ki se res zavzema za pravice ljudstva, pa jasnih zahtev, ki bi jih postavilo sedanjemu družbenopolitičnemu sistemu, nima. Niti jih ne more imeti. Predsednik Barack Obama, ki je veliko obetal in še več obljubljal, je dokazal, da se sistema od znotraj ne da spremeniti. Edina resnična zahteva protestnikov bi bila lahko le ena: revolucija.«

24. 1. 2012 pa isti novinar v Delovem članku Leto nevarnih neodločitev piše malo drugače:
»Bati se je, da je med privrženci gibanja 99 odstotkov zdaj več privržencev svobodomiselnega republikanca Rona Paula kakor tistih, ki bodo jeseni šli glasovat za Obamo… Je Obama »škodljiv« predsednik, ki je celo generacijo aktivistov spremenil v kup političnih cinikov?

Kako je to mogoče, da nekateri Čibejevi ljubljeni »okupatorji« počasi sprevidijo, da gibanje 99 odstotkov nima jasnih ciljev in smisla? In ex »okupatorji« se pridružujejo gibanju republikanca Ron Paula, enemu redkih ameriških pretendentov za predsednika v zadnjih 50 letih, ki dejansko pooseblja libertarne vrednote svobodne družbe? Dr. Paul je edini kandidat, ki glasno nasprotuje ameriškim vojaškim intervencijam, visokim obdavčitvam, bailoutom in ostalim razmetavanjem davkoplačevalskega denarja, nasprotuje tudi reševanju bank, edini, izstopa kot črna ovca.

Čibej kot velik zagovornik socializma, nesvobodne družbe in državnega intervencionizma precej selektivno identificira vzroke globalno-finančne krize: »…Jutri zvečer bo ameriški predsednik Barack Obama v tradicionalnem govoru o stanju v državi posvetil pozornost še vedno nezavidljivemu okrevanju po gospodarski katastrofi, ki mu jo je zakuhal njegov republikanski predhodnik George Bush mlajši…Republikancem, korporativnim medijem in tistim, zdaj še bolj neizmerno bogatim finančnim družbam, ki so povzročile krizo, zdaj pa z ogromnimi sponzorskimi sredstvi usmerjajo predvolilno tekmo, je namreč uspelo ustvariti sliko, kot da je za še vedno veliko brezposelnost pravzaprav kriv Obama…Med drugim Evropi, katere posojilno sposobnost zdaj vzvišeno ocenjujejo prav tisti neregulirani »neodvisni SDK-ji« globalne korporacijske burke s sedeži v ZDA, ki so bili eni glavnih krivcev za globalno (in evropsko) krizo.«

Tukaj Čibej nekako pozabi na vlogo Bushevega predhodnika Clintona, ki je po Carterju prvi močno pospešil prodiranje socializma v ameriško družbo, če ne drugega z veliko porabo davkoplačevalskega denarja in specifično monetarno politiko. Obama pa je kot v Sloveniji Pahor močno prispeval za poglobitev in podaljšanje krize z brezglavim kupovanjem socialnega miru in bailouti.

Predvsem pa je znano, da so krizo zakuhale državne intervencije, morda pod vplivom korporacij, vendar zakuhala jo je država sama z preohlapno monetarno politiko in popolnoma zgrešenimi implicitnimi garancijami na nepremičninskem trgu (tukaj se celo strinjam, da je kraljeval Bush jr.).
Zakaj bi se, kot piše tovariš Čibej, bali predsedniškega kandidata Rona Paula, ki zagovarja svobodno družbo? Konec »šlepanja« na tuj denar?

DANILO TÜRK ZA MANDATARJA PREDLAGAL DANIELA ORTEGO

Breaking news! 

 

Tovariš Danilo Türk je za mandatarja predlagal tretjega človeka, in sicer Daniela Ortego. Je 100 % »naš« človek. Številni novinarji slovenskih medijev so klicali v Ortegin štab, a njegovi o Türkovem predlogu niso vedeli ničesar.