SLOVENSKE BANKE, LUKNJE, PODREJENCI IN PRIVATIZACIJA

V današnjem zapisu ne bom izpeljal nekih dokončnih zaključkov, zgolj nekaj odstavkov v razmislek…

Banka Slovenije je do nedavnega vedno bila nedotakljiva, karkoli so Mitja Gaspari, Marko Kranjec, France Arhar in sorodne duše zakuhali, je politika vedno pometla pod preprogo in račun predložila nam davkoplačevalcem (umetna depreciacija tečaja tolarja, pozna sanacija bančnega sistema, podaljšanje proračunskega leta samo na prihodkovni strani,…). Glede na svojo vlogo po uvedbi evra, bi se strinjal z ekonomistom Mrkaićem, da gre pri Banki Slovenije za popolnoma redundantno tvorbo.

Kar na enkrat pa se je usul sumljiv napad na banko Slovenije in to v izvedbi pretežno slovenske levice (politične stranke in dominantni mediji). Takoj sem pomislil, želijo ustaviti privatizacijo, želijo postrižene podrejence naprtiti davkoplačevalcem?

Mislim, da je Igor Masten 24. 2. 2015 zadevo zelo nazorno razložil v članku Skrivnametodologija famoznega pregleda slovenskih bank na Siol.net, še bolj nazorno in neposredno pa v malo drugačni angleški verziji The comprehensive assessment ofbanks and financial vultures.

Predvsem pa Masten zanika nekatere splošno znane krilatice, ki krožijo po slovenskih medijih, npr. da metodologija preverjanja slabih posojil ni znana in transparentna, dejansko pa se že ves čas nahaja tukaj.

Krivci so zunaj Slovenije, gre za diktat Bruslja

Kar ne enkrat so za slabo stanje slovenskih bank in vse nepravilnosti krivi zunanji sovražniki.

IM: »Irrespective of this, a stringent and sub-optimal methodology is uniform for the whole euro area. In other words. If an asset does not generate a cash flow, its value is zero, both in Slovenia and in Germany. If for a particular real estate there are no comparable market transactions, its value is zero, both in Slovenia and in Germany.

 … In short, the impact of non-performing loans on the AQR results of banks increases with the third power(!) of the share of such loans. Therefore, in order to understand the results of the AQR of banks and stress tests, it is thus necessary to invest a minimum effort in understanding the methodology. We then quickly see that the main driver of the result is the dynamics of non-performing loans. It was extremely adverse in our case. This is because in the period between 2009 and 2013 we have not acted to achieve financial restructuring of the economy. Those responsible for this are neither in Brussels nor in Frankfurt.”

Oziroma slovenska različica:

IM: »Vpliv slabih posojil na rezultate skrbnega pregleda bank skratka lahko narašča s kubom(!) deleža teh posojil. Če hočemo torej razumeti rezultate skrbnega pregleda bank in obremenitvenih testov, je tako nujno vložiti minimalen napor v razumevanje metodologije. Nato hitro vidimo, da je glavno gibalo rezultata dinamika slabih posojil. Ta je bila pri nas izrazito slaba. To pa zato, ker v obdobju med letoma 2009 in 2013 nismo ukrepali za finančno prestrukturiranje gospodarstva. Krivci za to pa niso ne v Bruslju ne v Frankfurtu.«

Prirejena velikost bančne kapitalske luknje?

IM: »Večkrat ponovljena teza predstavnikov razlaščenih imetnikov podrejenih obveznic bank je, da se je izračun bančne kapitalske luknje toliko časa prirejal, da se je je naračunalo ravno dovolj za izbris podrejenih obveznic. Torej s ciljem razlastiti nekoga – ki ga to dela žrtev! – se je prikazala večja luknja, kot bi se sicer.

Če primerjamo z rezultati leta 2014 (velik vpliv stresa ob razmeroma blagem stresnem scenariju), bi kak prismuknjenec lahko še trdil, da je bil vpliv obremenitvenega testa na primanjkljaj kapitala v letu 2013 celo nekoliko podcenjen.«

Rezultati celovitega pregleda NLB, NKBM, SID (in Unicredita) v letu 2014 kažejo, da naše banke niso čezmerno kapitalizirane. To pomeni, da ni nikakršne možnosti, da bi si država kot lastnik izplačala morebitni presežek kapitala.

Zavajanje zato je, da morebitni sodni uspeh imetnikov podrejenih obveznic ne bo neposredno bremenil slovenskih davkoplačevalcev v višini več kot pol milijarde evrov. Odločba sodišča v njihovo korist bi pomenila, da bo bankam manjkalo pol milijarde kapitala. Država kot lastnik oziroma davkoplačevalci bomo morali zagotoviti dokapitalizacijo v enaki vrednosti. 

Je striženje imetnikov podrejenih obveznic nezaslišano?

Iz predloga EK za direktivo reševanja bank (28. 6. 2013) je jasno, da je treba v evroobmočju pretrgati povezavo med reševanjem bank in davkoplačevalci. To pomeni, da breme reševanja bank nosijo najprej lastniki, nato imetniki obveznic (podrejene so na vrsti prve) in na koncu veliki deponenti (nad 100 tisoč evrov). Državna pomoč je prepovedana in se lahko uporabi le v izjemnih razmerah. Ta določila bodo začela polno veljati z letom 2018, v vmesnem obdobju pa morajo države spoštovati načela direktive.

Izbris obveznic je torej običajno orodje reševanja bank, ki davkoplačevalce ščiti pred bremenom.

Jože Mencinger 2011: slovenskih bank ni potrebno sanirati, so dovolj trdne

IM: »Od leta 2009 do 2013 smo imeli čas, da rešimo vprašanje svojih bank sami. Tega nismo bili sposobni in nismo hoteli narediti. V postopku odprave presežnih makroekonomskih neravnovesij je zato pobudo prevzela Evropska komisija. Vsaka država, ki se spravi na rob bankrota, kot se je Slovenija, izgubi možnost samostojnega odločanja. Kaj šele enakopravnega pogajanja.«

Ali smo davkoplačevalci v banke vplačali preveč?

Absolutno. Davkoplačevalci smo prispevali vsak evro preveč. Vzrok pa je v tem, da slovenska vlada in Banka Slovenije nista ukrepali že bistveno prej in sicer leta 2009, ko smo to javno predlagali s kolegoma ... Ni skrivnost moja ocena, da je strošek sanacije bank zaradi tega dvakrat večji, kot je danes.

Če bi ukrepali pravočasno, izbrisa podrejenih obveznic ne bi bilo. Smo pa zaradi njega plačali manj, kot bi sicer. Vsi se ob tem sprašujejo, ali nas je Evropska komisija s tem kaznovala, ko pa bi se lahko ravno tako vprašali, ali nam ni mogoče naredila usluge. Paradoksalno je, da davkoplačevalci tvegamo dodaten strošek poplačila podrejenih obveznic. Odločitev sodišč bo pri tem treba spoštovati, o tem dvoma ni, četudi se bo s tem okoristilo nekaj mrhovinarjev. Treba pa se je zavedati, da bo to nepravično do davkoplačevalcev.

 V obdobju med letoma 2009 in 2013 nismo ukrepali za finančno prestrukturiranje gospodarstva in pravočasno sanacijo bank. Krivci za to pa niso ne v Bruslju ne v Frankfurtu...

Primož Kozmus vs. Tadej Kotnik

Dejansko so bili vlagatelji seznanjeni s tveganji, čeprav naj bi pri obveznicah šlo za varno naložbo. Banka Slovenije je naredila samo eno postopkovno napako.

Ne smemo pozabiti tudi na dejstvo, da smo v obravnavanem primeru imeli dva tipa obvezniških vlagateljev, težava je pri drugi špekulativni skupini, ki so kupovali podrejene papirje bank tudi, ko se je že vedlo, da so banke (NLB, NKMB, Banka Celje,..) brez dokapitalizacije zrele za v likvidacijo oz. bankrot. In tovrstni vlagatelji si samo želijo bankrota. Tukaj naj dodam še Mastenov citat, ki ni zapisan v tako slikoviti obliki v slovenski različici:

»The first ones are fighting in the court against the loss of assets, the second ones would earn extreme profits in the court …

It is essential to know the nature of the financial vultures. Just as a natural vulture needs carcasses to feed (vultures can as a rule not catch their food), a financial vulture needs a bankruptcy. In the present case, Tadej Kotnik and his likes urgently needed subordinated bonds to be cancelled.«