IZJAVA TEDNA: »REFORMA TRGA DELA NA PRIMER NE BO NIKOGAR NIČ STALA. NA KONCU JIH BO VEČ IMELO SLUŽBO. LE SEMOLIČ BO NEKOLIKO MANJ POMEMBEN.«

Izjavo tedna je za Siol.net prispeval Dr. Blaž Vodopivec 2. 10. 2015, v intervjuju tedna z naslovom Presenečen sem, da so Slovenci tako strašno neambiciozni, in sicer kot odgovor na vprašanje katere so nujne reforme za Slovenijo:

»Naštel bi tiste, ki nas pravzaprav nič ne stanejo – razen položajev interesnih skupin in lobijev: privatizacija, liberalizacija delovnopravne zakonodaje, poenostavitev zaposlovanja in odpuščanja. Reforma trga dela na primer ne bo nikogar nič stala. Na koncu jih bo več imelo službo. Le Semolič bo nekoliko manj pomemben.«

Poglejmo si celotno izjavo in še nekaj bolj zanimivih poudarkov iz intervjuja.

Katere so nujne reforme, ki bi jih morala sprejeti vlada?

Reforme so iste kot že dolgo časa. Naštel bi tiste, ki nas pravzaprav nič ne stanejo – razen položajev interesnih skupin in lobijev: privatizacija, liberalizacija delovnopravne zakonodaje, poenostavitev zaposlovanja in odpuščanja. Reforma trga dela na primer ne bo nikogar nič stala. Na koncu jih bo več imelo službo. Le Semolič bo nekoliko manj pomemben. Ne vem, koga ščiti insolvenčna zakonodaja, pri nas se s tem uničuje toliko produktivnega potenciala, da ne morete verjeti. Nujno potrebujemo kompetentnega zdravstvenega ministra. Mislim, da je slovensko zdravstvo vsak mesec bolj organizacijsko razsuto.

Blaž Vodopivec: "O bjektivno gledano je naše stanje pravzaprav še vedno zelo slabo. Zasebni sektor ima 70 tisoč zaposlenih manj, kot jih je imel pred krizo. To je 15 odstotkov. Po vseh normalnih merilih bi to veljalo za katastrofalno recesijo."

Kako gledate na politični parket po enem letu Cerarjeve vlade?

Ta vlada ne more narediti tistega, kar Slovenija potrebuje v tem trenutku. Če ste se podrobneje posvetili njihovim seznamom dosežkov, ste videli, da ni bilo zelo veliko vsebinskega. Premier se v glavnem hvali, da je vlada sprejela rebalanse in proračune. To je pravzaprav tako, kot da se jaz hvalim, da si naš maturant že sam obriše zadnjico. To je stvar osnovne higiene. Ni nekaj, s čimer bi se vlada lahko hvalila kot z dosežkom. Če pogledate, kaj vse je vlada iz leta 2012 naredila v enem letu in česar ni naredila ta vlada, je razlika ogromna.

Kakšno se vam zdi splošno ozračje v državi po tem letu vlade?

Zdi se mi, da se je ozračje nekako umirilo, ni več panike. Presenečen pa sem, kako hitro se je obrnilo k zadovoljstvu. Objektivno gledano je naše stanje pravzaprav še vedno zelo slabo. Zasebni sektor ima 70 tisoč zaposlenih manj, kot jih je imel pred krizo. To je 15 odstotkov. Po vseh normalnih merilih bi to veljalo za katastrofalno recesijo. Pri nas pa se zdi, da je že skoraj zgodba o uspehu, kot nas je pred časom prepričeval finančni minister. Presenečen sem, da so Slovenci, javnost, volivci tako strašno neambiciozni, imajo nizka pričakovanja. Nekoč smo sanjali, da bomo ujeli Avstrijo, danes smo se očitno sprijaznili, da se to nikoli ne bo zgodilo.

Cerar že v predvolilnem programu ni imel velikih obljub. Večinoma so se nanašale le na etičnost.

To je velika odlika – ne vem, ali vlade v celoti, zagotovo pa predsednika vlade. Verjamem, da ni vmešan v te umazane sheme, s katerimi se ukvarja naša politika vse od sredine devetdesetih pa do zdaj, in da resno misli s temi drugačnimi etičnimi standardi. A to ni dovolj. Ko je treba uvesti neke spremembe, moraš natančno vedeti, kaj v družbi ne deluje, kaj je vzrok za razrast korupcije.

Slovenci nismo pokvarjena banda. A zgradili smo sistem, ki je nagrajeval grabljenje, izigravanje pravil, prilaščanje tujega premoženja. Na tej sistemski ravni niti predsednik niti vlada – zdi se mi – ne vidita, kako bi bilo treba ukrepati. Mislim, da bi bilo treba ukrepati radikalno – od privatizacije do močne prevetritve pravosodja, tožilstva in sodnega sistema. Edino to lahko res zagotovi, da se kriminal, klikarstvo v državi ne bosta splačala. Da bodo nagrajeni uspešno delo, dosežki, ne pa mreženje v ozadju.

Predsednik vlade ne more nadzorovati vseh milijonov poslov, procesov, dogajanj v družbi. V družbi je treba postaviti take temelje, da bodo sami zagotovili večjo etičnost. To pa je pravzaprav mogoče samo tako, da damo bistveno večji prostor zasebni pobudi, ker zasebniki pač skrbimo za svoje premoženje. Vsak bo pazil, da ga ljudje ne bodo ogoljufali.

Državni centralnoplanski kapitalizem, ki se ga gremo mi, niti teoretično ne more poskrbeti za poštenost na vseh ravneh. Bojim se, da se ta trenutek v ozadju v raznih državnih mastodontih že dogajajo stvari, ki nam bodo čez dve, tri leta kot neke nove afere spet eksplodirale v obraz. Imamo DUTB, ne vemo, kaj je na Zavarovalnici Triglav, ne vemo, kaj se zares dogaja na NLB. Nič nismo naredili, da bi odpravili temelje za sistemsko korupcijo in klientelizem.

Koliko manevrskega prostora imajo vlada in sindikati pri pogajanjih, da bo minimalna plača glede na sposobnost našega gospodarstva še znosna?

Pravzaprav ga nima. Slovenska minimalna plača je glede na BDP na prebivalca najvišja. Po drugi strani se mi zdi logično, da minimalna plača ne more vsebovati nočnega dela in podobnih zadev. V bolj praktičnih, normalnih državah nimate minimalne plače, imate pa minimalno urno postavko. Jaz bi se zavzemal zanjo, a v Sloveniji to ni mogoče, ker tako visimo na institutu zaposlitve za nedoločen čas, da tega mentalnega preskoka nismo zmožni.

Sam sem bil v nadzornik v podjetju, ki ga je Križaničev dvig minimalne plače leta 2009 potopil. Križanič lahko pride in reče, da podjetij z nizko dodano vrednostjo ne potrebujemo, a težava je, da drugih nimamo. Če bi mene vprašali za predlog, bi rekel, da je treba te dodatke iz minimalne plače izločiti, a minimalno plačo je treba postaviti na raven, ki jo naša ekonomija zmore.

Lahko damo v ta kontekst nepredvidljivega tudi migrantsko krizo? Kako bo po vašem mnenju vplivala na gospodarstvo? Nemčija pravi, da potrebuje delovno silo.
Popolnoma očitno je, da to, kar se dogaja, ni pametna imigracijska politika. Država, ki se zaveda svojih demografskih težav in bi želela voditi imigracijsko politiko, je ne bi vodila na ta način. Begunska kriza je samo še ena plast težav, ki se nalaga na vse druge. Mislim, da kdorkoli, ki razlaga, da je to dobro za gospodarstvo, zadev ne razume prav dobro. Vsi podatki kažejo, da je v teh skupinah visoka brezposelnost, težko se prilagajajo, razmeroma majhen delež res lahko pripomore k ekonomiji.

Zagotovo pa obstaja humanitarni argument. Ljudje prihajajo. To je dejstvo. To je njihova težava in naša težava. Ne moremo reči, da je to za nas neki blagoslov. Če si ne bomo priznali, da je to tudi za nas težava, če bodo še naprej vsiljevali to, kar slovenski mediji precej enoumno, humanitarno, levičarsko govorijo, "sprejmimo vse, vsi so prijatelji", bomo dobili odziv na skrajni desni.

Včeraj se je začelo študijsko leto. Kaj svetujete svojim otrokom na začetku študijskega leta oziroma ko se vpisujejo na univerzo?

Najstnikom nimate kaj svetovati, ker ne poslušajo. (smeh, op. p.) Sicer pa si izberite poklice, ki so konjunkturni v državah, ki imajo pametne gospodarske politike in uspešno gospodarstvo. Pojdite v naravoslovje, tehnične vede, medicino, farmacijo, biotehnologijo. Da boste v Sloveniji dobili službo, vam, kot stvari kažejo, ne morem obljubiti. Če ne bo velikih sprememb, je ne boste dobili. Učite se angleško.

Kje se začne ta krog?

Pri reformah. Pred sedmimi leti smo bili v bistveno lažjem položaju, ko smo imeli prostor v proračunu, da bi lahko uvedli olajšave, ne da bi krčili pravice. Danes pa, kot smo ugotovili, če pravice krčite, s tem dušite gospodarstvo, ker ni potrošnje. Davkov ne morete dvigovati. Le strukturne reforme so nekaj, kar pravzaprav ne stane nič razen interesov lobijev. Recept je znan.