VELIKI POK IZ FINSKE (PATRIA) ZASENČIL VELIK GROM IZ FINSKE: DUTBLEAKS

Blamaža

Včeraj (15. 10. 2015) je RTV SLO objavil napeto pričakovani intervju s Fincem Jannejem Harjunpää iz DUTB z naslovom: Harjunpää (DUTB): Ne morem biti vaš borec za svobodo, najdite sisvoje Che Guevare. Zanmivo je bilo po dolgem času na RTV SLO slišati drugo stran.

Kot glavni poudarek intervjuja bi lahko označil spodnjo misel, je pa vredno prebrati/poslušati intervju v celoti:

»Slovenska vlada je dejala, da je Sava v nacionalnem interesu. V čigavem interesu je prenos Save v Slovenski državni holding? V interesu upravnega odbora ali davkoplačevalcev?«

»To sta različni vprašanji. Vprašanje o spremembi lastništva je zelo zanimivo - ne vem, v čigavem interesu bi bilo to. Za strateško naložbo so sklenili razglasiti Savo, d. d. Holding Sava, d. d., bo oziroma je bil razglašen za strateško podjetje. Strokovno se ne morem strinjati, da je to v interesu davkoplačevalcev.

Ni mi jasno, v čigavem interesu je razglasiti nelikvidno holdinško družbo za strateško naložbo. Če bi moral koga izbrati, bi rekel, da je to le v interesu uprave, saj bodo tako zaščiteni.«

Kako se bosta iz tega izvlekli slovenske levica in desnica, bomo še videli, verjetno spretno - preko medijev. Doma brez večjih težav, v tujini težje.

 

Larsa Nyberga (DUTB), bivšega viceguvernerja Švedske narodne banke, Barrosovega svetovalca, je slovenska politika poslala kot problematičnega šolarja z ukorom pred izkrčitvijo domov. 

Črno piko dobi Janne Harjunpää

Vprašati se moramo, zakaj so ga lani v tabloidu Delo uvrstili v rubriko Črno piko dobi…

Objavljam prispevek v celoti:

»Finec Janne Harjunpää je projektni menedžer na DUTB. Za zgolj 80-odstotni delovni čas prejema 19.500 evrov bruto plače na mesec. Zakaj je tako dragocen, zakaj je tako drag? Ker »ima izkušnje s podobnimi prestrukturiranji drugje, v baltskih državah in Ukrajini«, pojasnjuje Torbjörn Mansson, glavni izvršni direktor DUTB.

Ta odgovor pove vse. Fantje s severa očitno mislijo, da so v njim bližnji Ukrajini ali baltskih državah; da so v eni od do obisti skorumpiranih nekdanjih držav Sovjetske zveze – in natanko v skladu s to predpostavko tudi ravnajo. Skrajni čas je, da se vrnejo v patrio, slovenski politiki pa naj se vprašajo, kaj so zagrešili, da nas tujci mečejo v isti koš z državami, katerih imena krasi končnica -stan.«

Zakaj je Janne Harjunpää za družbenopolitične delavce iz tabloida moteč? Ker ima previsoko plačo za državo uravnilovk (Slovenijo), morda moti tudi tajkunsko navezo v ozadju tabloida? Slovenija nima nikakršnih težav s korupcijo? Verjetno ima bolj težave s preganjanjem korupcije. Tukaj lahko preverite po različnih kazalcih kje je bila baltska Estonija leta 1991 in kje je leta 2015, naredite enako za Republiko Slovenijo in razmislite kdo si zasluži okrasek v obliki končnice –stan.

BO AFERA DUTB/NYBERG ODNESLA MIROSLAVA CERARJA?

Kam je šel denar?

Prepričan sem, da bi morali delo DUTB ocenjevati zgolj po rezultatih in ne po višini dohodkov. Ne bom se opredelil ali so delali dobro ali ne.

Menim tudi, da bo za politično intervencijo v »švedsko poslovanje« še prišel račun. Morda celo več računov:

·       tožba,

·       še manj zanimanja tujih investitorjev za slo »paradne konje«,

·     višje obrestne mere (RS redno zadolžuje za plače v javnem sektorju in pokojnine na mednarodnih finančnih trgih),

·   ne-izvedba privatizacije oz. ohranitev podjetij v političnih rokah (to bo po moje povzročilo najvišje socialne in materialne stroške).

Objavljam celotno javno pismo politično odstavljenega šefa DUTB Nyberga premierju Cerarju, v katerem sem sprašuje, čemu smo davkoplačevalci tako močno dokapitalizirali Savo d.d., a kljub temu investicij v hotele ni bilo dovolj in hoteli ostajajo nekonkurenčni, kar pomeni na kratko: holding Sava d.d. je prezadolžen, hoteli pa podkapitalizirani. Kam je šel denar?

Kdo vodi vlado? Drugo vprašanje: kako?

Javno pismo premierju Cerarju

Open letter to the Prime Minister of Slovenia, Mr Miro Cerar

Dear Mr Cerar

The fight against corruption was the most important message in your election campaign last year. This fight is worth all possible respect. But I have some questions on how it has worked in practise.

Slovenia is a beautiful and interesting country with great natural potential within the hospitality industry. But the hospitality sector is not even close European standards. And the most important group, which should be the shining star of Slovenia, the Sava Turizem, is even further behind. Why is this big asset of yours not better taken care of?

The owner of Sava Turizem, the Sava d.d. - a pure holding company - has borrowed extensively in the banks. Still the hotels in Sava Turizem have not been able to invest to remain competitive. How comes that the holding company is over-indebted but the hotels under-invested? Where has the money gone?

The credits taken by Sava d.d. are bigger than they can ever pay back to the banks. Taxpayers will pay the difference. The company’s equity is negative; the shares are worthless. Still, in the reconstruction plan suggested by the management, the owners would keep 23 per cent of the company. This is a subsidy from the taxpayers to the owners, which would not even be suggested in other countries. Why is this possible in Slovenia? Why should owners (and management) gain at the expense of the taxpayers?

Sava d.d. is the biggest owner in Gorenjska Banka and has according to the regulator (The Bank of Slovenia) a controlling influence of the bank. Gorenjska has given big loans to Sava d.d., which has brought the bank close to losing its license. According to the Bank of Slovenia, €13 millions must be injected as fresh equity before yearend if the bank is to survive. Still the bank has been trusted to manage the restructuring plan for its de facto parent company, the Sava d.d. There is a lot of talk in the Slovenian press about conflicts of interest. But can you find a more prominent example of conflicting interests than the Sava d.d. management restructuring itself via Gorenjska?

The Sava Turizem is clearly of national interest. But in the new government policy naming the relevant companies, it is not the Sava Turizem that has been declared of national interest, but the Sava d.d. How can a close to bankrupt holding company, which has obviously lost a lot of money for the taxpayers and which has under-invested in its tourist assets, be of national interest?

BAMC has offered a transparent way of improving the Sava Turizem assets up to European standards, taking care of the huge Slovenian potential. BAMC has shown the ability to restructure companies in a number of industries with Cimos as the most prominent example. The present Sava d.d. management, on the other hand, has failed to improve its hospitality assets. Still the government is now proposing to take the Sava assets out of BAMC and let the present management continue to work. Is this really in the interest of Slovenia – or just in the interest of the Sava d.d. management?

In the Sava case, given what I have seen and read, I feel a smell of corruption in every corner. Is this really what you meant in your campaign when you talked about fighting corruption? Is this the direction in which you want to lead Slovenia?

With best wishes

Dr Lars Nyberg

Cc: Mr Pocivalsek, Minister of Economy 

Mr Mramor, Minister of Finance

Mr Jazbec, Governor, Bank of Slovenia

Mr Sircelj, Committee of Financial and Monetary Policy 

Mr Szekely, European Commission 

Mr Anderton, ECB 

Ms Velculescu, IMF 

Mr Peterschmitt, EBRD

IZJAVA TEDNA: »REFORMA TRGA DELA NA PRIMER NE BO NIKOGAR NIČ STALA. NA KONCU JIH BO VEČ IMELO SLUŽBO. LE SEMOLIČ BO NEKOLIKO MANJ POMEMBEN.«

Izjavo tedna je za Siol.net prispeval Dr. Blaž Vodopivec 2. 10. 2015, v intervjuju tedna z naslovom Presenečen sem, da so Slovenci tako strašno neambiciozni, in sicer kot odgovor na vprašanje katere so nujne reforme za Slovenijo:

»Naštel bi tiste, ki nas pravzaprav nič ne stanejo – razen položajev interesnih skupin in lobijev: privatizacija, liberalizacija delovnopravne zakonodaje, poenostavitev zaposlovanja in odpuščanja. Reforma trga dela na primer ne bo nikogar nič stala. Na koncu jih bo več imelo službo. Le Semolič bo nekoliko manj pomemben.«

Poglejmo si celotno izjavo in še nekaj bolj zanimivih poudarkov iz intervjuja.

Katere so nujne reforme, ki bi jih morala sprejeti vlada?

Reforme so iste kot že dolgo časa. Naštel bi tiste, ki nas pravzaprav nič ne stanejo – razen položajev interesnih skupin in lobijev: privatizacija, liberalizacija delovnopravne zakonodaje, poenostavitev zaposlovanja in odpuščanja. Reforma trga dela na primer ne bo nikogar nič stala. Na koncu jih bo več imelo službo. Le Semolič bo nekoliko manj pomemben. Ne vem, koga ščiti insolvenčna zakonodaja, pri nas se s tem uničuje toliko produktivnega potenciala, da ne morete verjeti. Nujno potrebujemo kompetentnega zdravstvenega ministra. Mislim, da je slovensko zdravstvo vsak mesec bolj organizacijsko razsuto.

Blaž Vodopivec: "O bjektivno gledano je naše stanje pravzaprav še vedno zelo slabo. Zasebni sektor ima 70 tisoč zaposlenih manj, kot jih je imel pred krizo. To je 15 odstotkov. Po vseh normalnih merilih bi to veljalo za katastrofalno recesijo."

Kako gledate na politični parket po enem letu Cerarjeve vlade?

Ta vlada ne more narediti tistega, kar Slovenija potrebuje v tem trenutku. Če ste se podrobneje posvetili njihovim seznamom dosežkov, ste videli, da ni bilo zelo veliko vsebinskega. Premier se v glavnem hvali, da je vlada sprejela rebalanse in proračune. To je pravzaprav tako, kot da se jaz hvalim, da si naš maturant že sam obriše zadnjico. To je stvar osnovne higiene. Ni nekaj, s čimer bi se vlada lahko hvalila kot z dosežkom. Če pogledate, kaj vse je vlada iz leta 2012 naredila v enem letu in česar ni naredila ta vlada, je razlika ogromna.

Kakšno se vam zdi splošno ozračje v državi po tem letu vlade?

Zdi se mi, da se je ozračje nekako umirilo, ni več panike. Presenečen pa sem, kako hitro se je obrnilo k zadovoljstvu. Objektivno gledano je naše stanje pravzaprav še vedno zelo slabo. Zasebni sektor ima 70 tisoč zaposlenih manj, kot jih je imel pred krizo. To je 15 odstotkov. Po vseh normalnih merilih bi to veljalo za katastrofalno recesijo. Pri nas pa se zdi, da je že skoraj zgodba o uspehu, kot nas je pred časom prepričeval finančni minister. Presenečen sem, da so Slovenci, javnost, volivci tako strašno neambiciozni, imajo nizka pričakovanja. Nekoč smo sanjali, da bomo ujeli Avstrijo, danes smo se očitno sprijaznili, da se to nikoli ne bo zgodilo.

Cerar že v predvolilnem programu ni imel velikih obljub. Večinoma so se nanašale le na etičnost.

To je velika odlika – ne vem, ali vlade v celoti, zagotovo pa predsednika vlade. Verjamem, da ni vmešan v te umazane sheme, s katerimi se ukvarja naša politika vse od sredine devetdesetih pa do zdaj, in da resno misli s temi drugačnimi etičnimi standardi. A to ni dovolj. Ko je treba uvesti neke spremembe, moraš natančno vedeti, kaj v družbi ne deluje, kaj je vzrok za razrast korupcije.

Slovenci nismo pokvarjena banda. A zgradili smo sistem, ki je nagrajeval grabljenje, izigravanje pravil, prilaščanje tujega premoženja. Na tej sistemski ravni niti predsednik niti vlada – zdi se mi – ne vidita, kako bi bilo treba ukrepati. Mislim, da bi bilo treba ukrepati radikalno – od privatizacije do močne prevetritve pravosodja, tožilstva in sodnega sistema. Edino to lahko res zagotovi, da se kriminal, klikarstvo v državi ne bosta splačala. Da bodo nagrajeni uspešno delo, dosežki, ne pa mreženje v ozadju.

Predsednik vlade ne more nadzorovati vseh milijonov poslov, procesov, dogajanj v družbi. V družbi je treba postaviti take temelje, da bodo sami zagotovili večjo etičnost. To pa je pravzaprav mogoče samo tako, da damo bistveno večji prostor zasebni pobudi, ker zasebniki pač skrbimo za svoje premoženje. Vsak bo pazil, da ga ljudje ne bodo ogoljufali.

Državni centralnoplanski kapitalizem, ki se ga gremo mi, niti teoretično ne more poskrbeti za poštenost na vseh ravneh. Bojim se, da se ta trenutek v ozadju v raznih državnih mastodontih že dogajajo stvari, ki nam bodo čez dve, tri leta kot neke nove afere spet eksplodirale v obraz. Imamo DUTB, ne vemo, kaj je na Zavarovalnici Triglav, ne vemo, kaj se zares dogaja na NLB. Nič nismo naredili, da bi odpravili temelje za sistemsko korupcijo in klientelizem.

Koliko manevrskega prostora imajo vlada in sindikati pri pogajanjih, da bo minimalna plača glede na sposobnost našega gospodarstva še znosna?

Pravzaprav ga nima. Slovenska minimalna plača je glede na BDP na prebivalca najvišja. Po drugi strani se mi zdi logično, da minimalna plača ne more vsebovati nočnega dela in podobnih zadev. V bolj praktičnih, normalnih državah nimate minimalne plače, imate pa minimalno urno postavko. Jaz bi se zavzemal zanjo, a v Sloveniji to ni mogoče, ker tako visimo na institutu zaposlitve za nedoločen čas, da tega mentalnega preskoka nismo zmožni.

Sam sem bil v nadzornik v podjetju, ki ga je Križaničev dvig minimalne plače leta 2009 potopil. Križanič lahko pride in reče, da podjetij z nizko dodano vrednostjo ne potrebujemo, a težava je, da drugih nimamo. Če bi mene vprašali za predlog, bi rekel, da je treba te dodatke iz minimalne plače izločiti, a minimalno plačo je treba postaviti na raven, ki jo naša ekonomija zmore.

Lahko damo v ta kontekst nepredvidljivega tudi migrantsko krizo? Kako bo po vašem mnenju vplivala na gospodarstvo? Nemčija pravi, da potrebuje delovno silo.
Popolnoma očitno je, da to, kar se dogaja, ni pametna imigracijska politika. Država, ki se zaveda svojih demografskih težav in bi želela voditi imigracijsko politiko, je ne bi vodila na ta način. Begunska kriza je samo še ena plast težav, ki se nalaga na vse druge. Mislim, da kdorkoli, ki razlaga, da je to dobro za gospodarstvo, zadev ne razume prav dobro. Vsi podatki kažejo, da je v teh skupinah visoka brezposelnost, težko se prilagajajo, razmeroma majhen delež res lahko pripomore k ekonomiji.

Zagotovo pa obstaja humanitarni argument. Ljudje prihajajo. To je dejstvo. To je njihova težava in naša težava. Ne moremo reči, da je to za nas neki blagoslov. Če si ne bomo priznali, da je to tudi za nas težava, če bodo še naprej vsiljevali to, kar slovenski mediji precej enoumno, humanitarno, levičarsko govorijo, "sprejmimo vse, vsi so prijatelji", bomo dobili odziv na skrajni desni.

Včeraj se je začelo študijsko leto. Kaj svetujete svojim otrokom na začetku študijskega leta oziroma ko se vpisujejo na univerzo?

Najstnikom nimate kaj svetovati, ker ne poslušajo. (smeh, op. p.) Sicer pa si izberite poklice, ki so konjunkturni v državah, ki imajo pametne gospodarske politike in uspešno gospodarstvo. Pojdite v naravoslovje, tehnične vede, medicino, farmacijo, biotehnologijo. Da boste v Sloveniji dobili službo, vam, kot stvari kažejo, ne morem obljubiti. Če ne bo velikih sprememb, je ne boste dobili. Učite se angleško.

Kje se začne ta krog?

Pri reformah. Pred sedmimi leti smo bili v bistveno lažjem položaju, ko smo imeli prostor v proračunu, da bi lahko uvedli olajšave, ne da bi krčili pravice. Danes pa, kot smo ugotovili, če pravice krčite, s tem dušite gospodarstvo, ker ni potrošnje. Davkov ne morete dvigovati. Le strukturne reforme so nekaj, kar pravzaprav ne stane nič razen interesov lobijev. Recept je znan.

BORIS A. NOVAK V GLASILU LJUBLJANA PREDLAGA, DA SE KAKŠNEGA IZMED LJUBLJANSKIH TRGOV POIMENUJE Z IMENOM, KI PRESEGA POLITIČNE DELITVE IN SLEDI ZGOLJ IZROČILU »TEKOVIN REVOLUCIJE«

Boris A. Novak napiše uvodnik za glasilo Ljubljana (letnik XX, številka 4, september 2015), ki smo ga priseljeni plačevati našemu županu Zoranu Jankoviću občani prestolnice. Vendar smo glasila vedno izredno veseli, saj notri lahko preberemo kdo je naš in kdo ni, za koga moramo glasovati na volitvah ter kakšne dobrobiti imamo Ljubljančani od revolucionarnega izročila in njegovih živih in že preminulih nosilcev.

 Znotraj uvodnika podaja spravni predlog, ki se glasi.

»Vprašanja in polemike okoli poimenovanj in preimenovanj ulic in trgov v Ljubljani in drugih

slovenskih krajih zaradi težke in protislovne zgodovinske dediščine pogosto zavrejo do iracionalnosti. Zato Mestni občini Ljubljana predlagam, da kakšnega izmed krasnih ljubljanskih trgov poimenuje z imenom, ki presega politične delitve – Trg matere Ljubljane.«

 

Glasila Ljubljana smo vedno izredno veseli, saj notri lahko preberemo kdo je naš in kdo ni, za koga moramo glasovati na volitvah ter kakšne dobrobiti imamo Ljubljančani od revolucionarnega izročila in njegovih živih in že preminulih nosilcev. 

Naslednjih 78,1 % članka (preštel sem besede oz. znake) je posvečen izključno dobrim in hrabrim partizanom, ki so nam izborili svobodo v obliki socialističnega raja, ki še traja.

Zaključi takole:

»Ne glede na to, da ime Trg matere Ljubljane zgodovinsko izvira iz partizanskega doživljanja naše prestolnice, sem prepričan, da imajo tudi mnogi drugi ljudje močne razloge, da Ljubljano čutijo in imenujejo kot svojo mater … »

Prešernov nagrajenec ima prav, ko ponudi spravni predlog, kajti spravno je lahko samo tisto, kar ne zanika blagohotne komunistične revolucije. Poklonimo se velikemu slovenskemu literatu, poimenujmo kakšen trg z imenom Trg matere Ljubljane, razmislimo še enkrat, če res ne bi imeli Ulice Diktatorja Tita, kajti Kidričev spomenik in Kardeljev trg že imamo.

Kot pripadnika srednje generacije, me izredno veseli, da smo še vedno v letu 1945, medtem ko gre vzhodna Evropa naprej. Sem torej za spravo! Za domovino, s Titom naprej!

ZDRUŽENA LEVICA PREDLAGA PRISILNO DELITEV DOBIČKA MED ZAPOSLENE

Prologue - prisilna razlastitev

Vodja poslanske skupine nacionalsocialistične stranke Združena levica Luka Mesec je na novinarski konferenci prejšnji teden predstavil paket predlogov, s katerim želijo prenoviti delavsko zakonodajo v Sloveniji.

Predlog zakona vsebuje naslednja koraka:

• Širi pravico do soodločanja: pravico do soodločanja dobijo vsi delavci, vključno s prekarnimi delavci. Pravico dobijo zaposleni v vseh gospodarskih družbah, brez izjem.

• Uvaja politiko odprtih knjig: poslovodstvo obvezuje k obveščanju zaposlenih o načrtih, razvoju in poslovanju podjetja. Zaposleni pridobijo glas tudi v postopkih privatizacije oziroma sprememb lastništva. 


Predlog zakona so v Združeni levici pripravili v sodelovanju z Združenjem svetov delavcev, sindikati in drugimi sogovorniki, delodajalci in ostalih subjekti, ki ustvarjajo delovna mesta niso sodelovali. Predlog zakona z današnjim dnem dajejo v 45-dnevno javno razpravo, ki se bo končala 1. novembra letos.

Predlagajo tudi uveljavitev obvezne delitve dobička med zaposlene. Trdijo, da je Zakon o udeležbi delavcev pri dobičku, ki velja od leta 2008, neživljenjski in da ga je v preteklih letih uporabilo le nekaj deset podjetij. V Združeni levici predlagajo obvezno delitev dobička za vse gospodarske družbe, s čimer bi se po njihovem mnenju zagotovila pravična delitev ustvarjenega, lastnike podjetij pa spodbuja k vlaganju dobičkov v razvoj podjetja.

Luka Mesec: »1 – 1 = 0«

Predlagajo obvezno delitve dobička med zaposlene in hkrati trdijo, da predlog zakona lastnike podjetij spodbuja k vlaganju dobičkov v razvoj podjetja. Tega žal ne razumem, to je tako, kot da bi rekel, da imaš eno hruško, jo poješ in potem trdiš, da boš iz podjedene hruške izdelal hruškov kompot.

Kaj pa delitev izgub?

Če se bo podjetje znašlo v rdečih številkah, šlo v stečaj/prisilno poravnavo, delavci, ki niso lastniki ne bodo odgovarjali s svojim premoženjem. Odgovarjali bodo zgolj lastniki podjetja.

Vračanje v samoupravni socializem

Vračamo se v SFRJ in samoupravljanje. Lastnik od lastniki podjetja bodo dobesedno izgubili pravico do razpolaganja svojo privatno lastnino.

 

Vas vzburjajo milijonski zneski? Veste koliko časa je bila zaradi inflacije poštna znamka veljavna?

Ameriški ekonomist, nobelovec Milton Friedman je s svojo ženo Rose Director Friedman dvakrat obiskal Jugoslavijo. Prvič v pozni jeseni leta 1962 in drugič v zgodnji pomladi leta 1973, obakrat je bil v Jugoslaviji po nekaj tednov (Friedman 1998, 291, 423).

Med svojimi obiski tovarn je Friedman opazil, da je sistem samoupravljanja in delavskega lastništva bolj učinkovit od popolnoma centralno-planskega sovjetskega modela (Friedman 1998, 424). Težava pa je nastala zaradi lastništva. Čeprav so delavci v samoupravnem sistemu lahko zase obdržali dobiček, ki so ga ustvarili, delavci pravzaprav niso bili polni lastniki podjetja v katerem so delali, posledica tega pa je bilo pomanjkanje volje za delo in investiranje kapitala nazaj v podjetje. Razlog slednje težave pa je bil povezan s tem, da če so delavci iz kakršnegakoli razloga želeli zapustiti svoje podjetje, je vse njihovo dotedanje vlaganje dohodkov nazaj v posel propadlo, ker je ostajalo v podjetju (Friedman 1998, 424). Z drugimi besedami, delavci, ki so zapustili podjetje, niso dobili delnic podjetja v zameno za svoj vložek. Taj težava je vodila do kroničnega primanjkljaja sredstev za vlaganja v nove projekte, inovacije in modernizacijo obstoječega kapitala (orodij in strojev) in infrastrukture.

Največja težava podjetij z delavskim samoupravljanjem je bilo pridobivanje sredstev eksternega financiranja (Friedman 1998, 424). Zaradi že omenjene težave nezadostnega internega financiranja, ki je bila posledica osebnih interesov delavcev, ki so glasovali, da se večina ali celo ves dobiček steče v njihove žepe, so samoupravna podjetja nujno potrebovala novi eksterni način pridobivanja investicij, da bi izboljšali svoje poslovanje. Friedman (1998, 424) je od vodij regionalnih centralnih jugoslovanskih bank izvedel, da je bil edini način na katerega so samoupravna podjetja lahko pridobivala zunanja sredstva preko fondov, ki so jih nudila druga samoupravna podjetja.

Tak sistem ni dobro deloval, saj je kar na enkrat živilsko podjetje posodilo denar tekstilnemu podjetju in kar na enkrat sta bili obe podjetji vključeni v bančništvo in finančno investiranje, kar pa je bilo nekaj, o čemu niti eno od vključenih podjetij ni poznalo in je šlo za čisto hazardiranje.

Sicer pa so samoupravna podjetja do eksternih sredstev lahko prišla tudi na lažji način in sicer preko republiških razvojnih bank, ki so bile ravno tako samoupravna delavska podjetja. Seveda so se banke soočale z enakimi težavami, kot druga samoupravna delavska podjetja, je bil njihova dodatni težava, ker so se v njihovo delo pogosto mešale republiške centralne oblasti.

Tako so centralne oblasti pritiskale na banke, da priskrbijo finančna sredstva drugim samoupravnim podjetjem, kar je povzročalo kronično inflacijo v Jugoslaviji (Friedman 1998, 424-425). Torej komercialne banke so bile prisiljene posojati denar ne glede na to ali je šlo za ekonomsko upravičene projekte oz. če je šlo za neučinkovita samoupravna podjetja. Če republiške razvojne banke niso razpolagale z zadostno količino kapitala, so republiške vlade ukazale republiškim centralnim bankam, da neupravičeno in brez kritja tiskajo denar in ga dostavljajo razvojnim bankam za nadaljnjo distribucijo.

Epilogue

In točno tako je samoupravljanje oz. delavsko soupravljanje bankrotiralo, delavci, ki se na poslovanje ne spoznajo, so razmišljali kratkoročno in so glasovali za delitev celotnega dobička med zaposlene, če ga je podjetje sploh ustvarilo. Za razvoj in investicije ni ostalo nič, zato so bila slovenska podjetja konkurenčna v sedemdesetih in osemdesetih letih zgolj znotraj Jugoslavije, večina podjetij pa je bila v očeh zahodnih vlagateljev nekonkurenčna in zastarela. Proizvodnja je bila kljub pridnim delavcem prepočasna in predraga.

Pameten in dobre delodajalec bo sam delil dobiček med zaslužne zaposlene, če jih bo želel obdržati v podjetju, za to zakonska prisila ni potrebna, razen za fetišiste na hiperinflacijske bankovce z milijonskimi številkami.

 

Vas vzburjajo milijonski zneski? Veste koliko je bil bankovec vreden eno leto po tisku?

---

 [V1]

POSVET PREKARNOST IN KRČENJE DRŽAVE BLAGINJE

Na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani bo 10. septembra 2015 potekal posvet Prekarnost in krčenje države blaginje.

V vabilu piše:

»Porast brezposelnosti, poglabljanje revščine in socialne izključenosti in naraščanje števila revnih zaposlenih in prekarnih delavcev postaja vedno večji problem tako v Sloveniji kot v drugih državah, kar kaže na strukturne spremembe, povezane z globalnim širjenjem trgov, deregulacijo, fleksibilizacijo in transformacijo držav blaginje. Varčevanje, konkurenčnost, krčenje javnih sredstev, aktivacija, podjetništvo so novodobne skovanke, ki danes usmerjajo slovensko socialno in aktivno politiko zaposlovanja, in tako upravičujejo prelaganje odgovornosti, ne zgolj na lokalne institucije ter (ne)profitne organizacije rastoče ‘socialne ekonomije’, temveč tudi na uporabnike socialnih storitev. Posvet se bo zato osredotočil na učinke teh strukturnih sprememb in politik na prekarizacijo zaposlenih znotraj mreže javnih storitev in njihovih uporabnikov. Koncept posveta izhaja iz širšega razumevanja prekarnosti kot procesa strukturnih sprememb na globalni in lokalni ravni, ki je usmerjen v krčenje države blaginje, v prelaganje odgovornosti na posameznike in v njihovo izključevanje tako iz polja dela kot iz širših družbenih omrežij, ki sicer zagotavljajo materialno in socialno varnost. S primeri empiričnih raziskav iz Slovenije in tujine želimo s posvetom opozoriti na strukturne spremembe, ki vplivajo na krčenje države blaginje, marketizacijo socialnega varstva in prekarizacijo dela in življenja tistih znotraj in izven trga dela. Poleg empiričnih raziskav se bomo na posvetu v zadnjem delu osredotočili tudi na izzive, ki jih povzroča rastoča prekarizacija. S predstavniki gibanj in sindikatov se bomo pogovarjali o težavah, s katerimi se srečujejo pri naslavljanju problema prekarizacije in pri organiziranju razdrobljenega prekariata.«

Konference se ne bom udeležil, ker imam nekaj pomanjkljivosti, zaradi katerih ne sodim na ta dogodek.

·         Sem praktičen človek in ne razmišljam akademsko.

·         Nisem celo življenje zaprt med štiri akademske stene, delal sem v gospodarstvu, na terenu, tudi dobesedno, z zemljo in peskom (podjetje z lastno proizvodnjo, multinacionalka, resna zaposlitev kot fizični delavec, delo na črno).

·         Med aktivnimi udeleženci posveta ni nikogar, ki bi videl gospodarstvo in privatni sektor od daleč.

·         Vsi aktivni udeleženci posveta so celo življenje hermetično zaprti med 4 stene akademskih ustanov.

·         Sem se že enkrat udeležil podobnega posveta.

·         Živim v informacijski dobi.

·         Aktivni udeleženci posveta živijo v predindustrijski dobi (v dobi, ko je ustvarjal Karl Marx).

·         Ideje Thomasa Pikettya je zmlel v sončni prah 23 letni študent. Po tem se o njem govori samo še v Sloveniji.

·         Tudi predhodnika Pikettya, ki sta obogatela na globalnem kapitalističnem trgu z levičarskimi parolami o prerazdeljevanju Michael Moore in Naomi Klein, počasi tonita v pozabo.

·         Logike Kardeljevega samoupravljanja ne razumem.

·         V zadnjih desetih letih se je udeležencem posveta »zgodila« Estonija, nato še Slovaška.

·         Podatki o trgu dela, blaginji, revščini, porazdelitvi dohodkov ter makroekonomski kazalci so tako za Slovenijo kot za Estonijo in Slovaško in ostale države EU javno in brezplačno dostopni na spletu (SURS, EUROSTAT, MF, ZPIZ; ZRSZ).

·         Prelaganje odgovornosti na posameznike je v skladu z mojimi vrednostno-moralnimi načeli. Temu sploh ne bi rekel prelaganje.

·         V RS nikoli nismo varčevali, javna poraba raste in je ena najvišjih v Evropi.

·         Slovenski razvoj od leta 1991 usmerjajo sindikalisti in Mencingerjanci, slovensko politiko vedno preglasijo, kar pomeni, da njihove ideje in privilegiji ostanejo.

Na posvet prideta tudi Kardeljev duh in Pikettyeva senca. 

Dodatne ovire

·         V državah, kjer imajo bolj fleksibilno delovno-pravno zakonodajo, je manj prekarnih delavcev (sovražim ta izraz).

·         V RS ne poteka deregulacija. Število zakonov in podzakonskih aktov je po letu 1991 močno naraslo, s tem tudi stopnja reguliranosti.

·         Mladi slovenski možgani se ne selijo v Venezuelo, ki jo častijo aktivni udeleženci posveta.

·         Mladi slovenski možgani se selijo v Avstrijo, Nemčijo in Švico, katerih ureditev zavračajo aktivni udeleženci posveta.

·         V Avstriji, Nemčiji in Švici imajo bolj fleksibilno delovno-pravno zakonodajo kot v RS, imajo tudi socialno kapico, ki stimulira najbolj produktivne delavce, tej pa aktivni udeleženci posveta srdito nasprotujejo.

·         Igor Akrapovič, podjetnik, ki je ustvaril svetovno blagovno znamko iz garaže, brez subvencij pravi nekako takole, da se boji zaposlovati zaradi togosti trga dela. V gospodarstvu potekajo zadeve v ciklih, dobiš veliko naročilo in rabiš večjo količino delavcev. Ko je serija končana, dela ni, delavce pa moraš imeti še pol leta v podjetju. Ob bolj fleksibilni delovno-pravni zakonodaji, bi zaposloval več, tudi odpustil delavce, ki jih ne rabi, vendar bi jih po potrebi, torej, ko bo delo in s tem nova naročila, takoj spet zaposlil. Seveda dobre delavce.

·         Zgoraj omenjene dinamike akademiki iz FDV in FSD, kaj šele sindikati, ne razumejo. Jaz pa njih ne, zato se bom dogodku odpovedal.

Ne bom zloben in ne bom rekel, da razen ene udeleženke posveta, vsi zgolj branijo svoje privilegije: sindikati in hermetično zaprti profesorji pred zunanjim svetom.