PREDVIDLJIVOST MENCINGERJA JOŽETA

Ni naključje, da so vsakokrat, ko je v zraku privatizacija državnega premoženja, slovenski mediji zasuti s pamfleti očeta tajkunizacije Slovenije Jožeta Mencingerja o škodljivosti prodaje družinske srebrnine. Po navadi se tovarišu Mencingerju s svojimi pamfleti pridruži tudi sodelavec tovariš Franjo Štiblar, ljubkovalno Branko.

Tudi tokrat je tovariš Mencinger udaril v rumenem levičarskem časniku Delo (sreda, 20. 2. 2013, na strani 5) v tekstu z naslovom: Za vlado »političnih amaterjev« - Kako naprej? Preprečitirazprodajo državnega premoženja in neprestane zamenjave nadzornih svetov.

Tovariš Mencinger Pravilno ugotavlja:

»Slovenija je povsem zašla; gospodarstvo se je zaustavilo, vse več je brezposelnih, v politiki je popolna zmeda… Velika večina prebivalstva ve, da vsak dan trajanja zdajšnjega stanja povzroča vse več nepopravljive škode,...«

Pri tem pozablja, da je smo njegove ideje gradualizma, nacionalnega interesa, notranjega lastništva podjetij, državnih bank in izrazite ksenofobije do tujih vlagateljev aktivno implementirali zadnjih 20 let. Temu ni možno oporekati, zgodilo se je zgolj nekaj svetlih izjem (SKB, Lek).

In zopet je na gramofonu stara plošča skupine Gradualizem s pesmima: »Trg dela je namenjen zbiranju članarin sindikalistov« in »Ne iztrgajmo upravljanja premoženja tranzicijski oligarhiji iz rok«.

Najraje dam na gramofon staro 7'' ploščo skupine Gradualizem s pesmima: »Trg dela je namenjen zbiranju članarin sindikalistov« in »Ne iztrgajmo upravljanja premoženja tranzicijski oligarhiji iz rok«.

 Citiram:

»Vlada mora zaustaviti za tekoča dogajanja irelevantne »strukturne reforme«. Mednje lahko uvrstimo celo reformo trga dela, saj ta prinese spremembe (želene ali neželene) le v oddaljeni prihodnosti; kratkoročno pa prinaša le težave in večje stroške…Preprečiti je treba razprodajo preostalega državnega premoženja; dokazovanje njegove popolne neuspešnosti z nizkimi donosi v času gospodarske krize je nesmiselno. V tem obdobju tudi zasebnemu sektorju ni šlo bolje; propadlo je veliko zasebnih gospodarskih družb. Centralizacija upravljanja državnega premoženja je mogoča tudi v okviru že sprejetega Slovenskega državnega holdinga, treba pa je zavreči idejo, da je njegov cilj – razprodaja premoženja. Namesto imenovanj po strankarskem ključu je zato v organe SDH treba imenovati ugledne strankarsko neopredeljene strokovnjake različnih poklicev, za katere »nacionalni interes« ni psovka ali izgovor.« Je imel v mislih sodelavca Branka?

Mar nista neustrezen trg dela in državno lastništvo podjetij, ki slonita na drakonskih obdavčitvah generatorja brezposelnosti in zaviralca ustvarjanja novih delovnih mest? So banke podkapitalizirane in polne slabih kreditov zaradi vmešavanja politike ali zaradi prostega trga?

Pamflet se nadaljuje s pobudo nadaljnjega političnega kreditiranja »na lepe oči« podjetjem, ki jih vodijo izbranci tranzicijske levice, seveda z dokapitalizacijami državnih bank z davkoplačevalskim denarjem, zato kakršnakoli oblika eksterne slabe banke ni dovoljena. Preveč bi bilo tudi očitno kdo je dobil (slabe) kredite, kdo jih je delil in kdo je sedel v nadzornih odborih.

Še en logični nesmisel glede premišljenega uravnoteževanja proračuna: »Nobenega razloga (razen nepremišljene obljube EU) ni, da se triodstotni primanjkljaj dosega ob sočasnem hiranju gospodarske aktivnosti, ki jo povzroča zdajšnje »varčevanje«. Verjetno ni edini način spodbujanja gospodarstva zadolževanje in ekspanzivna fiskalna politika?

Vmes mu uide pametna misel, ki se ji v večji meri pridružujem: »Preprečiti je treba neprestane zamenjave nadzornih svetov in uprav v državnih podjetjih. Ker so bile vse zamenjave v zadnjih nekaj mesecih opravljene izključno po strankarski pripadnosti, jih je treba razveljaviti tako, da se v vseh kar z zakonom vzpostavi stanje na izbran datum v letu 2012.« Misel tovarišu profesorju seveda ne bi ušla, če bi imela strankarska pripadnost levi predznak.

Nadaljuje: »Vladi je treba vrniti približno takšno strukturo, kakršno je imela pred zdajšnjo.« Tukaj je verjetno mislil na obdobje po padcu Staneta Kavčiča, na svinčene čase, ko je zopet zavladala trda roka partije, ene in edine zveličavne.

Zanimivo je omeniti še Mencingerjev privatni, Ekonomski inštitut, d. o. o. (EIPF), ki bi ob privatizaciji verjetno izgubil vsa (dobro plačana) naročila raziskav (http://supervizor.kpk-rs.si/). Gre za naročene raziskave, kakršne rezultate želiš – plačaš, dobiš. Po vsej verjetnosti pa glede na javna stališča in objave, profesura in EIPF nista edini finančni vir tov. Mencingerja.

Če zaključim glede omenjenega članka… Zanimivo razmišljanje osebe, ki je ključno tvorila zgodovino slovenskega razvoja zadnjih 22 let skupaj z večnim predsednikom ZSSS Dušanom Semoličem. Menim, da je pustilo malo oseb tako velik razvojni pečat na RS v negativnem ali pozitivnem smislu kot omenjena tovariša.