petek, 01. februar 2013

VONJ PO NAFTALINU – ZASEDANJE CK ZK V CANKARJEVEM DOMU, 31. 1. 2013 V REŽIJI DRUŠTVA PISATELJEV SLOVENIJE



Včeraj je na račun davkoplačevalcev potekal zbor častilcev totalitarizma v Cankarjevem domu (CD) v Ljubljani. Neposredno odnos smo lahko spremljali na spletnem portalu MMC RTV Slovenija, financiranim iz proračuna RS. Javna tribuna Društva pisateljev Slovenije (DPS) s predsednikom Venom Tauferjem (ex SDV) je privabila večjo množico družbenopolitičnih delavcev. Pristašev »nelevega« političnega nazora v dvorani ni bilo zaznati. 

Ukradli so nam kulturo. 

Govorniki so zagovarjali naslednje napredne ideje družbene nadgradnje:

  • Medtem ko so objektivni faktor razvoja socialistične družbe vedno bolj razvite proizvajalne sile in socialistični proizvodni odnosi, torej materialna baza socialistične družbe, in pa na tej bazi temelječa družbenopolitična ureditev (politični sistem samoupravne demokracije oz. pluralizma samoupravnih interesov), je subjektivni faktor socialističnega razvoja iz te družbene biti izhajajoča družbena zavest, zlasti torej vse tiste idejne in politične sile, ki zavestno delujejo v smeri nadaljnjega razvijanja socialističnih družbenoekonomskih (proizvodnih) in družbenopolitičnih odnosov.
Kombinatorci

  •  Vzvišeni kulturniki ter njihovi legitimni nasledniki - kvazi alternativci in kvazi alternativni umetniki so večvredni od ostalih poklicev in jim morata država in lokalna skupnost brezpogojno plačevati rente ne glede na output, saj tovrstne aktivnosti občanov za uresničevanje njihovih čedalje bolj raznovrstnih materialnih, kulturnih in drugih interesov postajajo sestavni del procesa osvobajanja dela v socialistični družbi. 
  •  Umetnik je samostojen poklic in ga mora proračun RS v celoti financirati, za razliko od npr. serviserja koles, ki je manj vreden poklic. Tehnični poklici so manj vredni in ne prispevajo dovolj k nadgradnji socialistične skupnosti.
SDV, naftalin in njen podmladek

  •  Visoki davki so nujno potrebni, saj naša socialistična akcija temelji na marksistični teoriji znanstvenega socializma. V delokrogu socialistične akcije je Zveza komunistov po svoji družbenozgodovinski vlogi usmerjena predvsem na idejne in splošne politične probleme razvoja socialistične družbe, Socialistična zveza pa se mora - čeprav mora tudi ona opredeliti svoj odnos do idejnih in političnih problemov nadaljnjega razvoja socializma - obrniti predvsem k problemom uresničevanja interesov delovnih množic in njihovih samoupravnih skupnosti, izhajajoč iz splošnih idejnih in političnih gibanj družbe.
  •  Nebrzdano bogatenje sindikalistov in sindikalnih organizacij je predpogoj. Samoupravno združeno delo s sredstvi v družbeni lasti naj demokratično organizirane delavce in vse delovne ljudi združuje v skupnost svobodnih proizvajalcev.
  •  Šolstvo in mediji so ideološki aparat politične nomenklature, namreč avantgardne sile socializma in socialistična družba imajo samo en cilj - da glede na možnost danega zgodovinskega trenutka ustvarjajo razmere, v katerih bo človek kar najbolj svoboden pri takšnem osebnem izražanju in ustvarjanju, da bo lahko - na podlagi družbene lastnine proizvajalnih sredstev - svobodno delal in ustvarjal za svojo srečo.
  •  Klasični podjetniki so izkoriščevalci in namesto, da bi jim poljubljali noge, ker ustvarjajo delovna mesta, jih moramo iztrebljati, saj gre za ostanke političnega sistema buržoazne države.
  •  Varčevanje v javnem sektorju in sploh krčenje obsega javnih družboslovnih fakultet je kontraproduktivno, saj so pravilno profilirani družbenopolitični delavci dosledni in vztrajni v boju proti dejanskim sovražnikom socializma in samoupravljanja, kadar gre za spopad interesov zunaj samoupravne demokracije ali ko gre za zaostajanje družbene zavesti delovnih množic.
  •  V sedanjem trenutku je državno financiranje vseh tiskanih in spletnih medijev verjetno celo najvažnejši problem nadaljnje graditve političnega sistema v Sloveniji, seveda ne v smislu nekakšnih temeljnih sprememb v sami razvojni usmeritvi družbenega sistema, ampak v smislu njegovega dinamičnega dograjevanja v integralno celoto.
"Nismo se zastojn boril, za partijo smo..."

  •  V takšnem sistemu samoupravne demokracije je potrebno jasneje in bolj konkretno opredeliti položaj, vloge in način delovanja subjektivnega faktorja socialistične družbe, zlasti pa način in sredstva uresničevanja vodilne idejne in politične vloge ustvarjalnih sil socialistične družbene zavesti nasploh in DPS še posebej.
  •  DPS kot idejna in politična avantgarda delavskega razreda je izraz specifičnega kompleksa idejnega in političnega interesa tega razreda in vseh delovnih ljudi, torej sestavni del demokratičnega pluralizma samoupravnih interesov, ne pa nekakšna politična sila nad temi interesi ali zunaj njih.
  • Enakost pred zakoni je buržoazni element, le dohodkovna uravnilovka omogoča potek samoupravne in politična aktivnost množic.
  •  Pravna država je fikcija je dejal že Karl Marx.
  •  Ni torej rešitev problemov v tem, da naj bi DPS zavzelo samo načelna idejnopolitična stališča, ne pa tudi stališč do konkretnih vprašanja in predlogov za njihovo reševanje, ker da bi bilo to že nedovoljeno vmešavanje v pristojnosti samoupravnih subjektov in državnih organov, ampak je rešitev v tem, da DPS zavzema stališča do vseh pomembnejših vprašanj, načelnih in konkretnih, da pa svojih stališč drugim ne vsiljuje avtomatično.
  • Tov. France Bučar: "Še vedno ga podpiram, važno, da je naš!"
  •  Monopoli in oligopoli so pozitivni elementi, kajti pri takem dograjevanju in izpopolnjevanju našega političnega sistema je seveda treba imeti jasno pred očmi družbenoekonomsko osnovo, na kateri ta politični sistem temelji, druge ekonomske in politične sisteme, iz katerih se je razvil in katerih ostanke delno še vsebuje, in perspektive njegovega nadaljnjega razvoja.

Vsakršne podobnosti idej zbora v CD z idejami velikega Edvarda Kardelja so zgolj naključne.

Govorniki so nasprotovali naslednjim nenapredenim elementom družbene nadstavbe:

  • Kulturniki (umetniki) so enakovredni ostalim poklicem in morajo svoje mesto poiskati na trgu dela kot avtokleparji, vrtnarji in pleskarji in jih država ni dolžna finančno vzdrževati.
  • Monopole in oligopole je potrebno opraviti.
  • Javni sektor je potreben krčenja in temeljite reorganizacije – debirokratizacija.
  • Šolstvo in mediji niso ideološki aparat politične nomenklature.
  • Država naj nemudoma neha financirati vse tiskane in spletne medije, saj le-ti razgrajujejo slovensko družbo, ker vanjo vnašajo kulturni boj.
  • Trg dela je potrebno posodobiti – fleksibilizirati in ohraniti smiselno raven varnosti.
  • Potrebno je vzpostaviti vladavino prava, ne samo pravno državo.
  • Socialno državo je potrebno temeljito prenoviti kot so to storile skandinavske države.
  • Vsi enaki pred zakonom, ne po dohodkih.
  • Vsi zaposleni v slovenskem javnem sektorju in podjetjih v več kot 10 % državni lasti so plačani po učinku. Izhodišče je minimalna plača za vsa delovna mesta. Variabilni del si je potrebno zaslužiti.
  • Zaposleni v javnem sektorju in podjetjih v večinski državni lasti ter nadzorni organi s svojim premoženjem jamčijo za odgovorno opravljeno delo.
  • V v javnem sektorju in podjetjih v večinski državni lasti se zaposluje zgolj glede na strokovne reference, ne na politično lojalnost. Kvote se ukinejo, izjema je zaposlovanje invalidov. Spol in barva oči nista predmet kvotnega sistema.
  • Smiselno se omeji referendumska pobuda, referendume se vsekakor omeji na civilno pobudo, politične stranke, DZ ali DS ne morajo predlagati referendumov.
  • Državni svet in obvezno članstvo v vseh zbornicah se ukine, noben zakon ne sme biti vezan na delovanje zbornic, sindikatov in ostalih interesnih skupin.
  • V šolstvu se uvede vavčerski sistem, v zdravstvu se uvede konkurenčni zavarovalniški sistem.
  • Potrebno je davčno razbremeniti stroške dela.

2 komentarja:

  1. Jaz bi tovarišem kulturnikom predočil naslednja zgodovinsko potrjena dejstva.

    Wolfgang Amadeus Mozart je za kratek čas bil zaposlen v "javnem sektorju" kot glasbenik salzburških škofov. Zelo hitro je to službo pustil in se odpravil na Dunaj. Na dvoru ni imel šans, ker se je cesar palil na Italijane, namesto, da bi se "prostituiral" za mecenstvo pri premožnih plemičih, kot je takrat bil običaj, se je zavestno odločil, da bo sprejel neoliberalne zakonitosti trga in deloval kot "svobodnjak" (oz. v naši današnji terminologiji s.p.). Drugače povedano, po naročilu je skladal, prirejal klavirske koncerte, otroke premožnih Dunajčanov učil igrati klavir... Za dušo je spisal kar nekaj oper in pri tem moral zelo ekonomistično računati, koliko dobička ostane, ko se plača najem dvorane, izplača orkester in igralce, trženje vstopnic... V njegovem času je dvorni skladatelj bil Antonio Salieri, ki je kot "javnosektoraš" iz korita dobival zelo lepo mesečno plačo, da je na leto izpolnil neko kvoto glede oper itd.

    Danes, dve stoletji pozneje, je Mozart svetovno znan skladatelj in velja za enega največjih glasbenih genijev vseh časov. Čeprav je v skrivnostnih okoliščinah umrl pri komaj 35 letih, ko človek šele doseže svoj intelektualni vrhunec. Po drugi strani so Salierijeva dela že kmalu po njegovi upokojitvi in smrti utonila v pozabo. Tudi sam Salieri bi dandanes pozabljen ždel v zaprašenih arhivih, če v kontroverznem Formanovem filmu Amadeus ne bi postal znan... ne kot skladatelj pač pa kot domnevni Mozartov morilec. Pa še tu gre za zelo malo verjeten in nikoli dokazan trač.

    Lahko si pogledamo še Prešerna, ki je tudi živel po današnji terminologiji v hudo neoliberalni ranjki Avstriji. Karkoli si že mislimo o njegovih delih in življenjskem slogu, priznati mu moramo, da se je tipično neoliberalno preživljal kot pravnik in pisal pesmi v prostem času. Namesto da bi se kot umetnik zajedal v davkoplačelsko korito, je s svojo kvaliteto prepričal samega političnega nesomišljenika Janeza Bleiweisa, da je njegove pesmi objavljal v svojem časopisu in mu jih kajpak honoriral iz svojega denarja. Si predstavljate, prepričal je Bleiweisa, ki bi po današnji komunajzerščini bil "povampirjeni kapitalist", "medijski mogotec", "kranjski Berlusconi" ipd.! In kljub temu, da ni iz državne sise prejel niti enega samega samcatega vinarja, velja Prešeren za največjega slovenskega pesnika. Po drugi strani pojdite v splošno knjižnico povprašat, če lahko priporočijo kaj od državno izdatno sponzoriranega Tauferja. Knjižničarka bo najverjetneje skomignila z rameni in šla na računalnik pogledat, kaj njegovega sploh imajo.

    OdgovoriIzbriši
  2. Briljantno napisano. To bi bilo potrebno razpošiljati po e-naslovih in ne raznih levičarskih umazanij v stilu »ukradli so nam kulturo«, s čimer so kulturniki samo hoteli izpostaviti svojo arogantno – narcisoidno in egocentrično vzvišenost nad vsemi poklici, ki se morajo znajti in preživeti na trgu brez državne dojke. Spoštujem umetnost in spoštujem umetnike, ki se zavedajo, daje » biti umetnik kot samostojni poklic« namenjen zgolj peščici, ki ji uspe na trgu. Zgornji zapis dokazuje, da to ne pomeni, da bodo preživeli samo »Atomik Harmonik« umetniki, temveč tudi vrhunski primerki. Poznam svetovno znane glasbenike, ki so kljub slavi, v času med eno in drugo turnejo delali v tovarnah. Tauferje pa pozivam naj stopijo iz prestola in se sprijaznijo, da je komunizma konec in da bo nekoč zavladal pravičnost v državi in umetniki ne bodo več režimski družbeno-politični delavci, vredni več od nas navadnih smrtnikov. Zakaj lahko Alojz Ihan opravlja službo in zraven izdeluje še solidne književne izdelke?

    OdgovoriIzbriši