petek, 04. april 2014

IZJAVI TEDNA: IGOR AKRAPOVIČ: ODPUŠČATI JE TEŽKO, VENDAR SO NA KONCU, ČE PODJETJE NE UKREPA, NA CESTI VSI

Izjavi tedna sta zopet pripadli Igorju Akrapoviču, ustanovitelju podjetja Akrapovič v intervjuju za spletni časnik Siol, 4. 4. 2014. Pravzaprav je celoten intervju izjava tedna. Podajam nekaj odlomkov iz intervjuja, ki ga vsekakor priporočam v celoti, saj gospod Akrapovič na zelo nazoren način, na primerih svojega podjetja, ki nudi zaposlitve z visoko dodano vrednostjo, razloži kaj dolgoročno pomeni kupovanje socialnega miru preko zdaj že mesečnega državnega zadolževanja, ki ga izvaja levičarska vlada Alenke Bratušek, koliko so vredni nasveti Jožeta Mencingerja in Maksa Tajnikarja ter kaj pomeni za delavce in še bolj brezposelne, ko si interesne skupine zbrane okrog Dušana Semolića, Branimirja Štruklja in Janeza Posedija ustvarijo prevladujoč vpliv v družbi… ko sindikalisti dobijo premoč nad sleherno politično garnituro, in ko jim levičarski mediji ponižno odstopijo praktično celoten medijski prostor.

»Na vidiku je nova zadolžitev (pogovarjali smo se dan pred tem, ko se je Slovenija zadolžila za dve milijardi evrov, op. p.).
Slišim različne ekonomiste, ki govorijo, da zadolževanje ni težava. Ne predstavljam si, kako bi bilo, če bi prišel v podjetje in rekel, da sem se zadolžil za nekaj milijonov, in naslednji teden spet. Tega ne razumem, ne vem, kdo in kaj stoji za tem. To bomo plačevali mi, naši otroci, vnuki. Ne vem, ali jim res želimo zapustiti takšno državo. To je res katastrofa. Tukaj bi morali začeti delati popolnoma v drugi smeri.
Kako lahko razumemo odpor sindikatov, ko gre za predlagane spremembe, na primer pri strukturnih reformah? Zdi se, da se vselej nečesa bojijo. Zakaj? Je mogoče pričakovati, da bo dober delavec zaradi prilagodljive delovnopravne zakonodaje dobil odpoved?
Nekoč sem od nekega gospoda sindikalista slišal, da odpuščamo dobre delavce. Potem sem si predstavljal sebe, kako se postavim pred 400 delavcev, izberem pet najboljših in jih odpustim. Ne vem, ali nas res tako podcenjujejo ali pa je za tem kaj drugega. Lahko tudi rečem, da sindikati velikokrat zavajajo.
Igor Akrapovič: »Slišim različne ekonomiste, ki govorijo, da zadolževanje ni težava … To bomo plačevali mi, naši otroci, vnuki. Ne vem, ali jim res želimo zapustiti takšno državo.«
Če se spomnite, so, ko se je davek na dobiček spustil na 18 odstotkov, imeli veliko povedati o tem, kakšno veliko darilo delodajalcem je to. To je seveda laž. V resnici se je davek na dobiček za podjetja spustil na 18 odstotkov, na izplačilo dobička je šel pa z 20 na 25 odstotkov. Če si je delodajalec želel izplačati dobiček, je plačal 36 odstotkov, zdaj pa plača 38 odstotkov in pol. Res ne vem, kakšno darilo za delodajalce je bilo to … Primer našega podjetja: v glavnem ves dobiček ostaja v podjetju, s tem družba raste, vlaga in se razvija. Če si želiš dobiček izplačati, pa plačaj višji davek. Sindikati so govorili le o prvem delu davka, pozabili so na tisti del, ki se je dvignil z 20 na 25 odstotkov.
Lahko bi rekel, da sem bil leta 2006, ko sem bil v odboru za reforme, presenečen nad tem, kakšen je bil odpor do kakršnih koli sprememb. Takrat je bila na primer predlagana enotna davčna stopnja, sindikati pa so na veliko razglašali, da bodo delavci plačevali enake davke kot direktor.

Šlo je za zavajanje. Predvideno je bilo, da do plače v višini do približno 600 evrov delavec ne bi plačal nič, nad tem pa 25 odstotkov. Se pravi, da bi delavec s tisoč evri plače plačal 100 evrov davka, menedžer z 10 tisoč evri plače pa 2.350 evrov.

Po drugi strani so sindikati zelo omalovaževali Slovaško, se iz nje dobesedno norčevali, češ, kje pa je, 20 let za nami. Ko sem bil gost v oddaji Trenja, sta se dva sindikalista ob tem močno zabavala. Danes bi ju vprašal, kje je Slovaška. Takrat je bila 20 let za nami, zdaj pa nas bo ravnokar prehitela. Torej smo kljub vsemu naredili nekaj zelo narobe. In pri tem del odgovornosti nosijo tudi sindikati.
Poglejte samo odzive sindikata javnih uslužbencev, ti so v slogu: "Ne bomo plačevali te krize." Enkrat jim bo moral nekdo povedati, da mi to krizo ves čas plačujemo, plačujemo pa tudi njih. V tem je težava. Oni ne vedo, da plač več ne bodo imeli, če ne bo več gospodarstva. Razen seveda, če se nameravajo s takšnim tempom še naprej zadolževati.«
Branimir Štrukelj: "Ne bomo plačevali te krize, vi pa kar plačujte sindikalistom članarine in plače!"


Ni komentarjev:

Objavite komentar