nedelja, 09. december 2012

IZJAVA TEDNA - EGON ZAKRAJŠEK



Izjava tedna (s pozitivnim predznakom) se je pojavila v intervjuju legendarnega slovenskega ekonomista in novinarja Stanislava Kovača v Financah (4. 12. 2012) z naslovom Pajdaški kapitalizem je bankrotiral,  z Egonom Zakrajškom, zaposlenim na Fedu (pozabimo na to, kar si mislim o Fedu). 

Na Kovačevo vprašanje: Kako komentirate dejstvo, da so avtorji nacionalnega interesa, to je mencingerjanski ekonomisti, ki imajo sedež predvsem na EIPF, po krizi postali še vplivnejši, saj jim dominantni mediji pripisujejo skoraj že božanski status ter jih opevajo kot ugledne in resne ekonomiste? Je Zakrajšek odgovoril: … »EIPF je zasebno podjetje, to je z vidika svetovne ekonomije tako, kot bi imeli zasebni institut za fiziko, kjer bi bili ptolomajski fiziki, ki bi zagovarjali, da je Zemlja središče vesolja in da se Sonce vrti okoli Zemlje, ves svet pa ve, da ni tako …«

In še nekaj zelo modrih misli...

V Sloveniji v določenih krogih ni zavedanja, kako resen je v resnici položaj in kam nas to vodi. Če se bo nadaljevalo s temi referendumi, ki so jih zdaj napovedali opozicija in sindikati, potem bo prišla trojka. To je samo vprašanje časa. Absolutno je pomembno, da se najde neki konsenz med glavnimi političnimi akterji, da se vsaj dogovorijo, kaj je realna situacija. Občutek imam, da živijo neke politične opcije v vzporednem vesolju, da živijo na luni, da se sploh ne morejo sporazumeti.
Gotovo pa bi bila sprememba referendumske zakonodaje najbolj pozitivno znamenje, ki bi ga lahko pokazala Slovenija EU in trgom, da se zaveda, da gre pri referendumih za sistemsko slabost.

Dejstvo je, da je ekonomski model nacionalnega interesa, to je pajdaški ali kronistični kapitalizem, bankrotiral in propadel. S tem je konec. Zdaj je vprašanje, kako iz tega, kako najti izhod, izgubili smo 20 let. Račun za bankrot pajdaškega kapitalizma je družbi izdan s sanacijo bank, zlasti NLB. To nas bo veliko stalo, to ni zastonj, to ceno bi bilo treba medgeneracijsko porazdeliti, da breme ne bi padlo na eno generacijo.

Kako komentirate dejstvo, da so avtorji nacionalnega interesa, to je mencingerjanski ekonomisti, ki imajo sedež predvsem na EIPF, po krizi postali še vplivnejši, saj jim dominantni mediji pripisujejo skoraj že božanski status ter jih opevajo kot ugledne in resne ekonomiste?
Kot zunanji opazovalec lahko rečem, da gre za slovensko fascinacijo z lokalnimi ekonomskimi teorijami, kamor se seveda uvršča tudi »teorija« nacionalnega interesa. EIPF je zasebno podjetje, to je z vidika svetovne ekonomije tako, kot bi imeli zasebni institut za fiziko, kjer bi bili ptolomajski fiziki, ki bi zagovarjali, da je Zemlja središče vesolja in da se Sonce vrti okoli Zemlje, ves svet pa ve, da ni tako. Vse to je posledica slovenske intelektualne zaprtosti pred tujino, še posebno na področju ekonomije. V Sloveniji imamo popolno enoumje. Tako imenovani slovenski ugledni in resni ekonomisti imajo v velikem delu na mednarodnem področju zelo pičle reference, nimajo objavljenih člankov v mednarodno priznanih revijah, nikoli jih ne srečam na nobenih glavnih mednarodnih konferencah. To je vaška posebnost slovenske ptolomajske ekonomije. Edina izjema je majhna skupina tako imenovanih mladoekonomistov, ki se jim vidi, da so se šolali v tujini, da so vpeti v mednarodne tokove, vendar v Sloveniji nimajo kritične mase, nimajo dostopa do medijev.

Če pogledamo komunizem, Jugoslavijo, se je največja sistemska intelektualna korupcija zgodila v družbenih vedah, medtem ko so bile naravoslovne in tehnične vede precej manj politično kompromitirane. Na primer, Sovjeti so imeli vrhunske matematike in fizike v svetovnem merilu, podobno je bilo tudi v Jugoslaviji. Komunistični režim je potreboval družboslovje za intelektualno podporo režimu. Pri nas je komunistična politična elita potrebovala in podpirala razvoj marksistične ekonomije in sociologije. Vsi ti ljudje so se morali, če so hoteli uspeti, zapirati pred svetom. Da so ti ljudje napredovali in dobili profesure, dobili denar od države, so morali neposredno ali posredno podpirati ekonomsko politiko komunističnega režima. Leta 1991 to poči in kaj se zgodi: ptolomajski ekonomisti so morali reči, ups, Zemlja se vrti okoli Sonca, ne nasprotno, in kaj naj zdaj naredimo. Seveda se ta generacija ne bo odpovedala svoji politični in gospodarski moči. Zato so naredili vse za zapiranje intelektualnega prostora in ustvarili intelektualni monopol tudi po letu 1991. Začele so se pojavljati slovenske, vaške posebnosti, češ v Sloveniji pa gravitacija ne deluje, to je zakon ponudbe in povpraševanja. Ti ljudje so hkrati imeli podporo stare politične elite, in ker ni bilo lustracije, jim je bilo v skupnem interesu, da bodo drug drugega podpirali. Tako smo nenadoma prišli v sistem, ko se je to izrodilo in smo danes zadeli zid pri hitrosti sto kilometrov na uro.

Po hitri izvedbi slabe banke in očiščenju slabih bilanc bank je treba banke konsolidirati in pridobiti tuji kapital. Nujna je tudi prodaja bank, ne zgolj slaba banka. Prodati je treba vse. Privatizacija NLB, glavne banke v slovenskem bančnem prostoru, je nujna. Bank, kot so danes, ne bo kupil nihče, ker gre za povsem nepregledno zadevo. V svetovnem merilu povpraševanja po tako tveganih in nepreglednih vlaganjih v finančnem sektorju ni. Minister Šušteršič je neverjetno pogumen, ko je pred dnevi predlagal celotno prodajo NLB. Je prvi, ki je po 20 letih rekel, da je nekaj takega potrebno.

Bančni sistem je ožilje, prek katerega je politična elita nadzorovala velik del paradržavnih institucij, iz njega izhaja moč. Bančni sistem je kačja glava: strupeno kačo je treba ubiti, tako da se ji odreže glava. Ta kačja glava je Slovenijo pripeljala v krizni položaj. Ko se bo enkrat država umaknila iz finančnega sistema, neproduktivni akterji v paradržavnem gospodarskem sektorju ne bodo imeli vira za preživetje. Tisti, ki so proti slabi banki in prodaji NLB, se zavedajo, da bi izgubili nadzor nad gosko, ki jim je nosila zlata jajca. NLB je kot mitični Stalingrad, nasprotniki prodaje NLB bodo vztrajali do zadnjega.

Dualnost trga dela je ahilova peta slovenske ekonomije. Pomembni so tudi reforma pokojninskega sistema, postopno zmanjšanje javnega sektorja in umik države iz gospodarstva. S hitro izvedbo reform bi država finančnim trgom poslala jasno znamenje, da je z dolgoročnega gospodarskega vidika perspektivna država. Sledila bi upad obrestnih mer in lažje zadolževanje države, kar bi močno olajšalo fiskalno konsolidacijo.

V Nemčiji in Avstriji so se sindikati zavedali, da je veliko pomembneje ohraniti delovna mesta kot višje plače pri cikličnih gospodarskih gibanjih. Razumeli so, da če ob upadu zunanjega povpraševanja ne moreš spremeniti tečaja ali obrestnih mer, se morajo spremeniti plače, če hočeš ohraniti konkurenčnost. Pri nas pa je vse na nož. Dokler se to ne bo spremenilo in ne bodo sindikati začeli konstruktivno sodelovati pri makroekonomski politiki Slovenije, ni izhoda.

Če v Sloveniji ne bo dogovora, je trojka blizu, saj država razpada po vseh šivih. Prihod trojke je najslabša rešitev. Trojko zanima samo to, da Slovenija poplača svoje dolgove. Njim je večinoma vseeno, od kod to pride. To je tako kot pri odvisniku od heroina: ena možnost je, da gre v dobro bolnišnico, kjer se lepo in humano ozdravi ter dolgoročno spravi na pravo pot. Druga možnost je, da gre »cold turkey« in je nekje v parku. Trojka je približno kot cold turkey, je šok terapija, pomenila bi grozovit upad standarda povprečnega Slovenca. S tem izgubiš možnost, da ceno potrebnih strukturnih reform razporediš medgeneracijsko, da se stroški vseh teh tranzicijskih napak v 20 letih bolj enakomerno in pravično razporedijo. Če pride trojka, potem bodo ti stroški večinoma padli na današnje generacije, pomenilo bo rez plač, pokojnin, ne nekajodstoten, ampak morda deset in več, daljšanje delovne dobe, zmanjšanje socialnih transferjev.

Izstop iz evrskega območja, prehod na lastno valuto in devalvacija bi pomenili nacionalno katastrofo, saj ima Slovenija velik zunanji dolg. Z devalvacijo nacionalne valute bi se čez noč močno povečal notranji dolg že danes močno prezadolženega gospodarstva, kar bi sprožilo množičen val stečajev, brezposelnost bi poletela v nebo, država pa bi potem zares padla v socialno brezno in kaos.

Ni komentarjev:

Objavite komentar