ZELO SEM NEZADOVOLJEN S STANJEM V SLOVENIJI. ZAKAJ SE NISEM UDELEŽIL DEMONSTRACIJ? II. DEL

Zakaj ne grem na demonstracije? Zato, ker so (politično) orkestrirane z namenom, usmerjenim proti spremembam, proti razvoju. 

Predvsem pa so usmerjene proti privatizaciji, ki jo nujno potrebujemo poleg resetiranega in lustriranega pravnega sistema. Tranzicijski rentniki se nikoli ne bodo odpovedali samopostrežb kot sta NLB in NKMB in podjetij v državni lasti. Veste koliko davkoplačevalskega denarja smo zmetali v te vreče brez dna? Veste koliko let razvoja smo izgubili zaradi Mencingerjanske ideje o nacionalnem interesu? Poreklo lastništva je irelevantno, važno, da gre za strateškega lastnika, ki bo želel ustvarjati dobiček in s tem omogočati razvoj in ohranitev delovnih mest z visoko dodano vrednostjo in biti dober proračunski plačnik kot je npr. podjetje Lek. 

Fidel Castro, tovariš Tito - ljubljenca demonstrantov

Strah me je tudi pojavljanja radikalnih gibanj kot sta v Grčija skrajno desno populistična Zlata Zora in skrajno levo populistična stranka SYRIZA, obe sta zdaj parlamentarni stranki. Danes sem v medijih opazil izpostavljanje ekstremističnega gibanja z imenom Odbor za pravično in solidarno družbo. Dr. Jože Pirjevec je povedal »Odbor smo ustanovili z namenom, da bi se tako vključili v širši kontekst protestov, ki se širi med ljudmi, nima pa še pravega programa. Spontanemu gibanju množic je treba dati določeno vsebino in pri oblikovanju te želimo sodelovati – nočemo pa podati zadnje besede. Zato vabimo vse, ki razmišljajo o tem, kako preoblikovati našo državo, da bo spet pravična in socialna, da se nam pridružijo." Zahtevajo odstop demokratično izvoljene vlade in ponujajo svoj »svet modrecev«, ki ga sestavljajo ekskluzivno častilci totalitarnega komunističnega sistema. Drugi vidnejši člani odbora so: Darko Štrajn, Dušan Keber, Niko Toš, Matevž Krivic, Aleš Gulič, Spomenka Hribar, Nikola Damjanič in Ljubo Bavcon. Menim, da je gibanje izredno nevarno, če mu javnost podeli legitimnost, saj predstavlja antipod demokraciji. 

Uspel sem razbrati, da si protestniki mrzlično želijo slediti nekaterim primerom dobrih praks drugih držav:

1.      Imeli bi kot Avstrijci zvišanje plač sredi krize, a ne bi izvedli resne reforme trga dela kot so jo izvedli Avstrijci.

Avstrijci so za razliko od drugih držav pred kratkim dvignili plače in pokojnine in zagnali javne investicije z namenom dviga porabe. Slovenski levičarskih mediji (90 % medijev) je o tem poročalo selektivno, ne da bi omenili, da so Avstrijci že dolgo nazaj izvedli reformo trga dela, med drugim tudi tako heretične stvari kot je to, da stroški prihoda na delo niso v celoti breme delodajalca, kar je prineslo tudi večjo mobilnost prebivalstva (vedeti moramo, da je razdelitev stroškov kaj plača delodajalec in kaj delojemalec neumnost, celoten znesek je strošek delodajalca). Slovenci ne delamo osem ur dnevno, temveč 7,5. To ne pomeni, da sem proti odmoru za malico. Lahko bi ga celo podaljšali na 45 minut, vendar ne šteli v delovni čas. Dejansko nas država plačuje zato, da jemo in še plača nam hrano, kje je tu logika? Intenzivne protikrizne reforme so izvedli  tudi na številnih drugih področjih javnega sistema. Tako si lahko privoščijo višje plače spoštovani bralci in pisci rumen Mladine. Vladi RS sem avgusta predlagal, da se v osnovi zgledujemo po avstrijski ureditvi trga dela. Ven pa je prišel zmazek, napisan na dušo sindikatom, ki še bolj obremenjuje podjetništvo.  

2.      Imeli bi finske plače, a ne bi izvedli finske reforme lokalne samouprave in deregulacije.

3.      Imeli bi estonsko količino tujih investicij, a ne bi ničesar prodali tujcem in izvedli reform…

… in pazite točno takih reform kot jih je predlagal v Sloveniji moj znanec - legendarni slovenski ekonomist Mićo Mrkaić, ki so ga slovenski levičarski mediji dobesedno linčali. Od varčevanja, do fleksibilizacije trga dela, do višanja produktivnosti in kar je najbolj heretično do enotne davčne stopnje, ki se je izkazala za najbolj socialno. Estonija je zaradi izvedbe liberalnih reform postala najbolj propulzivna evropska država z visoko in enakomerno razporejeno blaginjo, naraščajočim BDP in višanjem zaposlenosti.

4.      Imeli bi nemške plače, a ne bi imeli nemške produktivnosti, spoštovanja pogodb, fleksibilnosti na trgu dela.

Nemčija je čudna država, tam je še celo socialdemokrat Schröder predlagal fleksibilizacijo na trgu dela (Hartz II).

5.      Imeli bi danske pokojnine, a ne bi imeli danskega pokojninskega sistema in danske flexicurity.

Danska je dober primer kako je možnost hitrega odpuščanja na trgu dela komplementarna z hitrim zaposlovanjem. Tega naši sindikalisti ne morajo in nočejo doumeti. Hvaležni smo jim za izgube delovnih mest zaradi absurdnega vztrajanja na rigidnem trgu dela. Danski pokojninski sistem temelji na vnaprej plačanih prispevkih, slovenski na vnaprej določenih pravicah. Danski pokojninski sistem ni ogrožen, slovenski sistem je, saj bazira na piramidalnem principu. Piramidalne igre  - Ponzijeve sheme pa se štejejo za kaznivo dejanje. Za srednjo generacijo bodo ob trenutnih demografskih trendih ostale drobtinice, za mlajšo generacijo ne bo ostalo nič. Premalo nas je teh na dnu piramide. Enako velja za ravnokar sprejeto piramidno igro, ki sliši na ime ZPIZ II.

6.      In obljubljena dežela Slovencev: Švedska. Imeli bi švedsko socialno varnost in redistribucijo, ne bi pa imeli švedske produktivnosti, pravnega sistema, zaščite privatne lastnine, privatnih bank, tržnega gospodarstva.

Ne pozabimo, daje Švedska postala bogata preden se je šla socialno državo oz. državo blaginje, še leta 1970 je bila po BDP na 4. mestu v svetovnem merilu. Prosim ne  mi omenjati, da BDP ni pomemben, seveda ni edini faktor, ampak… takrat je bila Švedska čista kapitalistična država z zelo majhno »državo«, torej nizko javno porabo, privatnimi bankami, močno pravno državo, v 70ih pa je šla vK socialistični eksperiment, ki seveda niti v teoriji ne pije vode, kaj šele v vseh praktičnih primerih. Jih moram našteti? Menim, da ni potrebno. Saj veste, višja javna poraba, depreciacije tečaja, protekcionizem, regulacije, posledica: vse je šlo na dol, BDP je močno padel, enako tudi blaginja. Socialistično nesnago je bilo potrebno začeti čistiti in tekom čiščenja, se je blaginja izboljšala, čeprav življenje res nikoli ni bilo slabo. Švedska je res zanimiv primer, ki  ga neosocialisti vehementno zlorabljajo. Pozabljajo na močne reforme, ki so jih izvedli v začetku 90 let, ko je bilo več kot očitno, da je socialna država neučinkovita, preveč potratna in gre bolj za populizem. O priseljenski problematiki se ne govori, levičarski mediji v Sloveniji temo zakrivajo. Mislite, da to ni problem, mislite, da so avtohtoni prebivalci zadovoljni? Zaradi visokih davkov in dragega življenja se nekateri podjetniki tudi umikajo iz Švedske in Danske (IKEA). Outsourcanje in offshoranje če se izrazim sodobno se dogaja tudi tam.

7.      Imeli bi islandski upor proti skorumpiranim elitam, a ne bi varčevali kot Islandci…

Minilo je nekaj demonstracij, pričakujemo množični upor, še vedno pa nobenih konkretnih in predvsem zdravih idej in novih in zdravih obrazov. 

Razen tega, da si nekateri arogantneži kar prisvajajo pravico, da v stalinistični maniri govorijo v imenu vseh Slovencev, sem uspel razbrati naslednje.

1.      Prvi del demonstracij je bil nekakšna volilna propaganda tovariša Danila Türka. Neuspešno.

Jaruzelski (desno v uniformi), Fidel Castro (levo) - Poljska, 1972

2.  Drugi del demonstracij je uokvirjalo simpatizerstvo demonstrantov s simboli komunistične partije in bankrotiranim totalitarnim sistemom. Precej perverzno. Hočemo še več soli na rane, hočemo še več bencina na ogenj so vzklikali demonstranti. Simboli totalitarnih sistemov kot je komunistična zvezda ali svastika so v demokratičnih državah prepovedani. Ravno tako portreti. Nekoč sem govoril z mladimi (potencialnimi) intelektualci iz Poljske, ki kot veste ni občutila gospodarske krize. In jim ni bilo jasno, kako je možno, da pri nas v legalnih trgovinah prodajajo slike diktatorja Tita, nerazumljivo se jim je zdelo, da bi Poljak nosil majico Wojciecha Jaruzelskega.

3.   Tretji del demonstracij je predstavljal poskus detronizacije legitimno izvoljene vlade Janeza Janše, katere sicer ne podpiram. Če upoštevamo, da so številke udeleženih demonstrantov v levičarskih časopisih vedno za 3 x presežene je vsekakor nesprejemljivo, da peščica Slovencev na ulici nasprotuje volji ljudstva - 1.212.475 udeležencem volitev. Močno dvomim, da se je na demonstracijah zbralo toliko ljudi, kolikor glasov potrebuje ena stranka za vstop v parlament – 4 % volilnih upravičencev.

4.     Četrti del demonstracij je zaznamoval klasični pojav odrešenikov – venček klasičnih obrazov – malikovalcev totalitarnega komunizma, ki si domišljajo, da so demokrati. Vesna Godina, Spomenka Hribar, France Bučar in razni propadli politiki Hanžek (TRS) eksplicitno, Golobič je mešetaril v ozadju.

5. Peti del demonstracij je poosebljal nesojeni mandatar vlade Janković. Tajkunski milijonar, ki gradi svojo kariero na korupciji in klientelizmu, na zapravljanju davkoplačevalskega in občinskega denarja ter na neplačanih računih in propadlih podjetjih in delovnih mestih.

Slovenci bi meli švedsko socialno varnost in redistribucijo, ne bi pa imeli švedske produktivnosti, pravnega sistema, zaščite privatne lastnine, privatnih bank, tržnega gospodarstva

6.  Šesti del demonstracij je predstavljala množica javnih uslužbencev, prepričan sem, da večinoma ne tistih, ki svoje delo opravljajo vestno in Sloveniji dajejo neko dodano vrednost, temveč tistih, ki so »tehnološki višek« in jih nihče ne vzel v službo na prostem trgu. Sem lahko štejemo razne ideološko blazne profesorje iz FF in FSD in ostale »družbenopolitične delavce« in  birokrate.

7.  Sedmi del demonstracij je predstavljalo delovno ljudstvo, zaslepljeno od množičnih medijev in izobraževalnega sistema. 67 let indoktrinacije je pustilo sledove. Dobrih 90 % slovenskih medijev je še danes socialističnih. Doma imam nekaj izvodov časopisov iz časa totalitarizma, iz obdobja 1955-1989 (Delo, Komunist). Povedno je, da sta jezik in vsebina v slovenskih časopisih, ki predstavljajo kontinuiteto komunizma (Mladina, Delo) praktično identična. Jezik v Mladini še danes spominja na jezik v priročniku Samoupravljanje s temelji marksizma. Vsebina pa se ukvarja z iskanjem razrednega, pogosto zunanjega sovražnika za polomijo, ki jo povzroča socializem, ki smo ga v veliki meri v Sloveniji ohranili. Do konca osemdesetih let smo se borili proti gnilemu kapitalizmu, danes pa smo temu nevidnemu sovražniku nadeli ime neoliberalizem. Ta pojem do sedja nihče ni znal logično argumentirati, označuje pa dejansko vse, kar »gre narobe«. Pretežno pa označuje negativne posledice državnega intervencionizma, torej lahko rečemo, da je neoliberalizem = socializmu. Najbolj očitna in žalostna primera posledic državnega intervencionizma in s tem povezanega razbohotenja militaristične ideje o državi blaginje in socialni državi sta ameriška finančna kriza in grška dolžniška kriza. 

Zato se demonstracij ne bom udeležil.