Alojz Ihan, v
članku - Reforma zdaj! Pika., ki je bil objavljen na portalu Siol, 17. 2. 2014. poljudno razloži koliko stane
odsotnost izdajanja računov, konkurence in ostalih tržnih mehanizmov v
zdravstvu, komu to koristi in kakšno korist imajo od tega davkoplačevalci in
pacienti:
»V
resnici se trenutno pri nas lahko igrajo nepregledne, objestne in neodgovorne
tržnoekonomske filme samo še monopolistične državne firme, ki jim trg in poslovno
nesmrtnost zagotavlja država … Škodo, ki nastane ob teh otročjih
monopolijih, na koncu seveda plačajo država in državljani v obliki neokusno
visokih cen storitev. Lep primer so trenutni boji med državnimi lekarnami –
lahko se je državnim direktorjem z zaščiteno ritjo junačiti s tržnimi boji.
Tisti hip, ko pa bi politika lekarnam prepovedala vse monpolistične in
ekskluzivistične politične privilegije, bi vsi ti junaški bojevniki planili
skupaj v en glas in v hipu postali najboljši prijatelji … Ob vzpostavitvi nove
države je bil strah pred realnim plačevanjem zdravstvenih storitev upravičen. S
pojavom računov se odpre trg, na katerem hočejo izvajalci čim več prodati in
izdati čim več računov ter se z novimi storitvami čim bolj razvijati … In vse
to zgolj zato, ker si že skoraj četrt stoletja ne znamo pogledati v oči in se
dogovoriti za čiste račune.
 |
Jabolko monopolnih
cen
Miha Mazzini o
državi, kjer 75 odstotkov populacije študira, ki je v tesni žlahti s sindromom egalitarnost,
negativni selekciji, »brezplačnem« šolstvu in divjem potrošništvu. Priporočam
odličen članek, ki Slovenijo in Slovence razgali do golega: Postanetelahko vse, kar vam prodajo (Siol, 21. 2. 2014):
»Če 75 odstotkov populacije študira, je
prišlo do devalvacije izobraževanja in se na nivo inteligence ne moremo več
samoumevno zanašati. Ker so pač tisti, ki prej še osnovne šole ne bi mogli
končati, zdaj to naredili zelo dobro. Tisti z nekdanjimi osnovnimi imajo zdaj
končane srednje, in oni, ki so bili prej srednješolci, so zdaj univerzitetno
izobraženi … Eksplozijo množičnega izobraževanja (ki ga vedno nekdo plača,
čeprav davkoplačevalci!) lahko razumemo tudi kot simptom potrošništva in
instantne dosegljivosti vsega – le zaželi si, pa boš že naredil fakulteto!
Problem nastane, kadar željam pomagamo z nižanjem kriterijev.«
 |
Vsi enaki, vsi
enakopravni, vsi študirat »brezplačno«, kaj pa pride »ven« je pa drugo
vprašanje…
Ni komentarjev:
Objavite komentar