VOLITVE V DZ 2014 – 2. DEL NOVA SLOVENIJA (NSI) - KRŠČANSKI DEMOKRATI

Uvod

Še enkrat poudarjam, da izjemoma pri ocenah strank - kandidatk pišem brez ironije, čim bolj neposredno, ker večina slovenskih bralcev ironije in besednih iger ne razume. Torej kar pišem, je mišljeno dobesedno.

Odgovori za prihodnost

Presenečenja volilne kampanje, morda tudi nateg? Odličen, res vrhunski program na 162 straneh. Velja prebrati kot učbenik (primeri dobre, slabe prakse, konkretne rešitve). Že na prvi strani so vključeni vsi pojmi, ki naj bi jih žlahtna desnica zagovarjala. Seveda žlahtne desnice v Sloveniji še nismo imeli, imeli smo zgolj 1.000 in eno različico socialistični strank, ki menijo, da je država najboljši upravljalec vsega po vrsti, tudi podjetij in bank, če pa mislijo, da država ni najboljši upravljalec vsega od A do Ž, pa seveda izključujejo pripadnike svoje stranke. Na prvi strani torej vidimo heretične besedne zveze kot so: nizki davki, enostavni postopki, odprto gospodarstvo, nižji davki, socialna kapica, nižji DDV, krajše umeščanje objektov v prostor, privatizacija, reforma trga dela

Program se začne z opisom trenutnega stanja slovenskega gospodarstva in slovenskega dosedanjega razvojnega modela, ki očitno ne prinaša blaginje. Nadalje opiše kakšno politiko naj bi vodila stranka, kjer je dodan tudi akcijski načrt (halo Miro?! Kaj pa je to?). To je to v grobem.

Temeljna izhodišča gospodarskega programa NSI

Sama herezija, zavzemajo se za manjšo davčno obremenitev, učinkovitejšo javno upravo, za umik politike iz gospodarstva, za večjo konkurenčnost, proti dogovorni ekonomiji, za socialno varnost s kakovostnimi zaposlitvami, za strukturne reforme, za svobodo državljanov in za pravno državo. »Krščanski demokrati zavračamo korporativistično in centralnoplansko ekonomsko politiko.« To se sliši kot da so postali prava liberalna stranka za majhne in srednje podjetnike?

Spodnje je popoln odklon od trenutnega razvojnega modela Slovenije in govori o osebni odgovornosti in prenehanju političnega podkupovanja (spomnimo se levičarske SDS, ki je ravno pred volitvami 2008 podarila brezplačne malice vsem, tudi normalno situiranim šolarjem).

»Krščanski demokrati odklanjamo koncept socialne države, kjer je socialna pomoč v domeni politične manipulacije in tekme za politične točke na volitvah. Krščanski demokrati razumemo socialno državo kot varovalni mehanizem za vse tiste, ki so se po spletu okoliščin, na katere niso mogli vplivati, znašli na robu. Cilj našega koncepta socialne države ni ustvarjati od politike odvisnih prejemnikov socialne pomoči ali s političnimi intervencijami ohranjati delovna mesta, ki posamezniku omogočajo zgolj mizerno in človeka nedostojno životarjenje, naš cilj je odpiranje kakovostnih delovnih mest, ki bodo neodvisna od politične dobre volje (in političnih manipulacij) ter proračunskih sredstev.«

»Krščanski demokrati zavračamo zdravstveni in pokojninski sistem, ki bi temeljila na mehanizmih finančne piramide. Ne želimo izvajati ekonomske politike, ki se igra z usodo in varnostjo upokojencev ter zdravjem državljanov. Ne želimo pristajati na politično igro zaslepljevanja in manipuliranja z javnostjo, češ da sta trenutni zdravstveni in pokojninski sistem vzdržna, če le vsake toliko izvedemo nekaj kozmetičnih sprememb. Krščanski demokrati hočemo spremembe v pokojninskem in zdravstvenem sistemu začeti izvajati takoj, in to takšne, da dobimo dolgoročna ter stabilna sistema, ki ne bosta odvisna od političnih intervencij.«

Zgodovinski razvoj slovenskega gospodarstva

V poglavju jasno in podkrepljeno s primerjalnimi kvantitativnimi podatki analizirajo razvoj slovenskega gospodarstva skozi zadnjih 100 let, s poudarkom na zaostajanju v času »zlatega« socializma in neprimernostjo Mencingerjanskega gradualističnega razvojnega modela v času samostojne Slovenije. Dejstvo je, da sta gradualistična politika ter politika nacionalnega interesa preprečevali nujne reforme. Posledica tega je, da je Slovenija začela izgubljati prednost celo pred nekdanjimi socialističnimi državami, pred katerimi je imela pred osamosvojitvijo veliko prednost.

»O problemih s strukturo slovenskega gospodarstva lahko govorimo zaradi težav, do katerih je prišlo v državno dirigiranemu bančnemu sektorju. Najprej v investicijskem in prevzemnem balonu, ki so ga napolnile državne banke - te ob slepoti regulatorjev niso dodeljevale posojil po finančnih, ampak po političnih kriterijih; drugič zaradi državne lastnine v najpomembnejšem delu slovenskega gospodarstva, ki je preko političnega upravljanja z lastnino povzročila celo vrsto popačitev na trgu (vezave dobršnega dela gospodarstva, ki se je skupaj s paradržavnimi podjetji sesedlo, vertikalne in horizontalne koncentracije, kartelni dogovori in druge motnje na trgu); tretjič zaradi vztrajanja ekonomske politike, da je za namene političnega upravljanja državnega proračuna potrebno izvršiti maksimalen davčni pritisk na posameznike in podjetja, s čimer se je preprečilo nastanek večjega števila delovnih mest in investicijske aktivnosti, črpane iz dobička podjetij; in četrtič, ker administrativni okvir in pravna država ne omogočata normalnega poslovnega okolja podjetij.«

S pomočjo grafičnih prikazov jasno prikažejo, da je Slovenija primerjalno z drugimi državami davčno zelo obremenjena država in da je bilo glavno geslo slovenske ekonomske politike povečevanje proračunskih prihodkov preko povečevanja davčnih obremenitev, ne pa kakšno resno prestrukturiranje odhodkovne strani proračuna. Znotraj takšnega konteksta ekonomske politike je nemogoče pričakovati višanje potrošnje, zasebnih investicij in posledično gospodarsko rast. To je posledica močno progresivne davčne stopnje za odmero davka na dohodek fizičnih oseb in pomeni, da je Slovenija nepravično in destimulativno okolje, ki je bolj primerno za delovna mesta, kjer se ustvarja nizka dodana vrednost in kjer so posledično nizki dohodki, ter destimulativna za delovna mesta, ki ustvarjajo visoko dodano vrednost, saj je davek močno progresiven. Davčno najbolj kaznuje ravno najuspešnejše.

Glede bank pravilno ugotavljajo (vse je tudi ponazorjeno s preglednimi grafi): »Če bo politika vztrajala, da bo še naprej upravljala z bankami, oziroma da privatizacija ne pride v poštev, bodo potrebne nove zadolžitve (kar se po stresnih testih, pregledih kakovosti terjatev in prenosom slabih terjatev na DUTB že dogaja) in zgodil se bo nov pritisk na gospodarstvo… Po dokapitalizacijah in prenosu slabih terjatev na DUTB se je (oz. se bo) kapitalska ustreznost izboljšala, vendar to ne spremeni načina poslovanja državnih bank in ni zagotovilo, da takšni nezavarovani, prijateljski, politični krediti znova ne bodo postali standard. .. je slovenski model državnega bančništva, ki ga narekuje politika, neučinkovit in nevaren.«

Podatki in trendi prikazani na grafih jasno kažejo, da je slovenski razvojni model gradualistične in izolirane ekonomije, v kateri dominirajo politične intervencije, dal slabe rezultate in posledično mora biti odgovoren za institucionalno razpadanje države.

Nadalje je zelo jasno prikazana nevzdržnost (in nepravičnost) slovenskega pokojninskega sistema, ki je den najšibkejših v Evropi in potrebuje resno reformo. Kljub temu, da manjkajočo tretjino prihodkov ZPIZ plačajo davkoplačevalci, pokojnine padajo. Iz prikaza je razvidno, da ZPIZ 700 milijonov porablja za drugačne namene, torej ne pokojnine, čemur je denar namenjen.

 

Se bo v Sloveniji res formirala žlahtna desna stranka z liberalnim gospodarskim programom?

Zdravstveni sistem

V programu zelo jasno opozorijo na obstoj lekarniškega kartela (odsotnost konkurence), kar uporabnikom viša cene in bi bila potrebna v dobro uporabnikov lekarniških izdelkov liberalizacija trga. Slovenija ima samo eno zdravstveno zavarovalnico – ZZZS, torej konkurenca v tem segmentu ne obstaja, povedano drugače, uspešnost sanacije zdravstvenega stanja državljanov je odvisna od tega, ali je monopolist ZZZS sposoben poslovati uspešno.

»Upoštevajoč dejstvo, da je to eden izmed največjih finančnih skladov v Sloveniji, ki si de facto sam sestavlja regulativo, ki negira kakršnokoli potrebo po uvedbi aktuarskih izračunov in ki se sam nadzira, izpostavlja državo izjemno visokemu tveganju razpada celotnega zdravstvenega sistema zaradi monopolistične strukture trga.«

Lahko se le strinjamo, da če konkurence ne bo na zavarovalniškemu trgu, je naše zdravje zaradi neustreznega (finančnega) poslovanja ogroženo.

Krščanstvo in teorija svobode konkurence

Jasno razločijo krščanstvo od socializma, državnega intervencionizma, kolektivizma in ostalih vzvodov, ki vnašajo v družbo moralni hazard in člane skupnosti operejo osebne odgovornosti. Sam nisem kristjan in celo iz dna srca preziram RKC, vendar bi se strinjal, da sta krščanstvo in kapitalizem oz. liberalizem lahko povezana. Težavo imam s sintagmo socialno-tržno gospodarstvo, razen če je mišljeno na način, da je tržno gospodarstvo že samo po sebi socialno, ker omogoča neoviran razvoj kakovostnih delovnih mest in večjo blaginjo kot kolektivistični sistemi (fašizem, socializem, nacionalsocializem). Gre torej za filozofijo, ki je usmerjena k formiranju malih in srednjih podjetij, majhnemu javnemu sektorju, nizki državni porabi, nizkim davkov in posledično nizko brezposelnostjo, usmerjena pa prti vseprisotni državi, kjer i miljem samo socializem, temveč tudi korporativni kapitalizem.

Akcijski načrt 2014-2018

V tem poglavju je dejansko vse konkretno zapisano, Cerarizmov™ ni. Cerarizm™ pomeni napisati lepo stvar, za katero velja splošni konsenz, da je dobra, npr. znižali bomo število brezposelnih in zraven ne napisati kako, na kakšen način doseči to plemenito stvar. Tukaj je vse konkretno po poglavjih, kako se bo davčna obremenitev spremenila, kateri davki, za koliko in kakšen način. Kako bo javna uprava postala bolj učinkovita, kako se bo zgodil nujen umik politike iz gospodarstva, kako se bo konkurenčnost zvišala, kaj je potrebno reformirati v zdravstvu za višjo kakovost storitev in kaj v visokem šolstvu itd. Vmes se najde kakšna cvetka smetka, na splošno pa je vse natančno in realno napisano, le politična volja ja potrebna.

Ocena stranke

Ocena 1 pomeni, da spremembe ne bo oz. da je reforma zamišljena čez palec ali katastrofalno zanič. Ocena 5 pomeni, da se na obravnavanem področju obeta znaten premik (vsaj razmišljanja) v drugačno, bolj obetavno smer. Splošno usmeritev stranke deklariram na osi: levo/desno/liberalno.

Privatizacija in umik politike iz gospodarstva	Pokojninska reforma	Reforma trga dela	reforma šolstva	Reforma visokega šolstva	Zdravstvena reforma	Uveljavljanje vladavine prava	Poudarjanje ideoloških tem*	Insolvenčna zakonodaja	Kmetijstvo, gozdarstvo	Splošna usmeritev stranke
5	4	5	5	5	5	5	2	3	4	Liberalno**

*druga svetovna vojna, istospolno usmerjeni, verouk v šole, cigani,…

**z zadržkom, bolj v spodbudo.

 

Prijetno presenečenje ali ponovna prevara po SDS 2004-08 in DL?

Zadržek za zaključek

Ali bo stranka glede na dosedanje nihanje med populizmom in socializmom zmogla ob prihodu v parlament/koalicijo zagovarjati tako konkreten liberalen program, kaj šele izvajati ta program? Ima stranka dovolj kompetentno kadrovsko strukturo v odborih?

Sem zelo skeptičen. Stanje na področju gospodarstva, javnih financ, trga dela, šolstva, pravne države in zdravstva je katastrofalno in tudi vsem podjetnikom je jasno, da potrebujemo tovrstne politične rešitve, politični trg potrebuje liberalno stranko in bojim se, da gre zgolj za komercialni trik pridobitve volivcev. Stranka se lahko hitro zgubi v populizmih in ideoloških temah, ki nam ne dajejo delovnih mest in ne režejo kruha. 

VOLITVE V DZ 2014 – 1. DEL: PROGRAMSKA NAČELA CERARJA MIRA JE ENO LETO PISALO 80 STROKOVNJAKOV

Uvod

Malo pozno zaradi službenih obveznosti začenjam s serijo analiz ponudbe slovenskih političnih strank za volitve v Državni zbor. Analize objavljam na podlagi programov političnih strank in dosedanjega delovanja kandidatov in ostalih članov obravnavanih političnih strank. Soočanj niti ne spremljam, TV nimam doma, ker nočem prisilno plačevati naročnine za Cerar TV (ex RTV Slo 1). Prvi kriterij je odnos do javnih financ in gospodarstva. Če omenjeni področji nista »stabilni«, ni sredstev za ostale resorje kot so zdravstvo šolstvo itd.

Odločil sem se, da bom pisal brez ironije, čim bolj neposredno, ker večina slovenskih bralcev ironije in besednih iger ne razume. Torej kar pišem, je mišljeno dobesedno.

Poudarim naj še to, da to ni oglas oziroma promocija za katerokoli politično stranko. Ponudba se mi zdi precej slaba in skoraj sigurno se tokratnih volitev ne bom udeležil. Verjamem namreč, da je tržno gospodarstvo v kombinaciji z vladavino prava (ki nikakor ne pomeni hipernormiranosti ali hiperreguliranosti) s korektnim odnosom do okolja, prava pot. Dvomim, da bi katera politična stranka sledila mojim preferencam.

Programska načela Cerarja Mira je eno leto pisalo 80 strokovnjakov

Vidi se, da so program pisali (z izjemo zdravstvenega resorja) razni javni uslužbenci, med katerim prevladujejo zaposleni v hermetičnih akademskih okoljih, ki se nikoli niso udejanjali v praksi, privatnem sektorju in na kakršnihkoli operativnih funkcijah. Gre za klasično birokratsko stranko namenjeno ohranjanju privilegijev javnih uslužbencev.

Program je napisan popolnoma neustrezno, pri vsakem resorju sta rubriki »kako« in »kaj (ukrepi za)«. pri vprašanju kako niso napisani načini za doseganje ciljev, temveč neke splošne floskule, ki jih niti ni potrebno pisati, npr. »Zagotoviti večstranske učinke vloženega kapitala v raziskave in razvoj.« To je cilj, ne pa opis konkretnega načina kako doseči ta cilj. Pri rubriki »kaj (ukrepi za)«, bi tudi pričakoval zapis kaj je potrebno storiti, oz. neke cilje, temveč so zopet neke splošne floskule in krilatice npr. »Sistem za večjo preglednost poslovanja športnih organizacij«.

Mimo grede - SMC naj bi nastala iz gibanja civilne družbe, o tem civilnodružbenem gibanju nihče ničesar ne ve.

Vzgoja in izobraževanje – praktično samo mlatenje prazne slame, všečni slogani brez izvedbenega programa. Floskule kot so »Krepiti vzgojno vlogo šol in vrtcev s sodobnimi pristopi poučevanja ter učenja« ali »Povečati kakovost upravljanja in vodenja sistema vzgoje in izobraževanja ter šol« ne povedo čisto nič, če ne vemo kako bodo to dosegli. Srh pa me spreleti ob misli: »Razmejiti med javnim in zasebnim izvajanjem vzgojne in izobraževalne dejavnosti.« Zakaj?

Visoko šolstvo - enako same floskule brez operativnega programa, še enkrat srhljivka: »Razmejitev med javnim in zasebnim izvajanjem višješolske in visokošolske dejavnosti.«

Raziskave in razvoj - zopet kup floskul, manjka bistvo – kako povezati področje raziskovanja s potrebami gospodarstva in storitve, ki jih organizira država, da raziskovanje ne bo več samo sebi namen, beri namenjeno zaposlitvam raziskovalcev (tudi sam sem raziskovalec v JS, pa kljub temu vedno želim videti praktično uporabno vrednost raziskave.

Šport – moje mnenje gre v smeri, da država nima kaj početi na področju športa z izjemo vsega kar je povezano s športno vzgojo v šolah. Vse ostalo je stvar posameznika in trga. SMC je daleč od tega.

Trg dela – kaj je delna socialna kapica? Če mene vprašate so vsa področja, ki so pri SMC označena z »delno«, »do neke mere«, s »če« obsojena na propad oz. pomenijo ohranitev trenutnega stanja. Vsem je jasno, da je potrebno nekaj narediti proti begu možganov, ampak da kljub temu, da je za levičarja dokaj pogumen zapisa »Spodbujati večjo prožno varnost z namenom lažjega vstopanja in izstopanja iz delovnih razmerij«, to nikakor ni dovolj oz. ni nič. Absolutno nič konkretnega, kot ni pri Cerarju nič konkretnega, razen nasprotovanju iztrganja gospodarskih družb iz roke politike (nasprotovanju privatizaciji). Seveda SMC ne pozabi prepisati nekaj točk iz programa Golobičeve Zares, ki jih je že zares prepisala iz Kardeljevih »učbenikov« o centralnem planiranju in samoupravljanju, npr. karierni inkubator za pomoč inovativnim mladim po končanem izobraževanju kot dopolnitev dejavnosti Zavoda RS za zaposlovanje, ki bo zagotavljal potrebno podporno infrastrukturo; subvencije za nove zaposlitve v negi in skrbi za starejše, portal za svetovanje pri izbiri izobraževanja v povezavi z možnostjo zaposlitve in spodbujanja izobraževanja za deficitarne poklice,…« Torej zopet država ureja in odloča o vsem, kljub temu, da je več kot očitno pri tem neučinkovita.

Socialni in pokojninski sistem – nekaj manjših sprememb, ki morda niti niso slabe, vendar brez pravih, večjih nujno potrebnih reform. Zakonska ureditev dolgotrajne oskrbe, že, vendar kako, kdo jo bo financiral? Spomnimo se, ko je Meningerjanec Kašeljević, ki je zdaj član SMC podpiral Svetlikovo nereformo ZPIZ, ki jo je kasneje v 98,7 % neslavno prevzel SDSov minister Vizjak.

Zdravstvo – tukaj čutim nekaj pozitivnih vibracij, še vedno pa pogrešam v dobro zavarovancev razbitje monopolista ZZZS in ureditev plačevanja storitev bolnišnic. Trenutno ZZZS brez nadaljnjega (pre)plačuje vse račune posameznih bolnišnic - brez nadaljnjega, kar bolnišnice izstavijo ZZZS plača, zdravstvena blagajna je prazna, pred kolapsom. Bomo ostali brez osnovnih zdravstvenih storitev? Bojda je pri pisanja programa sodeloval celo Alojz Ihan, ki ga zelo cenim kot enega vidnejših slovenskih intelektualcev. Glede na to, da je operativec, da razume besedo konkurenca, račun za storitve in kakovost storitev, sem pričakoval mnogo več.

Mladi – mešanica programa NSDAP (HJ) in centralnega planiranja po sovjetskem vzoru. V naši domovini bo čedalje manj lepo biti mlad. Vse kar do sedaj ni učinkovalo na enem kupu, ogromno denarja – minimalen učinek - katastrofa.

Gospodarstvo – nadzorovana privatizacija? To mi zveni znano, spomnimo se na Mercator, Pivovarno Laško itd. Sintagma pomeni – neprivatizacijo oz. Mencingerjansko privatizacijo, da podjetje ali banka ostaneta v lasti slovenskih »menedžerjev«, ki jih nastavilo politika. Neučinkovito subvencioniranje ostaja. Vmes se prikrade kakšna dobra in dokaj konkretna ideja: delna oprostitev plačila davka na dobiček ob reinvestiranju dobička v investicije za razvoj.

Kmetijstvo in gozdarstvo – najmanj sporno področje, bralec lahko dobi občutek, da se pokroviteljski odnos do kmetijstva spreminja. Nekaj dobrih predlogov, npr. dolgoročno zmanjšati odvisnost od subvencij v kmetijstvu pri proizvodnji varne in zdrave hrane.

Energetika – naslednji stavek pove vse, zopet bomo pihali nepremičninsko-gradbeniški balon in metali denar nepremišljeno v neke centralno-planske projekte – »Energetska sanacija stavb v državni, občinski in privatni lasti za zagon gradbeništva in kreditnega potenciala bank.«

 

Miro Cerar: "Sporočam vam, da bo vse po starem, slovenska družba ne potrebuje nobenih sprememb." 

Nisem se dotaknil vseh področij, so pa popolnoma vsa področja zapisana na enak način, neke splošno znane in večinoma sprejemljive floskule (npr. zmanjšanje brezposelnosti) brez konkretnih ciljev in opisa načina izvedbe in financiranja, pomešane s sovjetskimi centralno-planskimi idejami.

Ocena stranke

Ocena 1 pomeni, da spremembe ne bo oz. da je reforma zamišljena čez palec ali katastrofalno zanič. Ocena 5 pomeni, da se na obravnavanem področju obeta znaten premik (vsaj razmišljanja) v drugačno, bolj obetavno smer. Splošno usmeritev stranke deklariram na osi: levo/desno/liberalno.

Privatizacija in umik politike iz gospodarstva	Pokojninska reforma	Reforma trga dela	Reforma šolstva	Reforma visokega šolstva	Zdravstvena reforma	Uveljavljanje vladavine prava	Poudarjanje ideoloških tem*	Insolvenčna zakonodaja	Kmetijstvo, gozdarstvo	Splošna usmeritev stranke
1	1	1	1	1	3	2	4	1	4	levo

*druga svetovna vojna, istospolno usmerjeni, verouk v šole, cigani,…

Program torej nikakor ne ponuja, kako si je SMC zamislila rešiti ključne probleme in izzive slovenske družbe: pokojninsko reformo, reformo trga dela, vpletenost države (politike) v gospodarstvo, brezposelnost s poudarkom na mladih, odhajanje najbolj produktivnih (mladih) kadrov v tujino, reformo šolstva, ki je odtrgano od trga dela, zdravstveno reformo in sistemsko korupcijo. Kar je dobro, je praktična odsotnost poudarjanja ideoloških tem.

Preteklost Cerarja Mira

Sin Zdenke Cerar, podpredsednice LDS, ki je bila odgovorna za divjo privatizacijo v devetdesetih (po domače metanje v predal papirjev, ki so kazala na gospodarski kriminal). De mortuis nil nisi bonum bom sicer rekel, vendar se od dejanj svoje matere nikoli ni distanciral. Glede na poudarjeno etičnost, bi to mogel storiti. Da ne omenjam njegove vloge stalnega zunanjega sodelavca odvetnika Mira Senice in obsežnega poslovanja z državo (svetovanje), ki sicer ni kaznivo dejanje, je pa vedno na meji moralno spornega, vedno!

Še preden je »ugledni pravnik« začel v enem samem mediju z osebno volilno kampanjo (nastopi itd), so mu režimski mediji »izmerili« tretjino glasov, kar je v našem proporcionalnem volilnem sistemu ogromno. Zanimivo, ko se je lani pojavila ideja o njegovem mandatarstvu, je bil odziv javnosti komaj izmerljiv. Kdo ga je izbral? Tudi zdaj se ne trudi preveč in mu po poročanju režimskih medijev in režimskih merilcev javnega mnenja podpora eksponentno raste.

Zaključek

Takoj ko sem videl listo sodelavcev Mira Cerarja, med katerima je kup ex LDS kadrov in dva Mencingerjanska ekonomista Aristovnik (vredno prebrati kako je pred leti v svojih kolumnah njegovo intelektualno inferiornost razgalil Mrkaić) in Kašeljević, ki si je drznil izjaviti, da prodaja Telekoma ogroža nacionalno varnost, sem vedel, da gre za klasično birokratsko stranko.

Iz Cerarjevega programa lahko konkretno izvemo zgolj to, da se stranka Mira Cerarja zavzema za ohranjanje trenutnega stanja v Sloveniji (nasprotovanje privatizaciji, ohranjanje javnih sistemov in močne redistribucije, ki jo izvaja politika). Sploh ne vem zakaj je bilo potrebno pisati predvolilni program, lahko bi napisali samo nobenih sprememb in bi bila stvar rešena.

Bolje bi bilo, da bi bil tiho, kot da bi nenehno poudarjal, da je intenzivno sodeloval pri oblikovanju pravne države kot jo imamo danes od vsega začetka, vemo pa kakšno hiperregulirano klientlistično neučinkovito kloako, ki se mu reče slovenski zakoni in slovensko pravosodje, imamo.

S SMC bi šli absolutno nazaj v devetdeseta, ko so politiki veliko govorili in nič povedali, ves svet je šel naprej, mi pa smo ostajali v socialističnem raju klientelizma. Repriza gradualizma, Drnovškoizma. 

NAREDITE NAM TO DEŽELO TAJKUNSKO - JAVNA POBUDA ZA ALTERNATIVNI ODKUP IN PREOBLIKOVANJE MERCATORJA V KOOPERATIVO NAŠ MERCATOR

Zgodovinsko ozadje prodaje Mercatorja

Ne mislim, da je Agrokor idealen kupec podjetja Mercator. Dejstvo pa je:

a)      da so slovenske vlade (Drnovškova, Ropova, prva Janševa, Pahorjeva in magistrina) toliko časa in tolikokrat izigrale resne mednarodne vlagatelje, da smo popolnoma izgubili kredibilnost. Zato so med redkimi interesenti za nakup slovenskih podjetij bank zgolj še razni mambo jumbo in čuđi muđi vlagatelji. Zadnja preizkušnja je prodaja slovenskega Telekoma, če se bomo še tukaj obnašali neverodostojno in bo politika blokirala prodajo, smo za vedno pogreznjeni v živo blato iz katerega nas ne bo nihče več potegnil. Minister Pikalo bi prodal podjetje brez infrastrukture, letos so si izplačevali nesorazmerne dobičke v obliki dividend, torej gverilske akcije članov Kominterne že intenzivno potekajo.

b)   Upravi Mercatorja (Zoran Janković in njegov podpornik izpred magistrata Žiga Debeljak) sta vodili neustrezni poslovni model, ki je temeljil na pretiranem zadolževanju, poleg drugih napak in ustvarili preko 970.000.000,00 EUR dolgov. Nadzorni odbori niso opravili svoje naloge. Slovenski mediji in Mencingerjanski ekonomisti »stroka« so trdili drugače in še vedno trdijo drugače, toda številke kažejo nasprotno.

Javna pobuda za alternativni odkup in preoblikovanje Mercatorja v kooperativo Naš Mercator: »Mercator mora ostati v rokah politike!«

Najbolji susjed

Ljubljana − V Slovenskem forumu socialnega podjetništva so v sodelovanju s strici iz ozadja, politično nomenklaturo skoncentrirano v strankah nasladnicah KP z zainteresirano strokovno javnostjo pripravili samoupravljavski zmazek javno pobudo za tajkunski sovražni prevzem z namenom izčrpavanja podjetja preko rent alternativni delavsko-potrošniško-dobaviteljski odkup podjetja Mercator in preoblikovanje v kooperativo Naš Mercator. Gre za proces preoblikovanja podjetja iz delniške družbe v kolhoz zadrugo.

Pobudo naslavljajo na širšo zainteresirano slovensko javnost in k aktivnemu sodelovanju pri njeni realizaciji pozivajo: naivne opičnjake zaposlene v Mercatorju, upokojene delavce Mercatorja, potrošnike, dobavitelje, sindikate, nevladne organizacije in vse zainteresirane državljanke in državljani Slovenije. Javno pobudo naslavljajo tudi na predstavnike državnih institucij in nosilce javnih funkcij v Republiki Sloveniji s pozivom, da se ji pridružijo, se do nje opredelijo in tudi aktivno prispevajo k njeni realizaciji.

Umazana podrobnost

Izpustil sem dirty detail, zato se tudi oglašam tako pozno, ker sem ga opazil šele včeraj. Moral sem bizarni zmazek ponudbo prebrati še enkrat. Spodnja objava je zagledal luč dneva 5. 6. 2014.

Citat iz spletne strani Slovenskega foruma za socialno podjetništvo - Javna pobuda za alternativni odkup in preoblikovanje Mercatorja v kooperativo Naš Mercator:

»Zavedati pa se je potrebno, da je nastajanje zadrug oz. kooperativ brez izmenjave izkušenj in poznavanja, predvsem pa brez institucionalne pomoči, zelo težavno početje. Socialno podjetništvo in zadružništvo je ljudem premalo poznano. To področje je prepuščeno iniciativi, ki prihaja od spodaj navzgor oz. posameznikom, pri njihovem ustanavljanju pa primanjkuje tako pravnih kot ekonomskih znanj, zelo težko pa je priti do zagonskega kapitala, ki ga potrebuje vsako podjetje – tudi zadruge.

Zato od Vlade RS pričakujemo pomoč pri vzpodbujanju socialnega podjetništva in predlagamo vladi, da zagotovi svetovanje, tudi mednarodno z oblikovanjem mednarodne ekspertne skupine strokovnjakov, možnosti financiranja za preoblikovanje podjetij, ki so se znašla v težavah in so v lasti DUTB ter druge podporne mehanizme …«

 

Javna pobuda se zavzema za sodelovanje s poslovnimi partnerji iz tujine – potrošniške delavske kooperative iz nekdanje Sovjetske Zveze t.i. kolhozi, sovhozi in gulagi. 

Sklep

Zopet sem imel prav, ideja socialnega podjetništva je v RS zaudarjala po »prejšnjem« sistemu, politiki nacionalsocializmu in tajkunih že preden je Zakon o socialnem podjetništvu prišel na svitlo. Za kaj gre, gre za to, da je vesoljnemu svetu jasno, da je socialistično vodeno gospodarstvo neučinkovito in nesocialno (nizka dodana vrednost delovnih mest – nizke plače, odsotnost nagrajevanja boljših in kaznovanja slabših = uravnilovke in politično samopstrežništvo na izdelkih in denarnem toku podjetij). In besedna zveza socialno podjetništvo je le krinka za izčrpavanje davkoplačevalskega denarja, neupravičene rente (PR, pravni svetovalci, mecingerjanci na pavšalih itd.), politično interveniranje v gospodarstvo, rentništvo, ustoličevanje tajkunov, rentništvo, socializacijo izgub in rentništvo.

Torej za odkup takega podjetja je potrebno ogromno denarja, omenjeni subjekti že po svojih zmožnostih ne bi morali zbrati večje vsote in potem bi enostavno nacionalsocialistična politika (SD) pritisnila na vlado, naj država doda še kakšno milijardico ali dve zraven. Deja vu. 

O SOCIALNO-LIBERALNIH, DEMOKRATIČNO-SOCIALISTIČNIH IN ČRNO BELIH STRANKAH

Nekoč sem se čudil sintagmi krščanska demokracija, a zgodovina me vedno znova preseneča z raznimi črno-belimi in sončno-senčnimi političnimi formacijami.

Demokratični socializem

V zadnjih dveh letih v slovenskem medijskem prostoru lahko pogosto zaznamo besedno zvezo demokratični socializem. Verjetno jo je lansirala stranka Iniciativa za demokratični socializem. Seveda gre za popolni antagonizem pojmov oz. popolni oksimoron, saj socializem po definiciji ni demokratičen. Gre namreč za totalitarni sistem z močno prisilo, ljudstvo vlada zgolj navidezno. Tudi današnja Severna Koreja se imenuje Demokratična ljudska Republika Koreja. In verjetno se tudi največji politični zagovorniki totalitarizma kot sta stranka Iniciativa za demokratični socializem in stranka Solidarnost, ne bi poistovetili s političnim režimom Severne Koreje.

 

Demokratični socializem - Severna Koreja

Socialno-liberalno prepričanje Bratušek Alenke

Magistra Alenka Bratušek na svoji spletni strani piše: »Moje osnovno politično prepričanje je bilo vedno socialno-liberalno: verjamem v solidarnost med ljudmi kot temeljno vrednoto socialne družbe, in verjamem v to, da svoboda nikoli ne sme ogrožati svobode drugega…«

Na ta oksimoron odlično odgovori Janez Šuštaršič v članku Socialno-liberalna volilna mineštra (SIOL, 5. 6. 2014) z mislimi:

»Socialna država je ena od resnih groženj svobodi in je v nasprotju s temeljnim liberalnim načelom, na katero se lahkomiselno sklicuje tudi prva zaveznica Alenke Bratušek, namreč ona sama …

Treba se bo torej odločiti, ali ste za svobodo ali za socialo. Za oboje hkrati ali za vsakega malo ne morete biti, če seveda želite, da bi bilo vaše stališče logično …

Vsak od teh načinov zanikanja svobode ima svojo politično preslikavo. Če na prvo mesto postavljate vrednote in moralo, ste verjetno politični konservativec. Če je za vas družba pomembnejša od ljudi, ste najbrž socialni demokrat. Če govorite o izkoriščanju, pa ste seveda marksist, morda cepljen še z okoljskim fundamentalizmom….

Vse to so mogoči svetovni nazori in vso pravico imate, da druge prepričujete o svojem prav. Kakor danes stvari stojijo, boste verjetno uspešnejši od tistih, ki na prvo mesto postavljajo svobodo. Smešno pa je, če pripadate kakšnemu od teh nazorov in se vseeno oklicujete za liberalca.«

Torej, v enem stavku socializem in liberalizem, ki pomeni svobodo in vključuje tudi liberalno gospodarstvo s svobodnim trgom, sta v logično popolnoma nezdružljiva pojma.  

Alenka Bratušek: »Moje osnovno politično prepričanje je bilo vedno socialno-liberalno«.

V razmislek

Preden se ogrejete za črno bele stranke, dobro razmislite. Ko greste v trgovino z malimi živalmi ali zavetišče, tudi ne kupujete živo-mrtvih hišnih ljubljenčkov. Ali pa jaz živim v svetli temi….

SLOVENIJA – HIPERREGULIRANA SOCIALISTIČNA DIKTATURA

Ali je Slovenija pravna država?

Ali je Slovenija pravna država? Je, v drugem členu preambule Slovenske ustave piše: »Slovenija je pravna in socialna država.«

Ali v Sloveniji imamo vladavino prava?

Nikakor ne. Za vladavino prava je značilna smiselna in predvsem zmerna normiranost – kratki in jasni zakoni, nobenega normiranja po nepotrebnem. V Sloveniji pa imamo nepregledno število zakonov, ki se stalno spreminjajo in vedno več jih je. Zato je Slovenija podjetništvu in ustvarjanju delovnih mest izredno nenaklonjena. To misel je večkrat ponovil tudi Igor Akrapovič, ko je omenil, da niso v Sloveniji največji problem visoki davki, temveč nestabilna zakonodaja, kar vključuje tudi spreminjanje davkov. To pa seveda onemogoča poslovnemu svetu planiranje za več kot pol leta naprej.

 

Več zakonov – več reda? Ne manj svobode, več politike v vseh porah življenja. 

Zakaj je Slovenija hippernormirana?

Ideološko bi lahko pripisal težavo ohranjanju socializma in zapisu v ustavi, da je Slovenija socialna država.

Tehnično pa gre za klientelizem, ki mu z drugo besedo mirno lahko rečemo sistemska korupcija. Vzemite v roke naključni slovenski zakon. Kaj boste videli, če znate brati med vrsticami? Stavke kot so: »se ustanovi vladni svet … se ustanovi vladna agencija … se ustanovi ministrstvo … se dodeli pravico izvajanja izobraževanj v namen CPP … se dodeli pravico dajanja energetskih izkaznic … ». To je klasični klientelizem prosto po Matvežu Frangežu (SD). To je eklatantno zaničevanje in zanikanje idej svobodne gospodarske pobude in prostega trga.

Zakaj se v RS stanje slabša, zakaj je svobode čedalje manj?

Ker se je komunistična partija konec osemdesetih let prejšnjega stoletja razbila na levico in kvazi desnico, ideje pa so ostale enake. Zato v RS nismo nikoli imeli političnih strank, ki bi de facto zagovarjale tržno gospodarstvo in z njim povezano vladavino prava. Raje se je vzdrževalo državno lastništvo podjetij (nasprotovanje privatizaciji) in bank ter kadriranje po politični barvi.

Leta 1991 smo imeli v RS 1.037 zakonov, leta 2013 pa že 18.090. Postajamo hiperregulirana in hieprtaksirana država

Trendi

Trendi so severnokorejski. Grafi na slikah zelo lepo prikazujejo kako se je število zakonov in podzakonskih predpisov od začetka devetdesetih do konca leta linearno zviševalo. Leta 1991 smo imeli 1.037 zakonov, leta 2013 pa že 18.090. V statistiko podzakonskih predpisov niso vključene objave o imenovanjih, pozivih, razpisih in podobne objave, ki nimajo normativne narave. Izključene so tudi objave samoupravnih lokalnih skupnosti in objave iz uradnega lista - mednarodne pogodbe. 

VRNIMO BESEDI SOLIDARNOST DOSTOJANSTVO

Slovenija je čudna dežela

V Sloveniji besede, ki naj bi pomenile nekaj lepega, plemenitega, pozitivnega, izražajo ravno nasproten pomen: korupcijo, klientelizem, lenobo, izkoriščanje, odsotnost svobode izbire in prisilo. Poglejmo nekaj primerov:

1. Socialni čut

Ko zaslišim to besedno zvezo, se takoj primem za denarnico. Uporabljajo jo najbolj skorumpirani politiki v vsakem drugem stavku, ki ga javno izrečejo. Klasičen primer je Janko Weber (SD), predsednik državnega zbora. Rezultate Webrovanja si lahko ogledate v Kočevju, kjer je kraljeval pet mandatov, preden je odšel v DZ. Kočevje je mrtvo mesto, mesto brezupa. Drugi socialno čuteči je »srednješolec« Matevž Frangež (SD), ki je s svojim delovanjem vplival na besednjak slovenskega ljudskega izročila, saj poznate tisto stalno reklo »skorumpiran kot Frangež«. Primerov je še mnogo. Torej frekvenca uporabe besed socialno in socialni čut je premosorazmerna s koruptivnostjo politične figure.

2. Nacionalni interes

Načelno država dejansko ima nek svoj t.i. nacionalni interes in sicer, da prebivalci živijo v miru, v čistem, zdravem okolju, da se spoštujejo »pravila igre«, da lahko ustvarjajo in so za to dostojno nagrajeni. Pri nas pa je žal tako, da ko človek sliši omenjeno besedno zvezo najprej pomisli na korupcijo, klientelizem, tajkune in njihovega očeta Jožeta Mencingerja, na nenehne dokapitalizacije in sanacije bank z davkoplačevalskim denarjem ter podjetij v državni lasti, na vseprisotnost politike v vseh porah življenja (vse mora biti javno) in nasprotovanju privatizaciji. Nacionalni interes in nasprotovanje privatizaciji plačujemo preko 123.636 brezposelnih (19. 5. 2014), šibkih podjetij v državni lasti z nizko dodano vrednostjo, slabimi javnimi storitvami, nizkim mednarodnim ugledom, konstantnimi proračunskimi primanjkljaji, eksponentno naraščajočim javnim dolgom, ki bo uničil življenje prihodnjim generacijam. Kriv pa bo kapitalizem, ki ga v Sloveniji sploh nikoli nismo imeli in neoliberalizem (karkoli že to je, a kdo ve, jaz ne vem?) tako kot v Grčiji in ne napačen lastni razvojni model po notah Mencingerja Jože in njegovih idejnih sledilcev.

 

Prava solidarnost: Poplave (v Obrenovcu) – prebivalci so pozabili na to kaj jim govorijo politiki in verski voditelji, Srbi, Hrvati  in Bosanci so stopili skupaj 

3. Solidarnost

Pod pojmom solidarnost si predstavljam pomoč drugim v stiski, ki temelji samo in absolutno na prostovoljni osnovi, torej na podlagi lastne odločitve. Politične stranke in sindikalisti, ki blebetajo o solidarnosti in si po možnosti izberejo še celo takšno ime nimajo nobene veze s pravo solidarnostjo, temveč gre za lažno solidarnost, torej prisilo, visoke davke, nadaljevanje negativne selekcije, torej prerazdeljevanja od bolj delovnih in sposobnih k parazitom, omejevanje svobodne izmenjave dobrin in centralno planiranje gospodarstva (odsotnost svobodnega trga). To ni nobena solidarnost, to je totalitarizem. Naj naštejem nekaj primerov iskrene, prav solidarnosti, ki jo težko imenujem s tem izrazom, saj je bil izraz solidarnost v bližnji zgodovini Slovenije in prej Jugoslavije tolikokrat zlorabljen, da mi hitro obrne želodec in čreva. Prosim ne tega razumeti kot hvaljenja in samopromocije, želim samo poudariti, da nas v solidarnost ne sme nihče siliti:

a)      Februar 2014 - Slovenijo zajame ujma z žledom

Odlična priložnost za pomoč v stiski, odnesel sem dve vreči na Karitas, upam, da sta prišli v prave roke. Pomagal sem tudi pri čiščenju gozda. Nihče me ni v to silil, odločil sem se sam, nisem bremenil davkoplačevalcev ali budžeta lokalnih skupnosti.

b)      Maj 2014 - Poplave v Srbiji – ljudje so ostali brez vsega, hudega še ni konec. Na zbirno mesto sem peljal poln prtljažnik materiala: obleke, posteljnine, kozmetika. Brez prisile, brez patronata političnih in sindikalnih voditeljev, ki bi se tolkli po prsih.

c)      Maj 2014 – s stanovalci treh blokov smo se na sestanku strinjali, da je oklica bloka zanemarjena in da je potrebno nekaj narediti. Vendar to stane. Organiziral sem dobro premišljeno akcijo, kjer smo uredili tlakovce, vrt in parkirišče. Stalo nas ni niti en cent, nihče nikogar ni silil, kdor je želel, je sodelovali. Naj ne pozabim omeniti še medgeneracijske solidarnosti, saj smo bili zbrani predstavniki generacij: 20-30 let,  30-40 let,  40-50 let in 50 plus. Pa še lušno smo se imeli.

 

Lažna solidarnost: stranka Solidarnost – solidarnost s tajkuni, prisila, visoki davki, negativna selekcija, klientelizem, rentništvo, centralno-plansko gospodarstvo (Slovenija danes)

Slovenci potrebujemo ledeno mrzlo prho

Očitno za streznitev potrebujemo kakšno veliko naravno nesrečo in letošnja ujma z žledom ni bila dovolj, da bomo znali reči levičarskim politikom in vsem sindikalistom, brez izjeme, ki besedičijo o socialni usmerjenost in solidarnosti odločni NE in sami kaj naredimo za skupnost. Brez privatizacije seveda ne bo šlo, potrebno je zapreti pipe socialističnim politikom (vsem strankam, ki so trenutno v parlamentu) in prevetriti slovensko klientelistično zakonodajo, kar bo Slovenijo očistilo tudi sindikalističnega rentništva, narcisizma in gojenja partikularnih egoističnih interesov ter množičnih medijev in šolstva, ki aktivno podpirajo in ohranjajo sistem rentništva in negativne selekcije.

 

Solidarnošć in Lech Wałęsa vs. Branimir Štrukelj ali Dušan Semolić: nobene podobnosti

Kako naprej?

Pozabimo na versko pripadnost, narodnost, barvo oči, izobrazbo itd., povežimo se skupaj in naredimo kaj dobrega za skupnost, vsak lahko nekaj prispeva … in recimo socialni državi, lažni solidarnosti, sindikalistom in nasprotovanju privatizaciji NE!

IZJAVA MESECA (MAJ 2014): EKONOMSKO GLEDANO V SLOVENIJI NI LEVIH IN DESNIH STRANK. PRI NAS IMAMO SAMO 50 ODTENKOV LEVE

V socialističnem tedniku Reporter (14. 4. 2014, stran 34) smo lahko prebrali izjavo meseca v intervjuju z ekonomistom Anžetom Burgerjem, zaposlenim na Fakulteti za družbene v Ljubljani.

Dr. Anže Burger

»Ekonomsko gledano v Sloveniji ni levih in desnih strank. Pri nas imamo samo 50 odtenkov leve.«

Z izjavo se v celoti strinjam. 

Demokratični socialisti