ENA REDKIH EVROPSKIH DRŽAV, KI ŠE NI UVEDLA SOCIALNE KAPICE, JE SLOVENIJA

Kaj je socialna kapica - za telebane

Bistvo socialne kapice je omejitev prispevkov za socialno varnost, kar pomeni znižanje cene dela bolj produktivnih in izobraženih. Tega Dejan Židan (SD) ne razume oz. noče razumeti, saj po sindikalistično socialno kapico imenuje kapica za bogataše. Pomeni, da mu ni mar za prihodnost mladih in da mu je vseeno, če se Sloveniji dogaja beg možganov. Bežijo seveda najsposobnejši, redkeje nekvalificirani delavci, ki se ne bodo vrnili v Slovenijo in v Slovenijo ne bodo pošiljali denarja. Kaj šele beg kapitala, kapital je tako ali tako neoliberalni protidružbeni element in je po Kardeljevih knjigah, ki jim Židan vestno sledi, nezaželen, kar naj se preseli v davčno bolj stimulativna okolja, kjer posamezniku polovice zaslužka ne pobere dobrohotna država.

 

Dejan Židan (SD): »Vseeno mi je za prihodnost mladih, vseeno mi je, če iz Slovenije bežijo najperspektivnejši mladi, socialne kapice, ki je kapica za bogate, ne bo!«.

Konkretni primeri nestimulativne obremenitve dela

Kapica za bogataše? V RS je namreč inženir ali pa univerzitetni profesor s 1.250 € neto plače že tako nesramno bogat, da je potrebno njegov dohodek konfiscirati z 41 % davčno stopnjo in denar razdeliti za financiranje študija filozofije in sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ter za delovanje Delavsko punkerske univerze. Lansko leto smo dobili še 50 % dohodninski razred.

Glede na podatke DURS iz leta 2012, je bilo v najvišjem razredu približno 15 % zavezancev, ki so plačali skoraj dve tretjini dohodnine (61,3 %). Slovenija je torej država, ki je bolj naklonjena delovnim mestom, kjer se ustvarja nizka dodana vrednost, kar pomeni nizke plače. Visoka davčna progresija za delovna mesta tipa inženirjev Igorja Akrapoviča, ki ustvarjajo visoko dodano vrednost, nikakor ni spodbudna. Ne bi ponavljal, kako inženir v sosednjem Grazu pri 3000 € bruto plače (cena delodajalca), dobi bistveno več na račun kot delavec v Ljubljani pri 3000 € bruto plače, pa še storitve, ki ji nudi država (financirane preko davkov) so v Avstriji kakovostnejše. Izpostavil sem Avstrijo, ker sodi med države z višjimi davčnimi obremenitvami dela.

Po podatkih SURS je bila povprečna mesečna plača v mesecu maju 2014 v zasebnem sektorju okrog 930 €, v javnem sektorju pa okrog 1130 €, skupno povprečje je torej okrog 1000 €. Zanimivo pa je, da oseba, ki zasluži približno 250 evrov neto več od neto povprečne plače spada prosto po Židanu v del najbogatejšega prebivalstva in se uvrsti v 41 % davčni razred.

Še ena Delova »netendenciozna« anketa (8. 8. 2014)

Ali potrebujemo socialno kapico?

Torej kaj potrebujemo? Potrebujemo sistem dohodninskih razredov, ki bo omogočal mobilnost med razredi, kar pomeni občutno razširitev tretjega dohodninskega razreda in omejitev prispevkov navzgor.

Kapital ima urne nogé, ker ima tudi možgane, ko oboje pobegne, ostane v državi samo še kup birokratov, zaslužnih profesorjev in množica prevaranih ljudi brez perspektive, ki pridobivajo storitve in transferje tako opevane socialne države. Ne pozabite, da brez grdega kapitala ni mogoče financirati socialne države, javnega zdravstva in javnega šolstva.

 

Mladi možgani: »Bežimo stran od socializma, smo mladi, neumni pa nismo!« 

»Postranska« težava je seveda v kakovosti in ceni storitev, ki jih nudi država. Kljub brutalnim obdavčitvam, imamo še vedno imamo ogromno stroškov, ki jih ne krije država (zdravstveni pregledi, zdravila, šolske potrebščine, luknjaste ceste itd.).

Izpad davkov je seveda možno povrniti z ostalimi strukturnimi reformami, npr. zdravstva, šolstva, penzij ter storitev javne uprave. S tem noben pošteni aktivni državljan RS (delavec če hočete) ne bo prikrajšan. Strukturne reforme bi prikrajšale zgolj parazite – svetovalne in PR službe javni upravi in podjetjem v državni lasti, dobavitelje opreme javni upravi in podjetjem v državni lasti, razne nepotrebne funkcionarje, sindikaliste in ostale pijavke.

Še vedno trdite, da gre za kapico za bogataše ali za to, da preprečimo, da nam možgani in kapital ne pobegnejo v manj socialistične države? 

INTERVJU - VIKEND MAGAZIN 1. 8. 2014 - GLASBENIK MIHA BLAŽIČ N'TOKO

V današnjem Vikend magazinu (1. 8. 2014, stran 6-7), prilogi levičarskega Dela, ki je izdatno subvencioniran iz davkoplačevalskega denarja, ki ga plačujejo tudi najrevnejši, je bil objavljen intervju z glasbenikom Miho Blažičim - N'Tokom. Intervju je opravil Alen Steržaj.

Ne bom se opredeljeval do njegove glasbe, je pa po njegovem lastnem mnenju nekomercialna in zelo kakovostna.

Iz intervjuja lahko razberemo predvsem naslednja stališča N'Toka:

1.  Slovensko glasbo je potrebno subvencionirati iz davkoplačevalskega denarja, ki ga plačujejo tudi tisti z minimalno plačo in se komaj preživljajo iz meseca v mesec. Tudi ti namreč plačujejo davke, saj so levičarski mediji s podporo levičarskih strank in sindikatov zrušili Mrkaićev predlog enotne davčne stopnje, po katerem tisti z najnižjimi dohodki ne bi plačevali davkov.

2.    Politkomisarji naj odrejajo kaj je kakovostna glasba in kaj ni, hkrati se na podlagi tega deli državni denar in predvaja režimu ustrezno glasbo.

3.      Miha Blažič N'Toko trdi, da je njegova glasba kakovostna.

N'Toko degradira vse Slovence na stopnjo otroka

N'Toko meni: »Povsem prepuščati glasbo trgu, je kot prepustiti otroku, da sam določi, kaj bo jedel - seveda bo zbral sladoled, kar pa zagotovo ne bo dobro za njegovo zdravje.«

Torej Slovenci, vsi ste opravilno nesposobni bebci, na ravni osemletnega otroka in potrebujte politkomisarje, ki vam bodo odrejali katera glasba je dobra za vaš psihofizični razvoj in katera ne. Po mnenju N'Toka Modrijani slabo vplivajo na vaš mentalni razvoj, vsa alternativna glasba pa nasprotno vpliva zelo pozitivno na vaš mentalni razvoj.

 

Tovariš N'Toko (na sliki), predlagam naslednje:  če vam dobiček in denar smrdita, izdelajte nosilce zvoka in jih razdelite brezplačno, hkrati tudi brezplačno koncertirajte po vsem svetu, vse na lastne stroške. Tako boste bolj načelni kot vaši idoli iz Združane levice, ki se (še) niso odpovedali svojim poslanskim honorarjem, ki prihajajo preko kreditov iz neoliberalnih kapitalističnih držav.

N'Toko - po mnenju Steržaja srdit borec proti kapitalizmu, komercializaciji, potrošništvu in seveda neoliberalizmu (opomba blogerja: karkoli že to je, če kdo ve, naj sporoči)

N'Toka moti Jan Plestenjak, ki je s svojim delom zaslužil denar (nisem poslušalec Plestenjaka, da ne bo pomote).

N'Toko: »Z Janom neposredno nisem imel polemike. Na njegovo izjavo se je odzvalo več glasbenih kritikov in je dal skupinski odgovor, ki pa mene ni prepričal. Češ, kaj glasbeniki tarnamo nad razmerami, če pa nismo ustvarili ničesar, kar bi se dalo dobro prodati. On služi, kar naj bi pomenilo, da je nekaj v življenju ustvaril. To je kar precejšen povzetek 'današnjega časa - če je izdelek kupilo veliko ljudi, pomeni, da je kakovosten. Potreba po služenju je dobila prednost pred ustvarjanjem kakovosti.«

V bran Plestenjaku in podobnim hudobnim neoliberalnim glasbenikom lahko napišem samo to, da ne gre za to, da je kakovostno, kar se dobro prodaja, temveč, da če posameznik ne more živeti od svojega umetniškega ustvarjanja (npr. glasbe), naj ne pričakuje, da mu bodo davkoplačevalci plačevali razliko. Naj glasbenik ne igra velike zvezde in si najde dodaten vir zaslužka. Tovariš N'Toko, menim tudi, da o kakovosti lastnega glasbenega ustvarjanja težko sodi vsak zase, ogledalo naj postavijo drugi.

N'Toko: »Že deset let ni novega glasbenega imena, ki bi napolnilo veliko dvorano… V devetdesetih so bile v Sloveniji dobre medijske in festivalske možnosti, da so se novi bendi lahko uveljavili. Ker ni bilo vse prepuščeno trgu, vlagalo se je v nova imena in scena se je pomlajevala … Danes, pa je vse prepuščeno samo trgu, toda vidimo, da konkurenčnost na trgu ne ustvarja bolj kakovostne ponudbe, pač pa čedalje več pofla.«

Več pofla? Kot velik dolgoletni ljubitelj težkometalne glasbe se s tem nikakor ne strinjam. Glasbene supine so ne samo po mojem okusu, temveč tudi objektivno glede kakovosti igranja in produkcije tonskih zapisov na bistveno višjem nivoju kot v devetdesetih. Precej od tega vključno s promocijo jim omogoča hudobno-neoliberalno-otroke-jedoča kapitalistična globalizacija in mednarodna konkurenca. Če pa v pop glasbi ni nove Siddharte, bodo pač še vedno oni številka 1, ne gre na silo, tovariš N'Toko, subvencije ne bodo naredile kakovostnih skupin in napolnile dvoran.

Radio 1 – dno glasbenega okusa?

Steržaj: »Kaj je po vaše bolj prav: pustiti ljudem, da se sami odločijo, kaj bodo poslušali, ali jim vsiljevati vsebine, ki jih bodo za kakovostne določili uredniki, komisije, žirije in bo spet nekdo nekoga prikrajšal?«

Za spremembo netendenciozno vprašanje…

N'Toko: »Saj tudi »prosti« trg ni povsem neodvisen - še vedno za njim stojijo ljudje, na primer na komercialnih radijskih postajah, ki to, kaj se bo vrtelo, določijo na podlagi telefonskih anket. Ne drži, da bi ljudje, če bi imeli povsem svobodno izbiro, izbrali prav takšen program, kot ga ima Radio 1. Seveda se morajo ljudje sami odločati, kaj bodo poslušali, ampak verjamem, da če bi jih sposobni strokovnjaki, ki se spoznajo na kakovost v glasbi, usmerjali in jim ponujali različne stvari, ne le eno, ustaljeno in prežvečeno komercialno shemo, bi se scena razvijala … Podobno bi tudi organizatorji koncertov morali dajati možnost mladim in drugačnim glasbenikom.«

Radia ne poslušam, sem ga pa prisiljen plačevati, ker imam v avtu radio (TV naročnino mi je uspelo odjaviti), zato sem se po vsem javnem pljuvanju »priznanih nekomercialnih kakovostnih glasbenikov«

 prav zavestno spravil poslušati Radio 1, da slišim to grozljivko. Pričakoval sem program napolnjen z blebetanjem v slengu in večino repertoarja v turbo folk maniri. Kaj sem ugotovil po treh dneh poslušanja? Govorijo malo, glasba pa je popolnoma sprejemljiva in večinoma ni šrot, veliko je popevk iz osemdesetih. Gre za zamero in zavist glasbenikov, ki se očitno previsoko cenijo in jih na Radiu 1 ne predvajajo.

Torej vam »priznanim nekomercialnih kakovostnim glasbenikom« ostanejo uredniki na VALU 202, ki vam bodo z veseljem predajali vaše slengovske hiphopovske umotvore. Pogoja sta zgolj dva, da ste režimski, torej proti trgu, svobodi in kapitalizmu ter da primaknete kuvertico, kaj ne Dragan & Co?

Prejšnji teden vrnil iz nemškega težko-metalnega festivala Headbangers Open Air – polno! Marsikateri evropski festival z alternativno glasbo je bil letos razprodan in komercialno – tržno uspešen, gre za petmestne številke.

Sam sem se nekoč ukvarjal z organizacijo alternativnih glasbenih koncertov (tudi tujih izvajalcev) in če je promocija dobra in glasbeniki zanimivi, se da narediti tudi na področju alternativne glasbe uspešne koncerte. To sem delal ljubiteljsko, zato sem ves denar, ki sem ga kot organizator pokasiral od vstopnine, izročil glasbenikom, v podporo scene.

Steržaj: »Kako naj organizatorji koncertov vzgajajo ljudi z alternativno glasbo, če pa v klub pride premalo ljudi, ker gredo raje žurat na Modrijane?«

Tovariš Steržaj, osebno (preko službe) poznam Blaža Švaba iz Modrijanov in lahko rečem, da si dobro kariero res zasluži, gre za enega največjih garačev kar sem jih v življenju poznal, poleg tega, da ima letno skoraj toliko koncertov kot je dni v tednu, hkrati kakovostno opravlja še dve službi, je hiperaktivec. Kmalu se mu bo garanje začel poznati na zdravju, če se mu ne pozna že danes in bo definitivno pregorel. Klasična slovenska zelena zavist.

N'Toko: »Ampak v Evropi alternativno sceno vsaj subvencionirajo, medtem, ko je v Ameriki ali na Japonskem res vse še bolj kruto prepuščeno trgu. Tam si alternativna scena vse plačuje sama, nima dostopa do medijev, nima subvencij. In Slovenija gre čedalje bolj v to smer. Če se išče samo finančna opravičljivost za glasbeno dejavnost, na sceni obstajajo samo Plestenjaki … Človeškega življenja ne znamo več upravičiti z ničimer drugim kakor s tem, ali ustvarja profit.«

Dobro tovariš N'Toko, potem pa delajte svojo glasbeno kariero brezplačno, če vam dobiček in denar smrdita. Izdelajte nosilce zvoka in jih razdelite brezplačno, hkrati pa brezplačno koncertirajte po vsem svetu, vse na lastne stroške. Sicer se bom upravičeno vprašal: kje je logika? Saj v % ne gre za handikapirane glasbenike, invalide, zakaj bi jim potem plošče, koncerte in plače doniral proračun, je ego previsoko?

Steržaj: »Prav zaradi teh vrednot ste pred volitvami javno podprli levo opcijo, ki ima res čudovite vrednote in ideje, vendar je vprašljiva njihova uresničitev v zdajšnjih gospodarskih in etičnih razmerah.«

N'Toko: »Uspeh se mi zdi že to, da se vračajo te ideje v družbo, v politiko. Da se menjajo obrazi. Nekaj se premika.«

Dejstvo je, da Steržaj in N'Toko podpirata Združeno levico, ki zagovarja vrednote totalitarnega demokratičnega socializma, ki ga je v preteklosti poosebljala Stasi v Nemški demokratični republiki in ga danes pooseblja demokratična republika Koreja. Dobra popotnica za ekonomski in socialni preboj državljanov RS. Za enkrat so poslanci ZL ravno toliko načelni kot N'Toko, saj se niso odpovedali svojim poslanskim honorarjem, ki prihajajo preko kreditov iz neoliberalnih kapitalističnih držav. 

SLAVOJ ŽIŽEK – PONOS LEVIČARJEV - PLAGI(NAZI)ATOR

Nisem se mogel upreti, da bi še jaz objavil spektakularno razkritje, ki me niti ne preseneča. Slavoj Žižek, je naredil plagiat prispevka Stanleya Hornbecka v reviji American Renaissance. Nekega blogerja je zmotila konsistentnost in lucidnost Žižkovega pisanja, ki je po navadi nekonsistentno in z napisanim stavkom zanika prejšnjega. Tako mu je uspelo odkriti, da je Žižkovo delo popolni plagiat iz ultra nacistično-rasistične revije. Zanimiv izlet priznanega marksista. Potrjuje tezo, da med kolektivističnimi idejami (nacionalnega) socializma, socializma in komunizma ni bistvenih razlik.

 

Slavoj Žižek - Marksistični plagiator nacističnih besedil, ponos levice

Še bolj bizarna stvar postane, ko se je prejšnji teden Žižek po e-pošti začel izmikati, češ, da mu je misli povedal prijatelj po telefonu:

»With regard to the recent accusations about my plagiarism, here is what happened. When I was writing the text on Derrida which contains the problematic passages, a friend told me about Kevin Macdonald’s theories, and I asked him to send me a brief resume. The friend send [sic] it to me, assuring me that I can use it freely since it merely resumes another’s line of thought. Consequently, I did just that – and I sincerely apologize for not knowing that my friend’s resume was largely borrowed from Stanley Hornbeck’s review of Macdonald’s book. (These passages are also taken over in Part III, Chapter 1, of my book The Parallax View.) As any reader can quickly establish, the problematic passages are purely informative, a report on another’s theory for which I have no affinity whatsoever; all I do after this brief resume is quickly dismissing Macdonald’s theory as a new chapter in the long process of the destruction of Reason. In no way can I thus be accused of plagiarizing another’s line of thought, of »stealing ideas.« I nonetheless deeply regret.«

Slavoj Žižek	Stanley Hornbeck
The main academic proponent of this new barbarism is Kevin MacDonald, who, inThe Culture of Critique, argues that certain twentieth-century intellectual movements led by Jews have changed European societies in fundamental ways and destroyed the confidence of Western man; these movements were designed, consciously or unconsciously, to advance Jewish interests even though they were presented to non-Jews as universalistic and even utopian.	In The Culture of Critique, Kevin MacDonald advances a carefully researched but extremely controversial thesis: that certain 20th century intellectual movements – largely established and led by Jews – have changed European societies in fundamental ways and destroyed the confidence of Western man. He claims that these movements were designed, consciously or unconsciously, to advance Jewish interests even though they were presented to non-Jews as universalistic and even utopian.
One of the most consistent ways in which Jews have advanced their interests has been to promote pluralism and diversity—but only for others. Ever since the nineteenth century, they have led movements that tried to discredit the traditional foundations of gentile society: patriotism, racial loyalty, the Christian basis for morality, social homogeneity, and sexual restraint.	Prof. MacDonald claims that one of the most consistent ways in which Jews have advanced their interests has been to promote pluralism and diversity – but only for others. Ever since the 19th century, they have led movements that tried to discredit the traditional foundations of gentile society: patriotism, racial loyalty, the Christian basis for morality, social homogeneity, and sexual restraint.
MacDonald devotes many pages to The Authoritarian Personality (1950), a collective project coordinated by Adorno, the purpose of which was, for MacDonald, to make every group affiliation sound as if it were a sign of mental disorder; everything, from patriotism to religion to family—and race—loyalty, is disqualified as a sign of a dangerous and defective ‘authoritarian personality’. Because drawing distinctions between different groups is illegitimate, all group loyalties—even close family ties—are ‘prejudice’.	Prof. MacDonald devotes many pages to an analysis of The Authoritarian Personality, which was written by Adorno and appeared in 1950. [. . .] The book’s purpose is to make every group affiliation sound as if it were a sign of mental disorder. Everything from patriotism to religion to family – and race – loyalty are signs of a dangerous and defective ‘authoritarian personality’. Because drawing distinctions between different groups is illegitimate, all group loyalties – even close family ties! – are ‘prejudice’.
MacDonald quotes here approvingly Christopher Lasch’s remark that The Authoritarian Personality leads to the conclusion that prejudice ‘could be eradicated only by subjecting the American people to what amounted to collective psychotherapy—by treating them as inmates of an insane asylum.’	As Christopher Lasch has written, the book leads to the conclusion that prejudice ‘could be eradicated only by subjecting the American people to what amounted to collective psychotherapy – by treating them as inmates of an insane asylum.’
However, it is precisely the kind of group loyalty, respect for tradition, and consciousness of differences central to Jewish identity that, according to MacDonald, Horkheimer and Adorno described as mental illness in gentiles. These writers adopted what eventually became a favorite Soviet tactic against dissidents: anyone whose political views were different from theirs was insane.	But according to Prof. MacDonald it is precisely the kind of group loyalty, respect for tradition, and consciousness of differences central to Jewish identity that Horkheimer and Adorno described as mental illness in gentiles. These writers adopted what eventually became a favorite Soviet tactic against dissidents: Anyone whose political views were different from theirs was insane.
For these Jewish intellectuals, anti-Semitism was also a sign of mental illness: Christian self-denial and especially sexual repression caused hatred of Jews. The Frankfurt school was enthusiastic about psychoanalysis, according to which ‘oedipal ambivalence toward the father and anal-sadistic relations in early childhood are the anti-Semite’s irrevocable inheritance.’	For these Jewish intellectuals, anti-Semitism was also a sign of mental illness: They concluded that Christian self-denial and especially sexual repression caused hatred of Jews. The Frankfurt school was enthusiastic about psycho-analysis, according to which ‘Oedipal ambivalence toward the father and anal-sadistic relations in early childhood are the anti-Semite's irrevocable inheritance.’
In addition to ridiculing patriotism and racial identity, the Frankfurt school glorified promiscuity and bohemian poverty [quotes MacDonald]: ‘Certainly many of the central attitudes of the largely successful 1960s countercultural revolution find expression in The Authoritarian Personality, including idealizing rebellion against parents, low-investment sexual relationships, and scorn for upward social mobility, social status, family pride, the Christian religion, and patriotism.’	In addition to ridiculing patriotism and racial identity, the Frankfurt school glorified promiscuity and Bohemian poverty. Prof. MacDonald sees the school as a seminal influence: ‘Certainly many of the central attitudes of the largely successful 1960s countercultural revolution find expression in The Authoritarian Personality, including idealizing rebellion against parents, low-investment sexual relationships, and scorn for upward social mobility, social status, family pride, the Christian religion, and patriotism.’
Although he came later, the French-Jewish ‘deconstructionist’ Jacques Derrida was in the same tradition when he wrote: ‘The idea behind deconstruction is to deconstruct the workings of strong nation-states with powerful immigration policies, to deconstruct the rhetoric of nationalism, the politics of place, the metaphysics of native land and native tongue . . . The idea is to disarm the bombs . . . of identity that nation-states build to defend themselves against the stranger, against Jews and Arabs and immigrants . . . .’ As Prof. MacDonald puts it, ‘Viewed at its most abstract level, a fundamental agenda is thus to influence the European-derived peoples of the United States to view concern about their own demographic and cultural eclipse as irrational and as an indication of psychopathology’. Needless to say, this project has been successful; anyone opposed to the displacement of whites is routinely treated as a mentally unhinged ‘hate-monger’, and whenever whites defend their group interests they are described as psychologically inadequate. The irony has not escaped Prof. MacDonald: ‘The ideology that ethnocentrism was a form of psychopathology was promulgated by a group that over its long history had arguably been the most ethnocentric group among all the cultures of the world.’	Although he came later, Derrida followed the same tradition when he wrote: ‘The idea behind deconstruction is to deconstruct the workings of strong nation-states with powerful immigration policies, to deconstruct the rhetoric of nationalism, the politics of place, the metaphysics of native land and native tongue. . . . The idea is to disarm the bombs . . . of identity that nation-states build to defend themselves against the stranger, against Jews and Arabs and immigrants’. As MacDonald puts it, ‘Viewed at its most abstract level, a fundamental agenda is thus to influence the European-derived peoples of the United States to view concern about their own demographic and cultural eclipse as irrational and as an indication of psychopathology’. This project has been successful; anyone opposed to the displacement of whites is routinely treated as a mentally unhinged hatemonger, and whenever whites defend their group interests they are described as psychologically inadequate—with, of course, the silent exception of the Jews themselves [quotes MacDonald]: ‘the ideology that ethno-centrism was a form of psychopathology was promulgated by a group that over its long history had arguably been the most ethnocentric group among all the cultures of the world.’
Vir: Slavoj Žižek, “A Plea for a Return to Différance (with a Minor Pro Domo Sua)”, Critical Inquiry, Vol. 32, No. 2 (Winter 2006). 2	Vir: Stanley Hornbeck, “Cherchez le Juif”: Review of Kevin MacDonald’sThe Culture of Critique, in American

6 % SLOVENCEV NE ZNA SEŠTETI 1 + 1 – ZDRUŽENA LEVICA GRE V HRAM DEMOKRACIJE

Bomo kadili ali jedli travo?

Saj ne rečem, da je bila izbira političnih strank na predčasnih volitvah 2014 idealna, daleč od tega, očitno pa je dovolj, da volivcem napoveš nekaj popolnoma abotnih in na srečo neuresničljivih obljub in zate glasuje 5,97 % Slovencev. Da ne omenim še Erjavčev 10 %. Ključno pa je, da so za stranko glasovali mladi, ki so že tako izropani prihodnosti, veliko jih vidi nesmisel v progresivni obdavčitvi, a so nadvse srečni, ko jim posnemovalci množičnega morilca – psihopata Che Guevare obljubijo, da bodo lahko svobodno kadili travo. To je odločilni faktor. Vseeno mi je, če nekdo kadi, goji ali prodaja travo, menim pa da to nikakor ne more biti predvolilna tema.

V ZL ni niti ene osebe, ki bi imela naravoslovno izobrazbo in delovno dobo v privatnem sektorju. Morda obstaja kakšen primer, ki je posloval z državo, klasičnih podjetnikov ni, ti veljajo za neoliberalne izkoriščevalce človeka po človeku. Gre za stranko diplomantov Filozofske Fakultete, FDV, umetnike in predvsem levičarske aktiviste, ki smo jim včasih rekli družbeno-politični delavci.  

V Združeni levici denar pada tudi iz neba, le razdeliti ga  je potrebno

TV nastopi

O nujnosti uvedbe predmeta osebne finance in temelji ekonomike v srednješolski kurikulum sem že pisal tukaj.

V TV nastopu prejšnji teden je član ZL Denis Striković razkril svojo bistroumno zamisel kako znižati brezposelnost. O omenjenem tovarišu sem že pisal leta 2011, naj povem, da so ljubljanske Fužine še vedno polne Strikovićevih grafitov, naj volimo zanj. Torej tovariš Striković je predlagal, da bi namesto 40 urnega delavnika prisilno uvedli 30 urni delavnik. Tako bi ostalo več denarja za razliko 10 ur in bi lahko zaposlili nove ljudi. Hkrati v ZL predlagajo še viško davčno progresijo, v RS je namreč inženir ali pa univerzitetni profesor s 1250 € neto plače že tako nesramno bogat, da je potrebno njegov dohodek konfiscirati z 41 % davčno stopnjo in denar razdeliti za financiranje študija filozofije in sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ter za delovanje Delavsko punkerske univerze. Kje je logika, kej je osnovna matematika? Hkrati me zanima komu v Sloveniji ni jasno, da pri delodajalčevem strošku za bruto bruto plačo npr. 3000 €, slovenski delavec dobi neto plačo nižjo od avstrijskega. Pa saj ta zgodba je zguljena že kot zgodba o izvažanju neobdelane hlodovine.

Logika ZL: 1 – 1 = 1, poješ jabolko in ga še vedno imaš, možno samo v demokratičnem socializmu

Odlomek iz predvolilnega programa o davkih: »Da bi zagotovili zadostno in pravično financiranje socialnih prejemkov, socialne države in ostalih državnih aparatov, moramo uvesti integralno dohodninsko osnovo. Ta ni nič drugega kot seštevek vseh posameznikovih dohodkov, ne glede na to, ali izhajajo iz dela (plače, honorarji), kapitala (dividende, kapitalski dobički) ali premoženja (najemnine). Po obstoječi zakonodaji so namreč ti dohodki obravnavani ločeno. Dohodki od kapitala sploh niso progresivno obdavčeni, kar pomeni, da najmanjši delničar plačuje enak davek kot največji lastniki kapitala. Takšne anomalije bi odpravila integralna dohodninska osnova, ki bi v posameznikove prihodke prištela vse prihodke v tekočem letu in jih progresivno obdavčila: revni bi plačevali manj, bogatejši več.«

 

Kdo vas je nategnil, da če zapraviš več kot si zaslužil, pomeni, da varčuješ? Žižek? 

Dobro, želijo si popolne izolacije in bega zloglasnega kapitala iz Slovenije, trave ne bomo več kadili, ampak jedli. Bojda bo biodinamično pridelana.

Omejili bi razmerje plač na maksimalno 1 : 5. Sliši se krasno. Vendar me vseeno zanima, v gospodarskih družbah, kateri vrhunski menedžer bo delal za 3000 € neto? Dober menedžer ustvarja delovna mesta in ne odžira denarja, temveč hkrati preko davkov polni proračun. Pustimo naše politično nastavljene tajkune kot so Ivan Zidar, Zoran Janković, Bine Kordež in ostale ustanovni člani Foruma 21.

Proti varčevalnim ukrepom

Kakšni varčevanje prosim? Sloveniji je imela po podatkih MF, po letu 2007, ko je bil proračun izravnan, vsako leto proračunskega primanjkljaje, 1,8 % leta 2008, vsa ostala leta pa krepko nad zloglasnimi 3 % Pakta stabilnost in rasti. Državno spodbujanje gospodarstvo in delavnih mest preko subvencij in APZ, ni dalo rezultatov, zgolj javni dolg in proračunski primanjkljaj sta se eksponentno višala. Keynesjanstvo ali Kardeljanstvo ne v teoriji, ne v praksi ne deluje.

Kdo vas je nategnil, da če zapraviš več kot si zaslužil, pomeni, da varčuješ? Žižek?

Proti privatizaciji

Razumem, da posameznik nasprotuje divji privatizaciji kot smo jo imeli v devetdesetih letih (obdobje Z. Cerar) in se je nadaljevala preko politične sprege podjetij, bank in pravosodja po vzoru prvega privatizacijskega predloga Mencingerja Jože iz zgodnjih devetdesetih. Imamo zadnjo možnost, da dobimo normalne lastnike podjetij kot so Telekom in Zavarovalnica Triglav, ki sta še nekaj vredni. Za primer neuspešne privatizacije navajajo podjetje Lek. Vprašanje je, če bi to podjetje sploh še obstajalo, če ga ne bi privatizirali, poleg tega je Lek odličen zaposlovalec, nudi kakovostna delovna mesta z visoko dodano vrednostjo in plačuje solidne vsote v proračun. V Leku so ohranili so tudi razvoj, kar pomeni, da odurne laži, ki jih širijo po režimskih medijih že deset let ne veljajo. Imam dva kolega, ki sta zaposlena v tem podjetju in sta zadovoljna. Poleg tega, zakaj bi preprečevali novim lastnikom, da bi odpuščali kadre, ki jih podjetje ne potrebuje? Pretežno gre za upravni in vodstveni kader, ki niso tako vrhunski, da bi jih nek tujec obdržal v podjetju (podjetje TAM), zato tak vik in krik v medijih.

Biti proti privatizaciji pomeni zagovarjati politični intervencionizem v gospodarstvo, pomeni ohranjati dosedanji razvojni model, da aktualne politične stranke kadrirajo v upravah in nadzornih odborih podjetjih, nihče ne odgovarja, stroške sanacije pa nosimo davkoplačevalci preko visokih davkov, nižjega standarda in pešajoče blaginje. Vam primeri kot sta Mercator in Mura ne povedo nič? Zakaj bi prerazdeljevali denar preko davkov iz dobrih podjetij, kjer so delavci zadovoljni (dobre in redne plače) preko subvencij v razne mure in podobna podjetja, ki nudijo delavcem gnile dohodke in jih dejansko pustijo životariti celo življenje. Se vam zdi to socialno pravično? Zakaj ne bi pustili Akrapovičem, da širijo svojo dejavnost?

 

V Združeni levici denar zraste na drevesih, le nabrati in razdeliti ga je potrebno

Se zavedate, da pomenijo še večje davčne progresije in še več davkov in birokracije, ki jo zagovarjajo demokratični socialisti še večji beg možganov? Odhajajo najsposobnejši in najbolj kvalificirani, ostajajo pa aktivisti Socialnega centra rog ter osebe s sedmo in viško izobrazbo s področja sociologije kulture in filozofije. Takih kadrov tudi v tujini ne potrebujejo. Pravzaprav nikjer na svetu.

Ekosocializem

Gre za subvencionirano samooskrbo. Sam se že vrsto let aktivno ukvarjam z vrtičkarstvom, zadnjih pet let pa obdelujem tudi eno malo večjo njivo z mešanimi posevki. Sprašujem se kako bodo kmetovali mladeniči stari od 10 do 30 let, ki so odraščali v Ljubljani, hodili v gimnazijo in nato študirali Filozofijo, so vsi po vrsti asteničnega telesa z ženskimi kretnjami in ne znajo samostojno niti napumpati pnevmatike na kolesu. Kmetijstvo ne pomeni prekladanja po aktivističnih predavanjih in pisanja nestrpnih levičarskih grafitov, gre za trdo in fizično zahtevno delo, ki zahteva veliko praktičnih izkušenj, teoretičnega znanja in logičnega naravoslovnega razmišljanja. Vaše poststrukturalistično-Marksistično-Kardeljanske blodnje vam tukaj ne bodo v korist.  

 

Sneguljčica in 6 % Slovencev v pravljičnem svetu filozofov, igralcev in ostalih družbeno-političnih delavcev

Sreča v nesreči

Velika sreča v nesreči je v tem, da so vaša programska izhodišča tako pravljična, da so pretežno neuresničljiva. 

VOLITVE V DZ 2014 – 3. DEL - SDS

Uvod

Še enkrat poudarjam, da izjemoma pri ocenah strank - kandidatk pišem brez ironije, čim bolj neposredno, ker večina slovenskih bralcev ironije in besednih iger ne razume. Torej kar pišem, je mišljeno dobesedno.

Program

Je sploh smiselno, da ima SDS program? Saj ne rečem, program je bil do sedaj vedno dokaj soliden, a kaj, ko so eno zapisali v program, delali drugo. Mislim, da je samo še DL bolj nategnila volivce kot SDS v smislu razkoraka med programom in dejanji, govorim o obeh mandatih pod vodstvom SDS.

Gospodarstvo - Kaj pomeni slogan »Umik države iz gospodarstva omogoči podjetjem dostop do svežega denarja in novih trgov ter privablja neposredne tuje investicije«? Pri SDS čisto nič. Se spomnite Mercatorja, pa pivovarske vojne, kjer so se brezmadežno poistovetili z Mencingerjansko levico. Koliko podjetij je SDS uspelo transparentno privatizirati? Jaz se spomnim samo enega. Kdo je blokiral privatizacijo NLB?

Delo družina in socialne zadeve – kaj pomeni slogan: »Upokojeni, ki spoznavajo, da pokojninski sistem, ki deluje na principu solidarnosti v razmerah vse manjše aktivne populacije ni več zmožen zagotavljati dolgoročne vzdržnosti … Ob upoštevanju medgeneracijske solidarnosti bomo uveljavili načelo, da je pokojnina v prvi vrsti pravica, ki izhaja iz zavarovanja ter vplačila prispevkov…« Pri SDS čisto nič. Se spomnite kaj so napovedovali pred zadnjimi volitvami, v času Pahorjeve vlade? Napovedovali so pokojninsko reformo z individualnimi računi, aktuarsko pravičnostjo itn. Kaj je nastalo? Prepis Svetlik-Pogačarjeve reforme, ki sploh ni reforma. Slepilni manever je spoznala tudi mednarodna skupnost (govorim o naših posojilodajalcih), v enem mesecu so potrkali in vprašali »kaj pa pokojninska reforma«?

Kaj pomeni slogan: »Nadaljevali bomo z reformo trga dela v smeri manjše administrativne in finančne obremenitve delodajalcev ob sočasnem zagotavljanju ustrezne varnosti v primeru izgube zaposlitve z uvedbo preglednega, stroškovno primerljivega in stimulativnega sistema različnih vrst zaposlitev.« Pri SDS čisto nič. Se spomnite kaj so napovedovali pred zadnjimi volitvami, v času Pahorjeve vlade? Reformi ZDR in ZUTD. Da je s sindikati težko, drži, a kljub temu, so že s prvo verzijo obeh zakonov začeli zelo blago. Ko daš prvo verzijo reforme ven, jo nastaviš bolj močno, kot si si jo v resnici zamislil.

»Vzpostavili bomo sistem dolgotrajne oskrbe.« Nujno potrebno, vendar kako? To je popolni Cerarizem™. Napišeš lepo stvar, za katero velja splošni konsenz, da je dobra, npr. znižali bomo število brezposelnih in ne napišeš kako, na kakšen način.

 

SDS bo z lahkoto stopil v koalicijo z DESUS

Kultura

»Več let se že sofinancira medije, vendar medijski prostor ni bolj uravnotežen, kot je bil pred leti, zato bomo posodobili in objektivizirali merila za dodelitev sredstev.« Torej bomo davkoplačevalci se vedno plačevali socialistične medije kot so Delo, Reporter in Demokracija? SDS torej ne bo pustil, da se bo medijski trg v Sloveniji normalizira, da bo medijski prostor res postal medijski trg, in ne ostal državno subvencionirana navijaška greznica.

There is no free lunch

Še nekaj populističnih cvetk, ki jih v svoji propagandi posebej izpostavljajo. Prepričan sem, da gre za reprizo leta 2008, ko so podelili brezplačne malice tudi premožnim šolarjem. Kdo bo vse to plačal, kar se lepo sliši? Kako bo to bremenilo delovna mesta v gospodarstvu?

»Vsi mladi, ki bodo uspešno zaključili šolanje, bodo dobili pravico do štipendiranega pripravništva v višini 300 evrov na mesec.«

»Za 200 evrov na leto na otroka bomo razbremenili družine. Vsi učenci od 3. razreda osnovne šole in vsi dijaki bodo dobili v brezplačno uporabo tablične računalnike.«

»Mesečno 50 € več za vse s plačo do 1000 €«

 

Kar se Janezek nauči, Janezek za vedno zna

Ocena stranke

Ocena 1 pomeni, da spremembe ne bo oz. da je reforma zamišljena čez palec ali katastrofalno zanič. Ocena 5 pomeni, da se na obravnavanem področju obeta znaten premik (vsaj razmišljanja) v drugačno, bolj obetavno smer. Splošno usmeritev stranke deklariram na osi: levo/desno/liberalno.

Privatizacija in umik politike iz gospodarstva	Pokojninska reforma	Reforma trga dela	reforma šolstva	Reforma visokega šolstva	Zdravstvena reforma	Uveljavljanje vladavine prava	Poudarjanje ideoloških tem*	Insolvenčna zakonodaja	Kmetijstvo, gozdarstvo	Splošna usmeritev stranke
1	1	2	3	3	1	3	1	1	2	Levo**

*druga svetovna vojna, istospolno usmerjeni, verouk v šole, cigani,…

**glede nepomembnih stvari desno, gospodarsko levo.

Govorjenje o murgelskih palčkih, komunistični zaroti, osamosvojitvenih dosežkih, partizanih in mučeništvu vodje stranke, ne zadostuje. Kaj pa vsebina? Programsko niso šibki, so pa od prejšnjih volitev precej nazadovali. Uporabljajo še večjo dozo sladkorja za mlade in upokojence. Upokojencem so obljubili, da ne bo nižanja pokojnin, mladim po končanem študiju so obljubili proračunska (davkoplačevalska) sredstva za pripravništva in staršem tablice za njihove šolarje. Že tako imamo težave s proračunskim primanjkljajem. Kdo bo to plačal?