GLASILO KOMUNIST DOBILO LEGITIMNEGA NASLEDNIKA: GLASILO LJUBLJANSKEGA ŽUPANA ZORANA JANKOVIĆA: ČASOPIS LJUBLJANA

Starejši se še spomnite glasila Komunist iz »prejšnjega« režima. Šlo je za glasilo pravovernih partijcev, ostali so ga brali iz strahu, da ne bi pomotoma uporabljali buržoazne-zahodnjaške terminologije, v glasilu je bilo namreč vse napisano po predpisih.

Glasilo Komunist danes

Glasilo Ljubljana dobivamo prebivalci mestne občine Ljubljana "brezplačno" v nabiralnike. Naklada 119.800 izvodov je financirana iz lokalnega proračuna.

Uvodnika ni napisal nihče drug kot tovariš Jože Mencinger, velik zagovornik »nacionalnega interesa«, uvoznik kazino kapitalizma v Slovenijo in nesporni oče tajkunizacije slovenskih podjetij.

Že drugi odstavek je popolnoma demagoški in na izredno sporen, saj nekako opravičuje podivjano investiranje v času gospodarske krize, ko denarja zmanjkuje za bolj pomembne stvari kot za bahaške projekte:
»Tudi če ni in ne bo najlepše mesto na svetu, pa je Ljubljana mesto, v katerem je prijetno živeti in katerega center se je v nekaj letih povsem spremenil. Najbrž tudi najbolj zadrt »Slovenec« tega na more zanikati. Dovolj je sprehoditi se ob Ljubljanici ali po stari Ljubljani, si ogledati prenovljen Kongresni trg in garažo pod njim ali športno dvorano Stožice. Pri tem ne gre spregledati, da se je vse to spremenilo v času gospodarske krize, ko je gospodarska aktivnost malone povsem zastala in ko vsi bolj ali manj čakamo, kdaj se bo kriza končala, če se sploh bo končala.«

Tudi v uvodniku tovariš Mencinger ne more uiti »nacionalnemu interesu«, ko govori o »lahkomiselni prodaji podjetij«. Kako pa bi brez »nacionalnega interesa« tranzicijska levica črpala svoje rente? Nacionalni interes po Mencingerjansko pomeni obdržati podjetja za vsako ceno v državni lasti, oz. premoženje izjemoma pod posebnimi pogoji in kakopak brez lastnih sredstev, a toliko bolj z nezavarovanimi krediti bank v državni lasti, prodati posvečenim osebam, pripadnikom tranzicijske nomenklature. Iz podjetij, ki izjemoma poslujejo dobro, se nato po Mencingerjansko poleg davkov, črpa dodatna sredstva v proračun in prerazdeljuje slabim podjetjem, ki bi jih trg že zdavnaj izločil, nekaj se porabi za ohranjanje socialnega miru, nekaj gotovine pa se pravično podeli zaslužnim osebam. Če bi »družinsko srebrnino« prodali, tudi Mencingerjev privatni EIPF ne bi imel komu prodajati za mastne denarce svojih vrhunskih elaboratov (podatki so na spletni strani Supervizor).

Tako kot tovarišica Vesna Vuk Godina in tovariš Milan Kučan, tudi tovariš Mencinger ne pozabi omeniti kako socialen je Janković: »Odhajajočemu županu mnogi očitajo pomanjkanje čuta za socialne probleme. O njih res ni veliko govoril, a jih ni zanemarjal; dovolj je pogledati število socialnih stanovanj, izdatke za kulturo, zdravstvo, izobraževanje in socialno varnost.«

Ljubljančani so socialno čutečemu Jankoviću izjemno hvaležni, saj je mesto tako brutalno zadolžil, da so zadolženi že nerojeni otroci. Ljudem, ki so delali na stadionu ni plačal opravljenega dela, zato so šle podizvajalka podjetja v stečaj, kar pomeni precej osebnih tragedij in prirastek brezposelnih. Njegovi izdelki (stadion, Mesarski most,…) stanejo trikrat toliko kot bi stali na prostem trgu, primerljivi objekti v zahodnih državah stanejo trikrat manj (v Nemčiji, kjer je standard višji). Hvaležni so mu tudi, ker se po njegovi zaslugi od njegovih kolegov, gradbenih baronov in barones (Tovšak) kupuje neprofitna stanovanja po tržni ceni (zaradi »ugodnega« plačila pridobiva donacije), s čimer ohranja nerealno visoko ceno kvadratnega metra v LJ in si stanovanja aktivno vključena družina v trg dela po 10 letih ne more privoščiti, najemnih stanovanj pa ni. Hvaležni so mu tudi, ker je tako lepo poskrbel za svoja sinova, da je spremenil namembnosti zemljišč in preko njiju pral denar, da ne bi slučajno njegova družina trpela v pomanjkanju. Vsi Slovenci pa strižemo z ušesi, ko je lani NLB pridelala 200.000.000,00 milijonov € izgube, tudi precej po zaslugi posojil posredno Župankoviču (Grep), ki je napovedal, da za svoj spomenik (Stadion) ne bo porabil niti centa davkoplačevalskega denarja: letos smo v NLB vrgli že 243.000.000,00 milijonov € davkoplačevalskega denarja, pa banka še vedno ne more opravljati svojih funkcij.

Kar se pa tiče zdravstva, se lahko vprašamo o učinkovitosti le-tega glede na primerljive odstotke BDP vloženih sredstev v na primer opevani Švedski, glede socialne varnosti pa so tudi v javnost že prišli podatki o nižanju občinskih sredstev namenjenih socialno-varstvenim programom, tudi tistih, ki imajo dolgoletno tradicijo in tistih, ki izkazujejo merljiv učinek (MUZA, MISS).

Pravzaprav je Janković že kar malce preveč socialno čuteč za moj okus.

Zaključni slavospev resnično ne potrebuje komentarja: »Ni mi ga bilo treba podpreti. Naredil sem napako. Manjkajo mu lastnosti, ki so postale ključ do uspešnosti v zdajšnji slovenski politiki: poniglavost. zadrtost, zahrbtnost, hinavščina in sprenevedanje. Tvegal je veliko, saj bi lahko počival na tistem, kar se je v Ljubljani že spremenilo, pa bi se kljub temu uvrstil med župane, katerih ime bo zapisano v mestni zgodovini. A najbrž ne bi šlo; spet dvajset ur na dan ne bi vedel kaj početi.«

Je tovariš Mencinger pretendent za novega ljubljanskega župana? Ali bo to zopet njegov ljubljenec Janković, katerega stranka je z namenom povratka župana, že preoblikovala (skrajšala) ime iz Lista Zorana Jankovića pozitivna Slovenija v Pozitivna Slovenija? Če bo Janković zopet kandidiral za župana, bo s tem dejanjem seveda močno prevaral svoje volivce, ki so ga izvolili v državni zbor.

V glasilu je v nadaljevanju še nekaj slavospevov Jankoviću, seveda iz ust njemu lojalnih proračunskih parazitov.

Še vprašanja za zaključek: zakaj moramo prebivalci prezadolžene občine neprostovoljno plačevati za narcisoidno-pozersko glasilo? Jaz si tega pritlehnega glasila tudi brezplačno ne želim v svoj nabiralnik, predvsem pa ne proti plačilu. Smo še vedno v komunizmu?

PATETIKA: PISMO DRUŠTVA »LJUBLJANA JE NAJLEPŠE MESTO NA SVETU«: ZOKI, VRNI SE ZA ŽUPANA LJUBLJANE!

Pismo društva »Ljubljana je najlepše mesto na svetu« objavljam v celoti. Gre za pismo, v ki je bilo objavljeno v Jankoviću naklonjenemu "neodvisnemu" časopisu Delo, 27. 1. 2012 izven rubrike Pisma bralcev.

Komentar na kakšen način si Janković tlakuje pot nazaj v županski stol ni potreben, preberite si pismo.

Zoki, vrni se za župana Ljubljane!

Dragi nam Zoki,
imel si prav, ko si rekel: jaz nisem politik! Po volitvah si dokazal, da res nisi politik in da se res ne znaš gibati v političnih krogih na državni ravni. Nič ti ne zamerimo, saj smo bili o tem tudi sami prepričani. Zoki, nato si še rekel, da se demokracije moraš šele naučiti. Napaka! Tebi politika ne leži, zato je neumno, da tratiš preostali čas življenja za to, da boš vlagal energijo v nekaj, kaj je vnaprej obsojeno na propad. Najnovejše teorije o kadrovskem menedžmentu namreč govorijo, da moraš razvijati tiste svoje lastnosti, kjer si najboljši, ne pa izgubljati časa za izboljšanje lastnih slabosti.

Torej, dragi Zoki, ti si bil najboljši kot župan Ljubljane in ni nobenega razloga, da to ne bi bil še naprej. Tudi kot društvo bi se radi poimenovali po tvojem znamenitem stavku: »Ljubljana je najlepše mesto na svetu!« Zato smo te pripravljeni podpreti na volitvah in bomo naredili vse, da boš vnovič izvoljen za ljubljanskega župana. Prepričani smo namreč, da bo Ljubljana brez tvojega vodenja začela zaostajati in ne bo več »najlepše mesto na svetu«. Z županske funkcije si odšel, ko projekti (pravzaprav skoraj vsi) niso do konca izvedeni in ko se je treba lotiti tudi preostalih, ki si nam jih obljubil. Prepričani smo namreč, da drugi tega zahtevnega dela ne bodo niti znali niti zmogli izvesti; imena, ki sedaj krožijo za morebitnega novega župana Ljubljane, to nedvomno kažejo.

Dragi Zoki, pusti visoko politiko, pusti Türka, Kučana, Stanovnika in druge »zvodnike«, ki te silijo v propad. Oni niso tvoji pravi prijatelji, ampak te hočejo samo izrabiti za svoje ozke ideološke cilje. Sedaj je čas pragmatičnega pristopa, ki zahteva reševanje problemov ljudi. Ti pa si kot župan dokazal, da to znaš delati najbolje. Si eden redkih!

Torej, Zoki, prosimo te, da sprejmeš našo pomoč in se vrneš za župana Ljubljane! Upamo, da je tudi tvoja družina za to.

Blaž Piskernik,

iniciativni odbor društva »Ljubljana je najlepše mesto na svetu«

NOVINAR ČASOPISA DELO POZABLJA, DA JE SO EVROPSKE DRŽAVE Z IZJEMO SLOVENIJE PODPISALE DEKLARACIJO O OBSODBI VSEH TOTALITARIZMOV, TUDI KOMUNIZMA

Novinar Peter Žerjavič, Delov dopisnik iz Berlina v članku Nemška Levica na muhi tajne službe zaskrbljeno ugotavlja, da Nemška varnostna služba obravnava komunistično parlamentarno stranko kot grožnjo ustavni ureditvi, saj se ji dela krivica in bi morala varnostno služba nadzorovati zgolj nacionalne socialiste. Le –ti naj bi imeli na grbi grožnje in celo usmrtitve priseljencev. Pozablja pa na bedo, pomanjkanje, nepravičnost in množice usmrtitev komunističnih režimov.

Tovarišu Žerjaviču se zdi nesprejemljivo, da so Poslanci pod drobnogledom tajnih služb. Citiram: »Takšni ukrepi načeloma ne bi smeli biti v skladu z opevanimi evropskimi demokratičnimi standardi… Da služba za varstvo ustavne ureditve po združitvi države spremlja nekdanje vzhodnonemške komuniste, ni nobena skrivnost…Levica – na zadnjih parlamentarnih volitvah leta 2009 je dobila 11,9 odstotka glasov – je naslednica Stranke demokratičnega socializma (PDS), ki je po padcu zidu nastala iz nekdanjih vzhodnonemških komunistov… Sredi prejšnjega desetletja se je PDS, ki je bila zasidrana le na vzhodu Nemčije, združila z razočaranimi socialdemokrati (nasprotniki reform kanclerja Gerharda Schröderja), uporniškimi sindikalisti in komunističnimi skupinami z zahoda. Nova Levica se je kot po tekočem traku prebila čez volilni prag na volitvah v skoraj vseh nemških deželah... V okviru stranke deluje Komunistična platforma, ki se sklicuje na marksizem in si prizadeva za vzpostavitev nove socialistične družbe. V Levici, ki je po kadrovski strukturi in volilni bazi primerljiva z drugimi nasledniki komunistov v nekdaj socialističnem delu Evrope, so protikapitalistični skrajneži na obrobju, saj prevladujejo pragmatični politiki, kakršen je Gysi.. Olje na ogenj je prilil še za delo službe za varstvo ustave pristojni nemški notranji minister, bavarski konservativec in zagovornik politike law and order Hans-Peter Friedrich, ki je potegnil vzporednice s skrajno desničarsko stranko NPD. Naloga tajne službe je preprosta: nadzirati strukture s skrajnimi cilji. Da je nekdo poslanec (NPD ima poslance v dveh deželnih parlamentih na vzhodu), po njegovem nima nobene vloge. Tajna služba pri opazovanju (ne nadziranju) Levice menda spremlja le javno dostopne vire in ne uporablja posebnih obveščevalnih metod…«

Tovariš Žerjavič, pomislite na to, da so evropske države z izjemo Slovenije podpisale deklaracijo o obsodbi vseh totalitarizmov, tudi komunizma, le-tega Evropa enači z nacionalnim socializmom. Kdaj bomo pretrgali popkovino s preteklostjo, nikoli?

LJUBLJENCI DELOVEGA POROČEVALCA IZ ZDA GIBANJE 99 RAZOČARALI LE-TEGA

9. 10. 2011 novinar časopisa Delo, Boris Čibej v članku Ameriška jesen poje slavospeve brezglavemu gibanju 99 odstotkov, upornikom, ki ne vedo kaj bi radi, razen še več države in več prerazdeljevanja ter več črpanja denarja aktivnih državljanov. Hkrati popolnoma diskreditira Čajankarsko gibanje z besedami:
»Čajankarsko gibanje prostovoljnih sužnjev, ki od države zahteva, naj jim še manj pomaga kot doslej, ve, kaj hoče. Še več istega v istem korumpiranem plutokratskem režimu. Zametek prvega gibanja, ki se res zavzema za pravice ljudstva, pa jasnih zahtev, ki bi jih postavilo sedanjemu družbenopolitičnemu sistemu, nima. Niti jih ne more imeti. Predsednik Barack Obama, ki je veliko obetal in še več obljubljal, je dokazal, da se sistema od znotraj ne da spremeniti. Edina resnična zahteva protestnikov bi bila lahko le ena: revolucija.«

24. 1. 2012 pa isti novinar v Delovem članku Leto nevarnih neodločitev piše malo drugače:
»Bati se je, da je med privrženci gibanja 99 odstotkov zdaj več privržencev svobodomiselnega republikanca Rona Paula kakor tistih, ki bodo jeseni šli glasovat za Obamo… Je Obama »škodljiv« predsednik, ki je celo generacijo aktivistov spremenil v kup političnih cinikov?

Kako je to mogoče, da nekateri Čibejevi ljubljeni »okupatorji« počasi sprevidijo, da gibanje 99 odstotkov nima jasnih ciljev in smisla? In ex »okupatorji« se pridružujejo gibanju republikanca Ron Paula, enemu redkih ameriških pretendentov za predsednika v zadnjih 50 letih, ki dejansko pooseblja libertarne vrednote svobodne družbe? Dr. Paul je edini kandidat, ki glasno nasprotuje ameriškim vojaškim intervencijam, visokim obdavčitvam, bailoutom in ostalim razmetavanjem davkoplačevalskega denarja, nasprotuje tudi reševanju bank, edini, izstopa kot črna ovca.

Čibej kot velik zagovornik socializma, nesvobodne družbe in državnega intervencionizma precej selektivno identificira vzroke globalno-finančne krize: »…Jutri zvečer bo ameriški predsednik Barack Obama v tradicionalnem govoru o stanju v državi posvetil pozornost še vedno nezavidljivemu okrevanju po gospodarski katastrofi, ki mu jo je zakuhal njegov republikanski predhodnik George Bush mlajši…Republikancem, korporativnim medijem in tistim, zdaj še bolj neizmerno bogatim finančnim družbam, ki so povzročile krizo, zdaj pa z ogromnimi sponzorskimi sredstvi usmerjajo predvolilno tekmo, je namreč uspelo ustvariti sliko, kot da je za še vedno veliko brezposelnost pravzaprav kriv Obama…Med drugim Evropi, katere posojilno sposobnost zdaj vzvišeno ocenjujejo prav tisti neregulirani »neodvisni SDK-ji« globalne korporacijske burke s sedeži v ZDA, ki so bili eni glavnih krivcev za globalno (in evropsko) krizo.«

Tukaj Čibej nekako pozabi na vlogo Bushevega predhodnika Clintona, ki je po Carterju prvi močno pospešil prodiranje socializma v ameriško družbo, če ne drugega z veliko porabo davkoplačevalskega denarja in specifično monetarno politiko. Obama pa je kot v Sloveniji Pahor močno prispeval za poglobitev in podaljšanje krize z brezglavim kupovanjem socialnega miru in bailouti.

Predvsem pa je znano, da so krizo zakuhale državne intervencije, morda pod vplivom korporacij, vendar zakuhala jo je država sama z preohlapno monetarno politiko in popolnoma zgrešenimi implicitnimi garancijami na nepremičninskem trgu (tukaj se celo strinjam, da je kraljeval Bush jr.).
Zakaj bi se, kot piše tovariš Čibej, bali predsedniškega kandidata Rona Paula, ki zagovarja svobodno družbo? Konec »šlepanja« na tuj denar?

DANILO TÜRK ZA MANDATARJA PREDLAGAL DANIELA ORTEGO

Breaking news! 

 

Tovariš Danilo Türk je za mandatarja predlagal tretjega človeka, in sicer Daniela Ortego. Je 100 % »naš« človek. Številni novinarji slovenskih medijev so klicali v Ortegin štab, a njegovi o Türkovem predlogu niso vedeli ničesar.

ZGLEDI SLOVENIJE - Z DAVČNO UGODNEJŠIMI OBMOČJI ODLOČNO NAJVEČ POSLUJEJO VELIKA DRŽAVNA PODJETJA; PRISPEVKOV ZAPOSLENIH NE PLAČUJEJO DRŽAVNA PODJETJA; JANKOVIĆEVI SVETNIKI VOLIJO BREZ MORALNE INTEGRITETE, PO PRINCIPU - SAMO, DA JE ČLOVEK "NAŠ"; JOŽE MENCINGER ZAGOVARJA OBSTOJEČI ZD. SISTEM, NA PREGLED PA PRIDE PREKO VRSTE

V časopisu Finance (16. 1. 2011) poročajo, da so z davčno ugodnejšimi območji zadnje tri mesece odločno največ poslovala velika državna podjetja. V treh mesecih je 169 slovenskih družb na davčno ugodnejša območja in v države nakazalo 265,6 milijona evrov, od tega je Petrol na Ciper nakazal 205 milijonov evrov. Davčni strokovnjak Ivan Simič sicer vztraja, da Ciper ne sodi na seznam spornih območij, ker je član EU.

1.    Zakaj podjetja v delni, večinski ali celotni državni lasti kot so Elektro Ljubljana, Gorenje, GEN-I, Mercator, Elektro Primorska in HSE nakazujejo denar v »davčne oaze«? Kako je to možno, če nas Mencingerjanci prepričujejo, da je državno lastništvo nekaj najboljšega ter predvsem, da sta naša fiskalna politika in davčni sistem optimalna? Se morda saga o nacionalnem interesu (državnem lastništvu podjetij) nadaljuje? Se črpa »naš« denar v tujino? Posvečenci slovenske politične elite dobesedno kradejo? Kaj je zdaj to, kje je tisti strah pred tujimi lastniki slovenskih podjetij, ki naj bi dobičke črpali v tujino? Ali je to zgolj znak, da slovenske brutalne obdavčitve (na kapital, DDV,..), stabilnost bančnega sistema in dolgi postopki niso optimalni?

 

2.    Spomnimo se afere iz leta 2011 o neplačevanju prispevkov zaposlenih. Kdo med drugim ni plačeval prispevkov (zdravstvenih, pokojninskih,…)? Mar niso bila to podjetja v delni državni lasti? Viator? Steklarna Rogaška?

3.    Jankovićev človek, Marko Jaklič ostaja direktor Lekarne Ljubljana. Ljubljanski mestni svet mu je 16. 1. 2012 podal soglasje k vnovičnemu imenovanju na mesto direktorja, kljub številnim očitkom, predvsem glede Jakličevega vodenja lekarne v smeri monopolnega položaja (izrivanja konkurence) in odvzema plagiatorskega magistrskega naziva. Največ očitkov leti na vodenje Lekarne Ljubljana, in sicer zaradi ustvarjanja dobička na sporen način (zavajanje s tem, ko je lekarna iz Poljske uvažala industrijska zdravila, ki so jih potem v Sloveniji le prepakirali in prodajali kot galenska zdravila Lekarne Ljubljana) ter pravno dvomljivo ustanavljanje LL Grosista, da črnograditeljstva sploh ne omenjam. Jaklič je ves čas močno povezan z botrom Zoranom Jankovićem, ki sodeluje pri sistematičnem izrivanju konkurence, v mestnem svetu pa mu dodatno potuho daje Jadranka Dakić, desna roka Zorana Jankovića. Njegova lista ima v mestnem svetu tako ali tako večino, zato so prijave ne-Jankovičevih kandidatov nesimiselne. Je plagiator in pravno sporni menedžer Jaklič, ki mu je univerza vzela magistrski naziv, primeren za vodenje javnega zavoda Lekarna Ljubljana? Ali izpolnjevanje formalnih pogojev na razpisu (formalnopravno magisterij ni bil pogoj za vodenje javnega zavoda) in sporno prinašanje dobička v mestni proračun preseže Jakličeva moralno-etično sporna ravnanja? Kaj pa etičnost presoje mestnih svetnikov? Je važno samo, da je človek »naš«? Je važen zgolj Jankovićev diktat, saj le-ta dobro ve, da v Sloveniji nihče ne odgovarja za nepravilnosti, razen seveda davkoplačevalcev, ko se ustvarja finančno-materialna škoda? Bomo še naprej drago plačevali izdelke v lekarnah monopolista?

4.    Jože Mencinger in ostali protagonisti tranzicijske levice ves čas ponavljajo, da je naš zdravstveni sistem zgleden, po nas naj bi se zgledovale celo nekatere zahodno-evropske države. Zagotovo imamo v Sloveniji precej odličnih, zelo učinkovitih zdravnikov, nisem pa prepričan, če je taka tudi celotna slika. Je naš zdravstveni sistem glede na vložke učinkovit, ali čakalnih vrst ni? Zakaj so se Janez Drnovšek, Milan Kučan in Danilo Türk zdravili v tujini? Velik zagovornik našega zdravstvenega sistema, tovariš Jože Mencinger je javno obelodanil, da ima možnost pri zdravljenju preskočiti vrsto, enako mnejnska voditeljica tovarišica Bernarda Jeklin.


Javne osebe naj bi bile tudi moralne avtoritete, ideje, ki jih zagovarjajo naj bi bile v dobrobit vseh in naj bi jih tudi sami udejanjali. Kakšne zglede imamo v Socialistični Republiki Sloveniji?

NE SAMO SLOVENIJA, TUDI MADŽARSKA IMA SOCIALISTIČNI TRG DELA IN TUDI MADŽARSKA DRŽAVA UNIČUJE DELOVNA MESTA

Praksa kaže, da je pomembno, da je trg dela varen in prožen (fleksicurity), saj se le tako lahko trg dela prilagaja družbenim potrebam in gospodarskim ciklom. V Sloveniji imamo samo varnost, pa tudi ta je vprašljiva, saj novih delovnih mest ni. Namreč kdo bi si upal zaposlovati v času recesije, ko je možno pričakovati padec naročil in »ni možno« odpustiti niti delavca, ki se po preskusni dobi izkaže za nesposobnega? Kako je z varnostjo je bilo očitno tudi na primeru tujih delavcev, še en odličen dokaz, da Slovenija res ni pravna država. Človeka nevreden odnos do opeharjenih delavcev so pospremile človeškega intelekta nevredne ideje (Andrej Kurnik), kako naj bi davkoplačevalci (tudi najrevnejši seveda) prispevali za plače in prispevke  opeharjenim delavcem, goljufivi delodajalci pa bi se prosto po Zidarju sprehajali naprej. 

Svetlikova izdelka (predloga zakonov), ki slišita na ime Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno in Zakon o malem delu sta tipična zmazka sovjetske centralno-planske šole in eklatantna primera uničevanja že tako neustreznega in hiperreguliranega trga dela. K sreči sta bila na referendumu brutalno zavrnjena. Zakaj ti profesorji ne upoštevajo prakse? Verjetno zato, ker je Univerza v Ljubljani varno zavetje oziroma z drugimi besedami zatočišče nesposobnih kadrov in zaposleni ne vidijo sveta izven sten fakultete, predvsem pa ne tistega, kar se dogaja v privatnem sektorju. Posebna zahvala gre tudi Dušanu Semoliću in ostalim sindikalistom, ki nikoli ne odgovarjajo za svoja dejanja. 

Madžarski primer
Madžarski primer  - nadaljevanje

Prevod v slovenščino je objavljen tudi v časopisu Finance.

NA LESTVICI EKONOMSKE SVOBODE JE SLOVENIJA ZDRSNILA, SLOVENSKI REŽIMSKI MEDIJI (NPR. DELO IN DNEVNIK) O TEJ TEMI NE POROČAJO. JE TO ZA LEVO USMERJENE NOVINARJE NEZNANKA ALI TRIVIALNA TEMA?

Po poročanju TV Slovenija, 12. 1. 2012 in portala MMC RTV SLO je Slovenija na lestvici ekonomske svobode zdrsnila za tri mesta. Med 184 državami je zasedla 69. mesto.

Slovenija si je po raziskavi ameriške ustanove Heritage Foundation in časopisa Wall Street Journal letos za ekonomsko svobodo prislužila oceno 62,9 točke, s čimer se je uvrstila tik za Portugalsko in pred Južnoafriško republiko. V Evropi se je med 43 državami uvrstila na 32. mesto. Njena ocena je nad svetovnim povprečjem, ki je pri 59,5 točke, a pod regionalnim, ki je pri 66,1 točke.

Pri presojanju sicer upoštevajo odprtost trga, učinkovitost nadzora, vladavino prava in omejevanje vmešavanja države. Slabšo oceno je dobila pri polovici od desetih svoboščin. Težava ostaja korupcija; trg dela je tog; postopki trajajo predolgo; vlada je pri uvajanju strukturnih reform v Sloveniji le delno uspešna, gospodarsko dinamiko pa zavira institucionalna šibkost, ki spodkopava obete dolgoročnega gospodarskega razvoja, še posebej neučinkovit in ranljiv za politično vmešavanje ostaja sodni sistem.

Prvo mesto na letošnji lestvici zaseda Hongkong, sledijo Singapur, Avstralija, Nova Zelandija in Švica. Sledi skupina držav, za katere velja, da so večinoma ekonomsko svobodne, medtem ko se Slovenija uvršča v skupno držav z zmerno ekonomsko svobodo. Zadnje mesto na lestvici zaseda Severna Koreja, ki je zbrala eno točko, pred njo pa sta Zimbabve in našim novinarjem ljuba Kuba.

Ostaja odprto vprašanje, zakaj levo usmerjeni slovenski mediji o tako ključni temi kot je ekonomska svoboda ne poročajo? Menim, da je zadostna ekonomska svoboda ključna pri demokratičnem razvoju družbe in predpogoj za razvoj podjetništva, ustrezno raven blaginje, predvsem pa omogoča enake možnosti vsem za nastop na ekonomski trg ter trg dela. Ekonomska svoboda ni nič manj pomembna od varovanja človekovih pravic manjšin, ki so glavna tema slovenskih levo usmerjenih medijev.

PREDMETA OSEBNE FINANCE IN TEMELJI EKONOMIKE V SREDNJEŠOLSKI KURIKULUM TER V KURIKULUM FAKULTETE ZA SOCIALNO DELO UNIVERZE V LJUBLJANI. SLOVENIJA DAJE ZA SOCIALO IZ JAVNEGA DENARJA MANJ KOT VEČINA ZAHODNIH DRŽAV, POUDARJA DR. DARJA ZAVIRŠEK

Na idejo me je zopet opozoril intervju v časopisu Delo, dne 9. 1. 2012, z Darjo Zaviršek, profesorico iz Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani z nerazumljivim naslovom (navedkom): »Kriza je izgovor, da se miselnosti ni treba spremeniti.« in pa demagoškim podnaslovom: »Slovenijadaje za socialo iz javnega denarja manj kot večina zahodnih držav, poudarja dr. Darja Zaviršek«.

V ozadju intervjuja je Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS), ki ga nekateri »ljubkovalno« imenujejo tudi PUJS. Gre za slabšo repliko zakona iz Mrkaićevega programa z uvedbo enotne vstopne točke za socialne transferje, ki ga je njegov krog izdelal v času sodelovanja v Janševi vladi. Janša iz populističnih razlogov praktično nobene točke Mrkaićevega programa ni udejanjil, za kar se mu je Mrkaić zahvalil z odhodom iz strateškega sveta. V tistem času je ob omembi enotne vstopne točke za socialne transferje in ostalih reformnih predlogov močno dvigoval glas tudi zadnji minister za delo družine in socialne zadeve, Ivan Svetlik, ki je Mrkaićeve ideje označil za »refolucijo«, sam pa se je kasneje lotil istih reform, le da so bili zakoni slabše dodelani, vsebovali več države, regulacije in dajali privilegije več interesnim skupinam. 

Ideje Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev sicer v osnovi pozdravljam, že iz vsebine Zakona o malem delu in Zakona o preprečevanju dela na črno pa poznamo Svetlika kot mojstra, kako iz dobre ideje narediti zmazek. Novi zakon je sicer najboljši Svetlikov izdelek, še vedno pa vsebuje precej pomanjkljivosti (neupoštevanje zadolženosti), predvsem pa je šel zelo v naglici v implementacijo, kar bo zelo verjetno prineslo precej negativnih posledic (revščino, zmedo in socialne nemire). Informacijski sistem se je namreč začel vzpostavljati zelo pozno, zaposleni na CSD pa tudi niso ustrezno informirani in izobraženi. 

Predimo na intervju s profesorico. Ne bom zanikal, da se z določenimi rešitvami ne strinjam, npr. s pomočjo hendikepirani populaciji, glede katere mislim, da obstaja visoka stopnja družbenega soglasja, da je potrebno ta del populacije s strani države podpreti. Ravno tako bi se v določeni meri strinjal s premišljeno deinstitucionalizacijo v socialnem varstvu. Se pa moje razmišljanje in opazovanje praktičnih primerov precej razlikuje od misli profesorice. 

Menim, da višanje brezpogojnih finančnih socialnih transferjev in višanje minimalne plače ne bo prineslo večje družbene blaginje in manj revščine, temveč bo to povzročilo obratni učinek. Ljudje bi bili manj pripravljeni na delo, kar pomeni manj ustvarjene dodane vrednosti in manj davčnega denarja za prerazdeljevanje (socialo), podjetja pa bi bila davčno bolj obremenjena, poleg visokih davkov, za katere res ni več prostora v Sloveniji, bi eksistneco podjetij in delovnih mest ogrožale še minimalne plače, višje od produktivnosti podjetij. Tukaj seveda ne trdim, da je 572 € neto mesečne plače, človeka vreden znesek, je pa potrebno postaviti na tehtnico: delovno mesto s 572 € neto mesečne plače ali pa dolgotrajno brezposelnost… Zato ocenjujem izjavo, citiram: »Tudi v bogatem Hongkongu na primer še zdaj nimajo minimalnih plač, v Ameriki pa je treba še vedno plačevati za izobraževanje«, kot deplasirano. Tudi v Sloveniji plačujemo izobraževanje, pa še drago je in neučinkovito. 

Izjava profesorice: »Denarna socialna pomoč bi morala biti izenačena z zneskom, ki ga ljudje potrebujejo za preživetje«, torej 572 €, pomeni, da bi se število legalno aktivnih oseb v Sloveniji rapidno zmanjšalo. Delež sive ekonomije bi se povišal, znižalo pa bi se tudi splošno število aktivnih oseb, torej legalno in nelegalno aktivnih. Se pa strinjam z naslednjim navedkom: »Socialne pomoči imajo lahko različne oblike: plačilo najemnine za stanovanje, ogrevanja, podporni servisi za druženje, pomoč družinam na njihovem domu na dnevni bazi, namesto financiranja institucij usmerjanje denarja v učinkovite servise, ki bi delali v skupnosti, ustvarjanje mobilnih služb na terenu za neposredno podporo prebivalcem. Preveč smo se osredotočili le na določeno vsoto denarja, namesto da bi gledali, kaj lahko spremenimo v sistemu in pri načinih, kako podpiramo ljudi.« Seveda se zopet postavi vprašanje merjenja kakovosti in učinkovitosti teh storitev.

Omenja tudi popolnoma blazno izjavo Srečka Dragoša, ki naj bi se po njenem mnenju »dobro vprašal, zakaj se ne obdavči dediščina premožnih, s tem denarjem pa bi država zbrala za socialne pomoči.« Odgovor je jasen: kapital se hitro seli v bolj stimulativno okolje in ti »bogataši« bi se hitro poskrili čez meje Slovenije oz. bi se povišalo izogibanje plačila davkov, to pa je nekaterim skrajnim levičarjem prekleto težko razumeti, brez kakršnikoli lastnih simpatij do »bogatunov«. 

Profesorica nadaljuje s klišejem: »V Evropski uniji manjka 80 milijonov delovnih mest, ker so jih sodobni izkoriščevalci izvozili v moderne suženjske cone, ki jim šarmantno pravijo prostotrgovinske cone, kjer kujejo veliko večje dobičke. Ministrstvo bi žal sicer izgubilo bitko, a bi vsaj v tendenci moralo zavrniti logiko, da je treba varčevati pri najnižjih slojih.« Spremenimo v Sloveniji delavno pravno zakonodajo, zmanjšajmo nepotrebno birokracijo, okrepimo Urad za varstvo konkurence, okrepimo pravno državo in spravimo davke na normalno raven in bomo mi postali ta zloglasna cona, kjer se bo zaposlovalo! Levičarji se seveda raje odločajo za brutalno prerazdeljevanje, konfiskacijske obdavčitve in »aktivno politiko zaposlovanja«. Na Zavodu RS zazaposlovanje poročajo o 112.754 brezposelnih osebah v Sloveniji v decembru 2011.   

Tudi naslednja trditev ne vzdrži ne logične, ne empatične presoje, načeto pa je tudi vprašanje pravičnosti: »Druga modernizacija« je izpopolnjen računalniški sistem, ki računa in zbira podatke, da potem ljudem posodi denar. Fokusiranje na baze podatkov, ki štejejo vse, kar človek ima, koliko je star avto, koliko kvadratnih metrov ima nepremičnina, se zdi moderno, tehnološko velik dosežek, a je lahko tudi korak k novemu zdrsu.« Gospa profesor očitno preferira sistem, ko se transferje deli po dolgem in počez »na lepe oči«. Tako si včasih po selitvi ob enakih materialnih pogojih na drugem centru za socialno delo dobil denarno-socialno pomoč, ko so te na prejšnjem centru gladko zavrnili. Arbitrarno odločanje o dodelitvi socialnih transferjev pomeni, da se bodo osebe še naprej vozile po denarno-socialno pomoč z avtomobilom znamke BMW. 

Kdaj bodo na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani nehali učiti in širiti neživljenjske ideje? Vsaki zreli nehendikepirani osebi je jasno, da se lahko samo z delom dvigne iz nezavidljivega položaja ter da denar ne pade iz neba. Država ni neka fiktivna tvorba, ki deli denar, tiskanje odkar smo v evro območju ni več možno, spomnimo pa se epizod hiperinflacije zaradi neustrezne monetarne politike, ki je vključevala tudi prekomerno tiskanje denarja. Denar ustvarja privatni sektor, ki plačuje davke, to je levičarskim ljubiteljem prerazdeljevanja prekleto težko razumeti.

SOVRAŽNI GOVOR 2 – IGOR VIDMAR NESTRPEN DO TUJCEV

4. 1. 2012 je bil na Info TV prenos omizja (Vroči stol), ki ga ja vodil Vladimir Vodušek. Govorili so o ponudbi ameriškega veleposlanika Josepha A. Mussomelija, da bi sodeloval pri oblikovanju slovenske politične koalicije, kar se sicer tudi meni zdi prenagljeno, saj predsednik Türk še ni predlagal mandatarja. Mussomeli izjavo demantira, naj bi bila razumljena napačno. 

Nastopal je tudi tovariš Igor Vidmar, ki je izražal izrazit gnev do tujcev, do tujih investitorjev, predvsem tistim iz ZDA, ki naj bi po vzoru neoliberalne dogme (karkoli že je to) prišli v Slovenijo in pokupili vse kar je vrednega. Menim, da kljub temu, da sem zaveden Slovenec to ni absolutno nič slabega, če se tranzicijskim post komunistično-partijskim oligarhijam odmakne korito (neupravičene privilegije in rente) in jih pošlje na trg dela, kjer si lahko prvič pošteno zaslužijo denar. Prva posledica »Vidmarjeve razprodaje« bi bilo razbitje monopolov in oligopolov ter s tem nastanek svobodnega trga in konkurence. Druga posledica bi bila višanje kakovosti dobrin in storitev in splošne blaginje ob nižjih stroških. Nacionalni interes ni v državnem lastništvu podjetij, temveč v kakovosti podjetij in dodani vrednosti ter dobro plačanih in perspektivnih delovnih mestih, ki jih omogočajo. S tem pridobivamo vsi (lokalno okolje, proračun – socialna država), ne samo »tuji latniki«. Tretja pozitivna posledica, ki se je tovariš Vidmar najbolj boji, je dejstvo, da nam na nacionalni televiziji ne bi bilo več potrebno poslušati deplasiranih kripto-komunističnih govorov tovariša Vidmarja. Vidmarjevi govori so abotno demagoški in ne vzdržijo nobene logike, nimajo kaj dosti povezave z realnim družbenim dogajanjem (empirijo), so zgolj skupek levičarskih floskul in krilatic o zunanjih sovražnikih. So posledica strahu, da bi tovariši izgubili svoje neupravičene privilegije, ki jih plačujemo davkoplačevalci RS, ki ustvarjajo dodano vrednost. 

Hkrati tovariš Vidmar neargumentirano proglasi slovenska ekonomista Janeza Šušteršiča in Rada Pezdirja za talibanska ekonomista. Naredimo enostavno primerjavo objav obeh ekonomistov v indeksiranih publikacijah, z objavami Vidmarju ljubih ekonomistov, ki zagovarjajo privilegije post komunistično-partijskim elitam nacionalni interes kot so Franci Križanič, Franjo Štiblar in seveda Jože Mencinger. Komentar ni potreben. Poglejmo še ideje, ki jih tovarišu Vidmarju ljubi ekonomisti zagovarjajo in po njegovem talibanski ekonomisti, katerih ideje so sicer znane, se jih pa pri oblikovanju slovenskega družbenega življenja ne upošteva. Poglejmo kakovost slovenskega javnega visokega šolstva, poglejmo povezanost šolstva s trgom dela in trg dela sam, poglejmo podatke o brezposelnosti, poglejmo kakovost podjetij v državni lasti, poglejmo naklonjenost okolja malim in srednjim podjetjem, učinkovitost javne uprave, učinkovitost javnega zdravstva in bank v državni lasti, status RS na mednarodno primerljivih lestvicah konkurenčnosti in RS na mednarodno primerljivih lestvicah stopnje svobode. Na vseh omenjenih področjih veljajo Mencingerjanska pravila in ideje. Je komentar potreben? 

Precej patetično je tudi selektivno sovraštvo tovariša Vidmarja do oseb, ki živijo v državah s pretežno kapitalistično ureditvijo (ZDA) in simpatije do socialističnih držav. Kako se je tovariš Vidmar vznemiril, ko je Zmago Jelinčič Plemeniti omenil Culukafrijo, medtem, ko je sam sejal sovraštvu do tujcev. 

Zanimivo je opazovati, kako so bivši nosilci upora proti komunistično-socialistični državi, danes najbolj vneti zagovorniki socializma. Gre pretežno za razne kulturno umetniške delavce, 95 % t.i. punk generacije (tovariši kot so Vidmar, Magnifico, Predin, Lovšin), ki kljub koncertnim in ostalim zaslužkom radi pobirajo neupravičene rente iz davkoplačevalskega denarja, precej pa je žal tudi novinarjev (npr. Boris Čibej - Delo).

LEVIČARJI S SVOJO MANTRO »MENI PRIPADA« OSKRUNJAJO TRADICIONALNE PRAVLJICE - JUNAKINJE GRIMMOVIH PRAVLJIC NAJ BI BILE NEENAKOPRAVNE Z MOŠKIMI

V časopisu Delo nas 5. 1. 2012 na domnevo, da naj bi bile junakinje Grimmovih pravljic neenakopravne z moškimi, ob sliki Sneguljčice, opozarjajo že na prvi strani. 

Strokovnjakinja za mladinsko književnost Milena Mileva Blažić omenja enega največjih očitkov in sicer, da je Grimmove pravljice uporabljal Hitler pri vzgoji nacistov, saj vsebujejo antisemitizem in kažejo na podrejen položaj žensk v družini in družbi. Na vprašanje, citiram: »Prej ste omenili, da so ženske v Grimmovih pravljicah prikazane­ kot izrazito neenakopravne. ­Lahko to podrobneje razložite?« gospa Blažić odgovori, citiram: »Prvi problem je, da so prikazane izrazito stereotipno – bodisi kot mlade, lepe in submisivne bodisi kot stare, grde in čarovnice. Drugi­ problem je, da se v zgodbah ne pojavljajo samostojne ženske junakinje. Tretji je, da sta brata Grimm uvajala patriarhalno socializacijo žensk – v Sneguljčico sta denimo dodala tole: Sneguljčica lahko ostane pri sedmih palčkih, če jim bo gospodinjila, prala, likala, kuhala in vse ohranjala snažno in čisto. In ne nazadnje sta pravljice kristjanizirala. V rokopisni verziji pravljice Janko in Metka ni boga, v tiskani verziji pa sta dodala boga, kar pritrjuje patriarhalni hipotezi.«

Neverjetno je, kako levičarji vedno, v vsaki objavi, celo v pravljicah za otroke, lahko najdejo elemente diskriminacije. In še bolj neverjetno je, kako levičarji vedno vidijo svet skozi očala »meni pripada«. Zakaj bi Sneguljčica živela brezplačno in brezdelno pri palčkih? Mar ni to še hujša žalitev za ženski spol, da je Sneguljčici dovolj biti samo lepa in ji ni potrebno delati absolutno nič in ima brezplačno bivanje pri sedmih palčkih? To bi bila res popolna degradacija junakinje. 

Levičarji, vi ste tisti, ki ženske in marginalizirane družbene skupine (npr. Rome) umetno ohranjate v neenakopravnem položaju, saj jih odvračate od dela, s čimer si kot praksa kaže, te osebe lahko izborijo enakopraven položaj ali celo kaj več.

ZANIMIVO IN V SLOVENIJI REDKO RAZMIŠLJANJE, VREDNO OGLEDA: DR. ROSVITA PESEK: SLOVENIJA – MOJA DOMOVINA

Priporočam ogled nenavadnega predavanja  Dr. Rosvite Pesek: Slovenija – moja domovina.

 

Predvsem bi izpostavil dve dilemi. Pri nas je praktično prepovedano na glas povedati, da je nekdo slovenske narodnosti in da je ponosen na to, da je Slovenec. To velja za sovražni govor. Torej »zdravi« nacionalizem je v Sloveniji nezaželen, je pa po drugi strani Slovenija polna nekega popolnoma izrojenega ekonomskega nacionalizma in čudnega protekcionizma. Tukaj predvsem ciljam na Mencingerjansko idejo o nacionalnem interesu in vztrajanje, da podjetja in banke kljub slabemu upravljanju (menedžerji in nadzorne institucije slabo opravljajo svoje delo), nizki dodani vrednosti ali celo izgubam in nenehnim dokapitalizacijam ostajajo v državnem lastništvu.

Kljub temu, da me zanima zgolj kakovost in etičnost upravljanja podjetja ter sinergije z lokalnim okoljem, zavestno gledam pri nakupih na izvor izdelkov. Menim, da je tuja konkurenca dobra, da se slovenska podjetja prestrukturirajo in postanejo konkurenčna in kakovostna in da se tista res slaba podjetja izbrišejo iz trga, da se jim omogoči nebolečo smrt, ne pa dolgotrajno umiranje na obroke preko izdatnega subvencioniranja (jemanja sredstev dobrim podjetjem). V monopolnem ali oligopolnem položaju se pogosto dogaja, da so na voljo zgolj nekakovostni izdelki in storitve po pretirani ceni, zato je konkurenca, tudi tuja, dobra.

Poleg Rosvite Pesek in sebe, ne poznam nikogar, ki bi zavestno »kupoval slovensko«. Vedno kupim izdelek slovenskega izbora, če je le na voljo in če sta cena in kakovost kolikor toliko primerljivi in sprejemljivi.

Druga dilema pa je vprašanje, kdo od slovenskih starost, ki so se veliko pojavljali v družbenem življenju, je res pravi demokrat in moralna avtoriteta. Npr. France Bučar in Spomenka Hribar sta s svojo odkrito podporo totalitarizmu dokončno izgubila svoj ugled. Trenutno se razen rajnkega Jožeta Pučnika in Ljuba Sirca nikakor ne moram spomniti nikogar drugega. Mi prosim pomagate?

KAJ SI ZAHODNO-EVROPSKI TISK MISLI O NAS? SLOVENIJA – DRŽAVA, KJER JE PRETEKLOST V NAPOTO PRIHODNOSTI

Zmaga balkanskih vrednot

Po pisanju avstrijskega časnika Die Presse v članku »Slowenien: Wo dieVergangenheit der Zukunft im Wege steht« se Slovenija izogiba spremembam. Reformam še nadalje pretijo blokade, po zmagi »levičarskega populista«, se Slovenija še bolj oddaljuje od novega začetka. 

Naj na kratko povzamem članek, objavljen 19. 12. 2011 v Die Presse.

Slovenija se nikoli ni počutila povezana z Balkanom in se od osamosvojitve deklarativno izogiba kakršnikoli povezavi z Balkanom in komunizmom, saj so s to regijo oz. z obema pojmoma povezani korupcija in gospodarska neučinkovitost. Kot dober zgled jo je obravnaval tudi zunanji svet in Slovenija, navzven gospodarsko uspešna, je bila prva izmed t.i. reformnih držav, ki so jo sprejeli v EU. 

Položaj vzornice je Slovenija zakockala, več o tem nam pove primerjava s Slovaško, ki je z vidika tržnega gospodarstva zaostajala, danes pa je v boljšem položaju od Slovenije. Slovenija v resnici sploh ni reformna država, gre za edino evropsko bivšo komunistično državo poleg Romunije, ki s preteklostjo ni obračunala. Komunisti imajo še vedno izredno močan vpliv v medijih in v številnih večjih gospodarskih družbah v državni lasti. Na političnem prizorišču se pojavljajo eni in isti obrazi. Po popolni izgubi verodostojnosti leve Pahorjeve koalicije, je skupina okrog bivšega vodje komunistične partije in kasnejšega predsednika države, poskušala zapolniti strankarski vakum in z izbrancem Jankovićem uspela. 

Janković kljub očitno neučinkovitemu županovanju Ljubljani velja za sposobnega. Večina računov za stadion ni poravnanih, mnogo privatnih podjetij je spravil v stečaj. Njegovi sinovi so vpleteni v sumljive posle, vse to pa volivcev ni zmotilo. 

Slovenija nikoli ni izpeljala resnih reform v smeri tržnega gospodarstva, kar je v času krize zelo očitno. Slovenija je država z enim izmed najvišjih deležev obdavčenosti na svetu, privatni sektor zaradi hiperergulacije in posledične nezmožnosti prestrukturiranja, prispeva zgolj polovico družbenega produkta, trg dela je močno reguliran, privatizacija stoji ali pa se izvaja znotraj določenih krogov – lobijev. Tuji investitorji so nezaželeni, dve tretjini bank je v državni lasti in močno osiromašenih zaradi nespametnega političnega kreditiranja. Slovenske državne banke so slovenskim oligarhom, povezanim s politiko, nudile ugodne kredite, s čimer so centralizirali družbeno premoženje v rokah peščice.

Pahorjev „dizaster“

Gospodarsko so bila tri leta Pahorjeve vladavine katastrofa. Javni dolg se je od leta 2008 podvojil. Produktivnost in učinkovitost slovenskih podjetij pa sta se izdatno zmanjšali, padec rasti je bil med najvišjimi v EU.

Ratinške agencije (Moody's) so znižale bonitetno oceno Sloveniji zaradi neizogibnih državnih dokapitalizacij bank, ki bodo dolg še okrepile. Slovenija se s svojimi značilnostmi in težavami bliža Grčiji.

Die Presse napoveduje z veliko gotovostjo Jankovićevo koalicijo, saj naj bi ta dobro obvladoval tehnike pritegnitve poslancev drugih, tudi desnih strank, na svojo stran. Tudi kakšne prikrite denarne »spodbude« niso izključene, saj so preverjene metode »neo-komunistov« dobro znane.

Zanimivo je, da po vseh teh letih indoktrinacije zunanji opazovalci bolje vidijo v kakšni godlji smo kot prebivalci/volivci Slovenije.

EVIVA KOMUNIZMA – ČASOPIS DELO ZOPET V BOJ PROTI SVOBODNI DRUŽBI

Na Kubi so se v zadnjem letu končno začele odvijati reforme v smeri svobodnejše družbe. A novinarja časopisa Delo, Toneta Hočevarja v članku Kuba: še enaobletnica revolucije  pri tem skrbi socialno razslojevanje in socialno nezadovoljstvo, namesto, da bi pozdravil reformne silnice. Razumljivo je, da je Slovencem po dobrih 65 letih indoktrinacije predstavlja enakost v revščini višji ideal kot možnost, da se posameznik dvigne iz bede. Slovenski mediji s podporo socialističnim vrednotam (prepletenosti zakonodajne, izvršne in sodne oblasti, predvsem pa prepletenosti ekonomskega in političnega trga) nosijo znatni delež pri poglobitvi slovenske gospodarsko- finančne krize. S svojim zagovarjanjem totalitarnih in etatističnih idej ter apologetskim odnosom do aktivnosti tranzicijskim oligarhij močneje prispevajo k nižanju naše blaginje in podaljševanju ter zaostrovanju krize, kot splošna recesija v zahodnem svetu. Še en dokaz, da je slovenska gospodarsko-finančna kriza v veliki meri endogenega izvora in gre predvsem za krizo moralnih vrednot, kar pa seveda neposredno vpliva tudi na gospodarsko-finančne kazalce in našo blaginjo. 

Citiram pisanje tovariša Hočevarja:

»Havana − Prelomni, obetavni in nevarni trenutki. Tako opazovalci znotraj in tisti zunaj ocenjujejo trenutno dogajanje na Kubi. Kriza še nikoli ni bila hujša kot zdaj, ko se zdi, da se režim odpira svetu in reformam. Tudi svetovna kriza vpliva na kubanske razmere, nevarnejše od nje pa je razslojevanje, ki grozi s socialno eksplozijo... Razlike med ljudmi, ki so se začele, ko so Castrovi dovolili množični turizem in plačevanje z ameriškimi dolarji, sprožajo nove in nove socialne razlike in nezadovoljstvo. Kmet, ki po novem lahko prodaja svoje pridelke zasebnim restavracijam ali hotelom v tuji lasti, v nekaj mesecih ni več enak drugim kmetom, ki večje proizvodnje in boljše organizacije ne zmorejo, ker nimajo denarja za zagon, pa tudi znanja imajo po navadi premalo…«

Ne razumnem, kaj je slabega na tem, da imajo ljudje možnost, da se lahko dvignejo iz povprečja oz. velike bede, nič napačnega ne vidim v tem, da bolj inovativni in tisti z več znanja bolj prosperirajo. Edina težava je, če so zopet privilegirani tisti Kubanci, ki so blizu partijskim krogom.

Tovariš Hočevar sicer vidi pozitivne posledice reform na področju gospodarstva, vendar izrazi tudi zaskrbljenost nad demontažo njemu ljubega komunističnega sistema, citiram:

»Bratoma Castro sodelovanje s cerkvenimi vrhovi doma in v rimski centrali lahko pomaga pri lajšanju bolečin, ko bodo ekonomske reforme dosegle vrh in bodo njihovi izidi po eni strani pomagali pri zdravljenju gospodarstva, po drugi pa povzročali tudi še ne do konca predvidljive posledice. Tudi politične pretrese in ne samo gospodarske težave.«

In zopet se tovariš Hočevar kot pravoverni levičar zavzame za dohodkovno enakost in ne za enakost pred zakonom, citiram:
»Ko so se Kubanci kar naenkrat po pol stoletja in več soočili z dejstvom, da je dovoljeno kupiti star, napol razpadel avtomobil, pa četudi sovjetske proizvodnje iz sedemdesetih let, se je začelo marsikaj obračati na glavo. Potem so še ugotovili, da ima njihovo stanovanje lahko tržno vrednost. Če je na dobrem kraju, pomeni odskok v višave.«

Tovariša Hočevarja na koncu zopet močno vznemirja možnost padca komunističnega sistema na Kubi, vendar hkrati, kar ocenjujem kot pozitivno, poudari pomen svobode izražanja:
»Ko ljudje začenjajo služiti denar, z njim pa lahko kupijo tudi stanovanje ali hišo, se ustvarja sloj, ki bo slej ko prej terjal tudi pravico do političnega izražanja. To je bilo doslej strogo prepovedano, operativno tako rekoč nemogoče. Kar zadeva svobodo izražanja, je Kuba še najbolj podobna Severni Koreji, pa čeprav so ljudje na otoku na prvi pogled veseli, odprti, celo na videz kritični do svojih partijskih poglavarjev.«

Torej svoboda izražanja slovenskim levičarjem ni povsem tuja, imajo tudi srečo, da je velika večina slovenskih medijev orientiranih politično v levo ter da je potekala močna indoktrinacija dobrih 65 let. Ekonomska svoboda in enakost pred zakonom, torej ne opevana enakost po dohodkih, pa je za slovenske levičarje in slovenske medije španska vas, herezija.