VOŠČILO

Naj za uvod naštejem odločilne dogodke v letu 2014. Tokrat brez ironije, namenoma pogovorno zapisano.

Negativni dogodki v letu 2014 po naključnem vrstnem redu:

1.      Medijsko ponavljanje vsake laži Alenke Bratušek kot gole resnice (v tem naprezanju je zmagala RTV »konsolidirali smo javne finance« SLO ).

2.      Trenutek resnice za RS in slovenske levičarske medije: nastop Alenke Bratušek na zaslišanju v Bruslju.

3.      V DZ je prišla z rekordnim številom glasov stranka birokratov - SMS; stranka brez programa in jasnih stališč. Očitno je v RS preveč ljudi v vati in preveč jih živi na žuljih drugih, zato jim spremembe ne dišijo.

4.      V DZ je prišel produkt oddaje Studio City in revije Mladina - verska stranka ZL s popolnoma komunističnim programom. Vsaka izjava in zapis članov stranke vsebuje nelogične trditve. Gre za vero, dogmatski pristop, ne za empirično preverljive ideje. Dominantni mediji jih kujejo v zvezde. Boj z navideznim sovražnikom, ki nosi ime neoliberalizem (a kdo ve kaj je to?), se nadaljuje.

5.      Žled: februarsko opustošenje. Mediji so krivili neoliberalizem, ZDA in chemitrails.

6.      Zorana Jankoviča so Ljubljančani ponovni izvolili za župana. Namesto da bi se lotil protipoplavne zaščite in popravila cest, na sredini najbolj prometnega dela slovenske ceste sadi 74 dreves in zapira promet.  

7.      Mencingerjeva pro-tajkunska peticija v Mladini proti pridobitvi normalnih upravljalcev podjetij, ki jih trenutno vodi slovenska tranzicijska politika.

8.      Vodjo SDS slovenska sodišča zaprejo brez dokazov (indična sodba).

9.      SDS se ukvarja zgolj še z gojenjem kulta vodje in preteklostjo. Kdor ni z njimi, naj gre v Murgle. Janez Šušteršič, Urban Vehovar, spizdita v Murgle. Na spletni strani SDS se pred volitvami pojavi povzetek programa, poln socialističnih floskul in socialno-populističnih bombončkov, ki naj bi jih plačevali davkoplačevalci.

10.   Izbor novega vodje in senata protikorupcijske komisije = ukinitvi KPK.

11.   Erjavčev predlog, da bi Slovenija reševala krizo v Ukrajini.

12.   Vlada se preda v prvi bitki s sindikati. Sledi višanje davkov. Finančni minister Mramor napove, da se bomo vsi morali nečemu odreči, predlagam, da se odrečemo njemu in vsega kar je povezanega z njim: celotne vlade, visokih davkov, marksizma namesto ekonomije, javnega šolstva in Bineta Kordeža, ki ga Mramor rad vabi na predavanja na EF.

13.   Pokojnine padajo, delež proračunskega denarja izven plačanih prispevkov v pokojninsko blagajno se veča, DESUS pridobi več glasov na volitvah v DZ.

 

Po ustavi naj bi bila cerkev in država ločeni. Zakaj je dovoljeno verskim skupnostim (ZL) vstopati v parlament ?

Pozitivni dogodki v letu 2014 po naključnem vrstnem redu:

1.      Mencingerjev fiasko na evropskih volitvah.

2.      Žled: Slovenci smo pomagali čistiti gozdove in saditi drevesa.

3.      PS je izpadla iz DZ.

4.      Levičarsko-Mencingerjanska SLS je izpadla iz DZ.

5.      Alenka Bratušek je po volitvah in fiasku z Junk-erjem praktično izbrisana iz političnega prostora.

6.      Nataša Pirc Musar ne dobi želene vodstvene funkcije na TV Cerar. Ker je užaljena pove marsikaj zanimivega, npr. da je stranka SD najbolj umazana slovenska stranka s klientelizmom in korupcijo.

7.      NSI se trudi prodreti z nesocialstičnimi in netajkunskim programom. Vztrajajo, vendar so kadrovsko podhranjeni. Vizijo stranke najedajo »notranji sovražniki« s socialistično-gospodarskimi idejami (Hojs).

Če potegnemo črto, je razum v RS popušil kurac 13:7. Državljani RS, želim vam, da v letu 2015 razum vsaj izenači rezultat s socializmom in vsemu kar socializem povleče za sabo. Pa lepo praznujte! J

PETICIJA PREPREČITE RAZPRODAJO: 7.700 SLOVENCEV MENI, DA JE MENCINGERJEV OTROK BINE KORDEŽ TOTALNA FACA IN DA JE NJEGOV POSLOVNI MODEL ODLIČEN

Trenutno je 7.700 Slovencev podpisalo Mencingerjevo peticijo v Mladini proti »razprodaji« podjetij, ki jih trenutno upravlja slovenska politika. Prvopodpisani Jože »inflacija ni monetrani pojav« Mencinger je že v letu 1990 obelodanil svoj prvi privatizacijski predlog, po katerem naj bi zaslužni direktorji iz časa komunizma ohranili svoje direktorske stolčke in se lastništvo ne bi preveč razpršilo, še najmanj pa preko meja Slovenije. Iz tega so se rodili otroci socializma: Šrot, Zidar, Hilda, Jankovć, Bavčar, Černigoj, Rigelnik, Pajenk…

 

7.700 Slovencev se čudi in prezira kapitalistični Zahod, ker tam veličine Mencingerja Jože ne cenijo.

·        7.700 Slovencev torej meni, da je Mencingerjev otrok Bine Kordež totalna faca in da je njegov poslovni model odličen – rezultati so vidni v poslovanju Merkurja.

·        7.700 Slovencev meni, da je Mencingerjev otrok Ivan Zidar totalna faca.

·        7.700 Slovencev meni, da je Mencingerjev otrok Boško Šrot totalna faca.

·        7.700 Slovencev meni, da Mladina ni tajkunsko glasilo, temveč žurnal z SCI članki, ki žal ni preveden v vse svetovne jezike.

·        7.700 Slovencev meni, da je politika najboljši upravljalec gospodarskih podjetij.

·        7.700 Slovencev meni, da bi tujci kupili podjetje zato, da bi ga uničili. Pač imajo preveč denarja in uživajo v uničevanju podjetij.

·        7.700 Slovencev meni, da bodo Letališče Jožeta Pučnika, ki ga je kupila nemška družba, Nemci izrezali iz gorenjske zemlje in ga odnesli skupaj z dobički v kapitalistično Nemčijo.

·        7.700 Slovencev meni, da je podjetnik Akrapovič, ki nudi delovna mesta z visoko dodano vrednostjo in je iz garaže ustvaril svetovno blagovno znamko, v resnici totalni blefer in seveda neoliberalec.

·        7.700 Slovencev podpira nadaljevanje diktature sindikatov in Mencingerjancev, ker je to socialno pravično.

·        7.700 Slovencev podpira nadaljevanje stalnih dokapitalizacij bank in podjetij v državni lasti z davkoplačevalskim denarjem.

·        7.700 Slovencev meni, da je prav, da večina podjetij v državni lasti ustvarja izgubo, nekaj pa jih ima minimalne dobičke, saj prosto po Maksu Tajnikarju, podjetja niso na svetu zato, da ustvarjajo dobičke, temveč, da izvajajo npr. storitve. Saj imamo davkoplačevalce.

·        7.700 Slovencev meni, da visoki davki, ki so potrebni za izvajanje dokapitalizacij bank in podjetij v državni lasti niso problem, temveč so socialno pravični.

·        7.700 Slovencev meni, da so menedžerji, ki jih nastavlja politika vrhunski.

·        7.700 Slovencev meni, da svetovalna, PR in ostala podjetja, ki črpajo velike količine denarja iz podjetij v državni lasti, opravljajo družbeno-koristno delo.

·        7.700 Slovencev meni, da je Jože Mencinger totalna faca ter da je njegov privatni inštitut EIPF, ki ga je poimenoval kar po Pravni fakulteti, čeprav gre za privatni inštitut najboljši evropski think-thank s področja gospodarstva in financ, kar kažejo tudi rezultati študij, ki jih z vnaprej določeno vsebino pri njemu naroča slovenska politika.

·        7.700 Slovencev meni, da Forum 21 ni leglo tajkunov, kriminalcev in brezhrbteničnih izrodkov, temveč cvet slovenske inteligence in vrhunskih menedžerjev.

·        7.700 Slovencev se čudi in prezira kapitalistični Zahod, ker tam veličine Mencingerja Jože ne cenijo. Presneti neoliberalci. 

7.700 Slovencev zanika številke o uspešnosti slovenskih podjetij v državni lasti iz te tabele. 

U SVRHU OČUVANJA TEKOVINA SOCIALISTIĆKE REVOLUCIJE I USTAVOM UTVRĐENOG POREDKA: STANE GRANDA, VIDNI SIMPATIZER SDS - SLOVENSKI PIKETTY

Socialistični tednik Reporter, glasilo SDS, je 17. 11. 2014, str. 20-21 pod naslovom Zimzelene pomladne zamere in pojmovna zmeda, objavil modrosti tovariša Staneta Grande, rednega kolumnista kataloško-socialističnega tednika Družina in vidnega simpatizerja SDS.

V prispevku je bilo najbolj zanimivo prebrati naslednji odstavek:

Zgodovinar Stane Granda je bil ogorčen, ker se pomladne oziroma desne stranke spravljajo na sindikate in ne, denimo, na gospodarsko zbornico. Prepričan je, da bi t. i. desnica dobila podporo večine volivcev, če bi postavila socialni program. »Dokler se to ne zgodi, ne pričakujem nobenega napredka, Graditi le na antikomunizmu danes ni več aktualno.« Granda je že v kolumni v Družini zavrnil tiste, ki nam »vsiljujejo socialno kapico ali iščejo v katoliški veri začetke liberalnega kapitalizma;« »Ne skrivam prepričanja, da svet z velike krize lahko spravi le krščanski socialni nauk, ki postavlja v ospredje človeka in ne kapital. Kristus je trgovce izganjal iz templja, nekateri pa bi danes kapital vtaknili v tabernakelj,« je bil piker. Na drugem mestu je glede dejavnosti in navzočnosti katoličanov v družbi zapisal, da »socialna kapica in odnos do gospodarskega liberalizma kažejo nemajhno pojmovno zmedo".

Tovariš Stane Granda, vidni simpatizer SDS - slovenski Piketty - gradimo socialistično nadstavbo 

Zanimivo kaj ne, pojmovna zmeda? Semolič in Štrukelj sta good guys? Njune blokade vsake večje reforme, zagovarjanja statusa quo in privilegijev javnih uslužbencev, med katere sodim tudi sam in za slovenske razmere zelo visoke plače sindikalnih predstavnikov, so dejanja krščanske dobrote in milosti?

Socialni program SDS leta 2014 ni bil dovolj socialen? Poglejte prvo sliko (propagandni letak SDS 2014) na tej povezavi. Ni imela SDS do leta 2004 popolnoma socialističen in identičen program kot SD, ko se je SDS imenovala še Social demokratska stranka?

Kam se selijo mladi Slovenci? V Nemčijo, Avstrijo, Švico? Pa ne da v države, kjer imajo socialno kapico? Očitno je nekaj narobe s slovensko mladino, ker gredo raje v tujino delat in živeti kot da bi bili v RS na denarno socialni pomoči in prejemniki Karitasovih paketov.

Pojmovna zmeda? Očitno so imeli njegovi ljubljenci iz RKC razčiščene pojme, ko so se lotili »projektov« okoli cerkvenih Zvona I in Zvona II, Gospodarstva Rast itd.

Se tovariš Dejan Židan Stane Granda morda boji konkurence na t.i. desnici, se boji NSI, ki dela na liberalno-gospodarskem programu, ki zajema tudi boj proti begu možganov in kapitala (heretično socialno kapico)?

Tovariš Stane Granda, vidni simpatizer SDS - Hvaljen Jezus in živela Partija, amen!

Očitno se je Kardeljevo samoupravljanje s temelji Marksizma dobro prijelo na slovenskih tleh, tudi na tako imenovani desnici. Hvaljen Jezus in živela Partija. Amen! 

KAKO V SLOVENIJI RAZUMEMO STISKANJE PASU

Ker se veliko govori o varčevanju, nekaj misli … sindikati se že tresejo za svoje rente in stojijo v prvi bojni liniji.

Slovenija vs. Nemčija

Glede ena podatke Eurostatovegaporočila z dne 22. 7. 2014, je javni dolg Slovenije konec prvega trimesečja znašal 27,97 milijarde evrov, kar je predstavljalo 78,7 % BDP. To pomeni najvišji dvig v EU za Ciprom, še v bankrotirani Grčiji se je zvišal dobrih 10 % manj. Nemčija ima nižji javni dolg od RS ter nižji javni dolg kot v preteklosti, in sicer 76,9 % BDP (leta 2011 je znašal 80,3 %).

Slovenski javni dolg eksponentno raste

Nemški javni dolg pada

Drži, da je slovenski javni dolg nižji od povprečnega v EU, vendar je potrebno gledati trende. Ne pozabimo, da je bil javni dolg RS v leto 2008 slabih 22 % BDP. 

Naj naštejem še nekaj razlik med RS in Nemčijo:

•  V RS plače ne sledijo produktivnosti, predvsem je problematična višina minimalne plače (uravnilovka, uničevanje manj produktivnih delovnih mest); enako velja za Nemčijo, kjer plače za razliko od RS nekoliko zaostajajo za produktivnostjo.
• Nemčija ima proračunski presežek, kar pomeni, da višina pobranih davkov presega porabo in dodatno zadolževanje ni potrebno.
• Nemčija imam dokaj zdravo gospodarstvo, ki ne bazira zgolj na storitvah, oligopolih, kartelih in zadolževanju kot slovensko.
•  Nemčija se na mednarodnih trgih zadolžuje poceni, približno trikrat ceneje na desetletne obveznice.
• Nemško zadolževanje je šlo v razvojne projekte, dokaj pametne investicije, delovna mesta v gospodarstvu; slovensko zadolževanje je šlo za plače v javnem sektorju (kjer sem tudi sam zaposlen), pokojnine in socialne transferje, ki niso pretirano vezani na aktivacijo ter za politično nadahnjeno in preplačano vlaganje v beton razvojne gradbene projekte.
• Kljub v slovenskih medijih osovraženim Schröderjevih reformam, je v Nemčiji enako težko odpustiti zaposlenega kot v RS.

 

Slovenska minimalna plača močno prehiteva produktivnost dela v zasebnem sektorju 

Austerity measures po slovensko

Leta 2007 je bil slovenski proračun izravnan, leta 2008 smo imeli še sprejemljivih 1,9 % proračunskega primanjkljaja, kasneje pa je tudi v času zloglasnega ZUJF primanjkljaj vsako leto krepko presegel maastrichtsko mejo 3 % BDP. Enako velja za leto 2014. 

Austerity measures po slovensko

SOCIJALNA POMOĆ NIJE DŽEPARAC – SRBIJA ZOPET ZGLED SLOVENIJI

Konec žepnine za družbene parazite

RT Srbija je 22. X. 2014 objavila novico z naslovom  Vulin: Socijalna pomoć nije džeparac.

Minister za delo, zaposlovanje, veterane in socialno politiko Aleksandar Vulin je izjavil, da bi morali vsi delavno sposobni prejemniki socialne pomoči delati oz. se izobraziti, da bi lahko delali.

Od 267.000 prebivalcev RS (106.019 družin), ki dobivajo socialno pomoč, je 147.000 ljudi delovno sposobnih. Kar pomeni, da je 147.000 oseb zmožnih, da se oddolžijo davkoplačevalcem vsaj za del prejemka. Vulin meni, da je to način aktiviranja ljudi (izobraževanje in delo).

Samo tisti, ki objektivno ne potrebujejo socialne pomoči, ki delajo nekje drugje, morda na črno, oz. imajo premoženje, ki ni prijavljeno, torej ti, katerim je socialna pomoč neka oblika žepnine, se ne odzovejo in nočejo delati oz. se izobraževati, bi ostali brez »žepnine«. Povsod na svetu se dela za socialno pomoč i povsod na svetu država pokuša aktivirati državljane. Po njegovih besedah otroci neodgovornih staršev, ki bodo zavrnili ponujeno delo, ne bodo ostali lačni.

Centri za socialno delo bodo sklenili dogovore za delo z lokalnimi samoupravami in javnimi podjetji, tam kjer se bodo pojavile potrebe, kar ne pomeni nujno standardnih 174 ur mesečno.

 

Aleksandar Vulin: "Dakle, 147.000 ljudi može da radi i može bar jednim delom da vrati društvu za onoliko koliko se društvo trudi da obezbedi svakog meseca – 1.117.547.000 dinara za socijalnu pomoć."

Še dve misli za konec…

Sam sem nekoč ostal brez službe s sedmo stopnjo izobrazbe in solidnimi delovnimi izkušnjami. DSP nisem prejemal. Ker nekaj časa nisem dobil zaposlitve, sem se redno zaposlil kot slabo plačani fizični delavec. 12 ur na dan od ponedeljka do sobote kopanje jarkov itd.

Zanimivost je, da je predlog prišel iz ust ministra Aleksandar Vulina, člana vladne socialistične stranke – PS - Pokret socijalista. Si predstavljate, da bi slovenski parlamentarni socialisti (SD, SMC, SDS, ZAB, DESUS) predlagali kaj takega? 

LESTVICA EKONOMSKE SVOBODE SVETA 2014

V poročilu: Economic Freedom ofthe World - 2014 Annual Report, ki ga je izdal Fraser Institute za leto 2013, je Slovenija med 152 državami na 105. mestu (lani 97.). Vzrok je v statičnosti RS in povečanju ekonomske svobode v drugih državah. Področja, ki uvrščajo RS na 105. mesto pa so: preobsežni državni aparat, visoki davki, hiperregulacija, nefleksibilni trga dela, negativni odnos do tujih investicij in odsotnost vladavine prava. RS so prehitele vse države EU, tudi Grčija za 21 mest.

Važno je, da živimo v duhu dohodkovnega egalitarizma, državne solidarnosti in močne socialne države.

Na prvem mestu je še vedno Hongkong, na zadnjem pa sanjska dežela slovenskih dominantnih množičnih medijev Venezuela.

 

Na prvem mestu je še vedno Hongkong

Tega in podobnih poročil slovenski sindikalisti ne berejo. Važno je, da živimo v duhu dohodkovnega egalitarizma, državne solidarnosti in močne socialne države.

PREDSEDNIŠKA KANDIDATKA V ZDA UPORABLJA PRIMERE DOBRE PRAKSE IZ SLOVENIJE: "BUSINESS DOES NOT CREATE JOBS – WASHINGTON DOES?"

Med predsedniško kampanjo je Hillary, ko je govorila o zdravstvenem zavarovanju (healthcare) med drugim izjavila:  “We can’t afford to have that money go to the private sector. The money has to go to the federal government because the federal government will spend that money better than the private sector will spend it.”

 

Slovenka leta

Tudi v RS se je omenjeno izkazalo kot odlična praksa, izvajati reforme in drugačno razmišljati je zgrešeno.  Država naj skrbi za vse, ker to dela najcenejše, najboljše in najbolj pošteno, podjetniki pa so izkoriščevalci. 

KO UŽALJENI SPREGOVORIJO … NATAŠA PIRC MUSAR: »MORAM REČI, DA JE LEVICA MOJE NAJVEČJE RAZOČARANJE, PREDVSEM STRANKA SD.«

Najlepše je, ko levica neko izpostavljeno osebo izvrže in potem ta spregovori in pove več kot bi smela. Zato je najboljša novinarska taktika, da odrabljeno osebo takoj po izvršbi ujamejo v intervju. Takrat dobimo državljani največ in najbolj iskrene informacije, tudi o tovariših.

Intervju z Natašo Pirc Musar z naslovom Moram reči, da je levica moje največje razočaranje, predvsem stranka SD, je objavil neodvisni medij Portal Plus, 23.10. 2014.

 Nataša Pirc Musar: »Ampak če me že sprašujete o levici, potem moram reči, da je levica moje največje razočaranje, predvsem stranka SD. Bom osebna in si bom na primeru RTV drznila povedati, da je bila ravno ta stranka, in pri tem bom uporabila zelo grob izraz, tista, ki je zmešala največ dreka. To je stranka, ki misli, da lahko zadnjih 40 let in še naslednjih 40 let vlada tej instituciji. Ne glede na to, da imajo v parlamentu zelo malo poslancev, pa so njihove elite vpete v vse vzvode v ozadju, seveda predvsem tam, kjer so korita velika in tam, kjer je veliko denarja. SD je genialna za iskanje rdeče-črne koalicije pri milijardnih koritih. Poleg RTV je ena taka rdeče-črna koalicija še na TEŠ6.«

Nataša Pirc Musar: »Ampak če me že sprašujete o levici, potem moram reči, da je levica moje največje razočaranje, predvsem stranka SD.«

Nataša Pirc Musar: »…si bom na primeru RTV drznila povedati, da je bila ravno ta stranka, … tista, ki je zmešala največ dreka.«

IZJAVA TEDNA: IVO BOSCAROL – »SPOZNAL SEM, DA IMA DRŽAVA VEDNO DVA PREMIERA: ENEGA, KI GA LJUDJE IZVOLIJO, DRUGI PA JE SEMOLIČ S SINDIKATI, KI DEJANSKO PELJEJO DRŽAVO, ODKAR OBSTAJA.«

Zanimiv pojav, tokratna izjava tedna (v pozitivnem smislu) je ušla cenzuri avantgardnih sil v Delovi Sobotni prilogi (18. 10. 2014, str. 4-7) v intervjuju s podjetnikom Ivom Boscarolom z naslovom »Vedno sanjam podnevi, torej sem realist«. Intervju pa je izvedla vedno objektivna novinarka Milena Zupanič.

MZ: Bili ste aktivni v politiki. Ste nad politiko obupali?

IB: Ja. V politiko sem šel z velikim entuziazmom. Mislil sem, da lahko vpeljem podjetniško razmišljanje. Razočaranje je bilo veliko. Spoznal sem, da ima država vedno dva premiera: enega, ki ga ljudje izvolijo, drugi pa je Semolič s sindikati, ki dejansko peljejo državo, odkar obstaja. Ko sem to videl, sem rekel, škoda moje energije, jo rajši dam v svoje podjetje. Niti komentirati nočem več politike. To je izgubljena zgodba.

Priporočam branje celotnega intervjuja, dodajam pa še nekaj heretičnih misli, ki niso v skladu s temeljno samoupravno avantgardno strujo proletarskega ljudstva RS:

MZ: Sistem za proizvodnjo in ravnanje z ljudmi ste kupili od Toyote na Japonskem: Kako se obnese v slovenski kulturi?

IB: Ne glede na to, da je Japonska najbolj kapitalistična država, imajo človeka na prvem mestu. …

MZ: Kaj pa Evropa?

IB: Evropa je zelo tradicionalistična. Okolje mora biti bistveno bolj fleksibilno, bolj naklonjeno spremembam. Ravno danes sem prebral, kako Slovenija pada na lestvicah konkurenčnosti. Prehiteli so nas Kolumbija, Črna Gora, Vietnam … Evropa je s svojo rigidnostjo dala v roke največjo konkurenčno prednost našim konkurentom po svetu. Sveta ne zanimajo naše socialne pravice, ne zanima ga kako želimo mi v Evropi živeti, oni gredo po svoje. Pokojnine, socialno zavarovanje, to so evropske zadeve. Oni tega ne poznajo in so bolj konkurenčni. Evropa ni konkurenčna pri množični proizvodnji, da niti ne govorim o Sloveniji. Strošek dela je v množični proizvodnji zelo pomemben. Pri nas je letni strošek dela manj kot 20 % končne cene, zato se proizvodnje ne splača preseliti na Kitajsko, ker bi me že logistika več stala. A če bi takih letal namesto vsak drug dan eno, izdelal dvajset tisoč na dan, potem bi bil strošek dela zelo pomemben. Že v avtomobilski industriji se dobiva bitka na šesti ali sedmi decimalki evra za sestavne dele.

 

Neizvoljeni že od leta 1991 peljejo državo. 

MZ: kako pa vam sploh uspe rasti v državi, ki tone?

IB: Najprej zato, ker ne delamo za Slovenijo, zelo malo delamo za Evropo. In zato, ker smo od vsega začetka delali za tujino, kjer smo v hudi konkurenci morali biti boljši od njih, da nam je uspelo. Mi nismo imeli zaščitenega trga kot na primer naši gradbinci. Mi smo dejansko morali biti bolj inovativni, da smo bili boljši od drugih, ker smo prišli iz »no name« države, ker smo imeli stokrat manj denarja za razvoj od drugih, a smo imeli vedno boljšo idejo ali izdelek od drugih. Zato smo tudi preživeli. In upam, da bomo tudi v prihodnje. Če ne tu, pa kje drugje. Nimam težav s tem. Če ne bomo imeli tu več možnosti za ustvarjanje in nadaljevanje naših idej, se bom morali obnašati odgovorno do naših zaposlenih in iti drugam. Verjamem, da bo za marsikaterega mojega genialca Pipistrel prej ali slej premajhne izziv in Slovenija pretesna ter bo izzive videl kje drugje. To je naravno, samo srečen sem lahko, da sem soustvarjal ljudi, ki bodo spreminjali svet na bolje.

MZ: Zaposlene imate samo štiri tujce, ste povedali na začetku, zakaj?

IB: S tujci sodelujemo drugače. Naša zakonodaja je izredno toga glede zaposlovanja tujcev. Ni enostavno zaposliti Indijca, ker je navajen, da dela več kot 12 ur na dan. V Sloveniji je 40-urni teden. Moral bi mu plačati nadure, a več kot 20 jih ne sme imeti. Tujci ne razumejo, da v Pipistrelu ne delamo nadur, da ob pol štirih zapremo vrata. Tudi Američani, ko pridejo k nam, rečejo, kaj bom pa delal po četrti uri. Zato tujcev ne zaposlujemo. … Ponosen sem, da so me Slovenci dvakrat izbrali za najbolj zaupanje vrednega poslovneža, a me je sram razglašati, ker smo v Sloveniji vrednote v podjetništvu zakopali, car si, če si lopov.

MZ: Zakaj se je to zgodilo?

IB: Hja to imamo v genih. Težko je biti pošten, če imamo za največjega narodnega junaka tihotapca Martina Krpana, utajevalca davkov. Nimamo niti enega realnega junaka, vsi so imaginarni, Peter Klepec, kralj Matjaž, Kekec … mi smo vedno bili narod hlapcev. Vsi bi nekaj imeli, samo doma ne. Imeli bi delovna mesta, a ne bi postavili tovarne, ker bo mogoče smrdelo. Najbolje bi bilo, da bi denar dobili domov, ne da bi bilo treba v službo. Zaradi tega razmišljanja bomo imeli še večje težave kot jih imamo …

DOVOLITE MI, DA SE PONOVIM

Magistra

Čestitam pronicljivim novinarjem iz Mladine, RTV SLO, Dela, Dnevnika in Pop TV, ki so takoj v magistri Alenki Bratušek takoj prepoznali novi up slovenske politike in rešiteljico Slovenije iz finančno-gospodarsko-dolžniško-moralne krize in jo upravičeno kovali v zvezde. Njene izjave, njeno znanje, njeno skromnost, njeno srčnost, njeno poštenost, njeno sočutje za soljudi, njen stil. Tako močno, da so njene izjave o sanaciji javnih financ in nasploh izhodu iz krize predstavljali kot dejstvo.

 

Magistra

Zakaj so jo evropski poslanci izžvižgali? In to evropski poslanci vseh barv?

Glede na to, kaj poveličujejo slovenski mediji, se sprašujem ducat vprašanj:

1.      Bi izžvižgali tudi uglednega strokovnjaka ekonomista Jožeta Mencingerja?

2.      Bi izžvižgali tudi vrhunskega menedžerja in socialno čutečega župana Zorana Jankovića?

3.      Bi izžvižgali tudi uglednega borca za pravice delavcev Dušana Semoliča?

4.      Bi izžvižgali tudi uglednega akademika in vodjo liberalne akademije Darka Štrajna?

5.      Bi izžvižgali tudi vrhunskega novinarja Marcela Štefančiča in pronicljivega novinarja Sinišo Gačića?

6.      Bi izžvižgali tudi slovenski šolski sistem, ki je eden najboljših v Evropi?

7.      Bi izžvižgali tudi delavsko punkersko univerzo?

8.      Bi izžvižgali tudi slovenski zdravstveni sistem, ki je eden najboljših v Evropi, še Švedi se bojda zgledujejo po nas?

9.      Bi izžvižgali tudi Mirovni inštitut?

10.   Bi izžvižgali tudi slovenski pokojninski sistem, ki je eden najboljših v Evropi?

11.   Bi izžvižgali tudi slovensko delovno-pravno zakonodajo, ki je ena najbolj učinkovitih v Evropi?

12.   Pa ja ne bi izžvižgali tudi oddaje Studi City?

Celotna Evropa je čudna. Zakaj je pristala na ta prekleti neoliberalni konsenz? Zato si je pa EU sama kriva, da jo RS prehiteva po vseh kazalcih blaginje, predvsem pa prehiteva Nemčijo, Avstrijo, Švico in ostale kapitalistične države, v katere se mladi Slovenci izseljujejo in se ne vrnejo nazaj. Prekleta socialna kapica, prekleta konkurenca v zdravstvu, prekleti kapitalizem.

Pismo magistre Junk-erju poda vse odgovore. 

Pismo magistre Junk-erju poda odgovore na 12 vprašanj 

IZJAVA TEDNA: MARCEL ŠTEFANČIČ JR. - STUDIO CITY: »OD LEKA NIMA NIHČE NIČ«.

TV nimam in tudi TV naročnine ne plačujem. Me je pa včeraj (22. 9. 2014) dekle shecalo, da gledava oddajo StudioCity preko računalnika, saj je zasledila na družabnih omrežjih, da se nasprotniki paternalistične države in zagovorniki svobode že vnaprej naslajajo nad napovedanim pogovorom med voditeljem Marcelom Štefančičem in gostoma, tovarišem Hanom iz SD in born to late pionirjem Mesecem iz ZL. Gre namreč za levičarja na različnih bregovih. Kot vedno Štefančič ni pustil dokončati govorcu misli, kadar niso bile v skladu z njegovo veroizpovedjo.

Ne bom se spuščal v podrobnosti debate, argumentacija vpletenih je bila res kakovostna in neideološka, najbolj pa me je pomirila izjava vrhunskega voditelja Štefančiča, ki je izjavil:

"V Sloveniji imamo dva farmacevtska giganta, eden je Krka drugi je Lek. Krke nismo prodali, Lek smo prodali. Ali opazite kakšno razliko med njima? Vam jaz povem: od Krke živi kompletna regija, od Leka nima nihče nič."

 

Marcel Štefančič (Studio City): »…od Leka nima nihče nič!«

Kako pronicljive misli, vsi se strinjamo, da ustvarjanje novih delovnih mest z visoko dodano vrednostjo in visoko plačo ne pomenijo nič, preseganje povprečne dodane vrednosti na zaposlenega v Sloveniji ni nič, stomilijonska vlaganja v raziskave in razvoj (Mengeš) niso nič, masivno plačevanje v proračun ni nič, predvsem pa da podjetje sploh še deluje in ni šlo v stečaj kot večina ex samoupravnih podjetij, to ni nič. Čisto nič. Vse, kar ni v skladu s samoupravljanjem s temelji Marksizma, ni nič. Čisto nič. Glejte še naprej oddajo Studio City in morda se boste zavedeli, da niste ne Edvard Kardelj, ne Marcel Štefančič, ne Jože Mencinger, ne Michael Moore, ne Siniša Gačič in niste vredni nič. Od vas nihče nima nič.

ENA REDKIH EVROPSKIH DRŽAV, KI ŠE NI UVEDLA SOCIALNE KAPICE, JE SLOVENIJA

Kaj je socialna kapica - za telebane

Bistvo socialne kapice je omejitev prispevkov za socialno varnost, kar pomeni znižanje cene dela bolj produktivnih in izobraženih. Tega Dejan Židan (SD) ne razume oz. noče razumeti, saj po sindikalistično socialno kapico imenuje kapica za bogataše. Pomeni, da mu ni mar za prihodnost mladih in da mu je vseeno, če se Sloveniji dogaja beg možganov. Bežijo seveda najsposobnejši, redkeje nekvalificirani delavci, ki se ne bodo vrnili v Slovenijo in v Slovenijo ne bodo pošiljali denarja. Kaj šele beg kapitala, kapital je tako ali tako neoliberalni protidružbeni element in je po Kardeljevih knjigah, ki jim Židan vestno sledi, nezaželen, kar naj se preseli v davčno bolj stimulativna okolja, kjer posamezniku polovice zaslužka ne pobere dobrohotna država.

 

Dejan Židan (SD): »Vseeno mi je za prihodnost mladih, vseeno mi je, če iz Slovenije bežijo najperspektivnejši mladi, socialne kapice, ki je kapica za bogate, ne bo!«.

Konkretni primeri nestimulativne obremenitve dela

Kapica za bogataše? V RS je namreč inženir ali pa univerzitetni profesor s 1.250 € neto plače že tako nesramno bogat, da je potrebno njegov dohodek konfiscirati z 41 % davčno stopnjo in denar razdeliti za financiranje študija filozofije in sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ter za delovanje Delavsko punkerske univerze. Lansko leto smo dobili še 50 % dohodninski razred.

Glede na podatke DURS iz leta 2012, je bilo v najvišjem razredu približno 15 % zavezancev, ki so plačali skoraj dve tretjini dohodnine (61,3 %). Slovenija je torej država, ki je bolj naklonjena delovnim mestom, kjer se ustvarja nizka dodana vrednost, kar pomeni nizke plače. Visoka davčna progresija za delovna mesta tipa inženirjev Igorja Akrapoviča, ki ustvarjajo visoko dodano vrednost, nikakor ni spodbudna. Ne bi ponavljal, kako inženir v sosednjem Grazu pri 3000 € bruto plače (cena delodajalca), dobi bistveno več na račun kot delavec v Ljubljani pri 3000 € bruto plače, pa še storitve, ki ji nudi država (financirane preko davkov) so v Avstriji kakovostnejše. Izpostavil sem Avstrijo, ker sodi med države z višjimi davčnimi obremenitvami dela.

Po podatkih SURS je bila povprečna mesečna plača v mesecu maju 2014 v zasebnem sektorju okrog 930 €, v javnem sektorju pa okrog 1130 €, skupno povprečje je torej okrog 1000 €. Zanimivo pa je, da oseba, ki zasluži približno 250 evrov neto več od neto povprečne plače spada prosto po Židanu v del najbogatejšega prebivalstva in se uvrsti v 41 % davčni razred.

Še ena Delova »netendenciozna« anketa (8. 8. 2014)

Ali potrebujemo socialno kapico?

Torej kaj potrebujemo? Potrebujemo sistem dohodninskih razredov, ki bo omogočal mobilnost med razredi, kar pomeni občutno razširitev tretjega dohodninskega razreda in omejitev prispevkov navzgor.

Kapital ima urne nogé, ker ima tudi možgane, ko oboje pobegne, ostane v državi samo še kup birokratov, zaslužnih profesorjev in množica prevaranih ljudi brez perspektive, ki pridobivajo storitve in transferje tako opevane socialne države. Ne pozabite, da brez grdega kapitala ni mogoče financirati socialne države, javnega zdravstva in javnega šolstva.

 

Mladi možgani: »Bežimo stran od socializma, smo mladi, neumni pa nismo!« 

»Postranska« težava je seveda v kakovosti in ceni storitev, ki jih nudi država. Kljub brutalnim obdavčitvam, imamo še vedno imamo ogromno stroškov, ki jih ne krije država (zdravstveni pregledi, zdravila, šolske potrebščine, luknjaste ceste itd.).

Izpad davkov je seveda možno povrniti z ostalimi strukturnimi reformami, npr. zdravstva, šolstva, penzij ter storitev javne uprave. S tem noben pošteni aktivni državljan RS (delavec če hočete) ne bo prikrajšan. Strukturne reforme bi prikrajšale zgolj parazite – svetovalne in PR službe javni upravi in podjetjem v državni lasti, dobavitelje opreme javni upravi in podjetjem v državni lasti, razne nepotrebne funkcionarje, sindikaliste in ostale pijavke.

Še vedno trdite, da gre za kapico za bogataše ali za to, da preprečimo, da nam možgani in kapital ne pobegnejo v manj socialistične države? 

INTERVJU - VIKEND MAGAZIN 1. 8. 2014 - GLASBENIK MIHA BLAŽIČ N'TOKO

V današnjem Vikend magazinu (1. 8. 2014, stran 6-7), prilogi levičarskega Dela, ki je izdatno subvencioniran iz davkoplačevalskega denarja, ki ga plačujejo tudi najrevnejši, je bil objavljen intervju z glasbenikom Miho Blažičim - N'Tokom. Intervju je opravil Alen Steržaj.

Ne bom se opredeljeval do njegove glasbe, je pa po njegovem lastnem mnenju nekomercialna in zelo kakovostna.

Iz intervjuja lahko razberemo predvsem naslednja stališča N'Toka:

1.  Slovensko glasbo je potrebno subvencionirati iz davkoplačevalskega denarja, ki ga plačujejo tudi tisti z minimalno plačo in se komaj preživljajo iz meseca v mesec. Tudi ti namreč plačujejo davke, saj so levičarski mediji s podporo levičarskih strank in sindikatov zrušili Mrkaićev predlog enotne davčne stopnje, po katerem tisti z najnižjimi dohodki ne bi plačevali davkov.

2.    Politkomisarji naj odrejajo kaj je kakovostna glasba in kaj ni, hkrati se na podlagi tega deli državni denar in predvaja režimu ustrezno glasbo.

3.      Miha Blažič N'Toko trdi, da je njegova glasba kakovostna.

N'Toko degradira vse Slovence na stopnjo otroka

N'Toko meni: »Povsem prepuščati glasbo trgu, je kot prepustiti otroku, da sam določi, kaj bo jedel - seveda bo zbral sladoled, kar pa zagotovo ne bo dobro za njegovo zdravje.«

Torej Slovenci, vsi ste opravilno nesposobni bebci, na ravni osemletnega otroka in potrebujte politkomisarje, ki vam bodo odrejali katera glasba je dobra za vaš psihofizični razvoj in katera ne. Po mnenju N'Toka Modrijani slabo vplivajo na vaš mentalni razvoj, vsa alternativna glasba pa nasprotno vpliva zelo pozitivno na vaš mentalni razvoj.

 

Tovariš N'Toko (na sliki), predlagam naslednje:  če vam dobiček in denar smrdita, izdelajte nosilce zvoka in jih razdelite brezplačno, hkrati tudi brezplačno koncertirajte po vsem svetu, vse na lastne stroške. Tako boste bolj načelni kot vaši idoli iz Združane levice, ki se (še) niso odpovedali svojim poslanskim honorarjem, ki prihajajo preko kreditov iz neoliberalnih kapitalističnih držav.

N'Toko - po mnenju Steržaja srdit borec proti kapitalizmu, komercializaciji, potrošništvu in seveda neoliberalizmu (opomba blogerja: karkoli že to je, če kdo ve, naj sporoči)

N'Toka moti Jan Plestenjak, ki je s svojim delom zaslužil denar (nisem poslušalec Plestenjaka, da ne bo pomote).

N'Toko: »Z Janom neposredno nisem imel polemike. Na njegovo izjavo se je odzvalo več glasbenih kritikov in je dal skupinski odgovor, ki pa mene ni prepričal. Češ, kaj glasbeniki tarnamo nad razmerami, če pa nismo ustvarili ničesar, kar bi se dalo dobro prodati. On služi, kar naj bi pomenilo, da je nekaj v življenju ustvaril. To je kar precejšen povzetek 'današnjega časa - če je izdelek kupilo veliko ljudi, pomeni, da je kakovosten. Potreba po služenju je dobila prednost pred ustvarjanjem kakovosti.«

V bran Plestenjaku in podobnim hudobnim neoliberalnim glasbenikom lahko napišem samo to, da ne gre za to, da je kakovostno, kar se dobro prodaja, temveč, da če posameznik ne more živeti od svojega umetniškega ustvarjanja (npr. glasbe), naj ne pričakuje, da mu bodo davkoplačevalci plačevali razliko. Naj glasbenik ne igra velike zvezde in si najde dodaten vir zaslužka. Tovariš N'Toko, menim tudi, da o kakovosti lastnega glasbenega ustvarjanja težko sodi vsak zase, ogledalo naj postavijo drugi.

N'Toko: »Že deset let ni novega glasbenega imena, ki bi napolnilo veliko dvorano… V devetdesetih so bile v Sloveniji dobre medijske in festivalske možnosti, da so se novi bendi lahko uveljavili. Ker ni bilo vse prepuščeno trgu, vlagalo se je v nova imena in scena se je pomlajevala … Danes, pa je vse prepuščeno samo trgu, toda vidimo, da konkurenčnost na trgu ne ustvarja bolj kakovostne ponudbe, pač pa čedalje več pofla.«

Več pofla? Kot velik dolgoletni ljubitelj težkometalne glasbe se s tem nikakor ne strinjam. Glasbene supine so ne samo po mojem okusu, temveč tudi objektivno glede kakovosti igranja in produkcije tonskih zapisov na bistveno višjem nivoju kot v devetdesetih. Precej od tega vključno s promocijo jim omogoča hudobno-neoliberalno-otroke-jedoča kapitalistična globalizacija in mednarodna konkurenca. Če pa v pop glasbi ni nove Siddharte, bodo pač še vedno oni številka 1, ne gre na silo, tovariš N'Toko, subvencije ne bodo naredile kakovostnih skupin in napolnile dvoran.

Radio 1 – dno glasbenega okusa?

Steržaj: »Kaj je po vaše bolj prav: pustiti ljudem, da se sami odločijo, kaj bodo poslušali, ali jim vsiljevati vsebine, ki jih bodo za kakovostne določili uredniki, komisije, žirije in bo spet nekdo nekoga prikrajšal?«

Za spremembo netendenciozno vprašanje…

N'Toko: »Saj tudi »prosti« trg ni povsem neodvisen - še vedno za njim stojijo ljudje, na primer na komercialnih radijskih postajah, ki to, kaj se bo vrtelo, določijo na podlagi telefonskih anket. Ne drži, da bi ljudje, če bi imeli povsem svobodno izbiro, izbrali prav takšen program, kot ga ima Radio 1. Seveda se morajo ljudje sami odločati, kaj bodo poslušali, ampak verjamem, da če bi jih sposobni strokovnjaki, ki se spoznajo na kakovost v glasbi, usmerjali in jim ponujali različne stvari, ne le eno, ustaljeno in prežvečeno komercialno shemo, bi se scena razvijala … Podobno bi tudi organizatorji koncertov morali dajati možnost mladim in drugačnim glasbenikom.«

Radia ne poslušam, sem ga pa prisiljen plačevati, ker imam v avtu radio (TV naročnino mi je uspelo odjaviti), zato sem se po vsem javnem pljuvanju »priznanih nekomercialnih kakovostnih glasbenikov«

 prav zavestno spravil poslušati Radio 1, da slišim to grozljivko. Pričakoval sem program napolnjen z blebetanjem v slengu in večino repertoarja v turbo folk maniri. Kaj sem ugotovil po treh dneh poslušanja? Govorijo malo, glasba pa je popolnoma sprejemljiva in večinoma ni šrot, veliko je popevk iz osemdesetih. Gre za zamero in zavist glasbenikov, ki se očitno previsoko cenijo in jih na Radiu 1 ne predvajajo.

Torej vam »priznanim nekomercialnih kakovostnim glasbenikom« ostanejo uredniki na VALU 202, ki vam bodo z veseljem predajali vaše slengovske hiphopovske umotvore. Pogoja sta zgolj dva, da ste režimski, torej proti trgu, svobodi in kapitalizmu ter da primaknete kuvertico, kaj ne Dragan & Co?

Prejšnji teden vrnil iz nemškega težko-metalnega festivala Headbangers Open Air – polno! Marsikateri evropski festival z alternativno glasbo je bil letos razprodan in komercialno – tržno uspešen, gre za petmestne številke.

Sam sem se nekoč ukvarjal z organizacijo alternativnih glasbenih koncertov (tudi tujih izvajalcev) in če je promocija dobra in glasbeniki zanimivi, se da narediti tudi na področju alternativne glasbe uspešne koncerte. To sem delal ljubiteljsko, zato sem ves denar, ki sem ga kot organizator pokasiral od vstopnine, izročil glasbenikom, v podporo scene.

Steržaj: »Kako naj organizatorji koncertov vzgajajo ljudi z alternativno glasbo, če pa v klub pride premalo ljudi, ker gredo raje žurat na Modrijane?«

Tovariš Steržaj, osebno (preko službe) poznam Blaža Švaba iz Modrijanov in lahko rečem, da si dobro kariero res zasluži, gre za enega največjih garačev kar sem jih v življenju poznal, poleg tega, da ima letno skoraj toliko koncertov kot je dni v tednu, hkrati kakovostno opravlja še dve službi, je hiperaktivec. Kmalu se mu bo garanje začel poznati na zdravju, če se mu ne pozna že danes in bo definitivno pregorel. Klasična slovenska zelena zavist.

N'Toko: »Ampak v Evropi alternativno sceno vsaj subvencionirajo, medtem, ko je v Ameriki ali na Japonskem res vse še bolj kruto prepuščeno trgu. Tam si alternativna scena vse plačuje sama, nima dostopa do medijev, nima subvencij. In Slovenija gre čedalje bolj v to smer. Če se išče samo finančna opravičljivost za glasbeno dejavnost, na sceni obstajajo samo Plestenjaki … Človeškega življenja ne znamo več upravičiti z ničimer drugim kakor s tem, ali ustvarja profit.«

Dobro tovariš N'Toko, potem pa delajte svojo glasbeno kariero brezplačno, če vam dobiček in denar smrdita. Izdelajte nosilce zvoka in jih razdelite brezplačno, hkrati pa brezplačno koncertirajte po vsem svetu, vse na lastne stroške. Sicer se bom upravičeno vprašal: kje je logika? Saj v % ne gre za handikapirane glasbenike, invalide, zakaj bi jim potem plošče, koncerte in plače doniral proračun, je ego previsoko?

Steržaj: »Prav zaradi teh vrednot ste pred volitvami javno podprli levo opcijo, ki ima res čudovite vrednote in ideje, vendar je vprašljiva njihova uresničitev v zdajšnjih gospodarskih in etičnih razmerah.«

N'Toko: »Uspeh se mi zdi že to, da se vračajo te ideje v družbo, v politiko. Da se menjajo obrazi. Nekaj se premika.«

Dejstvo je, da Steržaj in N'Toko podpirata Združeno levico, ki zagovarja vrednote totalitarnega demokratičnega socializma, ki ga je v preteklosti poosebljala Stasi v Nemški demokratični republiki in ga danes pooseblja demokratična republika Koreja. Dobra popotnica za ekonomski in socialni preboj državljanov RS. Za enkrat so poslanci ZL ravno toliko načelni kot N'Toko, saj se niso odpovedali svojim poslanskim honorarjem, ki prihajajo preko kreditov iz neoliberalnih kapitalističnih držav.