IZJAVA TEDNA: IVO BOSCAROL – »SPOZNAL SEM, DA IMA DRŽAVA VEDNO DVA PREMIERA: ENEGA, KI GA LJUDJE IZVOLIJO, DRUGI PA JE SEMOLIČ S SINDIKATI, KI DEJANSKO PELJEJO DRŽAVO, ODKAR OBSTAJA.«

Zanimiv pojav, tokratna izjava tedna (v pozitivnem smislu) je ušla cenzuri avantgardnih sil v Delovi Sobotni prilogi (18. 10. 2014, str. 4-7) v intervjuju s podjetnikom Ivom Boscarolom z naslovom »Vedno sanjam podnevi, torej sem realist«. Intervju pa je izvedla vedno objektivna novinarka Milena Zupanič.

MZ: Bili ste aktivni v politiki. Ste nad politiko obupali?

IB: Ja. V politiko sem šel z velikim entuziazmom. Mislil sem, da lahko vpeljem podjetniško razmišljanje. Razočaranje je bilo veliko. Spoznal sem, da ima država vedno dva premiera: enega, ki ga ljudje izvolijo, drugi pa je Semolič s sindikati, ki dejansko peljejo državo, odkar obstaja. Ko sem to videl, sem rekel, škoda moje energije, jo rajši dam v svoje podjetje. Niti komentirati nočem več politike. To je izgubljena zgodba.

Priporočam branje celotnega intervjuja, dodajam pa še nekaj heretičnih misli, ki niso v skladu s temeljno samoupravno avantgardno strujo proletarskega ljudstva RS:

MZ: Sistem za proizvodnjo in ravnanje z ljudmi ste kupili od Toyote na Japonskem: Kako se obnese v slovenski kulturi?

IB: Ne glede na to, da je Japonska najbolj kapitalistična država, imajo človeka na prvem mestu. …

MZ: Kaj pa Evropa?

IB: Evropa je zelo tradicionalistična. Okolje mora biti bistveno bolj fleksibilno, bolj naklonjeno spremembam. Ravno danes sem prebral, kako Slovenija pada na lestvicah konkurenčnosti. Prehiteli so nas Kolumbija, Črna Gora, Vietnam … Evropa je s svojo rigidnostjo dala v roke največjo konkurenčno prednost našim konkurentom po svetu. Sveta ne zanimajo naše socialne pravice, ne zanima ga kako želimo mi v Evropi živeti, oni gredo po svoje. Pokojnine, socialno zavarovanje, to so evropske zadeve. Oni tega ne poznajo in so bolj konkurenčni. Evropa ni konkurenčna pri množični proizvodnji, da niti ne govorim o Sloveniji. Strošek dela je v množični proizvodnji zelo pomemben. Pri nas je letni strošek dela manj kot 20 % končne cene, zato se proizvodnje ne splača preseliti na Kitajsko, ker bi me že logistika več stala. A če bi takih letal namesto vsak drug dan eno, izdelal dvajset tisoč na dan, potem bi bil strošek dela zelo pomemben. Že v avtomobilski industriji se dobiva bitka na šesti ali sedmi decimalki evra za sestavne dele.

 

Neizvoljeni že od leta 1991 peljejo državo. 

MZ: kako pa vam sploh uspe rasti v državi, ki tone?

IB: Najprej zato, ker ne delamo za Slovenijo, zelo malo delamo za Evropo. In zato, ker smo od vsega začetka delali za tujino, kjer smo v hudi konkurenci morali biti boljši od njih, da nam je uspelo. Mi nismo imeli zaščitenega trga kot na primer naši gradbinci. Mi smo dejansko morali biti bolj inovativni, da smo bili boljši od drugih, ker smo prišli iz »no name« države, ker smo imeli stokrat manj denarja za razvoj od drugih, a smo imeli vedno boljšo idejo ali izdelek od drugih. Zato smo tudi preživeli. In upam, da bomo tudi v prihodnje. Če ne tu, pa kje drugje. Nimam težav s tem. Če ne bomo imeli tu več možnosti za ustvarjanje in nadaljevanje naših idej, se bom morali obnašati odgovorno do naših zaposlenih in iti drugam. Verjamem, da bo za marsikaterega mojega genialca Pipistrel prej ali slej premajhne izziv in Slovenija pretesna ter bo izzive videl kje drugje. To je naravno, samo srečen sem lahko, da sem soustvarjal ljudi, ki bodo spreminjali svet na bolje.

MZ: Zaposlene imate samo štiri tujce, ste povedali na začetku, zakaj?

IB: S tujci sodelujemo drugače. Naša zakonodaja je izredno toga glede zaposlovanja tujcev. Ni enostavno zaposliti Indijca, ker je navajen, da dela več kot 12 ur na dan. V Sloveniji je 40-urni teden. Moral bi mu plačati nadure, a več kot 20 jih ne sme imeti. Tujci ne razumejo, da v Pipistrelu ne delamo nadur, da ob pol štirih zapremo vrata. Tudi Američani, ko pridejo k nam, rečejo, kaj bom pa delal po četrti uri. Zato tujcev ne zaposlujemo. … Ponosen sem, da so me Slovenci dvakrat izbrali za najbolj zaupanje vrednega poslovneža, a me je sram razglašati, ker smo v Sloveniji vrednote v podjetništvu zakopali, car si, če si lopov.

MZ: Zakaj se je to zgodilo?

IB: Hja to imamo v genih. Težko je biti pošten, če imamo za največjega narodnega junaka tihotapca Martina Krpana, utajevalca davkov. Nimamo niti enega realnega junaka, vsi so imaginarni, Peter Klepec, kralj Matjaž, Kekec … mi smo vedno bili narod hlapcev. Vsi bi nekaj imeli, samo doma ne. Imeli bi delovna mesta, a ne bi postavili tovarne, ker bo mogoče smrdelo. Najbolje bi bilo, da bi denar dobili domov, ne da bi bilo treba v službo. Zaradi tega razmišljanja bomo imeli še večje težave kot jih imamo …

DOVOLITE MI, DA SE PONOVIM

Magistra

Čestitam pronicljivim novinarjem iz Mladine, RTV SLO, Dela, Dnevnika in Pop TV, ki so takoj v magistri Alenki Bratušek takoj prepoznali novi up slovenske politike in rešiteljico Slovenije iz finančno-gospodarsko-dolžniško-moralne krize in jo upravičeno kovali v zvezde. Njene izjave, njeno znanje, njeno skromnost, njeno srčnost, njeno poštenost, njeno sočutje za soljudi, njen stil. Tako močno, da so njene izjave o sanaciji javnih financ in nasploh izhodu iz krize predstavljali kot dejstvo.

 

Magistra

Zakaj so jo evropski poslanci izžvižgali? In to evropski poslanci vseh barv?

Glede na to, kaj poveličujejo slovenski mediji, se sprašujem ducat vprašanj:

1.      Bi izžvižgali tudi uglednega strokovnjaka ekonomista Jožeta Mencingerja?

2.      Bi izžvižgali tudi vrhunskega menedžerja in socialno čutečega župana Zorana Jankovića?

3.      Bi izžvižgali tudi uglednega borca za pravice delavcev Dušana Semoliča?

4.      Bi izžvižgali tudi uglednega akademika in vodjo liberalne akademije Darka Štrajna?

5.      Bi izžvižgali tudi vrhunskega novinarja Marcela Štefančiča in pronicljivega novinarja Sinišo Gačića?

6.      Bi izžvižgali tudi slovenski šolski sistem, ki je eden najboljših v Evropi?

7.      Bi izžvižgali tudi delavsko punkersko univerzo?

8.      Bi izžvižgali tudi slovenski zdravstveni sistem, ki je eden najboljših v Evropi, še Švedi se bojda zgledujejo po nas?

9.      Bi izžvižgali tudi Mirovni inštitut?

10.   Bi izžvižgali tudi slovenski pokojninski sistem, ki je eden najboljših v Evropi?

11.   Bi izžvižgali tudi slovensko delovno-pravno zakonodajo, ki je ena najbolj učinkovitih v Evropi?

12.   Pa ja ne bi izžvižgali tudi oddaje Studi City?

Celotna Evropa je čudna. Zakaj je pristala na ta prekleti neoliberalni konsenz? Zato si je pa EU sama kriva, da jo RS prehiteva po vseh kazalcih blaginje, predvsem pa prehiteva Nemčijo, Avstrijo, Švico in ostale kapitalistične države, v katere se mladi Slovenci izseljujejo in se ne vrnejo nazaj. Prekleta socialna kapica, prekleta konkurenca v zdravstvu, prekleti kapitalizem.

Pismo magistre Junk-erju poda vse odgovore. 

Pismo magistre Junk-erju poda odgovore na 12 vprašanj 

IZJAVA TEDNA: MARCEL ŠTEFANČIČ JR. - STUDIO CITY: »OD LEKA NIMA NIHČE NIČ«.

TV nimam in tudi TV naročnine ne plačujem. Me je pa včeraj (22. 9. 2014) dekle shecalo, da gledava oddajo StudioCity preko računalnika, saj je zasledila na družabnih omrežjih, da se nasprotniki paternalistične države in zagovorniki svobode že vnaprej naslajajo nad napovedanim pogovorom med voditeljem Marcelom Štefančičem in gostoma, tovarišem Hanom iz SD in born to late pionirjem Mesecem iz ZL. Gre namreč za levičarja na različnih bregovih. Kot vedno Štefančič ni pustil dokončati govorcu misli, kadar niso bile v skladu z njegovo veroizpovedjo.

Ne bom se spuščal v podrobnosti debate, argumentacija vpletenih je bila res kakovostna in neideološka, najbolj pa me je pomirila izjava vrhunskega voditelja Štefančiča, ki je izjavil:

"V Sloveniji imamo dva farmacevtska giganta, eden je Krka drugi je Lek. Krke nismo prodali, Lek smo prodali. Ali opazite kakšno razliko med njima? Vam jaz povem: od Krke živi kompletna regija, od Leka nima nihče nič."

 

Marcel Štefančič (Studio City): »…od Leka nima nihče nič!«

Kako pronicljive misli, vsi se strinjamo, da ustvarjanje novih delovnih mest z visoko dodano vrednostjo in visoko plačo ne pomenijo nič, preseganje povprečne dodane vrednosti na zaposlenega v Sloveniji ni nič, stomilijonska vlaganja v raziskave in razvoj (Mengeš) niso nič, masivno plačevanje v proračun ni nič, predvsem pa da podjetje sploh še deluje in ni šlo v stečaj kot večina ex samoupravnih podjetij, to ni nič. Čisto nič. Vse, kar ni v skladu s samoupravljanjem s temelji Marksizma, ni nič. Čisto nič. Glejte še naprej oddajo Studio City in morda se boste zavedeli, da niste ne Edvard Kardelj, ne Marcel Štefančič, ne Jože Mencinger, ne Michael Moore, ne Siniša Gačič in niste vredni nič. Od vas nihče nima nič.

ENA REDKIH EVROPSKIH DRŽAV, KI ŠE NI UVEDLA SOCIALNE KAPICE, JE SLOVENIJA

Kaj je socialna kapica - za telebane

Bistvo socialne kapice je omejitev prispevkov za socialno varnost, kar pomeni znižanje cene dela bolj produktivnih in izobraženih. Tega Dejan Židan (SD) ne razume oz. noče razumeti, saj po sindikalistično socialno kapico imenuje kapica za bogataše. Pomeni, da mu ni mar za prihodnost mladih in da mu je vseeno, če se Sloveniji dogaja beg možganov. Bežijo seveda najsposobnejši, redkeje nekvalificirani delavci, ki se ne bodo vrnili v Slovenijo in v Slovenijo ne bodo pošiljali denarja. Kaj šele beg kapitala, kapital je tako ali tako neoliberalni protidružbeni element in je po Kardeljevih knjigah, ki jim Židan vestno sledi, nezaželen, kar naj se preseli v davčno bolj stimulativna okolja, kjer posamezniku polovice zaslužka ne pobere dobrohotna država.

 

Dejan Židan (SD): »Vseeno mi je za prihodnost mladih, vseeno mi je, če iz Slovenije bežijo najperspektivnejši mladi, socialne kapice, ki je kapica za bogate, ne bo!«.

Konkretni primeri nestimulativne obremenitve dela

Kapica za bogataše? V RS je namreč inženir ali pa univerzitetni profesor s 1.250 € neto plače že tako nesramno bogat, da je potrebno njegov dohodek konfiscirati z 41 % davčno stopnjo in denar razdeliti za financiranje študija filozofije in sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ter za delovanje Delavsko punkerske univerze. Lansko leto smo dobili še 50 % dohodninski razred.

Glede na podatke DURS iz leta 2012, je bilo v najvišjem razredu približno 15 % zavezancev, ki so plačali skoraj dve tretjini dohodnine (61,3 %). Slovenija je torej država, ki je bolj naklonjena delovnim mestom, kjer se ustvarja nizka dodana vrednost, kar pomeni nizke plače. Visoka davčna progresija za delovna mesta tipa inženirjev Igorja Akrapoviča, ki ustvarjajo visoko dodano vrednost, nikakor ni spodbudna. Ne bi ponavljal, kako inženir v sosednjem Grazu pri 3000 € bruto plače (cena delodajalca), dobi bistveno več na račun kot delavec v Ljubljani pri 3000 € bruto plače, pa še storitve, ki ji nudi država (financirane preko davkov) so v Avstriji kakovostnejše. Izpostavil sem Avstrijo, ker sodi med države z višjimi davčnimi obremenitvami dela.

Po podatkih SURS je bila povprečna mesečna plača v mesecu maju 2014 v zasebnem sektorju okrog 930 €, v javnem sektorju pa okrog 1130 €, skupno povprečje je torej okrog 1000 €. Zanimivo pa je, da oseba, ki zasluži približno 250 evrov neto več od neto povprečne plače spada prosto po Židanu v del najbogatejšega prebivalstva in se uvrsti v 41 % davčni razred.

Še ena Delova »netendenciozna« anketa (8. 8. 2014)

Ali potrebujemo socialno kapico?

Torej kaj potrebujemo? Potrebujemo sistem dohodninskih razredov, ki bo omogočal mobilnost med razredi, kar pomeni občutno razširitev tretjega dohodninskega razreda in omejitev prispevkov navzgor.

Kapital ima urne nogé, ker ima tudi možgane, ko oboje pobegne, ostane v državi samo še kup birokratov, zaslužnih profesorjev in množica prevaranih ljudi brez perspektive, ki pridobivajo storitve in transferje tako opevane socialne države. Ne pozabite, da brez grdega kapitala ni mogoče financirati socialne države, javnega zdravstva in javnega šolstva.

 

Mladi možgani: »Bežimo stran od socializma, smo mladi, neumni pa nismo!« 

»Postranska« težava je seveda v kakovosti in ceni storitev, ki jih nudi država. Kljub brutalnim obdavčitvam, imamo še vedno imamo ogromno stroškov, ki jih ne krije država (zdravstveni pregledi, zdravila, šolske potrebščine, luknjaste ceste itd.).

Izpad davkov je seveda možno povrniti z ostalimi strukturnimi reformami, npr. zdravstva, šolstva, penzij ter storitev javne uprave. S tem noben pošteni aktivni državljan RS (delavec če hočete) ne bo prikrajšan. Strukturne reforme bi prikrajšale zgolj parazite – svetovalne in PR službe javni upravi in podjetjem v državni lasti, dobavitelje opreme javni upravi in podjetjem v državni lasti, razne nepotrebne funkcionarje, sindikaliste in ostale pijavke.

Še vedno trdite, da gre za kapico za bogataše ali za to, da preprečimo, da nam možgani in kapital ne pobegnejo v manj socialistične države? 

INTERVJU - VIKEND MAGAZIN 1. 8. 2014 - GLASBENIK MIHA BLAŽIČ N'TOKO

V današnjem Vikend magazinu (1. 8. 2014, stran 6-7), prilogi levičarskega Dela, ki je izdatno subvencioniran iz davkoplačevalskega denarja, ki ga plačujejo tudi najrevnejši, je bil objavljen intervju z glasbenikom Miho Blažičim - N'Tokom. Intervju je opravil Alen Steržaj.

Ne bom se opredeljeval do njegove glasbe, je pa po njegovem lastnem mnenju nekomercialna in zelo kakovostna.

Iz intervjuja lahko razberemo predvsem naslednja stališča N'Toka:

1.  Slovensko glasbo je potrebno subvencionirati iz davkoplačevalskega denarja, ki ga plačujejo tudi tisti z minimalno plačo in se komaj preživljajo iz meseca v mesec. Tudi ti namreč plačujejo davke, saj so levičarski mediji s podporo levičarskih strank in sindikatov zrušili Mrkaićev predlog enotne davčne stopnje, po katerem tisti z najnižjimi dohodki ne bi plačevali davkov.

2.    Politkomisarji naj odrejajo kaj je kakovostna glasba in kaj ni, hkrati se na podlagi tega deli državni denar in predvaja režimu ustrezno glasbo.

3.      Miha Blažič N'Toko trdi, da je njegova glasba kakovostna.

N'Toko degradira vse Slovence na stopnjo otroka

N'Toko meni: »Povsem prepuščati glasbo trgu, je kot prepustiti otroku, da sam določi, kaj bo jedel - seveda bo zbral sladoled, kar pa zagotovo ne bo dobro za njegovo zdravje.«

Torej Slovenci, vsi ste opravilno nesposobni bebci, na ravni osemletnega otroka in potrebujte politkomisarje, ki vam bodo odrejali katera glasba je dobra za vaš psihofizični razvoj in katera ne. Po mnenju N'Toka Modrijani slabo vplivajo na vaš mentalni razvoj, vsa alternativna glasba pa nasprotno vpliva zelo pozitivno na vaš mentalni razvoj.

 

Tovariš N'Toko (na sliki), predlagam naslednje:  če vam dobiček in denar smrdita, izdelajte nosilce zvoka in jih razdelite brezplačno, hkrati tudi brezplačno koncertirajte po vsem svetu, vse na lastne stroške. Tako boste bolj načelni kot vaši idoli iz Združane levice, ki se (še) niso odpovedali svojim poslanskim honorarjem, ki prihajajo preko kreditov iz neoliberalnih kapitalističnih držav.

N'Toko - po mnenju Steržaja srdit borec proti kapitalizmu, komercializaciji, potrošništvu in seveda neoliberalizmu (opomba blogerja: karkoli že to je, če kdo ve, naj sporoči)

N'Toka moti Jan Plestenjak, ki je s svojim delom zaslužil denar (nisem poslušalec Plestenjaka, da ne bo pomote).

N'Toko: »Z Janom neposredno nisem imel polemike. Na njegovo izjavo se je odzvalo več glasbenih kritikov in je dal skupinski odgovor, ki pa mene ni prepričal. Češ, kaj glasbeniki tarnamo nad razmerami, če pa nismo ustvarili ničesar, kar bi se dalo dobro prodati. On služi, kar naj bi pomenilo, da je nekaj v življenju ustvaril. To je kar precejšen povzetek 'današnjega časa - če je izdelek kupilo veliko ljudi, pomeni, da je kakovosten. Potreba po služenju je dobila prednost pred ustvarjanjem kakovosti.«

V bran Plestenjaku in podobnim hudobnim neoliberalnim glasbenikom lahko napišem samo to, da ne gre za to, da je kakovostno, kar se dobro prodaja, temveč, da če posameznik ne more živeti od svojega umetniškega ustvarjanja (npr. glasbe), naj ne pričakuje, da mu bodo davkoplačevalci plačevali razliko. Naj glasbenik ne igra velike zvezde in si najde dodaten vir zaslužka. Tovariš N'Toko, menim tudi, da o kakovosti lastnega glasbenega ustvarjanja težko sodi vsak zase, ogledalo naj postavijo drugi.

N'Toko: »Že deset let ni novega glasbenega imena, ki bi napolnilo veliko dvorano… V devetdesetih so bile v Sloveniji dobre medijske in festivalske možnosti, da so se novi bendi lahko uveljavili. Ker ni bilo vse prepuščeno trgu, vlagalo se je v nova imena in scena se je pomlajevala … Danes, pa je vse prepuščeno samo trgu, toda vidimo, da konkurenčnost na trgu ne ustvarja bolj kakovostne ponudbe, pač pa čedalje več pofla.«

Več pofla? Kot velik dolgoletni ljubitelj težkometalne glasbe se s tem nikakor ne strinjam. Glasbene supine so ne samo po mojem okusu, temveč tudi objektivno glede kakovosti igranja in produkcije tonskih zapisov na bistveno višjem nivoju kot v devetdesetih. Precej od tega vključno s promocijo jim omogoča hudobno-neoliberalno-otroke-jedoča kapitalistična globalizacija in mednarodna konkurenca. Če pa v pop glasbi ni nove Siddharte, bodo pač še vedno oni številka 1, ne gre na silo, tovariš N'Toko, subvencije ne bodo naredile kakovostnih skupin in napolnile dvoran.

Radio 1 – dno glasbenega okusa?

Steržaj: »Kaj je po vaše bolj prav: pustiti ljudem, da se sami odločijo, kaj bodo poslušali, ali jim vsiljevati vsebine, ki jih bodo za kakovostne določili uredniki, komisije, žirije in bo spet nekdo nekoga prikrajšal?«

Za spremembo netendenciozno vprašanje…

N'Toko: »Saj tudi »prosti« trg ni povsem neodvisen - še vedno za njim stojijo ljudje, na primer na komercialnih radijskih postajah, ki to, kaj se bo vrtelo, določijo na podlagi telefonskih anket. Ne drži, da bi ljudje, če bi imeli povsem svobodno izbiro, izbrali prav takšen program, kot ga ima Radio 1. Seveda se morajo ljudje sami odločati, kaj bodo poslušali, ampak verjamem, da če bi jih sposobni strokovnjaki, ki se spoznajo na kakovost v glasbi, usmerjali in jim ponujali različne stvari, ne le eno, ustaljeno in prežvečeno komercialno shemo, bi se scena razvijala … Podobno bi tudi organizatorji koncertov morali dajati možnost mladim in drugačnim glasbenikom.«

Radia ne poslušam, sem ga pa prisiljen plačevati, ker imam v avtu radio (TV naročnino mi je uspelo odjaviti), zato sem se po vsem javnem pljuvanju »priznanih nekomercialnih kakovostnih glasbenikov«

 prav zavestno spravil poslušati Radio 1, da slišim to grozljivko. Pričakoval sem program napolnjen z blebetanjem v slengu in večino repertoarja v turbo folk maniri. Kaj sem ugotovil po treh dneh poslušanja? Govorijo malo, glasba pa je popolnoma sprejemljiva in večinoma ni šrot, veliko je popevk iz osemdesetih. Gre za zamero in zavist glasbenikov, ki se očitno previsoko cenijo in jih na Radiu 1 ne predvajajo.

Torej vam »priznanim nekomercialnih kakovostnim glasbenikom« ostanejo uredniki na VALU 202, ki vam bodo z veseljem predajali vaše slengovske hiphopovske umotvore. Pogoja sta zgolj dva, da ste režimski, torej proti trgu, svobodi in kapitalizmu ter da primaknete kuvertico, kaj ne Dragan & Co?

Prejšnji teden vrnil iz nemškega težko-metalnega festivala Headbangers Open Air – polno! Marsikateri evropski festival z alternativno glasbo je bil letos razprodan in komercialno – tržno uspešen, gre za petmestne številke.

Sam sem se nekoč ukvarjal z organizacijo alternativnih glasbenih koncertov (tudi tujih izvajalcev) in če je promocija dobra in glasbeniki zanimivi, se da narediti tudi na področju alternativne glasbe uspešne koncerte. To sem delal ljubiteljsko, zato sem ves denar, ki sem ga kot organizator pokasiral od vstopnine, izročil glasbenikom, v podporo scene.

Steržaj: »Kako naj organizatorji koncertov vzgajajo ljudi z alternativno glasbo, če pa v klub pride premalo ljudi, ker gredo raje žurat na Modrijane?«

Tovariš Steržaj, osebno (preko službe) poznam Blaža Švaba iz Modrijanov in lahko rečem, da si dobro kariero res zasluži, gre za enega največjih garačev kar sem jih v življenju poznal, poleg tega, da ima letno skoraj toliko koncertov kot je dni v tednu, hkrati kakovostno opravlja še dve službi, je hiperaktivec. Kmalu se mu bo garanje začel poznati na zdravju, če se mu ne pozna že danes in bo definitivno pregorel. Klasična slovenska zelena zavist.

N'Toko: »Ampak v Evropi alternativno sceno vsaj subvencionirajo, medtem, ko je v Ameriki ali na Japonskem res vse še bolj kruto prepuščeno trgu. Tam si alternativna scena vse plačuje sama, nima dostopa do medijev, nima subvencij. In Slovenija gre čedalje bolj v to smer. Če se išče samo finančna opravičljivost za glasbeno dejavnost, na sceni obstajajo samo Plestenjaki … Človeškega življenja ne znamo več upravičiti z ničimer drugim kakor s tem, ali ustvarja profit.«

Dobro tovariš N'Toko, potem pa delajte svojo glasbeno kariero brezplačno, če vam dobiček in denar smrdita. Izdelajte nosilce zvoka in jih razdelite brezplačno, hkrati pa brezplačno koncertirajte po vsem svetu, vse na lastne stroške. Sicer se bom upravičeno vprašal: kje je logika? Saj v % ne gre za handikapirane glasbenike, invalide, zakaj bi jim potem plošče, koncerte in plače doniral proračun, je ego previsoko?

Steržaj: »Prav zaradi teh vrednot ste pred volitvami javno podprli levo opcijo, ki ima res čudovite vrednote in ideje, vendar je vprašljiva njihova uresničitev v zdajšnjih gospodarskih in etičnih razmerah.«

N'Toko: »Uspeh se mi zdi že to, da se vračajo te ideje v družbo, v politiko. Da se menjajo obrazi. Nekaj se premika.«

Dejstvo je, da Steržaj in N'Toko podpirata Združeno levico, ki zagovarja vrednote totalitarnega demokratičnega socializma, ki ga je v preteklosti poosebljala Stasi v Nemški demokratični republiki in ga danes pooseblja demokratična republika Koreja. Dobra popotnica za ekonomski in socialni preboj državljanov RS. Za enkrat so poslanci ZL ravno toliko načelni kot N'Toko, saj se niso odpovedali svojim poslanskim honorarjem, ki prihajajo preko kreditov iz neoliberalnih kapitalističnih držav. 

SLAVOJ ŽIŽEK – PONOS LEVIČARJEV - PLAGI(NAZI)ATOR

Nisem se mogel upreti, da bi še jaz objavil spektakularno razkritje, ki me niti ne preseneča. Slavoj Žižek, je naredil plagiat prispevka Stanleya Hornbecka v reviji American Renaissance. Nekega blogerja je zmotila konsistentnost in lucidnost Žižkovega pisanja, ki je po navadi nekonsistentno in z napisanim stavkom zanika prejšnjega. Tako mu je uspelo odkriti, da je Žižkovo delo popolni plagiat iz ultra nacistično-rasistične revije. Zanimiv izlet priznanega marksista. Potrjuje tezo, da med kolektivističnimi idejami (nacionalnega) socializma, socializma in komunizma ni bistvenih razlik.

 

Slavoj Žižek - Marksistični plagiator nacističnih besedil, ponos levice

Še bolj bizarna stvar postane, ko se je prejšnji teden Žižek po e-pošti začel izmikati, češ, da mu je misli povedal prijatelj po telefonu:

»With regard to the recent accusations about my plagiarism, here is what happened. When I was writing the text on Derrida which contains the problematic passages, a friend told me about Kevin Macdonald’s theories, and I asked him to send me a brief resume. The friend send [sic] it to me, assuring me that I can use it freely since it merely resumes another’s line of thought. Consequently, I did just that – and I sincerely apologize for not knowing that my friend’s resume was largely borrowed from Stanley Hornbeck’s review of Macdonald’s book. (These passages are also taken over in Part III, Chapter 1, of my book The Parallax View.) As any reader can quickly establish, the problematic passages are purely informative, a report on another’s theory for which I have no affinity whatsoever; all I do after this brief resume is quickly dismissing Macdonald’s theory as a new chapter in the long process of the destruction of Reason. In no way can I thus be accused of plagiarizing another’s line of thought, of »stealing ideas.« I nonetheless deeply regret.«

Slavoj Žižek	Stanley Hornbeck
The main academic proponent of this new barbarism is Kevin MacDonald, who, inThe Culture of Critique, argues that certain twentieth-century intellectual movements led by Jews have changed European societies in fundamental ways and destroyed the confidence of Western man; these movements were designed, consciously or unconsciously, to advance Jewish interests even though they were presented to non-Jews as universalistic and even utopian.	In The Culture of Critique, Kevin MacDonald advances a carefully researched but extremely controversial thesis: that certain 20th century intellectual movements – largely established and led by Jews – have changed European societies in fundamental ways and destroyed the confidence of Western man. He claims that these movements were designed, consciously or unconsciously, to advance Jewish interests even though they were presented to non-Jews as universalistic and even utopian.
One of the most consistent ways in which Jews have advanced their interests has been to promote pluralism and diversity—but only for others. Ever since the nineteenth century, they have led movements that tried to discredit the traditional foundations of gentile society: patriotism, racial loyalty, the Christian basis for morality, social homogeneity, and sexual restraint.	Prof. MacDonald claims that one of the most consistent ways in which Jews have advanced their interests has been to promote pluralism and diversity – but only for others. Ever since the 19th century, they have led movements that tried to discredit the traditional foundations of gentile society: patriotism, racial loyalty, the Christian basis for morality, social homogeneity, and sexual restraint.
MacDonald devotes many pages to The Authoritarian Personality (1950), a collective project coordinated by Adorno, the purpose of which was, for MacDonald, to make every group affiliation sound as if it were a sign of mental disorder; everything, from patriotism to religion to family—and race—loyalty, is disqualified as a sign of a dangerous and defective ‘authoritarian personality’. Because drawing distinctions between different groups is illegitimate, all group loyalties—even close family ties—are ‘prejudice’.	Prof. MacDonald devotes many pages to an analysis of The Authoritarian Personality, which was written by Adorno and appeared in 1950. [. . .] The book’s purpose is to make every group affiliation sound as if it were a sign of mental disorder. Everything from patriotism to religion to family – and race – loyalty are signs of a dangerous and defective ‘authoritarian personality’. Because drawing distinctions between different groups is illegitimate, all group loyalties – even close family ties! – are ‘prejudice’.
MacDonald quotes here approvingly Christopher Lasch’s remark that The Authoritarian Personality leads to the conclusion that prejudice ‘could be eradicated only by subjecting the American people to what amounted to collective psychotherapy—by treating them as inmates of an insane asylum.’	As Christopher Lasch has written, the book leads to the conclusion that prejudice ‘could be eradicated only by subjecting the American people to what amounted to collective psychotherapy – by treating them as inmates of an insane asylum.’
However, it is precisely the kind of group loyalty, respect for tradition, and consciousness of differences central to Jewish identity that, according to MacDonald, Horkheimer and Adorno described as mental illness in gentiles. These writers adopted what eventually became a favorite Soviet tactic against dissidents: anyone whose political views were different from theirs was insane.	But according to Prof. MacDonald it is precisely the kind of group loyalty, respect for tradition, and consciousness of differences central to Jewish identity that Horkheimer and Adorno described as mental illness in gentiles. These writers adopted what eventually became a favorite Soviet tactic against dissidents: Anyone whose political views were different from theirs was insane.
For these Jewish intellectuals, anti-Semitism was also a sign of mental illness: Christian self-denial and especially sexual repression caused hatred of Jews. The Frankfurt school was enthusiastic about psychoanalysis, according to which ‘oedipal ambivalence toward the father and anal-sadistic relations in early childhood are the anti-Semite’s irrevocable inheritance.’	For these Jewish intellectuals, anti-Semitism was also a sign of mental illness: They concluded that Christian self-denial and especially sexual repression caused hatred of Jews. The Frankfurt school was enthusiastic about psycho-analysis, according to which ‘Oedipal ambivalence toward the father and anal-sadistic relations in early childhood are the anti-Semite's irrevocable inheritance.’
In addition to ridiculing patriotism and racial identity, the Frankfurt school glorified promiscuity and bohemian poverty [quotes MacDonald]: ‘Certainly many of the central attitudes of the largely successful 1960s countercultural revolution find expression in The Authoritarian Personality, including idealizing rebellion against parents, low-investment sexual relationships, and scorn for upward social mobility, social status, family pride, the Christian religion, and patriotism.’	In addition to ridiculing patriotism and racial identity, the Frankfurt school glorified promiscuity and Bohemian poverty. Prof. MacDonald sees the school as a seminal influence: ‘Certainly many of the central attitudes of the largely successful 1960s countercultural revolution find expression in The Authoritarian Personality, including idealizing rebellion against parents, low-investment sexual relationships, and scorn for upward social mobility, social status, family pride, the Christian religion, and patriotism.’
Although he came later, the French-Jewish ‘deconstructionist’ Jacques Derrida was in the same tradition when he wrote: ‘The idea behind deconstruction is to deconstruct the workings of strong nation-states with powerful immigration policies, to deconstruct the rhetoric of nationalism, the politics of place, the metaphysics of native land and native tongue . . . The idea is to disarm the bombs . . . of identity that nation-states build to defend themselves against the stranger, against Jews and Arabs and immigrants . . . .’ As Prof. MacDonald puts it, ‘Viewed at its most abstract level, a fundamental agenda is thus to influence the European-derived peoples of the United States to view concern about their own demographic and cultural eclipse as irrational and as an indication of psychopathology’. Needless to say, this project has been successful; anyone opposed to the displacement of whites is routinely treated as a mentally unhinged ‘hate-monger’, and whenever whites defend their group interests they are described as psychologically inadequate. The irony has not escaped Prof. MacDonald: ‘The ideology that ethnocentrism was a form of psychopathology was promulgated by a group that over its long history had arguably been the most ethnocentric group among all the cultures of the world.’	Although he came later, Derrida followed the same tradition when he wrote: ‘The idea behind deconstruction is to deconstruct the workings of strong nation-states with powerful immigration policies, to deconstruct the rhetoric of nationalism, the politics of place, the metaphysics of native land and native tongue. . . . The idea is to disarm the bombs . . . of identity that nation-states build to defend themselves against the stranger, against Jews and Arabs and immigrants’. As MacDonald puts it, ‘Viewed at its most abstract level, a fundamental agenda is thus to influence the European-derived peoples of the United States to view concern about their own demographic and cultural eclipse as irrational and as an indication of psychopathology’. This project has been successful; anyone opposed to the displacement of whites is routinely treated as a mentally unhinged hatemonger, and whenever whites defend their group interests they are described as psychologically inadequate—with, of course, the silent exception of the Jews themselves [quotes MacDonald]: ‘the ideology that ethno-centrism was a form of psychopathology was promulgated by a group that over its long history had arguably been the most ethnocentric group among all the cultures of the world.’
Vir: Slavoj Žižek, “A Plea for a Return to Différance (with a Minor Pro Domo Sua)”, Critical Inquiry, Vol. 32, No. 2 (Winter 2006). 2	Vir: Stanley Hornbeck, “Cherchez le Juif”: Review of Kevin MacDonald’sThe Culture of Critique, in American

6 % SLOVENCEV NE ZNA SEŠTETI 1 + 1 – ZDRUŽENA LEVICA GRE V HRAM DEMOKRACIJE

Bomo kadili ali jedli travo?

Saj ne rečem, da je bila izbira političnih strank na predčasnih volitvah 2014 idealna, daleč od tega, očitno pa je dovolj, da volivcem napoveš nekaj popolnoma abotnih in na srečo neuresničljivih obljub in zate glasuje 5,97 % Slovencev. Da ne omenim še Erjavčev 10 %. Ključno pa je, da so za stranko glasovali mladi, ki so že tako izropani prihodnosti, veliko jih vidi nesmisel v progresivni obdavčitvi, a so nadvse srečni, ko jim posnemovalci množičnega morilca – psihopata Che Guevare obljubijo, da bodo lahko svobodno kadili travo. To je odločilni faktor. Vseeno mi je, če nekdo kadi, goji ali prodaja travo, menim pa da to nikakor ne more biti predvolilna tema.

V ZL ni niti ene osebe, ki bi imela naravoslovno izobrazbo in delovno dobo v privatnem sektorju. Morda obstaja kakšen primer, ki je posloval z državo, klasičnih podjetnikov ni, ti veljajo za neoliberalne izkoriščevalce človeka po človeku. Gre za stranko diplomantov Filozofske Fakultete, FDV, umetnike in predvsem levičarske aktiviste, ki smo jim včasih rekli družbeno-politični delavci.  

V Združeni levici denar pada tudi iz neba, le razdeliti ga  je potrebno

TV nastopi

O nujnosti uvedbe predmeta osebne finance in temelji ekonomike v srednješolski kurikulum sem že pisal tukaj.

V TV nastopu prejšnji teden je član ZL Denis Striković razkril svojo bistroumno zamisel kako znižati brezposelnost. O omenjenem tovarišu sem že pisal leta 2011, naj povem, da so ljubljanske Fužine še vedno polne Strikovićevih grafitov, naj volimo zanj. Torej tovariš Striković je predlagal, da bi namesto 40 urnega delavnika prisilno uvedli 30 urni delavnik. Tako bi ostalo več denarja za razliko 10 ur in bi lahko zaposlili nove ljudi. Hkrati v ZL predlagajo še viško davčno progresijo, v RS je namreč inženir ali pa univerzitetni profesor s 1250 € neto plače že tako nesramno bogat, da je potrebno njegov dohodek konfiscirati z 41 % davčno stopnjo in denar razdeliti za financiranje študija filozofije in sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ter za delovanje Delavsko punkerske univerze. Kje je logika, kej je osnovna matematika? Hkrati me zanima komu v Sloveniji ni jasno, da pri delodajalčevem strošku za bruto bruto plačo npr. 3000 €, slovenski delavec dobi neto plačo nižjo od avstrijskega. Pa saj ta zgodba je zguljena že kot zgodba o izvažanju neobdelane hlodovine.

Logika ZL: 1 – 1 = 1, poješ jabolko in ga še vedno imaš, možno samo v demokratičnem socializmu

Odlomek iz predvolilnega programa o davkih: »Da bi zagotovili zadostno in pravično financiranje socialnih prejemkov, socialne države in ostalih državnih aparatov, moramo uvesti integralno dohodninsko osnovo. Ta ni nič drugega kot seštevek vseh posameznikovih dohodkov, ne glede na to, ali izhajajo iz dela (plače, honorarji), kapitala (dividende, kapitalski dobički) ali premoženja (najemnine). Po obstoječi zakonodaji so namreč ti dohodki obravnavani ločeno. Dohodki od kapitala sploh niso progresivno obdavčeni, kar pomeni, da najmanjši delničar plačuje enak davek kot največji lastniki kapitala. Takšne anomalije bi odpravila integralna dohodninska osnova, ki bi v posameznikove prihodke prištela vse prihodke v tekočem letu in jih progresivno obdavčila: revni bi plačevali manj, bogatejši več.«

 

Kdo vas je nategnil, da če zapraviš več kot si zaslužil, pomeni, da varčuješ? Žižek? 

Dobro, želijo si popolne izolacije in bega zloglasnega kapitala iz Slovenije, trave ne bomo več kadili, ampak jedli. Bojda bo biodinamično pridelana.

Omejili bi razmerje plač na maksimalno 1 : 5. Sliši se krasno. Vendar me vseeno zanima, v gospodarskih družbah, kateri vrhunski menedžer bo delal za 3000 € neto? Dober menedžer ustvarja delovna mesta in ne odžira denarja, temveč hkrati preko davkov polni proračun. Pustimo naše politično nastavljene tajkune kot so Ivan Zidar, Zoran Janković, Bine Kordež in ostale ustanovni člani Foruma 21.

Proti varčevalnim ukrepom

Kakšni varčevanje prosim? Sloveniji je imela po podatkih MF, po letu 2007, ko je bil proračun izravnan, vsako leto proračunskega primanjkljaje, 1,8 % leta 2008, vsa ostala leta pa krepko nad zloglasnimi 3 % Pakta stabilnost in rasti. Državno spodbujanje gospodarstvo in delavnih mest preko subvencij in APZ, ni dalo rezultatov, zgolj javni dolg in proračunski primanjkljaj sta se eksponentno višala. Keynesjanstvo ali Kardeljanstvo ne v teoriji, ne v praksi ne deluje.

Kdo vas je nategnil, da če zapraviš več kot si zaslužil, pomeni, da varčuješ? Žižek?

Proti privatizaciji

Razumem, da posameznik nasprotuje divji privatizaciji kot smo jo imeli v devetdesetih letih (obdobje Z. Cerar) in se je nadaljevala preko politične sprege podjetij, bank in pravosodja po vzoru prvega privatizacijskega predloga Mencingerja Jože iz zgodnjih devetdesetih. Imamo zadnjo možnost, da dobimo normalne lastnike podjetij kot so Telekom in Zavarovalnica Triglav, ki sta še nekaj vredni. Za primer neuspešne privatizacije navajajo podjetje Lek. Vprašanje je, če bi to podjetje sploh še obstajalo, če ga ne bi privatizirali, poleg tega je Lek odličen zaposlovalec, nudi kakovostna delovna mesta z visoko dodano vrednostjo in plačuje solidne vsote v proračun. V Leku so ohranili so tudi razvoj, kar pomeni, da odurne laži, ki jih širijo po režimskih medijih že deset let ne veljajo. Imam dva kolega, ki sta zaposlena v tem podjetju in sta zadovoljna. Poleg tega, zakaj bi preprečevali novim lastnikom, da bi odpuščali kadre, ki jih podjetje ne potrebuje? Pretežno gre za upravni in vodstveni kader, ki niso tako vrhunski, da bi jih nek tujec obdržal v podjetju (podjetje TAM), zato tak vik in krik v medijih.

Biti proti privatizaciji pomeni zagovarjati politični intervencionizem v gospodarstvo, pomeni ohranjati dosedanji razvojni model, da aktualne politične stranke kadrirajo v upravah in nadzornih odborih podjetjih, nihče ne odgovarja, stroške sanacije pa nosimo davkoplačevalci preko visokih davkov, nižjega standarda in pešajoče blaginje. Vam primeri kot sta Mercator in Mura ne povedo nič? Zakaj bi prerazdeljevali denar preko davkov iz dobrih podjetij, kjer so delavci zadovoljni (dobre in redne plače) preko subvencij v razne mure in podobna podjetja, ki nudijo delavcem gnile dohodke in jih dejansko pustijo životariti celo življenje. Se vam zdi to socialno pravično? Zakaj ne bi pustili Akrapovičem, da širijo svojo dejavnost?

 

V Združeni levici denar zraste na drevesih, le nabrati in razdeliti ga je potrebno

Se zavedate, da pomenijo še večje davčne progresije in še več davkov in birokracije, ki jo zagovarjajo demokratični socialisti še večji beg možganov? Odhajajo najsposobnejši in najbolj kvalificirani, ostajajo pa aktivisti Socialnega centra rog ter osebe s sedmo in viško izobrazbo s področja sociologije kulture in filozofije. Takih kadrov tudi v tujini ne potrebujejo. Pravzaprav nikjer na svetu.

Ekosocializem

Gre za subvencionirano samooskrbo. Sam se že vrsto let aktivno ukvarjam z vrtičkarstvom, zadnjih pet let pa obdelujem tudi eno malo večjo njivo z mešanimi posevki. Sprašujem se kako bodo kmetovali mladeniči stari od 10 do 30 let, ki so odraščali v Ljubljani, hodili v gimnazijo in nato študirali Filozofijo, so vsi po vrsti asteničnega telesa z ženskimi kretnjami in ne znajo samostojno niti napumpati pnevmatike na kolesu. Kmetijstvo ne pomeni prekladanja po aktivističnih predavanjih in pisanja nestrpnih levičarskih grafitov, gre za trdo in fizično zahtevno delo, ki zahteva veliko praktičnih izkušenj, teoretičnega znanja in logičnega naravoslovnega razmišljanja. Vaše poststrukturalistično-Marksistično-Kardeljanske blodnje vam tukaj ne bodo v korist.  

 

Sneguljčica in 6 % Slovencev v pravljičnem svetu filozofov, igralcev in ostalih družbeno-političnih delavcev

Sreča v nesreči

Velika sreča v nesreči je v tem, da so vaša programska izhodišča tako pravljična, da so pretežno neuresničljiva.